UPRS Sodba in sklep I U 1214/2020-16

Jedro

Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin skupaj - torej sklepanja, da tožnikova ciljna država ni Slovenija in časa, ki je pretekel do tega, da je izrazil namero, zaprositi za mednarodno zaščito - je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

Značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj kot neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po naravi stvari sploh mogoče šteti za milejši ukrep.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce, ..., in sicer od 19. 8. 2020 od 13.20 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 11. 2020 do 13.20, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Toženka navaja, da sta bili tožniku dne 23. 7. 2020 izdani odločbi o nastanitvi v Centru za tujce Postojna ter o vrnitvi, s slednjo pa mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Meni, da tožnikovo ravnanje kaže, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, saj bi to lahko storil že takoj po prestopu meje oziroma bi lahko poiskal pomoč, namesto tega pa se je premikal po neposeljenih področjih in gozdovih, kar kaže na to, da se je namenoma izmikal policiji in ljudem. Za mednarodno zaščito je kljub temu, da je bilo z njim opravljenih več razgovorov, zaprosil šele 29. 7. 2020, po prejetih odločitvah o nastanitvi in vrnitvi. Tožnik je tako imel vse možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito že ob vstopu v državo ter v času, ko se je v državi nahajal, tudi po prijetju policije. Ker je med postopkom večkrat izjavil, da je njegova ciljna država Francija, kjer ima strica, toženka meni, da je zgolj želel nadaljevati pot proti tej ciljni državi. Zato toženka ugotavlja, da tožnik v Republiki Sloveniji ni nameraval vložiti prošnje za mednarodno zaščito ter da so ga okoliščine, v katerem se je znašel, privedle do tega, da to stori, saj računa, da si bo s tem zagotovil prosto gibanje in možnost za nadaljevanje poti.

3. Poleg tega toženka meni, da zaradi organizacije, velikosti in režima varovanja Azilnega doma v Ljubljani (kar tudi podrobno opisuje) ni mogoče izvesti ukrepa pridržanja v Azilnem domu kot milejšega ukrepa, saj zaradi omenjenih okoliščin ne bi bilo mogoče preprečiti tožnikovega odhoda od tam, kar pomeni, da tak ukrep ne bi bil učinkovit.

4. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so vplivale na izdajo odločb o vrnitvi in nastanitvi. Ni bil seznanjen z možnostjo brezplačne pravne pomoči v zvezi s tema odločbama, niti mu nista bili prebrani v njemu razumljivem jeziku, zato se sprašuje o njuni zakonitosti. Meni, da toženkino sklepanje, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi otežil ali preprečil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8 (3) d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker toženka očitno ni pravilno uporabila objektivnega merila, to pa pomeni napačno uporabo materialnega prava. Seveda je tožnik vložil prošnjo tudi s ciljem, da bi preprečil odstranitev, saj je to bistvo vsake prošnje za mednarodno zaščito. Utemeljena domneva, da bi šlo za zlorabo postopka, pa ob tem ni izkazana.

5. Poleg tega tožnik navaja, da pomeni omejitev gibanja hud poseg v človekove temeljne pravice, ki mora temeljiti na taksativno in izrecno določenih razlogih, ki pa jih v obravnavani zadevi ni najti. Izpodbijani akt je treba šteti za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma tožnikovo prostost, njegova odreditev pa bi bila dopustna le, če bi lahko toženka na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je tožnik že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Sklicuje se tudi na 15. uvodno izjavo Recepcijske direktive II in meni, da ZMZ-1 ni opredelil nobenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi toženka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. V zvezi s tem se sklicuje tudi na sodno prakso naslovnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS ter na prakso Ustavnega sodišča RS.

6. Poleg tega ga toženka ne bi smela pridržati v Centru za tujce le zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu oziroma zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Gre za sistemsko pomanjkljivost ZMZ-1, ki lahko onemogoči zakonito odločanje v posameznem primeru. Tožnik še posebej opozarja, da ni bil pravilno uporabljen niti četrti odstavek 84. člena ZMZ-1, po katerem bi moral biti hitro in natančno soočen z razlogi za odvzem prostosti. Dodatna vprašanja, ali je tožnik razumel, zakaj mu je gibanje omejeno ter ali želi dodatno razlago, ne zadoščajo in tudi ne nadomeščajo zakonskih dolžnosti organa. Tožnik namreč s pravimi razlogi ni bil seznanjen in mu tudi niso bili obrazloženi, prav tako ni bil udeležen vsebinske presoje svojih navedb, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva. Poleg tega tožnik meni tudi, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, da odločilna dejstva ter razlogi za omejitev sploh ne obstajajo in ni jasno, na kakšni podlagi je toženka sploh lahko sklepala o njihovem obstoju.

7. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

8. Tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče stanje do izdaje pravnomočne odločbe uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

11. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju¹, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi (poudarek sodišča); razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

12. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma², kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

13. Iz besedila te zakonske določbe izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji, namreč da: (1) je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi izvedbe postopka vrnitve ali odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Z zadnjim od teh pogojev je zakon tudi opredelil objektivno merilo iz prej navedene določbe Recepcijske direktive II, in sicer na način, ki ga ta direktiva izrecno predvideva.

14. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v upravnem spisu, sta bili tožniku dne 23. 7. 2020 izdani odločbi o vrnitvi in o nastanitvi v Centru za tujce Postojna. Obe odločbi sta bili izdani na podlagi ZTuj-2, z drugo od njiju pa mu je bilo omejeno gibanje. Pravilnost in zakonitost teh odločb ne more biti predmet tega postopka, vsaj ne onkraj ugotovitev o njuni dokončnosti oziroma pravnomočnosti. Stranki v postopku glede tega ne navajata ničesar drugega (npr. da odločbi ne bi bili izdani ali da bi bili kasneje odpravljeni ali razveljavljeni), zato sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bil izpolnjen prvi izmed prej naštetih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

15. Tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi po presoji sodišča izhaja, da je tožnik nedvomno imel objektivno možnost zaprositi za mednarodno zaščito že precej časa preden je to dejansko storil. Tožnik namreč ni navedel nobene okoliščine, ki bi mu to objektivno preprečevala vse od prestopa hrvaško-slovenske meje, še posebej pa v policijskem postopku oziroma takoj po namestitvi v Center za tujce. Pri tem sodišče kot očitno neverjetno zavrača tožnikovo navedbo na glavni obravnavi, da naj celih šest dni po namestitvi v Center za tujce ne bi prišel v stik z nikomer, ki bi mu lahko izrazil svojo namero o vložitvi prošnje. Po presoji sodišča je zato izpolnjen tudi tretji izmed navedenih zakonskih pogojev za izrek ukrepa omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

16. Za odločitev v zadevi je zato bistveno vprašanje, ali je toženka pravilno ugotovila tožnikovo ravnanje, ki bi omogočalo utemeljeno domnevo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, in ali je obstoj take domneve tudi ustrezne utemeljila.

17. Toženka utemeljenost take domneve opira na okoliščine, da je tožnik izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito šele šesti dan po namestitvi v Center za tujce, ko je bil seznanjen s prej navedenima odločbama, da je mejo prečkal nezakonito in se nato več dni izogibal stikom s policijo oziroma se pred njo skrival, še posebej pa tudi na to, da naj bi tožnik v policijskem postopku povedal, da je njegova ciljna država Francija.

18. Glede na listine v spisu tožnik tega sicer ni povedal, je pa tako v policijskem postopku kot pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da je svoj potni list poslal stricu ali pa prijatelju v Francijo, kar po presoji sodišča nedvomno pomeni, da je bil tja namenjen tudi sam. Te izjave je tožnik sicer na glavni obravnavi zanikal in zatrdil, da v Franciji nima strica, vendar sodišče tem navedbam ne more slediti. Izjave o tem, da je potni list poslal v Francijo, namreč niso pavšalne, kot bi bilo mogoče pričakovati v primeru pomote ali napačnega razumevanja, temveč povsem jasne in konkretne, tožnik je z njimi obrazložil, zakaj pri sebi nima potnega lista, poleg tega pa jih je v skoraj enaki obliki ponovil pred različnimi uradnimi osebami. Po mnenju sodišča te izjave nedvoumno kažejo na to, da je tožnik namenjen v Francijo, posebej ob upoštevanju načina njegovega potovanja prek Slovenije, torej ilegalnega vstopa v državo in skrivanja po gozdovih.

19. Ob tem je sicer res, da policija tožnika prijela v neposredni bližini Azilnega doma, vendar ta okoliščina sama po sebi še ne potrjuje tožnikovih navedb, da je bil namenjen prav tja, da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi v tem pogledu namreč ni jasno, zakaj bi ob taki nameri potni list poslal v Francijo, še posebej pa ne, zakaj bi s tem, da izrazi namero, zaprositi za mednarodno zaščito, odlašal kar šest dni po tem, ko se je znašel v stiku s slovenskimi oblastnimi organi, čeprav ne prostovoljno. Kot že rečeno, sodišče tožniku posebej glede na dolžino tega obdobja, pa tudi glede na ureditev postopkov s prosilci za mednarodno zaščito³ ne verjame, da za to ni imel nobene priložnosti.

20. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin skupaj - torej sklepanja, da tožnikova ciljna država ni Slovenija in časa, ki je pretekel do tega, da je izrazil namero, zaprositi za mednarodno zaščito - je zato tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

21. Vendar pa to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

22. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na tožnikovo dosedanje ravnanje, ki kaže na njegovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj kot neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po naravi stvari sploh mogoče šteti za milejši ukrep.

23. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča tožnikovega odhoda, zato namestitev v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

24. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

25. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, kjer se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih tožnik sicer enači razmere v Centru za tujce z režimom v zaporu, vendar - kot rečeno - tak režim sam po sebi ni v nasprotju s pravno podlago za odreditev tega ukrepa.

26. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka:

27. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

-------------------------------
¹ Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.
² Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.
³ Prim. npr. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito

Datum zadnje spremembe:

07.10.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 415/2021-13
• UPRS Sodba in sklep I U 249/2021-8
• UPRS Sodba in sklep I U 711/2020-14, enako tudi , , , , , , ,