UPRS Sodba I U 754/2018-9

Jedro

Prvostopenjski organ bi moral v obravnavani zadevi upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ ugotoviti očitno malomarna ravnanja tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi pomenili zaščito pred vsemi tveganji, po presoji sodišča lahko pomeni, da tožnik ni ravnal v smislu zelo dobrega gospodarstvenika in z veliko stopnjo odgovornosti, ne pa, da je ravnal očitno malomarno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4242-13/2016-15 z dne 29. 4. 2016 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku kot glavnemu zavezancu za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410DD45B0 z dne 7. 8. 2008 Izpostava M., določila uvozne in druge dajatve in sicer carino in davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni vrednosti 10.513,02 EUR (točka 1/1 izreka). Ugotovljeno je, da so uvozne in druge dajatve v skupnem znesku 10.513,02 EUR plačane na podlagi prvotne odločbe Carinskega urada Nova Gorica DT 4242-565/2010-2 z dne 26. 1. 2011 ter, da so bile na navedeni znesek obračunane obresti po medbančni obrestni meri (EURIBOR) v višini 1.342,23 EUR, ki so bile prav tako plačane po navedeni odločbi (točki I/2 in I/3 izreka). Iz II. in III. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Finančni organ je v ponovnem postopku opravil presojo pogojev v zvezi s postopkom naknadne vknjižbe zneska dajatev po določbi člena 220 (2) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS) in sicer za nastali carinski dolg za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410DD45B0 z dne 7. 8. 2008 Izpostava M.. Ponovni postopek se je opravil iz razloga, ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 odločilo, da se reviziji ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 952/2013-11 z dne 18. 3. 2014 (pravilno I U 592/2013-11 z dne 18. 3. 2014 - opomba sodišča) spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Nova Gorica, DT 4242-565/2010-2 z dne 26. 1. 2011 ter odločba Ministrstva za finance DT 498-1-275/2011-2 z dne 27. 2. 2013 odpravita v delu, ki se nanaša na tožnika, in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v nov postopek. V sodbi je Vrhovno sodišče RS navedlo, da bo moral prvostopenjski organ v ponovnem postopku oceniti, ali so podani vsi pogoji iz določbe člena 220 (2)(b) CZS, ki določa, kdaj se naknadna vknjižba ne opravi.

3. Iz obravnavane zadeve izhaja, da je finančni organ opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago, ki je bilo napoteno na namembni carinski urad – ..., Avstrija, z rokom predaje najkasneje 14. 8. 2008. Finančni organ je zaradi dvoma, da je bila tranzitna operacija pravilno zaključena, v skladu z drugim odstavkom 366. člena Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) sprožil poizvedbeni postopek. V skladu s prvim odstavkom 365. člena Izvedbene uredbe je obvestil tožnika o nepravilno zaključenem tranzitnem postopku ter ga pozval, da posreduje dokazila o pravilno končanem tranzitnem postopku. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da je bil tranzitni postopek pravilno zaključen in da je predložena garancija sproščena ter priložil dokazilo (IE045). Po navedbah tožnika organizacija tranzitnega postopka ni bila v njegovi domeni, ampak je z uporabo svoje garancije pomagal špediciji A. d.o.o. zaradi njihove tranzitne garancije.

4. Finančni organ je od tuje carinske administracije 14. 7. 2010 prejel odgovor na poslan zahtevek za preverjanje (TC21), da blago ni bilo predloženo pri carinskem uradu – ..., ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen. Zato je zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma je bilo skladno s tranzitnim postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti, to je na območju Carinskega urada Koper, Izpostava M. (tretja alineja člena 215 (1) CZS). Namreč elektronska sporočila (sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ in sporočilo IE018 „rezultati kontrole“) v računalniški tranzitni sistem (NCTS), ki so bila poslana lažno, predstavljajo le del nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora in so omogočila zakriti dejstvo, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu. Carinski dolg je nastal skladno s 203. členom CZS z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora.

5. V ponovljenem postopku je finančni organ ob upoštevanju napotil iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 upošteval tudi določbe člena 220 (2) (b), iz katerih izhaja, kdaj se naknadna vknjižba ne opravi. Carinski organ je tako presojal pogoje za uporabo člena 220 (2)(b) CZS. Po slednjem se namreč vknjižba zneska dajatev ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Zaključil je, da v obravnavani zadevi pogoji za uporabo člena 220 (2)(b) CZS, zaradi katerih se naknadna vknjižba dajatev ne opravi, niso podani, pri čemer je navedel naslednje razloge:

6. Pri presojanju prvega pogoja, to je napake carinskih organov, je finančni organ navedel, da se samo napaka, ki jo povzročijo carinski organi, šteje za napako, zaradi katere ima lahko zavezanec za plačilo legitimna pričakovanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta bili v računalniškem tranzitnem sistemu NCTS sporočilo „obvestilo o prispetju“ (IE006) kot tudi sporočilo „rezultati kontrole na namembnem uradu“ (IE018) zlorabljeni. Rezultati poizvedbenega postopka pri namembnem carinskem uradu so pokazali, da je bila potrditev predložitve blaga in spremljajočih dokumentov v računalniški izmenjavi podatkov (NCTS) neverodostojna. Navedena dejanja v zvezi z zadevno goljufijo se lahko razložijo le tako, da je uslužbenec namembnega carinskega urada v drugi državi članici bil v goljufijo aktivno udeležen ali pa, da organizaciji tega urada ni uspelo preprečiti tretji osebi dostopa do NCTS sistema. Ključno vprašanje je, ali navedene okoliščine pomenijo napako carinskega organa v smislu člena 220 (2)(b) CZS ali pa se lahko opredelijo kot posebna situacija v smislu člena 239 CZS. Res je, da imata oba člena (220 (2)(b) in 239) CZS enak cilj, to je, da se omeji plačilo carinskega dolga. Vendar pa ne pokrivata enake situacije. Namen prvega člena je namreč bolj omejen kot namen drugega, ker je njegov cilj le varovati legitimno pričakovanje zavezane osebe glede utemeljenosti vseh dejstev, na katerih temelji odločitev, da se carinske dajatve naknadno vknjižijo ali da se ne vknjižijo. Nasprotno je člen 239 CZS splošna klavzula pravičnosti. Res pa je, da je treba v skladu s sodno prakso pri drugi alineji člena 239 (1) CZS pogoj, da zadevni osebi ni mogoče pripisati očitne malomarnosti in pri členu 220 (2)(b) CZS pogoj, da dolžnik ni mogel odkriti napake organov, razlagati enako.

7. Glede napake organa finančni organ ugotavlja, da niti CZS niti Izvedbena uredba ne vsebujeta definicije napake. Kot pomembno navaja, da je podoben primer zlorabe NCTS že obravnavan s strani Evropske Komisije, ki je že odločila, da okoliščine, podobne kot v predmetni zadevi, predstavljajo posebno situacijo v smislu člena 239 CZS. Tako je zloraba sistema NCTS pomembna okoliščina, ki lahko vpliva na to, da se nastali carinski dolg povrne ali odpusti na podlagi člena 239 CZS, kar izhaja iz sklepa Komisije št. REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012. Finančni organ tako ugotavlja, da Komisija v primeru zlorabe sistema NCTS ne odloča na podlagi člena 220 (2)(b) CZS zaradi napake carinskega organa, temveč po določbi člena 239 CZS. Postopek povračila oziroma odpusta uvoznih dajatev po slednjem pa je ločen in samostojen postopek. Finančni organ pa tudi ni ugotovil okoliščin, ki bi nakazovale, da bi v obravnavanem primeru obstajala namerna in aktivna udeležba carinskih uslužbencev v goljufivem dejanju. Tudi sicer bi ugotovljena vpletenost avstrijskih carinskih organov ne vplivala na opustitev vknjižbe na podlagi člena 220 (2)(b) CZS, saj navedeno ne pomeni napake organa, pač pa kvečjemu posebno situacijo. Zato zaključuje, da pogoj prisotnosti napake carinskih organov ni izpolnjen.

8. Ne glede na to, da že prvi pogoj (napaka organa) ni izpolnjen, je finančni organ presojal še drugi pogoj - to je, da napake tožnik ni mogel ugotoviti. V zvezi s tem pogojem se v skladu s sodno prakso ugotavlja: zapletenost predpisov, poklicne izkušnje zavezanca za plačilo in stopnjo njegove skrbnosti. Ob dejstvu, da tožnik svojo dejavnost opravlja že od leta 1998, to kaže na izkušenost na področju izvajanja tranzitnih postopkov. Tožnik kot izkušen gospodarski subjekt bi moral posebno pozornost nameniti prevozu blaga. Slednjega ni opravil glavni zavezanec, to je tožnik sam, temveč je bil opravljen s tovornim vozilom družbe B. iz Madžarske, kar je razvidno iz polja 16 in 23 mednarodnega tovornega lista CMR, ki ga navaja. Mednarodni tovorni list (obrazec CMR) se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica (1. člen Konvecije CMR). Tovorni list je del tranzitnega postopka. Iz predmetnega CMR je razvidno, da v polju 1 „Pošiljatelj“ ni vpisan glavni zavezanec, to je tožnik, temveč je vpisana družba C. d.o.o. S tem, ko tožnik kot glavni zavezanec ni prevzel vloge pošiljatelja, je zaključiti, da ni skrbno nadziral izvajanje prevoza blaga. V obravnavanem tranzitnem postopku je bilo blago najprej namenjeno na namembni carinski urad - ... v Avstriji, kjer bi moralo biti, skladno z določbo člena 96 CZS, predloženo carinskemu uradu, nato pa prepeljano v Italijo, kot izhaja iz CMR. Ni smiselnosti zaključka tranzitnega postopka na Dunaju v Avstriji, čeprav je bilo blago namenjeno končnemu prejemniku v Italiji. Carinski organ tako zaključuje, da tožnik kot glavni zavezanec ni izvedel kakršnegakoli preverjanja o smiselnosti in upravičenosti ekonomsko neupravičene poti, kar pa bi se od skrbnega gospodarskega subjekta prav gotovo pričakovalo. Sklicuje se še na to, da je tožnik izkušen gospodarski subjekt na področju izvajanja carinskih postopkov in da nosi del poklicnega tveganja, pri čemer se sklicuje tudi na sodbe Sodišča EU. Zato zaključuje, da je tožnik ravnal očitno malomarno, saj ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji.

9. Glede tretjega pogoja - predpisov v zvezi s carinsko deklaracijo, finančni organ ugotavlja, da tožnik ni spoštoval vseh veljavnih predpisov in tudi ni skrbno nadziral izvajanja prevoza blaga. Z vpisom v polje 50 tranzitne deklaracije je nase prevzel obveznosti iz člena 96 (1) CZS, to je, da bo blago v nespremenjenem stanju in v roku, ki so ga določili carinski organi, predloženo namembnemu carinskemu organu. Glede na to, da ni sporno, da blago prijavljeno po tranzitni deklaraciji, ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, je zaključil, da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti, določene v členih 96 (1) CZS, torej, da ni ravnal v skladu s predpisi in sicer CZS.

10. Glede četrtega pogoja - zavezanec je ravnal v dobri veri, finančni organ navaja, da so pri tem pogoju storilci goljufivih dejanj jasno izključeni iz določb člena 220 (2)(b) CZS. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen že prvi pogoj, saj ne gre za napako organa. Prav tako ni izpolnjen pogoj, da napake tožnik kot glavni zavezanec ni mogel ugotoviti, saj glede na svoje poklicne izkušnje ni ravnal dovolj skrbno. Zato ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v določbi člena 220 (2)(b) CZS, v smislu, da se naknadna vknjižba dajatev ne opravi, zaradi česar se opravi vknjižba carinskega dolga. Tožnikove pripombe pa zavrača.

11. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa.

12. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge po 1., 2., 3., in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitev 22. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena EKČP.

13. Zatrjevana kršitev 22. in 25. člena Ustave RS je po navedbah tožnika posledica upravnosodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 131/2003 z dne 30. 5. 2006), ki dovoljuje vložitev carinske deklaracije „pooblaščencu iz zaposlitve“ in s tem v nasprotju s 76. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 48. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) enači poslovno in procesno pooblastilo. Takšna napačna razlaga zakona pa je v obravnavanem primeru omogočila članu hudodelske družbe D.D., sicer delavcu družbe A. d.o.o., vložitev carinske deklaracije mimo vednosti korporacijskih zastopnikov E.E. in F.F. in s tem zlorabo tožnika. Stališče, ki izhaja iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, se nanaša na poslovno pooblastilo, ne pa na procesno zastopanje, katerega predmet so procesna dejanja v sodnem oziroma upravnem postopku. Za procesno pooblastilo pa je potrebna posebna privolitev zakonitega zastopnika. Fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo, bi tako morala imeti dvojno pooblastilo, in sicer pooblastilo stranke za neposredno zastopanje in procesno pooblastilo direktorja. Navedeno bi moral carinski organ preveriti takoj po vložitvi carinske deklaracije in jo, če v njej ni pooblastila, obravnavati kot nepopolno. Če se fizična oseba ustrezno ne izkaže, se skladno s 5. členom CZS šteje, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun. V obravnavani zadevi ni bil pravilno ugotovljen pravni položaj D.D., saj iz odločbe ni razvidno, ali je zastopnik, špediter ali pa nastopa v lastnem imenu. Pošiljatelj blaga je namreč C. d.o.o., ki je hčerinska družba G. d.d., plačnik prevoza pa je H. d.o.o.

14. Tožnik je v postopku predlagal zaslišanja lastnika in zakonitih zastopnikov družbe H. d.o.o. I.I. in D.D., ki je bil obenem zaposlen kot špediter pri G. d.d. Z zaslišanjem navedenih prič, ki jih predlaga tudi v tožbi, naj bi se ugotovilo ime carinika Carinskega urada, ki je z njima organiziral hudodelsko družbo. D.D. pri vložitvi carinske deklaracije ni priložil prevozne listine (CMR) v skladu s členom 219 Izvedbene uredbe. Prevozno listino je namreč podpisal pošiljatelj blaga C. d.o.o. šele po sprejemu carinske deklaracije, ko je bilo blago že sproščeno v prost promet. Če bi bil carinski deklaraciji priložen CMR, bi carinski organ lahko ugotovil, da se namembni kraj na CMR razhaja z namembnim krajem v carinski deklaraciji. Izpodbijana odločitev tudi odstopa od Sklepa Evropske komisije REM 3/2010. Finančni organ navedenega dokaznega predloga ni upošteval. Upošteval tudi ni predloga tožnika za zaslišanje predstojnika „avstrijske carinske administracije“, ki je poslal obvestilo z dne 26. 1. 2009, zaslišanje predstojnika Ministrstva za finance Avstrije, ki je poslal dopis z dne 24. 11. 2009, zaslišanje predstojnika carinskega urada ... in zaslišanje direktorja družbe J. GmBh iz Dunaja. Potrditev prejema blaga je potrdil avstrijski carinik, ki je imel lastnost državnega uslužbenca. Potrditev avstrijskega carinika je zato javna listina, kar pomeni, da je dokazno breme na Oddelku za tranzit, zaradi česar je protipravno iskati dokaze od glavnega zavezanca. Morebitno zlorabo avstrijskega carinika je moč dokazovati zgolj s pravnomočno sodbo. Z izpodbijano odločbo se uvaja objektivna odgovornost za plačilo carine pravnega subjekta, ki ni v ničemer kršil zakonodaje, je pa imel nekaj smole s poslovnimi partnerji ter je zaupal v pristnost dokumentacije, katere lažnost niso ugotovili pristojni nadzorni organi.

15. Objektivna odgovornost tožnika je ugotovljena v nasprotju z določbami člena 220 (2)(b) in 239. člena CZS. Presoja skrbnosti tožnika - pravne osebe je abstraktna in ne upošteva konkretne fizične osebe, ki naj bi jo zavezovalo dolžnostno ravnanje, od tožnika pa zahteva nadpovprečne sposobnosti. Tožnik se ne strinja s testom udeležbe carinikov in napake carinskih organov. V primeru, da so v zadevo vključeni cariniki, ki zavestno in aktivno sodelujejo v goljufiji, s tem, ko urejajo odpremne papirje, brez, da bi preverili blago in jih priložili ustreznemu blagu, gre za posebno okoliščino v smislu člena 239 CZS. Carinik je zavestno kršil člen 219 Izvedbene uredbe, saj carinski deklaraciji ni priložil prevozne listine (CMR) in tako ugotovil, da se namembni kraj na prevozni listini (CMR) razhaja z namembnim krajem na carinski deklaraciji. Pri tem poudarja, da sta bila carinik in D.D. člana hudodelske združbe. Napaka carinikov in napaka carinskih organov je razvidna iz dopisa Carinskega urada ... z dne 26. 1. 2009, iz katerega izhaja, da so pri manipulacijah pomagali carinski uslužbenci Carinskega urada ..., zaposleni v špediciji A. v Kopru in različni prevozniki.

16. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nična, njen izrek pa protisloven. Odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, ker je že izvršena. Finančni organ bi namreč, ob upoštevanju pravnih posledic odprave odločbe (281. člen ZUP in 64. člen ZUS-1) pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku moral vrniti uvozne dajatve, ki jih je plačal na podlagi prvotne, v upravnem sporu odpravljene odločbe.

17. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja na podlagi 221. člena CZS. Carinski organ namreč neupravičeno razširja pomen besede „pritožbeni postopek“ tako, da vanj v nasprotju z 221. členom CZS uvršča postopek pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem in s tem prebija okvir njegovega besedila, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Predlaga, da sodišče na glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije in odpravi izpodbijano odločbo ter postopek ustavi.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

19. Tožba je utemeljena.

20. V obravnavani zadevi so bile tožniku kot glavnemu zavezancu na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS obračunane uvozne dajatve za blago, prijavljeno po predmetni tranzitni deklaraciji, zaradi ugotovitve, da ni bilo predano namembnem uradu v Avstriji. Gre za nezakonito odstranitev blaga zavezanega uvoznim dajatvam izpod carinskega nadzora v smislu prvega odstavka 203. člena CZS. Za v tej zadevi obravnavano tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago, ki je bilo napoteno na namembni carinski urad ..., Dunaj, Avstrija, z rokom predaje najkasneje 14. 8. 2008. V postopku je bilo ugotovljeno, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je bilo dobavljeno v Italijo. Glavni zavezanec je po prvem odstavku 96. člena CZS imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka. Odgovoren je: za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja; spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka (točki a) in b) prvega odstavka 96. člena CZS). Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek 92. člena CZS).

21. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta bili v računalniškem tranzitnem sistemu (NCTS) sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ kot tudi sporočilo IE018 „rezultati kontrole“, zlorabljeni. Iz dopisa avstrijske carinske administracije z dne 26. 1. 2009 izhaja, da je bila navedena tranzitna operacija v NCTS zaključena izven delovnega časa carinskega urada, pri tem pa je bil kot dokument, ki zaključuje tranzitni postopek, uporabljen dokument drugega, že predhodno izvedenega uvoznega carinskega postopka ter da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj. Tožnik pa kot glavni zavezanec ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe, da je bil tranzitni postopek pravilno končan.

22. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku. Finančni organ je v navedeni zadevi že enkrat odločal in izdal odločbo DT 4242-565/2010-2 z dne 26. 1. 2011, s katero je tožnika določil kot glavnega zavezanca za plačilo navedenega carinskega dolga. S sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015, ki je odločalo o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS, ki je s sodbo I U 592/2013-11 z dne 18. 3. 2014 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo, je Vrhovno sodišče RS v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in navedeno odločbo carinskega organa vrnilo organu prve stopnje v nov postopek. Iz napotil Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora finančni organ v ponovljenem postopku presojati, ali so izpolnjeni pogoji za opustitev naknadne vknjižbe iz b. točke drugega odstavka 220. člena CZS. Z izpodbijano odločbo je finančni organ odločil, da pogoji iz b. točke drugega odstavka 220. člena CZS niso podani, zaradi česar je odločil, da se tožniku za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po obravnavani tranzitni deklaraciji, določijo uvozne dajatve. Tožnik se z navedenim zaključkom ne strinja, saj meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za opustitev naknadne vknjižbe carinskega dolga iz b. točke drugega odstavka 220. člena CZS.

23. Uvodoma sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na zastaranje in po katerih zaradi zastaranja izpodbijana odločba ne bi smela biti izdana. Razlaga 221. in 243. člena CZS, kot jo razume tožnik, ni pravilna, o čemer je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS.¹ Prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je carinsko deklaracijo vložila oseba, ko ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Da spada to v delokrog pooblaščenca po zaposlitvi, ki v okviru opravljanja svojih nalog pri pristojnih carinskih organih vlaga carinske deklaracije, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.² Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da naj bi bila izpodbijana odločba nična, ker je že izvršena, zaradi česar jo po mnenju tožnika ni mogoče izvršiti. Na navedene tožnikove ugovore je pravilno odgovoril že drugostopenjski organ (stran 5 obrazložitve drugostopenjske odločbe).

24. Po presoji sodišča pa so utemeljeni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na zaključke prvostopenjskega organa glede pogojev za opustitev vknjižbe dolga iz člena 220 (2)(b) CZS.

25. V členu 220 (2)(b) CZS je določeno, da se naknadna vknjižba ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Gre za pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno in ob izpolnitvi katerih se naknadna vknjižba opusti.

26. Finančni organ je že glede prvega pogoja iz navedene zakonske določbe, to je napake carinskih organov zaključil, da ne gre za napako carinskega organa. Pri tem se sklicuje na stališče Evropske komisije, ki je že odločila, da okoliščine, podobne kot v predmetni zadevi, predstavljajo posebno situacijo v smislu člena 239 CZS. Stališče navedene komisije je, da namerna in aktivna udeležba carinskih uslužbencev v goljufivih dejanjih, predvsem pri zaključevanju tranzitnih dokumentov za blago, ki še ni bilo predloženo, pomeni posebno okoliščino v smislu člena 239 CZS (REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012). Za obravnavni primer pa finančni organ ugotavlja, da v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi nakazovale, da bi v obravnavanem primeru obstojala namerna in aktivna udeležba carinskih uslužbencev v goljufivem dejanju. Pa tudi sicer, če bi bila ugotovljena vpletenost carinskih organov, le-to ne bi vplivalo na opustitev vknjižbe na podlagi člena 220 (2)(b) CZS, saj bi to pomenilo kvečjemu posebno situacijo, ne pa napako organa. Zato zaključuje, da pogoj prisotnosti napake carinskih organov ni izpolnjen.

27. Sodišče ugotavlja, da je navedeni zaključek finančnega organa sprejet v nasprotju s stališčem iz v zadevi izdane sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015. Iz slednje namreč izhaja, da se v postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu (b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Po presoji sodišča, ki sledi v zadevi izdani sodbi Vrhovnega sodišča RS, in sledi stališču iz navedene sodbe, zato zaključek prvostopenjskega organa, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj prisotnosti napake carinskih organov iz člena 220 (2)(b) CZS, ni pravilen.

28. Prav tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča niso pravilni zaključki prvostopenjskega organa, da iz razlogov, ki jih navaja, tudi niso izkazani drugi pogoji, ki morajo biti podani za opustitev naknadne vknjižbe carinskega dolga v smislu določbe b. točke drugega odstavka 220. člena CZS.

29. Glede drugega pogoja iz člena 220 (2)(b) CZS, to je pogoja, da napake zavezanec - tožnik ni mogel ugotoviti, se prvostopenjski organ sklicuje, upoštevajoč sodno prakso, na naslednje kriterije: zapletenost predpisov, poklicne izkušnje zavezanca za plačilo in stopnjo njegove skrbnosti. Sklicuje se na izkušenost tožnika, ki svojo dejavnost pri izvajanju tranzitnih postopkov opravlja že od leta 1998. Meni, da bi tožnik moral posebno pozornost nameniti prevozu blaga. Slednjega pa v navedenem primeru ni opravil tožnik sam, ampak je bil opravljen s tovornim vozilom družbe B. iz Madžarske, na podlagi sklenjene odplačne pogodbe. Izdan je bil mednarodni tovorni list CMR, ker sta bila s pogodbo določena prevzemni kraj (v Republiki Sloveniji) in namembni kraj (v Republiki Italiji) v dveh različnih državah. Tovorni list je priloga spremne tranzitne listine in torej del tranzitnega postopka. Iz predmetnega tovornega lista CMR pa je razvidno, da v polju „pošiljatelj“ ni vpisan tožnik kot glavni zavezanec, temveč je vpisana družba C. d.o.o. Prvostopenjski organ zato zaključuje, da s tem, ko tožnik ni prevzel vloge pošiljatelja, ni skrbno nadziral izvajanja prevoza blaga. Ugotavlja tudi, da dejstvo, da je bilo v obravnavanem tranzitnem postopku blago najprej namenjeno v Avstrijo, nato pa prepeljano v Italijo, predstavlja za prevoznika neobičajno transportno pot, o čemer tožnik ni izvedel nobenega preverjanja. Tožnik kot glavni zavezanec pa nosi del poslovnega tveganja. Prvostopenjski organ tožniku očita, da ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ravnal je očitno malomarno, saj ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi navedenimi tveganji.

30. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ sledil stališču iz v zadevi izdane sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015, ki se sklicuje na sklep Komisije, REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012, ki ni odločala na podlagi 220. člena CZS, temveč po 239. členu CZS, pri čemer pa je treba upoštevati, da so za uporabo 220. in 239. člena CZS lahko pravno pomembna ista dejstva. Slednje izhaja iz stališča Sodišča EU v zadevi C-375/07, iz katere izhaja, da imata postopka iz členov 220 in 239 CZS enak cilj ter da je treba pogoje za uporabo omenjenih členov, in sicer med drugim pri členu 239(1), druga alineja, CZS, pogoj, da zadevni osebi ni mogoče pripisati očitne malomarnosti, in pri členu 220 CZS pogoj, da dolžnik ni mogel odkriti napake carinskih organov, razlagati enako. Vendar po presoji sodišča očitek, da je tožnik v konkretni zadevi zgolj iz razlogov, ki jih navaja prvostopenjski organ (drug prevoznik, drug pošiljatelj, neobičajna pot), ravnal očitno malomarno, zaradi česar ni izpolnjen pogoj, da napake carinskega organa tožnik ni mogel ugotoviti, ni pravilen.

31. Sodišče ugotavlja, da se mora na podlagi ustaljene sodne prakse spoznavnost napake, ki jo storijo pristojni carinski organi, oceniti ob upoštevanju narave napake, strokovnih izkušenj vpletenih subjektov in skrbnosti, ki so jo ti pokazali.³ Prvostopenjski organ pri svojem zaključku izhaja iz poklicnih izkušenj tožnika, ki svojo dejavnost opravlja že od leta 1998, ter stopnjo njegove skrbnosti, za katero ocenjuje, da je bila premajhna ter posledično zaključuje, da je tožnik ravnal očitno malomarno. Tožnik zatrjuje, da ni ravnal očitno malomarno in da prvostopenjski organ na tak način uveljavlja tožnikovo objektivno odgovornost, čemur ugovarja.

32. Po presoji sodišča bi prvostopenjski organ v obravnavni zadevi moral upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ ugotoviti očitno malomarna ravnanja tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi pomenili zaščito pred vsemi tveganji, po presoji sodišča lahko pomeni, da tožnik ni ravnal v smislu zelo dobrega gospodarstvenika in z veliko stopnjo odgovornosti, ne pa, da je ravnal očitno malomarno. Tožniku namreč očita, da je ravnal očitno malomarno, pri čemer pa se sklicuje na to, da bi se tožnik moral zaščititi pred vsemi tveganji, s tem pa od njega tudi po presoji sodišča zahteva nadpovprečno stopnjo skrbnosti, ki presega očitno malomarnost, ki mu jo očita.

33. Prvostopenjski organ nadalje tožniku očita, da ni ravnal v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Z vpisom v polje 50 tranzitne deklaracije je namreč nase prevzel obveznosti iz člena 96 (1) CZS, to je, da bo blago v nespremenjenem stanju in v roku, ki so ga določili carinski organi, predloženo namembnemu carinskemu organu. Navedene obveznosti tožnik ni izpolnil, torej ni ravnal v skladu s predpisi. Vendar pa po presoji sodišča zgolj dejstvo, da blago ni prišlo do namembnega carinskega organa, ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni ravnal v skladu s predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Tožniku prvostopenjski organ očita, da je v obravnavanem postopku vključil druge udeležence (prevoznik, pošiljatelj), pri čemer ne navaja, da je to v nasprotju z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Očita mu tudi, da ni skrbno nadziral teh drugih udeležencev, pri čemer pa ne navaja, da bi bilo tako ravnanje v nasprotju z običajno poslovno prakso. Tako ni mogoče pritrditi zaključku finančnega organa, da tožnik ni ravnal v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo, s čimer naj ne bi bil izpolnjen tretji pogoj iz člena 220 (2)(b) za za opustitev naknadne vknjižbe carinskega dolga.

34. Prvostopenjski organ se sklicuje še na četrti pogoj iz člena 220 (2)(b) CZS, ki mora biti prav tako izpolnjen, da se naknadna vknjižba ne opravi, to je pogoj, da je tožnik ravnal v dobri veri. Pri tem je jasno, da so iz navedenega pogoja izključeni storilci goljufivih ravnanj. Tožnik se sklicuje, da ni bil vpleten v goljufijo, pri čemer ni sporno, da nasprotno v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako se tožnik sklicuje na dobro vero. Prvostopenjski organ navedenega pogoja ni presojal, saj je zaključil, da v obravnavni zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj, to je napaka organa ter tudi ni izpolnjen drugi pogoj, da napake tožnik ni mogel ugotoviti, saj po stališču organa ni ravnal dovolj skrbno.

35. Ker po presoji sodišča navedeni zaključki finančnega organa niso pravilni in jih ugotovitve v postopku ne utemeljujejo, izpodbijana odločitev ni pravilna in zakonita. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

36. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz navedenih razlogov, se sodišče do ostalih tožnikovih ugovorov posebej ni opredeljevalo. Pri tem se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali za nadaljevanje postopka obstojijo pravne ovire.

37. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1.

38. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožniku se priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 12/2020 z dne 10. 6. 2020.
² Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 215/2003 z dne 25. 5. 2006.
³ Glej sodbo Sodišča UE v zadevi C-499/03 P z dne 3. 3. 2005, točka 47.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• sodba U 2197/2008
• UPRS Sodba I U 580/2017-13
• sodba I U 901/2010