UPRS Sodba III U 56/2018-16

Jedro

Kot bistveno za odločitev se v tej zadevi pokaže vprašanje, ali se je projekt oziroma dejavnost, za katero se uveljavlja dodelitev finančne pomoči, začel izvajati preden je bila oddana vloga na javni poziv. Sodišče šteje, da je bila prodajna pogodba za predmetno vozilo po omenjeni ponudbi sklenjena 11. 7. 2017, ko je bila dana ara. Da bi bilo ob dani ari dogovorjeno kaj drugega, tožnik (ki ni predlagal zaslišanja oseb, ki so pri dogovorih sodelovale na strani prodajalca) ni uspel dokazati. To pa pomeni, da je bilo predmetno vozilo kupljeno pred oddajo vloge na javni poziv, oziroma da se je projekt oziroma dejavnost, ki je predmet zahtevka za finančno pomoč, začel izvajati pred predložitvijo zahtevka tožencu, in da torej pogoj za dodelitev finančne pomoči iz določb javnega poziva in Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe ni izpolnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je toženec odločil, da se tožnikova vloga za pridobitev nepovratne finančne pomoči/spodbude za nakup novega električnega vozila št. 36015-150/2017 zavrne (1. točka izreka), da se odločba toženca o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči št. 36015-150/2017-7 z dne 22. 8. 2017 razveljavi (2. točka izreka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jo je toženec izdal v obnovljenem postopku, je razvidno, da je tožnik podal vlogo na Javni poziv 38SUB-EVPO16 Nepovratne finančne pomoči/spodbude pravnim osebam za električna vozila (Uradni list RS, št. 15/16 in 56/17, v nadaljevanju: javni poziv), in sicer z navadno poštno pošiljko, ki jo je toženec prejel 12. 7. 2017. Na podlagi vloge je bila tožniku 22. 8. 2017 izdana zgoraj navedena odločba o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči za nakup novega električnega vozila kategorije L7e (v nadaljevanju: odločba z dne 22. 8. 2017); skladno s to odločbo je toženec 24. 8. 2017 s tožnikom tudi sklenil pogodbo št. 36015-150/2017 P za predmetno naložbo. Dne 11. 9. 2017 je toženec prejel tožnikovo dokumentacijo o zaključku naložbe, in sicer je tožnik predložil: račun št. 1-6-471836 z dne 29. 8. 2017 (v nadaljevanju: račun št. 1-6-471836) za nakup vozila Renault Twizy s šasijo ... (v nadaljevanju: predmetno vozilo) v znesku 10.550,00 EUR; dokazilo o plačilu dne 11. 7. 2017 v znesku 500,00 EUR z navedenim namenom plačila "R3439-2017 ARA" (navedena številka se ujema s številko ponudbe za predmetno vozilo z dne 4. 7. 2017, ki jo je tožnik priložil vlogi na javni poziv) in plačilu dne 21. 8. 2017 v znesku 10.050,00 EUR z navedenim namenom plačila "R3439-2017 RAZLIKA" ter kopiji potrdila o skladnosti predmetnega vozila in prometnega dovoljenja. Prvo plačilo za predmetno vozilo je bilo torej opravljeno 11. 7. 2017, kar je pred oddajo vloge (12. 7. 2017). Toženec se sklicuje na določbe javnega poziva, po katerih ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet spodbude, še ne sme biti kupljeno oziroma predelano. Navaja, da Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju: Uredba) v 2. točki 6. člena določa, da ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe (kot npr. podpis prodajne pogodbe, podpis pogodbe o finančnem zakupu, plačan predujem za nakup ali predelavo vozila ipd.), sicer nepovratna finančna pomoč ne bo dodeljena. Prav tako iz Sheme državnih pomoči "Nakup okolju prijaznih prevoznih sredstev", št. priglasitve BE01- 5854067-2015, izhaja, da pomoč nima spodbujevalnega učinka za upravičenca, če se je delo na projektu že začelo, preden je upravičenec tožencu predložil vlogo za pomoč, in da ta v takšnem primeru ne bo dodeljena. Enako izhaja iz drugega odstavka 9. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih pomoči za varstvo okolja št. 0141-6/2015-1 z dne 4. 4. 2015. Glede na povedano je toženec s sklepom št. 36015-150/2017-10 z dne 28. 9. 2017, ki je pravnomočen, uvedel obnovo zadevnega postopka ter v obnovljenem postopku dopolnil ugotovitveni postopek in presodil vso prejeto dokumentacijo. O ugotovitvah je s poročilom št. 36015-150/2017-10 seznanil tožnika in mu dal možnost izjave. Tožnik je v elektronskem sporočilu z dne 10. 10. 2017 navedel, da je bilo plačilo are z dne 11. 7. 2017 namenjeno zavarovanju posla, do katerega kasneje ni prišlo, saj so od posla odstopili in jim ara ne bo vrnjena. Navedel je tudi, da bodo vozilo Renault Twizy po računu št. 1-6-471836 dokončno plačali predvidoma 10. 10. 2017, saj so se s prodajalcem dogovorili, da znesek 500,00 EUR ostane odprt do 45 dni, če bi se odkrile morebitne stvarne napake na vozilu. V elektronskem sporočilu z dne 30. 10. 2017 je sporočil, da so znesek 500,00 EUR za račun št. 1-6-471836 plačali 10. 10. 2017, aro v višini 500,00 EUR, plačano 11. 7. 2017, pa so 20. 8. 2017 prenesli v zavarovanje posla pri nakupu drugega vozila; priložil je dokazilo o plačilu z dne 10. 10. 2017 v višini 500 EUR in kopijo nepodpisane pogodbe o prodaji novega vozila št. R-4129-2017 z datumom 20. 8. 2017 za vozilo Renault Kangoo Express, na kateri je dopisano, da se na vozilo prenese ara v višini 500 EUR iz predračuna št. R-3439-2017. Dne 9. 11.2017 je tožnik predložil s strani kupca in prodajalca podpisani izvod omenjene pogodbe.

3. Kot to po presoji toženca izhaja iz celotne dokumentacije, predvsem ponudbe št. R-3439-2017 z dne 4. 7. 2017, v kateri je navedena šasija vozila Renault Twizy ..., potrdila o plačilu z dne 11. 7. 2017, kjer je kot namen plačila navedeno R3439-2017 ARA ter o plačilu z dne 21. 8. 2017, kjer je kot namen plačila navedeno R3439-2017 RAZLIKA, je bila naložba začeta dne 11. 7. 2017 (ko je bilo za vozilo, ki je predmet nepovratne finančne pomoči, izvršeno plačilo po ponudbi št. R3439-2017 v višini 500,00 EUR), kar pa je pred oddajo vloge tožencu (12. 7. 2017). Vsi navedeni dokumenti so verodostojni, medsebojno skladni in izdani v logičnem zaporedju. Dokumentov in izjav, ki jih je tožnik posredoval v obnovljenem postopku, toženec ni ocenil kot verodostojnih. Tožnikova izjava z dne 10. 10. 2017, da je bilo plačilo are dne 11. 7. 2017 namenjeno zavarovanju posla, do katerega kasneje ni prišlo, ne drži, saj je iz računa št. 1-6-471836 za nakup vozila Renault Twizy razvidno, da je predmet prodaje vozilo s šasijo ..., ki je enaka šasiji na ponudbi št. R-3439-2017, ki je bila tudi v celoti plačana, kot izhaja iz potrdila o plačilih dne 11. 7. 2017 in dne 21. 8. 2017, iz česar sledi, da je posel bil realiziran. Tožnik prihaja tudi v nasprotje sam s seboj, ko v sporočilu z dne 10. 10. 2017 navaja, da mu 11. 7. 2017 plačana ara ne bo vrnjena, nato pa v sporočilu z dne 30. 10. 2017, da so to isto aro dne 20. 8. 2017 (torej še preden je poslal prvo sporočilo z dne 10. 10. 2017) prenesli v zavarovanje posla pri nakupu drugega vozila. Toženec tudi ni sledil tožnikovi razlagi o dogovoru s prodajalcem, da znesek 500,00 EUR ostane odprt do 45 dni za primer morebitnih stvarnih napak na vozilu; v tej zvezi navaja, da je vozilo že po samem zakonu predmet garancije, ki jo ima tožnik pravico uveljavljati v primeru kakršnihkoli napak, zato rezervacija kupnine v ta namen ni smiselna oziroma potrebna. Da je vozilo predmet garancije, je razvidno tudi iz računa št. 1-6-471836 z dne 29. 8. 2017, kjer je navedeno, da je opremljeno z garancijsko knjižico. Potrdila o plačilu z dne 10. 10. 2017 in pogodbe o prodaji novega vozila z dne 20. 8. 2017 toženec ni štel kot verodostojnih, ker ju drugi dokazi ne podpirajo. Dodaja, da je pri presoji naknadno predložene dokumentacije treba upoštevati, da jo je tožnik predložil po tem, ko je bil seznanjen, da ne izpolnjuje pogojev javnega poziva in zato ni upravičen do nepovratne finančne pomoči. Ker iz povedanega izhaja, da je bil za predmetno vozilo plačan znesek 500,00 EUR dne 11. 7. 2017, kar je pred oddajo vloge na javni poziv, pogoji za dodelitev pomoči po tem javnem pozivu niso izpolnjeni. Toženec je zato v obnovljenem postopku tožnikovo vlogo zavrnil in na podlagi prvega odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) razveljavil predhodno izdano odločbo z dne 22. 8. 2017.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je toženec pri njeni izdaji zmotno ugotovil dejansko stanje, zmotno razlagal oziroma uporabil materialno pravo ter zagrešil več procesnih kršitev. Predlaga, da sodišče razsodi, da se tožbi ugodi ter se izpodbijana odločba odpravi in se v obnovljenem postopku odloči tako, da odločba z dne 22. 8. 2017 ostane v veljavi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje. Zahteva, da mu toženec povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V zvezi z ugovorom o nepravilni uporabi materialnega prava tožnik poudarja, da niti Uredba niti javni poziv ne določata, kar navaja toženec, to je, da ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe, sicer nepovratna finančna pomoč ne bo dodeljena. Tožnik citira, kaj dejansko določa 2. točka 6. člena Uredbe, ter pojasnjuje, da so določbo, kot jo navaja toženec, sicer imeli nekateri njegovi drugi razpisi (npr. javni poziv 22SUB-AVP013), ne pa predmetni javni poziv. Ta določa le, da ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet nepovratne finančne spodbude, še ne sme biti kupljeno oziroma predelano. Nič od tega pa toženec ni ugotovil oziroma ugotavljal. To kaže, da je odločal arbitrarno. Tudi sicer ni imel podlage, da bi tožnikovo vlogo obravnaval drugače, ker je bila oddana z navadno poštno pošiljko. Nadalje poudarja, da ima navedena določba (da se ne financira prej začetih naložb) svoj namen, skladno s katerim jo je treba razlagati, in sicer je namen v spodbujevalnem učinku. Pomoč se tako dodeli za tiste investicije, ki jih upravičenec ni izvedel neodvisno od pomoči, temveč zaradi nje. Če isti dan odda vlogo in takoj zatem vplača aro, je ta namen gotovo izpolnjen. Javni poziv govori o oddaji vloge in ne o njenem prejemu, pravila pa je pripravil toženec, zato jih ni mogoče razlagati v škodo tožnika. Slednjega bi toženec lahko pozval, naj se izjavi, kdaj je vlogo oddal, glede na splošno znano dejstvo, da pošta potuje vsaj en delovni dan. Vozilo je bilo kupljeno po oddaji vloge, tožnik je namreč plačal kupnino in mu je bilo vozilo izročeno po oddaji vloge. Za nakup se je odločil izključno zaradi obljubljene subvencije. Shema državnih pomoči ni predpis, ki bi lahko kakorkoli vplival na njegove pravice. Uporaba pravil na način, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je pretoga. V resničnem življenju stvari ne potekajo tako, da posamezniki dnevno v Uradnem listu pregledujejo razpise in se na tej podlagi odločijo za nakupe vozil, ampak za razpis izvedo od prodajalcev, ki jim predočijo ugodnosti, na podlagi česar se odločijo za nakup, dogovorijo s prodajalcem in oddajo vlogo. Tudi če bi sodišče sprejelo dejansko stanje, ki ga je ugotovil toženec, pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Ne le zaradi neuporabe določb javnega poziva, ampak očitne uporabe določb drugih razpisov, ampak tudi zato, ker je toženec tožnikovo vlogo nesporno prejel 12. 7. 2017. Tožnik jo je moral na pošto oddati vsaj en dan prej, torej 11. 7. 2017, torej ne drži, da pogoj po javnem pozivu ni izpolnjen.

6. V nadaljevanju tožbe tožnik opisuje, da je 11. 7. 2017 pri Avtohiši ... poizvedoval za nakup vozila. Dogovoril se je za nakup vozila Kangoo Express, istočasno pa so mu prodajalci posebej reklamirali vozilo Twizy, češ da je izjemno ugodno zaradi subvencije. Tožnik se ni takoj odločil za to, vztrajal je pri nakupu Kangooja. V ta namen je prejel predračun za plačilo are, prvotno mišljeno za Kangoo. Obljubil je, da jo bo vplačal isti dan. Potem pa je poklical nazaj v avtohišo in sporočil, naj mu rezervirajo tudi Twizy, da bo poslal vlogo na Eko sklad in v primeru ugodene vloge raje kupil to vozilo. V avtohiši so očitno spremenili navedbo na predračunu in slednjega posredovali administraciji tožnika (zakoniti zastopnik se s tem ni več ukvarjal), ta predračun so plačali isti dan. Tožnik je prejel odobreno vlogo in avtohiši sporočil, da kupuje Twizy (zaradi finančne spodbude, sicer ga ne bi, ker je vozilo omejeno uporabno), vse je potekalo gladko do prejema obvestila o obnovi postopka. Tedaj je telefonsko kontaktiral predstavnice Eko sklada, ki so mu, ko je razložil zgodbo, povedale, da so to le formalnosti, da bodo vlogi ugodili in da naj predloži dodatno dokumentacijo, češ da je to potrebno zaradi morebitnih revizij postopkov, kar je tožnik tudi storil. V ustni komunikaciji mu nihče pri tožencu ni omenil, da naj bi bile njegove izjave in dokumentacija neverodostojne, da s takšnimi argumenti ne more uspeti in da vlogi ne bodo mogli ugoditi, zato je bil ob prejemu izpodbijane odločbe popolnoma presenečen. Takšen način vodenja postopka ni bil v skladu s temeljnimi načeli iz 7., 8. in 9. člena ZUP, ki jih je toženec kršil. Tožnika je zavajal, da mora predložiti določeno dokumentacijo, le-to pa potem ocenil kot neverodostojno, ne da bi pred tem tožniku te ugotovitve predočil in mu omogočil, da se o njih izjavi. Ker gre za vprašanje pristnosti in resničnosti dejstev, bi toženec moral opraviti najmanj zaslišanje tožnika, lahko pa tudi predstavnikov avtohiše, ki je vozilo prodala. Toženec je tožniku že ob obnovi postopka predočil napačno vsebino javnega poziva in mu ni pojasnil, da bi lahko dokazoval, da je vlogo oddal pred plačilom are. Očitno je štel, da se uporabi pravilo ZUP o dnevu vložitve vloge, za kar pa nima ustrezne podlage.

7. Toženec je v odgovoru na tožbo vztrajal pri izpodbijani odločbi ter predlagal, da sodišče tožbo zavrne in tožniku v plačilo naloži toženčeve stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odgovoru ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Zavrača tožbeno navedbo, da je bila ara 11. 7. 2017 plačana za nakup vozila Kangoo, saj listine, ki jih je tožnik predložil kot dokumentacijo o zaključku naložbe, tega ne potrjujejo. Sklicuje se na prvi odstavek 21. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ter navaja, da plačilo z dne 11. 7. 2017 izkazuje, da je tožnik tega dne sprejel ponudbo oziroma vozilo, ki je predmet nepovratne finančne spodbude, kupil. Glede datuma oddaje oziroma vložitve vloge toženec pojasnjuje, da ga, kot je razvidno tudi iz javnega poziva, zavezujejo postopkovne določbe Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), ki napotujejo na subsidiarno uporabo ZUP, po katerem je vloga vložena, ko jo organ prejme, izjema od tega pravila je določena za primer, če je bila vloga poslana priporočeno po pošti, kar v konkretnem primeru ni bila. Toženec poudari, da v javnem pozivu ni določeno, da se za datum oddaje vloge šteje datum oddaje vloge na pošto, in tako oddaja vloge pomeni isto kot vložitev vloge. V skladu s 4. c) točko javnega poziva mora biti naložba, za katero bo dodeljena nepovratna finančna pomoč, izvedena skladno z vsemi veljavnimi predpisi, ki urejajo to področje. Ker iz dokumentacije izhaja, da se je projekt nakupa avtomobila Renault Twizy začel izvajati, preden je tožnik tožencu predložil pisni zahtevek za pomoč, naložba ni skladna s pogoji javnega poziva. V 6. členu Uredbe sicer res ni napisano, da ob oddaji vloge ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe, kljub temu pa ta zahteva obstaja, saj je določeno, da se šteje, da ima pomoč spodbujevalni učinek, če upravičenec zadevni državi članici predloži pisni zahtevek za pomoč pred začetkom izvajanja projekta ali dejavnosti. To nenazadnje izhaja tudi iz prilog, ki jih javni poziv zahteva ob oddaji vloge (ponudba) in v dokumentaciji za izplačilo spodbude (med katere spadata tudi račun in dokazilo o plačilu celotnega računa). V dokaz je toženec sodišču predložil spise zadeve.

8. Sodišče je s sklepom št. III U 56/2018-9 z dne 5. 10. 2020, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

9. Dne 11. 11. 2020 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili za tožnika njegov zakoniti zastopnik, direktor A.A. ter pooblaščenec, odvetnik B.B., za toženca pa pooblaščenka C.C.. Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri tožbi in svojih stališčih ter dodal, da pogodba ni bila sklenjena 11. 7. 2017, tedaj se stranki o nakupu vozila še nista dogovorili, kar da potrjujejo tudi listine o prenosu are, ki jih je naknadno podpisal prodajalec. Toženec je prerekal te navedbe in vztrajal pri svojih stališčih. Sodišče je poleg besedila javnega poziva 38SUB-EVPO16 na glavni obravnavi kot dokaze vpogledalo listine v upravnem spisu (obe stranki sta izrecno izjavili, da jima je vsebina vseh listih v upravnem spisu znana) ter besedilo javnega poziva 22SUB-AVPO13. Izvedlo je tudi dokaz z zaslišanjem tožnika, to je njegovega zakonitega zastopnika A.A. Drugih dokaznih predlogov ni bilo; tožnik je namreč na obravnavi izjavil, da pri dokaznem predlogu za zaslišanje uradnih oseb oziroma predstavnice toženca, ki je vodila postopek, ne vztraja, toženec pa v tej zvezi ni imel pripomb.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna ter ima podlago v določbah predpisov, na katere se sklicuje toženec, in javnega poziva. Z očitki o kršitvah pravil postopka, v katerem je bila odločba izdana, tožnik njene odprave ne more doseči, saj je v tem sodnem postopku, v katerem je bila opravljena tudi glavna obravnava, imel možnost, da se izreče o ugotovitvah in zaključkih toženca ter navede nasprotna dejstva in predlaga dokaze za svoje trditve. Sodišče, kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sledi bistvenim razlogom izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in jih zato ponovno v celoti ne navaja, glede na vsebino tožnikovih ugovorov pa dodaja:

12. Izpodbijana odločitev se nanaša na vlogo tožnika na javni poziv, s katero je uveljavljal dodelitev nepovratne finančne pomoči za nakup novega električnega vozila Renault Twizy. Izpodbijano odločbo je toženec izdal v obnovljenem postopku. Tožniku je namreč najprej z odločbo z dne 22. 8. 2017 dodelil pravico do nepovratne finančne pomoči v višini do 4.500,00 EUR za nakup novega vozila kategorije L7e na električni pogoj brez emisij CO2 na izpustu, nakar je bila, po prejemu nove dokumentacije (o zaključku naložbe), uvedena obnova postopka, in sicer s sklepom toženca z dne 28. 9. 2017 (tožniku vročenim 3. 10. 2017), zoper katerega tožnik ni vložil tožbe in je tako sklep o uvedbi obnove postopka pravnomočen.

13. Javni poziv, ki ga je toženec na podlagi, med drugim, določb ZVO-1 objavil v Uradnem listu RS št. 15 z dne 26. 2. 2016 (iz česar izhaja, da se je tožnik z vsebino vseh določb javnega poziva imel možnost seznaniti), v prvem odstavku 1. točke določa, da so predmet tega poziva nepovratna finančna sredstva v obliki finančne pomoči za nove naložbe okolju prijaznejših vozil za cestni promet, ki bodo prvič po proizvodnji ali predelavi registrirana v Republiki Sloveniji in spadajo v eno od v nadaljevanju te določbe navedenih kategorij cestnih vozil. V 4. a) točki javnega poziva je nadalje določeno, da je predmet nepovratne finančne pomoči samo nova naložba in da bo nepovratna finančna pomoč lahko dodeljena samo za nove naložbe. Nova naložba je naložba v vozilo, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na ta javni poziv. Ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet spodbude, še ne sme biti kupljeno oziroma predelano.

14. Kot izhaja že iz izpodbijane odločbe, so za zadevo pomembne tudi določbe Uredbe. Glede na navedbe strank v tem upravnem sporu ni več sporno, da besedilo 2. točke oziroma drugega odstavka 6. člena Uredbe ni takšno, kot ga je v izpodbijani odločbi navajal toženec, ampak takšno, kot je navedel tožnik v tožbi. Omenjena določba se namreč glasi: "Šteje se, da ima pomoč spodbujevalni učinek, če upravičenec zadevni državi članici predloži pisni zahtevek za pomoč pred začetkom izvajanja projekta ali dejavnosti. Zahtevek za odobritev pomoči mora vsebovati najmanj naslednje podatke: (a) ime in velikost podjetja; (b) opis projekta, vključno z datumi začetka in zaključka; (c) lokacija projekta; (d) seznam stroškov projekta; (e) vrsta pomoči (nepovratna sredstva, posojilo, jamstvo, vračljivo predplačilo, kapitalski vložek ali drugo) in znesek javnega financiranja, potrebnega za projekt."

15. Po citirani določbi Uredbe se torej šteje, da ima pomoč spodbujevalni učinek, če upravičenec predloži pisni zahtevek za pomoč pred začetkom izvajanja projekta ali dejavnosti. Skladno s tem je treba razumeti in uporabljati tudi določbo 4. a) točke javnega poziva, da ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet finančne spodbude, še ne sme biti kupljeno. Obenem je pri tem treba upoštevati, da se za odločanje o pravici do sredstev toženca v skladu s tretjim odstavkom 146.d člena ZVO-1, kolikor ta zakon ne določa drugače, uporablja ZUP. To je razvidno tudi iz prvega odstavka 7. točke javnega poziva. Po ZUP je vloga vložena, ko jo organ prejme; le v primeru, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan njene oddaje na pošto (prvi in drugi odstavek 68. člena ZUP).

16. Glede na vse navedeno je utemeljeno stališče, da je kot datum oddaje vloge na javni poziv, ki je bila tožencu poslana z navadno poštno pošiljko, treba šteti datum, ko jo je toženec prejel. V konkretnem primeru je iz spisov zadeve razvidno in niti ni sporno, da je bila tožnikova vloga tožencu poslana z navadno poštno pošiljko in da jo je toženec prejel 12. 7. 2017. Ta datum je tako treba šteti kot datum oddaje vloge v smislu predhodno citirane določbe 4. a) točke javnega poziva in kot datum, ko je bil pisni zahtevek za pomoč predložen v smislu določbe 2. točke 6. člena Uredbe.

17. Po povedanem se kot bistveno za odločitev v zadevi pokaže vprašanje, ali se je projekt oziroma dejavnost, za katero se uveljavlja dodelitev finančne pomoči, začel izvajati pred 12. 7. 2017, oziroma ali je bilo vozilo, ki je predmet finančne pomoči, kupljeno pred 12. 7. 2017. Sodišče sodi, da okoliščine, ki jih je na podlagi s strani tožnika predloženih dokumentov ugotovil že toženec, utemeljujejo takšen zaključek. Pri tem za ugotovitev, kdaj je bilo vozilo kupljeno, ni ključno, kdaj je bilo plačano oziroma dobavljeno, pač pa, kdaj je bila sklenjena prodajna pogodba zanj. Tožnik pisne prodajne pogodbe za vozilo Renault Twizy ni predložil. Je pa že hkrati z vlogo na javni poziv tožencu predložil ponudbo prodajalca Avtohiša ..., št. R-3439-2017 z dne 4. 7. 2017, naslovljeno na tožnika, iz katere je razvidno, da se nanaša na vozilo Renault Twizy s šasijo ..., s postavljeno ceno 10.550,00 EUR. Nadalje je tožnik že v postopku pred tožencem slednjemu kot dokumentacijo o zaključku naložbe dne 11. 9. 2017 predložil račun št. 1-6-471836, s katerim se tožniku za vozilo Renault Twizy s šasijo ... (torej za isto vozilo, ki je predmet ponudbe z dne 4. 7. 2017) zaračunava znesek 10.550,00 EUR (torej enak znesek, kot je bila v ponudbi z dne 4. 7. 2017 postavljena cena). Obenem je predložil tudi pregled prometa, iz katerega je razvidno tožnikovo plačilo prodajalcu dne 11. 7. 2017 v znesku 500,00 EUR, pri katerem je kot namen plačila navedeno R3439-2017 ARA, ter plačilo dne 21. 8. 2017 v znesku 10.050,00 EUR, pri katerem je kot namen plačila navedeno R3439-2017 RAZLIKA. Za predmetno vozilo, ki je predmet ponudbe z dne 4. 7. 2017, je bil torej dne 11. 7. 2017 plačan znesek 500,00 EUR kot ara, dne 21. 8. 2017 pa še razlika v višini 10.050,00 EUR do celotnega zneska po ponudbi. Iz opisanih listin, ki jih je tožencu predložil sam tožnik in ki jih tudi sodišče ocenjuje kot verodostojne, ker so medsebojno skladne in izdane v logičnem zaporedju, izhaja podlaga za zaključek, da je bila prodajna pogodba za predmetno vozilo sklenjena 11. 7. 2017, ko je tožnik prodajalcu plačal znesek are. Kot pravno podlago za tak zaključek sodišče izpostavlja določbe OZ, da je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema (prvi odstavek 21. člena OZ), pri čemer se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da sklepati, da obstoji (18. člen OZ), ter nadalje določbo prvega odstavka 64. člena OZ, po kateri se, če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki neki znesek denarja v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega. Ara je način utrjevanja obveznosti in kaže, med drugim, da je pogodba sklenjena. Dne 11. 7. 2017 plačani znesek 500,00 EUR je v tožnikovemu izkazu plačila jasno opredeljen kot ara, s pripisano št. R3439-2017, to je številko prodajalčeve ponudbe z dne 4. 7. 2017, naslovljene na tožnika, ki ima vse za sklenitev prodajne pogodbe bistvene elemente. Glede na navedeno torej tudi sodišče šteje, da je bila prodajna pogodba za predmetno vozilo po omenjeni ponudbi sklenjena 11. 7. 2017, ko je bila dana ara. Da bi bilo ob dani ari dogovorjeno kaj drugega, tožnik (ki ni predlagal zaslišanja oseb, ki so pri dogovorih sodelovale na strani prodajalca) ni uspel dokazati. To pa pomeni, da je bilo predmetno vozilo Renault Twizy kupljeno pred oddajo vloge na javni poziv, oziroma da se je projekt oziroma dejavnost, ki je predmet zahtevka za finančno pomoč, začel izvajati pred predložitvijo zahtevka tožencu, in da torej pogoj za dodelitev finančne pomoči iz določb javnega poziva in Uredbe ni izpolnjen.

18. Že toženec je po presoji sodišča tudi dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj navedbam tožnika (s katerimi ta, kot je obrazložil toženec, mestoma prihaja v nasprotje sam s seboj) in dokumentom, ki jih je tožnik posredoval šele v obnovljenem postopku, ni sledil oziroma jih ni ocenil kot verodostojnih. Teh razlogov, ker so razvidni že iz predhodnega povzetka izpodbijane odločbe, sodišče ne ponavlja, ampak le dodaja, da jih tožnik tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti oziroma dokazati nasprotnega, tudi ne z zaslišanjem tožnikovega zakonitega zastopnika A.A..

19. A.A. je zaslišan povedal, da meni, da se vsi, tudi pri tožencu zaposleni D.D. in E.E., strinjajo, da tožniku subvencija pripada in da ni goljufal. V zadnjem telefonskem razgovoru po prejemu izpodbijane odločbe mu je E.E. povedala, da je imela pripravljeni dve odločbi, takšno, kot je izpodbijana, in nasprotno. Če bi nastopal kot fizična oseba in ne kot zastopnik pravne osebe, bi toženec ravnal drugače. Ko se je 11. 7. 2017 oglasil pri prodajalcu, je nameraval kupiti Kangooja, tam pa so mu predstavili model Twizy, ki da je s subvencijo Eko sklada zelo ugoden, in mu pojasnili, da je treba vložiti vlogo, da pa postopki niso komplicirani. Povedal je, da tega avta noče imeti, dokler ne dobi subvencije, s prodajalcem pa sta se dogovorila, da se položi nek znesek kot ara, da se pokaže resnost. Poklical je tudi go. D.D., ki je pojasnila, da je treba poslati vlogo in paziti, da avto ne bo plačan pred oddajo vloge. Z ... je bil dogovorjen, da avta ne kupi, če ne dobi subvencije. Za ta primer so se dogovorili, da plačilo ostane za Kangooja. Vlogo na Sklad je oddal 11. 7. 2017 približno ob 11 uri. S prodajalcem so se za nakup Twizyja dogovorili potem v avgustu, misli, da 29. 8. 2017. Na vprašanje pooblaščenke toženca, ali je bil torej znesek 10.050,00 EUR plačan pred izdajo računa, je zakoniti zastopnik tožnika odgovoril, da ne. Na vprašanje, ko se mu je predočila ponudba št. R3439-2017 z dne 4. 7. 2017, ali je torej tožnik to ponudbo prejel že 4. 7. 2017, je povedal, da na to ne bi želel odgovoriti, ker se mu ne zdi potrebno. Na vprašanje, ali je bil za vozilo Twizy izdan samo račun ali je bila sestavljena tudi pisna pogodba, je povedal, da tega ne more z gotovostjo odgovoriti, izstavljen je bil račun, za registracijo je potreboval samo to. Poudaril je, da je avto Twizy kupil zaradi spodbude, kar je tudi namen Eko Sklada, s prijaznejšimi in enostavnejšimi postopki bo tudi izčrpanih več evropskih sredstev. Na vprašanje, zakaj je tožnik 21. 8. 2017 plačal razliko v višini 10.050,00 EUR, če je bila odločba o dodelitvi subvencije izdana 22. 8. 2017, je zaslišani povedal, da je 21. 8. 2017 pri tožencu po telefonu dobil informacijo, da bo vlogi ugodeno.

20. Glede navedenega po presoji sodišča ni mogoče spregledati, da tožbene navedbe o poteku dogodkov v zvezi z nakupom vozila Renault Twizy in tudi to, kar je tožnikov zakoniti zastopnik izpovedal ob zaslišanju, ni skladno (vsekakor ne v celoti) s tem, kar izhaja iz listin, ki jih je tožnik predhodno tožencu sam predložil z obravnavano vlogo in dokumentacijo o zaključku naložbe (ponudba št. R-3439-2017 z dne 4. 7. 2020, račun 1-6-471836 ter pregled prometa kot potrdilo o plačilih z dne 11. 7. 2017 in 21. 8. 2017). Kolikor se od slednjih razlikujejo, zato tudi sodišče naknadno predloženih listin in izpovedbe tožnikovega zakonitega zastopnika ne sprejema kot verodostojnih oziroma takih, da bi na njihovi podlagi drugače presodilo zadevo. Tožnikove navedbe, da se je (šele) 11. 7. 2017 oglasil pri prodajalcu in poizvedoval za nakup vozil, se ne ujemajo z dejstvom, da je ponudba št. R-3439-2017, naslovljena na tožnika, opremljena z datumom 4. 7. 2020. Neskladen z listinami (računom 1-6-471836 z dne 29. 8. 2017) je tudi odgovor tožnikovega zakonitega zastopnika ob zaslišanju, da znesek 10.050,00 EUR ni bil plačan pred izdajo računa. Plačilo 500,00 EUR dne 10. 10. 2017 je bilo opravljeno po tem, ko je bil tožnik že seznanjen z ugotovitvami toženca, da pogojev za finančno spodbudo glede na predloženo dokumentacijo ne izpolnjuje, in ga je zato, skupaj s tožnikovimi v tej zvezi podanimi pojasnili, mogoče oceniti kot poizkus urediti zadevo tako, da bi bili pogoji za finančno spodbudo izpolnjeni. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na pogodbo o prodaji novega vozila (Renault Kangoo) pa tudi ni mogoče spregledati, da je bila, čeprav je opremljena z datumom 20. 8. 2017, še 30. 10. 2017 tožencu predložena nepodpisana, podpisan izvod z dodanim pripisom "dobava v januarju 2018" pa je bil predložen šele 9. 11. 2017, pri čemer tožnik z ničemer ne pojasni, v čem je bil razlog za to. Poleg tega, kot že rečeno, tožnik ni predlagal zaslišanja nobenih prič s strani prodajalca, ki bi lahko potrdile njegove navedbe o zatrjevanem poteku dogodkov.

21. Kolikor gredo tožnikove navedbe v smer, da mu prodajalec ni podal ustreznih pojasnil, je to stvar razmerja med njima in na izpodbijano odločitev ne more vplivati. Tožnikovih očitkov, da naj bi ga zaposlene pri tožencu zavestno zavedle, v spisih zadeve nimajo podlage, pri prvotno predlaganih zaslišanjih predstavnikov toženca pa tožnik ni vztrajal. Podlage za drugačno odločitev tudi ne daje njegovo sklicevanje, da je vozilo Twizy kupil izključno zaradi finančne spodbude. Kot je bilo že obrazloženo, se glede na Uredbo šteje, da ima pomoč spodbujevalni učinek le, če upravičenec tožencu predloži pisni zahtevek za pomoč pred začetkom izvajanja projekta ali dejavnosti, ta pogoj pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen.

22. Ker torej tožbeni ugovori niso utemeljeni, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

23. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1075/2018-10
• UPRS Sodba I U 1335/2020-10
• VSRS Sklep X DoR 9/2021-3