UPRS Sodba I U 1016/2018-14

Jedro

Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko tožnik uveljavlja tudi v primeru, če zatrjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je odločba o odmeri davka od premoženja utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi toženka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Tega dejstva pa toženka zaradi napačnega stališča, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, ni ugotavljala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4221-426/2017-4-07-130-10 z dne 26. 4. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo zahtevo za delno razveljavitev oz. odpravo odločbe o odmeri davka od premoženja na območju Občine Kranjska Gora za leto 2010 št. DT4221-03848/2010-K(07083-02) z dne 4. 6. 2010 v znesku 4.144,33 EUR (1. točka izreka). Z izpodbijano odločbo pa je zavrnil tožnikovo zahtevo za delno razveljavitev oz. odpravo odločb o odmeri davka od premoženja za leta 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v skupnem znesku 20.014,74 EUR (2. točka izreka). Zavrnil je tudi tožnikovo zahtevo za vračilo plačanega davka od premoženja v znesku 16.468,24 EUR (3. točka izreka) in odločil, da tožnik trpi stroške tega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je tožnik obveznost po odločbi o odmeri davka od premoženja za leto 2010 plačal 30. 9. 2010 in 4. 3. 2011. Zato je zahteva, vložena 24. 11. 2016, glede na tretji odstavek 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v povezavi s 125. členom istega zakona, vložena prepozno.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnik ni izkazal očitne napake iz 90. člena ZDavP-2. Meni, da tožnikovi ugovori glede nepravilne površine in lastništva predmetnih nepremičnin ne predstavljajo očitne napake v smislu citirane določbe, ampak z njimi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pri odmeri davka od premoženja, kar pa je lahko le predmet rednih pravnih sredstev.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi morala toženka lastniško stanje nepremičnin preveriti z vpogledom v zemljiško knjigo ter v spise. Toženki je zaupal, saj je bila s prodajo nepremičnin seznanjena, ker je sama obračunala davke, prav tako pa je bila s prodajo seznanjena tudi občina. Poudarja, da že od leta 2010 ni več lastnik in uživalec pritličja v objektu na naslovu ... v .... Navedene poslovne prostore je preuredil v 10 apartmajev, ki jih je leta 2010 prodal. Kljub temu, da je bila toženka s temi prodajnimi pogodbami seznanjena, je davek od premoženja odmerjala tako tožniku, kot tudi novim lastnikom. Navaja, da je obogatitev države v nasprotju z moralo in dobrimi poslovnimi običaji, kar je nedopustno. Prodaja pa je razvidna tudi iz zemljiške knjige. Meni, da do zastaranja ne more priti, ker neustavnost ne more zastarati, poleg tega je odločba tudi nična. Ne strinja se s stališčem toženke, da napaka ni očitna, saj bi jo bilo mogoče ugotoviti že s hitrim vpogledom v zemljiško knjigo, pa tudi v lastne evidence. Poleg tega meni še, da je toženka tudi v svojih evidencah DP-GAAC imela podatke, da tožnik ni več lastnik predmetnih nepremičnin. V konkretnem primeru ugotovitveni postopek za ugotovitev pravilnega lastništva ni bil potreben, saj je davčni organ že imel vpisane nove lastnike in uporabnike, potreben bi bil le postopek odstranitve tožnika iz davčnega registra. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje oz. s sodbo nadomesti odločitev o stvari sami ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Glede izpodbijanega sklepa (II. točka izreka):

7. Sodišče pritrjuje toženki, da je zahteva za delno razveljavitev oz. odpravo odločbe o odmeri davka od premoženja št. DT4221-03848/2010-K(07083-02) z dne 4. 6. 2010, za katero ni sporno, da jo je tožnik vložil po preteku petih let od dneva, ko jo obveznost po tej odločbi plačal, glede na tretji odstavek 90. člena v povezavi s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2, prepozna.

8. Zakonodajalec je v ZDavP-2 določil časovno omejitev tega izrednega pravnega sredstva, in sicer je rok za izdajo odločbe omejil do poteka zastaralnega roka za vračilo davka, ki je po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pet let od dneva plačila prav iz razlogov pravne varnosti (zaupanje v obstoječe odločbe), ki ji navedena določba daje prednost pred zakonitostjo (to je pravno pravilnostjo odločbe).

9. Res je, da je rok za izdajo odločbe odvisen od organa, saj mu zakon za izdajo odločbe predpisuje le instrukcijski rok, vendar Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tudi stranki omogoča mehanizme, da izdajo odločbe izsili (pritožba zaradi molka organa). Vendar v obravnavanem primeru ta dilema niti ni pomembna, ker ni sporno, da tožnik zahteve za delno razveljavitev oz. odpravo odločbe o odmeri davka od premoženja št. DT4221-03848/2010-K(07083-02) z dne 4. 6. 2010 ni vložil v roku petih let od plačila, torej organ niti ne bi mogel izdati odločbe v roku iz tretjega odstavka 90. člena ZDavP-2.

Glede izpodbijane odločbe (I. točka izreka):

10. V zadevi je sporna odločitev toženke, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2. Vrhovno sodišče RS se je o razumevanju pojma očitne napake iz 90. člena ZDavP-2 izreklo v sodbi X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020, ko je presojalo tožnikovo revizijo v primerljivi zadevi. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi pojasnilo, da je tudi očitna napačnost ugotovljenega dejanskega stanja lahko razlog za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2, ta pa je tista, ki jo je mogoče ugotoviti na podlagi očitnega razkoraka med dejstvi, ki so bila podlaga za izdajo odmerne odločbe ter podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, do katerih lahko dostopa davčni organ v okviru svojih pooblastil in pristojnosti (med njimi zemljiške knjige in katastrov). Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je torej mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.

11. V obravnavnem primeru to pomeni, da lahko izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 tožnik uveljavlja tudi v primeru, če zatrjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je odločba o odmeri davka od premoženja utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi toženka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Tega dejstva pa toženka zaradi napačnega stališča, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, ni ugotavljala.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti. Glede na posebno naravo izrednega pravnega sredstva davčnega postopka, katerega uporaba je v pristojnosti davčnega organa in ne sodišča, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ampak je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ob pravilni razlagi 90. člena ZDavP-2 odpraviti pomanjkljive ugotovitve procesnega dejanskega stanja zadeve.

Glede stroškov postopka (III. točka izreka):

13. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Datum zadnje spremembe:

20.10.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 167/2004
• Sodba U 684/93-5
• Sodba U 685/93-5