UPRS Sodba I U 2042/2018-9

Jedro

Iz obrazložitve bi morali biti razvidni konkretni razlogi, zakaj sofinanciranje tožnika ne pride v poštev, oziroma zakaj tožnik ni prejel točk po posameznih kriterijih, pri čemer bi morali biti posebej navedeni razlogi za zavrnitev sofinanciranja intermedijalne sekcije ter posebej razlogi za zavrnitev sofinanciranja multimedialne sekcije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Občinske uprave Občine Medvode št. 610-1/2018-3 z dne 15. 5. 2018 v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na multimedijalno in intermedijalno sekcijo za tožečo stranko, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o izboru prijav za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v letu 2018 je Občinska uprava Občine Medvode (v nadaljevanju prvostopenjski organ tudi občinska uprava) med drugim tožniku iz proračunske postavke 8.1.1.6 – kulturna dejavnost namenila sredstva v skupni višini 7.601,51 EUR, od tega za poslovanje kulturnih društev 1.080,00 EUR, za glasbeno dejavnost kulturnih društev 965,84 EUR, za intermedijalno in multimedijalno sekcijo 0,00 EUR, za likovno sekcijo 1.858,86 EUR, za študijsko sekcijo 1.115,32 EUR, za grafično sekcijo 2.039,00 EUR ter za projekte in prireditve (slikanje v naravi za otroke 2018) 542,49 EUR. Tožniku so bila namenjena tudi sredstva iz proračunske postavke 8.1.1.18 – kulturni domovi – vzdrževanje, in sicer 1.000,00 EUR za redno vzdrževanje prostorov kulturnih društev (stroški ogrevanja in beljenja) ter 0,00 EUR za nakup video – delovne postaje.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je na Javni razpis za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v Občini Medvode v letu 2018 (v nadaljevanju javni razpis) prijavilo 17 prijaviteljev, ter da so bile vse prijave pravočasne. Prvostopenjski organ navaja, da je strokovna komisija opravila strokovni pregled popolnih prijav ter ocenitev na podlagi meril in kriterijev, ki so bili navedeni v javnem razpisu in na podlagi Pravilnika o sofinanciranju kulturnih dejavnosti v Občini Medvode (v nadaljevanju Pravilnik o sofinanciranju) in v skladu z 225. členom Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik o postopkih). Navaja, da je strokovna komisija na podlagi prioritet, ocen, strokovnih mnenj in točkovanj prvostopenjskemu organu predlagala, katere dejavnosti naj financira in v kakšnem obsegu, ter da prijave, ki glede na prioritete, ocene in strokovna mnenja niso zbrale dovolj točk, niso upravičene do razpisanih proračunskih sredstev. Navaja, da je strokovna komisija med prijavitelje po področjih financiranja razdelila 130.000,00 EUR, od tega 105.000,00 EUR iz proračunske postavke 8.1.1.6 kulturna dejavnost in 25.000,00 EUR iz proračunske postavke 8.1.1.18 kulturni domovi – vzdrževanje. Sklepno navaja, da je strokovna komisija predlog razdelitve sredstev posredovala pooblaščenki občinske uprave, ki je v skladu s 226. členom Pravilnika o postopkih izdala izpodbijani sklep.

3. Župan Občine Medvode je kot drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnika. V obrazložitvi navaja, da je komisija pravilno ugotovila, da Pravilnik o sofinanciranju ne omogoča sofinanciranja istega projekta večim prijaviteljem, česar tudi Občinski svet, ki je sprejel navedeni pravilnik, ni predvideval, da bi se za isti projekt sredstva delila med več prijaviteljev, ker bi bil s tem izničen namen in transparentnost porabe javnega denarja. Sredstva, ki jih je tožnik pričakoval za sofinanciranje intermedijalne in multimedijalne sekcije so bila dodeljena za projekt „A.“ prijavitelja B.. Že v besedilu javnega razpisa je navedeno, da lahko posamezni prijavitelj z istim programom kandidira le na enem občinskem javnem razpisu v letu 2018, kar po mnenju pritožbenega organa pomeni, da je želel naročnik preprečiti, da se posamezni projekt sofinancira večkrat oziroma večjemu številu prijaviteljev. Strokovna komisija je smiselno uporabila določbo iz kriterijev in meril za področje financiranja E: projekti in prireditve, v skladu s katero do sredstev niso upravičeni projekti, ki so zajeti v sofinanciranju redne dejavnosti kulturnih društev.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj ni prejel sredstev po postavki B, za redno dejavnost kulturnih društev, in sicer za intermedijalno in multimedijalno sekcijo, saj obrazložitev razlogov ne vsebuje, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na Zapisnik 2. sklica strokovne komisije za vodenje javnega razpisa za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v Občini Medvode za leto 2018 z dne 26. 3. 2018. Navaja, da je glede prijave tožnika v zvezi s sredstvi za intermedijalno in multimedijalno sekcijo navedeno, da Pravilnik o sofinanciranju ne predvideva sofinanciranja koprodukcij iz redne dejavnosti, niti sofinanciranja istega projekta ali produkcije večim prijaviteljem.

5. Navedene ugotovitve so v nasprotju z materialno pravno podlago za odločitev v tej zadevi in v nasprotju z dejanskim stanjem. Izpostavlja, da toženka ni v nobeni od odločb določno navedla pravne podlage, na katero se sklicuje. Tožnik se zato sklicuje na Pravilnik o sofinanciranju in navaja, da so sestavni del slednjega tudi Merila in kriteriji za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v Občini Medvode. Po tožnikovem mnenju citirani predpis omejitev, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne vsebuje. Ne drži, da Pravilnik o sofinanciranju ne predvideva sofinanciranja koprodukcije, pač pa le predpisuje premierno predstavitev. Ta pogoj pa obe sekciji tožnika izpolnjujeta. Poleg tega je produkcija le podzvrst koprodukcije.

6. Po tožnikovem mnenju je zmotna ugotovitev toženke, po kateri iz poročil in namena porabe sredstev v preteklem letu ni razvidno, da bi sekcija imela realizirano lastno produkcijo iz naslova rednega delovanja. Navaja, da nobena okoliščina ne daje podlage za zaključek, da tožnik lastne produkcije v predhodnem letu ni izkazal, saj je tožnik dejavnosti na podlagi pridobljenih sredstev toženke izvajal že vrsto let. Ob tem se sklicuje na prijave tožnika na razpise za sofinanciranje kulturnih dejavnosti med leti 2015 in 2018 v zvezi z multimedijalno in intermedijalno sekcijo ter na poročila o porabi sredstev, dodeljenih na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v Občini Medvode za leta 2016 in 2017. Ob tem dodaja, da toženka kriterijev javnega razpisa v teh letih ni spreminjala.

7. Tožnik navaja, da je navedba toženke, da Pravilnik o sofinanciranju ne omogoča sofinanciranja istega projekta večim prijaviteljem, brez določne pravne podlage. Toženka citira le določilo javnega razpisa, v skladu s katerim lahko posamezni prijavitelj z istim programom kandidira le na enem občinskem javnem razpisu v letu 2018, vendar tožnik meni, da v njegovem primeru ne gre za to situacijo. Meni, da toženka omenjenemu pogoju pripisuje pomen, ki iz zapisanega ne izhaja. Toženka brez pravne podlage med seboj primerja projekte iz področja E in B, zaradi česar gre po tožnikovem mnenju za napačno uporabo materialnega prava. Meni, da je sporno, da mu toženka po postavki B ni namenila sredstev. Prijava tožnika po postavki B za redno dejavnost kulturnih društev, multimedijalno sekcijo, obsega 50 delovnih terminov, premierno predstavitev, udeležbo na regijskem srečanju ter ustrezno strokovno oceno. V zvezi z intermedijalno sekcijo pa drugostopenjska odločba sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Glede obrazložitve toženke, da je komisija smiselno uporabila določilo Meril in kriterijev za sofinanciranje kulturnih dejavnosti, v skladu s katerimi do sredstev niso upravičeni projekti, ki so zajeti v sofinanciranju redne dejavnosti kulturnih društev, gre za napačno uporabo materialnega prava. Merilo, ki je kriterij za sofinanciranje po postavki E ne more biti kriterij za sofinanciranje po postavki B. Poleg tega je toženka tožniku zavrnila sredstva po postavki B, ki se nanaša na redno dejavnost kulturnih društev, torej za dejavnost in ne za projekt.

8. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne omogoča preizkusa odločitve, kar je bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega obrazložitev po tožnikovem mnenju temelji na napačni uporabi materialnega prava in napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Drugostopenjska odločba pa na pritožbene očitke ne daje odgovora. Posledično se niti izpodbijanega sklepa, kot tudi drugostopenjske odločbe, ne da preizkusiti. Nepopolna obrazložitev pa pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu (glede sredstev, ki tožniku po proračunski postavki 8.1.1.6 kulturna dejavnost iz področja B, redna dejavnost kulturnih društev, za intermedijalno in multimedijalno sekcijo, niso bila priznana) odpravi ter zadevo v tem obsegu vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah. Iz prijave obeh sekcij tožnika za sofinanciranje intermedijalne in multimedijalne sekcije je razvidno, da prijavljata koprodukcijo, ter da ni razvidno, za katero novo premierno koprodukcijo gre, zaradi česar je komisija sklepala, da gre za koprodukcijo projekta A.. Tožnik je namreč pri intermedijalni sekciji navedel strošek ozvočevanja in osvetlitev otvoritve A., pri multimedijalni sekciji pa je navedel strošek organizacije koprodukcije A.. Zaradi navedenega je toženka sklepala, da obe sekciji podpirata projekt A., kar po mnenju toženke ni redna dejavnost, čemur so bila namenjena sredstva. Toženka se sklicuje tudi na starejše podatke, iz katerih naj bi izhajalo, da je B. ob prijavi projekta v predhodnem letu označil, da izvedba projekta ni zajeta v prijavi za sofinanciranje redne dejavnosti kulturnih društev, medtem ko je tožnik A. navajal kot redno dejavnost sekcije. Po mnenju toženke, bi tožnik sredstva, ki bi jih dobil za sofinanciranje intermedijalne in multimedijalne sekcije, namenil posredno izvajalcu projekta A., in sicer prijavitelju B., kot izhaja iz prijave slednjega. Predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa v delu, v katerem tožniku ni priznal sredstev po proračunski postavki kulturna dejavnost, za intermedijalno in multimedijalno sekcijo. Prvostopenjski organ je v zvezi z zavrnitvijo sofinanciranja tožnika po zgoraj navedenih sekcijah navedel, da prijave, ki glede na prioritete, ocene in strokovna mnenja niso zbrale dovolj točk, niso upravičene do razpisanih sredstev. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa pa izhaja, da Pravilnik o sofinanciranju ne predvideva, da bi za isti projekt prejela sredstva dva ali več prijaviteljev, ter da je sredstva, ki jih je tožnik pričakoval za intermedijalno in multimedijalno sekcijo, prejel prijavitelj B. za projekt „A.“.

12. Sodišče pritrjuje stališču tožnika, da izpodbijani sklep ne ustreza standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP, saj ne vsebuje konkretnih razlogov za zavrnitev sofinanciranja. Tudi obrazložitev, kot jo je dopolnil drugostopenjski organ, po sodni presoji ne zadosti navedenemu standardu. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa, namreč ni razvidno, kako so bili v Pravilniku o sofinanciranju predpisani kriteriji in pravila uporabljeni pri ocenjevanju prijave tožnika. Tako iz obrazložitve ni razvidno, katero določilo Pravilnika o sofinanciranju in Meril in kriterijev za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v Občini Medvode je bil razlog za zavrnitev sofinanciranja tožnika v zvezi z intermedijalno in multimedijalno sekcijo, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

13. Sodišče pojasnjuje, da je sicer ocenjevanje strokovno opravilo, do katerega presoje je sodišče zadržano, kar pomeni, da pri odločitvi ni treba upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada tudi pravica do obrazložene odločbe. Ne glede na to, da je ocenjevanje strokovno opravilo, mora biti akt obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po navedeni določbi je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V okvir te pravice sodi tudi pravica do ustrezno obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, oziroma razloge, zaradi katerih zahtevku ni bilo ugodeno. V obravnavani zadevi izpodbijani akt takšne vsebine ne vsebuje, zaradi česar njegov preizkus ni mogoč.

14. Po povedanem je potrebno uporabo kriterijev iz Pravilnika o sofinanciranju in priloge: Merila in kriteriji za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v Občini Medvode, pri ocenjevanju posamezne prijave obrazložiti. Za obravnavani primer navedeno pomeni, da bi morali biti iz obrazložitve razvidni konkretni razlogi zakaj sofinanciranje tožnika ne pride v poštev, oziroma zakaj tožnik ni prejel točk po posameznih kriterijih, pri čemer bi morali biti posebej navedeni razlogi za zavrnitev sofinanciranja intermedijalne sekcije ter posebej razlogi za zavrnitev sofinanciranja multimedijalne sekcije. Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 1931/2018-12 z dne 14. 5. 2020.

15. Sodišče sicer ugotavlja, da je toženka v odgovoru na tožbo navedla dodatne razloge, ki utemeljujejo zavrnitev sofinanciranja tožnika, vendar pa odgovor na tožbo ni namenjen saniranju pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe, temveč zgolj pojasnjevanju stališč, ki izhajajo iz izpodbijanega akta ter izjasnitvi toženke v zvezi z ugovori tožnika. Prav tako ne zadošča sklicevanje na razloge, ki izhajajo iz zapisnika strokovne komisije, pač pa morajo biti ti razlogi razvidni iz izpodbijanega akta. Sodišče tudi dodaja, da kolikor gre v obravnavanem primeru za odstop od ustaljene prakse upravnega organa, mora biti tak odstop še posebej obrazložen, še posebej če se dejansko stanje in pravna podlaga medtem nista spremenila.

16. Sodišče pritrjuje tožniku tudi v zvezi z očitkom napačne uporabe materialnega prava, saj po sodni presoji določilo iz 7. točke predmetnega javnega razpisa, po katerem lahko posamezni prijavitelj z istim projektom kandidira le na enem občinskem javnem razpisu v letu 2018, ne utemeljuje zaključka toženke, da ni mogoče sofinanciranje istega projekta ali dejavnosti večim prijaviteljem.

17. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na multimedijalno in intermedijalno sekcijo za tožečo stranko, odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

18. Glede na to, da je bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredelilo.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1931/2018-12
• UPRS sodba I U 1263/2013
• UPRS Sodba II U 450/2017-13