UPRS Sodba III U 139/2019-9

Jedro

Tožnikovemu ugovoru, da dejanska gradnja na zemljiščih, za kateri je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zaradi naravnih danosti ni možna, ni mogoče slediti, saj sta tožnikovi nepremičnini umeščeni med nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, sporno pa tudi ni, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Če tožena stranka, glede na opisano dejansko stanje, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožniku ne bi odmerila, bi ravnala v nasprotju z veljavnimi predpisi, tako pa je tožniku to nadomestilo odmerila s tem, da je od skupne površine tožnikovih zemljišč odštela 350 m2 površine, kolikor znaša površina hudournika in vodna površina. Na sprejeto odločitev pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da gradnja na njegovih zemljiščih ni mogoča zato, ker pristojna občina ni poskrbela za ustrezno ureditev odtekanja meteornih voda. Tovrstne ugovore, ki pomenijo zahtevo po varstvu lastninske pravice oziroma preprečevanje posegov vanjo, namreč lahko tožnik uveljavlja le v za to predvidenih civilnopravnih postopkih in ne v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organa ali FURS) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za območje Občine ... za leto 2018, in sicer za nezazidano stavbno zemljišče s parc. št. 2194/1 k.o. ... površine 1058 m2 in s parc. št. 2194/6 iste k.o. površine 1102 m2, v skupni višini 253,99 EUR. Določila je, da mora tožnik tako odmerjeni znesek poravnati v štirih zaporednih obrokih, in sicer prve tri obroke v višini 63,49 EUR in četrti obrok v višini 63,52 EUR na v odločbi navedeni račun proračuna Občine ... ter v tam določenih rokih, sicer se bodo tožniku v primeru neplačila zaračunale zamudne obresti, zoper njega pa bo tožena stranka pričela davčno izvršbo. Odločila je še, da pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve ter da davčnemu organu v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi odločbe se FURS sklicuje na določbe 58. in 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) ter določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini ... (v nadaljevanju Odlok), ki je bil sprejet na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ), zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ pojasnjuje, da izpodbijana odločba temelji na določilih Odloka, po katerem se v skladu z ZSZ plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V zvezi s tožnikovo pritožbo je svoje mnenje podala tudi Občina ..., ki se je sklicevala na pravno podlago za umestitev predmetnih tožnikovih parcel med stavbna zemljišča, pojasnila pa je, da je obe parceli mogoče opremiti s komunalno infrastrukturo v skladu s 13. členom Odloka. Glede tožnikove navedbe, da na parcelah ni mogoče graditi, je občina še navajala, da se, dokler tožnik ne bo vložil vloge za izdajo gradbenega dovoljenja in bo v postopku ugotovljeno, da ne more graditi zaradi hudourniških voda, šteje, da sta parceli namenjeni gradnji. Prvostopenjski organ je odgovor občine povzel v zapisnik št. DT 4224-8204/2018-4 z dne 18. 9. 2019, v katerem je še ugotovil, da je o enakih zadevah, kot je obravnavala, že odločilo Upravno sodišče RS s sodbami št. III U 130/2017, III U 376/2014, III U 125/2015 in III U 126/2015, navedel pa tudi, da je bila pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevana površina grabna s hudournikom, saj se je ta površina odštela od celotne površine parcel. Opisani zapisnik je drugostopenjski organ posredoval tožniku, ki je nanj podal svoje pripombe, med drugim, da sklicevanje na sodbe Upravnega sodišča RS ni bistveno, saj bi moral upravni organ nesmisel pri odločanju odpraviti.

3. Drugostopenjski organ navaja, da v konkretnem primeru ni sporno, da obstajajo formalni pogoji za določitev spornih parcel za nezazidani stavbni zemljišči, medtem ko je za tožnika sporno, da se mu nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerja kljub temu, da po njegovem zatrjevanju gradnja objektov na teh zemljiščih ni mogoča. Drugostopenjski organ poudarja, da iz doslej izdanih pravnomočnih sodb izhaja, da prvostopenjski organ ni smel ravnati v nasprotju s prostorskim aktom, po katerem se parceli štejeta za stavbni zemljišči, saj je dolžan ravnati v skladu s predpisi samoupravnih lokalnih skupnosti, ne glede na to, ali je gradnja na takih zemljiščih mogoča. Tožnik tudi sicer ni predložil nobenega dokazila, da gradnja ne bi bila možna.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Poudarja, da vztraja pri trditvah, ki so bile kot nesporne ugotovljene v dosedanjem postopku in na podlagi katerih se je pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevala površina parcel, zmanjšana za površino hudourniškega grabna. Graben sicer razpolavlja obe parceli, kar onemogoča gradnjo. Ta objektivno ne bo mogoča, dokler se ne bo rešila prostorska ureditev z umestitvijo propustov meteornih vod po pobočju ter odstranil graben. Tožnik pojasnjuje, da je pritožbi zoper izpodbijano odločbo priložil dopis Občine ..., Urada za gospodarstvo in turizem, iz katerega izhaja, da si bo občina prizadevala za rešitev njegovega problema, kar pomeni, da se teh dejstev zaveda.

5. V zadevi ni sporno, da zemljišči s parc. št. 2194/1 in parc. št. 2194/6 k.o. ... v skladu z ZGO-1 izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja ter da je zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Ti zakonski pogoji predpostavljajo, da je parcela uporabna, saj lastniku komunalna oprema ne pomaga, če parcel ne more uporabljati. Predmetnih parcel pa tožnik ne more uporabljati niti za kmetijske namene, kaj šele za namen gradnje, in to iz razlogov, ki jih je zakrivila Občina ..., saj ni poskrbela za urejen odtok meteornih vod. Stališča iz izpodbijane odločbe so zato v nasprotju z osnovnim namenom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj se ta plačuje za uporabo in ne za neuporabo stavbnih zemljišč. Če je tožena stranka pristojna, da presoja, ali je bilo nadomestilo pravilno odmerjeno po merilih iz odloka, je še toliko bolj pristojna, da odloči, da ne obstajajo pogoji za plačilo nadomestila.

6. Tožniku je bilo z izpodbijano odločitvijo kršenih več ustavnih pravic, predvsem pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Predpisi, ki urejajo podlago za odmero nadomestila, so sicer jasni, vendar pa je treba, da bi se izognili absurdu, uporabiti razlagalno metodo teleološke redukcije. Ustavno sodišče je v svojih odločbah obravnavalo več vidikov, ki se nanašajo na (ne)ustavnost plačevanja nadomestila za uporabo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča. V odločbi št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 je tako odločilo, da je odmera pogojena s tem, da ima zemljišče dostop do javnega cestnega omrežja in da je mogoče izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Po stališču Ustavnega sodišča RS je torej temeljni kriterij, da se zemljišče šteje za nezazidano stavbno zemljišče ta, da je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njem dopustna gradnja stanovanjske ali poslovne stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta. Razlog za plačevanje nadomestila so torej le komunalno opremljena stavbna zemljišča.

7. Sodišča so že večkrat poudarila, da ima občina pravico do odmere tovrstnih nadomestil. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014, presodilo, da je razlog za plačevanje dajatve od nezazidanih stavbnih zemljišč v tem, da ta dajatev sili lastnike, da čimprej zagotovijo pozidavo in tako zemljišču omogočijo izvrševanje funkcije, ki je zanj predvidena. Iz tega sledi življenjsko logičen zaključek, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmeri takrat, ko zemljišče izpolnjuje vse kriterije in merila iz ZGO-1 in občinskega predpisa in ko je gradnja na takem zemljišču tudi mogoča. V konkretnem primeru je prvi pogoj izpolnjen, drugi pa ni, za kar pa ni odgovoren tožnik, pač pa Občina .... Tožnik ne more narediti ničesar, da bi zagotovil pozidavo zemljišča in omogočil izvrševanje funkcije, ki je zanj predvidena. Ob stališču, kot sta ga zavzela tožena stranka, je tožniku kršeno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, saj je dolžan plačevati nadomestilo, čeprav ni v enakem položaju kot ostali zavezanci.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne. Glede odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za isti zemljišči, to je za parc. št. 2194/1 in 2194/6, vse k.o. ..., je bilo že pravnomočno odločeno s sodbama Upravnega sodišča RS št. III U 376/2014 in št. III U 126/2015, tožnik pa je v teh zadevah ugovarjal odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz istih razlogov, kot sedaj ugovarja izpodbijani odločbi.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbija tako odločbo FURS kot tudi drugostopenjsko odločbo, vendar pa jo skladno z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) obravnava le kot tožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa. S to odločitvijo je namreč tožena stranka odločila o tožnikovi obveznosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, medtem ko je to odločitev drugostopenjski organ s svojo odločbo le potrdil.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, drugostopenjski organ pa je ob reševanju tožnikove pritožbe dodatno pridobil še podatke Občine ... in o tem sestavil zapisnik. V zapisniku je poleg tega povzel podatke o dosedanjih odločitvah sodišča v zadevah, v katerih je tožnik prav tako vlagal tožbe zoper odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v preteklih letih, in to iz enakih razlogov, kot jih uveljavlja v predmetnem postopku. Zapisnik je drugostopenjski organ vročil tožniku, ki je nanj podal svoje pripombe, do katerih se je nato opredelil v obrazložitvi svoje odločitve. Poleg tega se je drugostopenjski organ opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih ugovorov in dodatno argumentiral sprejeto odločitev. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja:

12. Sodišče je že večkrat odločalo o tožnikovih tožbah zoper odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča s parc. št. 2194/1 in parc. št. 2194/6, obe k.o. .... Tako je o nadomestilu za leto 2012 odločilo s sodbo št. III U 376/2014 z dne 22. 5. 2015, za leto 2013 s sodbo št. III U 125/2015 z dne 11. 3. 2016, za leto 2014 s sodbo št. III U 126/2015 z dne 13. 11. 2015, za leto 2015 s sodbo št. III U 130/2016 z dne 15. 5. 2017 in za leto 2016 s sodbo št. III U 41/2018 z dne 16. 12. 2019. V vseh naštetih primerih gre za istovrstne zadeve med istima strankama, ki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi kot obravnavana zadeva. Razlika med njimi je le v letu, za katero se odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V vseh navedenih primerih je sodišče tožnikove tožbe zavrnilo in meni, da ni razloga, da bi v tem upravnem sporu sprejelo drugačno odločitev.

13. Tožena stranka je pri svoji odločitvi izhajala iz določbe 404. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se določi na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Po določbi 58. člena ZSZ se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

14. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi opisane pravne podlage in ugotovljenega dejanskega stanja tožniku pravilno odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2018. Enako kot v vseh predhodnih postopkih, ko je sodišče po tožnikovih tožbah odločalo o pravilnosti in zakonitosti odmere nadomestila za uporabo nezazidanega stavnega zemljišča s parc. št. 2194/1 k.o. in parc. št. 2194/6, obe k.o. ... (11. točka te obrazložitve), tudi v predmetnem postopku ugotavlja, da sta ti dve parceli po prostorskih aktih Občine ... namenjeni za gradnjo in da izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, predpisane v 218.b členu ZGO-1. Temu tožnik tudi ne oporeka in sam ugotavlja, da ni sporno, da parceli v skladu z ZGO-1 izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, ter da je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Oporeka pa, da dejanska gradnja na teh dveh zemljiščih zaradi grabna ni mogoča ter da mu zato nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča sploh ne bi smelo biti odmerjeno, pri tem pa svoje trditve o nezmožnosti gradnje ne konkretizira. Sodišče meni, da takemu ugovoru tudi sicer ni mogoče slediti, saj sta tožnikovi nepremičnini umeščeni med nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, sporno pa tudi ni, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Če tožena stranka, glede na opisano dejansko stanje, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožniku ne bi odmerila, bi ravnala v nasprotju z veljavnimi predpisi, tako pa je tožniku to nadomestilo odmerila s tem, da je, enako kot v predhodnih letih, od skupne površine tožnikovih zemljišč s parc. št. 2194/1 k.o. in parc. št. 2194/6, obe k.o. ..., odštela 350 m2 površine, kolikor znaša površina hudournika in vodna površina.

15. Tožnik se v tožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-286/04 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 214/2013, vendar pa stališča iz teh dveh odločb ne dajejo podlage za drugačno odločitev, kot jo je v predmetnem postopku sprejela tožena stranka. Že iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da so izpolnjeni kriteriji, ki jih je kot pogoj za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča navedlo Ustavno sodišče RS. Glede na pravno ureditev za drugačno odločitev tudi ne more zadoščati sklicevanje tožnika na stališče Vrhovnega sodišča RS, da je razlog za plačevanje nadomestila za nezazidana stavbna zemljišč v tem, da lastnike teh zemljišč sili, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo in tako zemljišču omogočijo izvrševanje zanj predvidene funkcije. Na sprejeto odločitev pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da gradnja na njegovih zemljiščih ni mogoča zato, ker Občina ... ni poskrbela za ustrezno ureditev odtekanja meteornih voda in česar se, kot trdi, tudi zaveda. Tovrstne ugovore, ki pomenijo zahtevo po varstvu lastninske pravice oziroma preprečevanje posegov vanjo, namreč lahko tožnik uveljavlja le v za to predvidenih civilnopravnih postopkih in ne v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na navedeno zato tožnik tudi ne more uspeti z nekonkretiziranim očitkom, da naj bi mu bilo v predmetnem postopku kršeno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

16. Na podlagi vseh opisanih stališč sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dejstvih, ki so bila na podlagi ustrezno presojenih dokazov pravilno ugotovljena že v upravnem postopku, tožeča stranka pa v tem upravnem sporu ni navajala novih dejstev oziroma novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev. Dejansko stanje zadeve med strankama tudi sicer ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), temveč je sporna pravilna uporaba materialnega prava, to je določb ZDavP-2 in ZSZ, ki urejajo plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, do česar pa se je sodišče v več podobnih zadevah kot je obravnavana (natančneje so povzete v 11. točki te obrazložitve) že opredelilo, sprejeta stališča pa povzelo v obrazložitvi te sodbe (3. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče zato presoja, da za učinkovito sodno varstvo v zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 224/2017-10
• VSRS Sklep X Ips 237/2015, enako tudi VSRS Sklep X Ips 27/2016
• UPRS Sodba in sklep I U 1331/2020-27