UPRS Sodba I U 1654/2019-14

Jedro

Sodišče dokazni predlog zavrača kot neprimeren, kajti postavitev izvedenca za presojanje carinskih deklaracij bi pomenilo, da se presoja, za katero je pristojen upravni organ (in posledično tudi sodišče), prepušča izvedencem, kar pa seveda ni ustrezno. Subsumpcija dejstev pod pravno normo (presoja, ali blago ustreza deklaraciji) ne predstavlja ugotavljanja dejanskega stanja, temveč presojo pravilne uporabe materialnega prava, zato je dokazni predlog z izvedencem v tej zvezi neprimeren.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v zadevi naknadnega obračuna dajatev za blago, deklarirano v carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo rabo, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico po 49 carinskih deklaracijah MRN iz obdobja med avgustom 2015 in junijem 2017 (natančen popis posameznih deklaracij in datumov izhaja iz izreka izpodbijane odločbe), tožniku določil in naložil v plačilo znesek dajatev in zamudnih obresti za predmetno blago, in sicer skupaj 298.810,52 EUR iz naslova carine na industrijske izdelke ter 10.789,41 EUR za zamudne obresti. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je zavrnil, odločeno pa je bilo tudi, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika blaga A. iz Poljske v kontroliranem obdobju med avgustom 2015 in junijem 2017 po carinskem postopku hkratne sprostitve v prost promet in vnosa v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico, prijavljal blago, ki je bilo na računih pošiljatelja označeno z več različnimi oznakami in s poimenovanjem v polju 31 carinske deklaracije kot „deli stolov za avtomobile (mreža za izdelavo žepov na zadnji strani sedežev in podporniki mreže“ ter „deli stolov za avtomobile (mreža za izdelavo žepov na zadnji strani sedežev, zaščita za notranjost sedežev)“. Blago je deklariral v tarifno oznako 9401 90 80 KN in Taric kodo 90, kamor se uvrščajo drugi deli sedežev, s prijavljeno carinsko stopnjo 2,7%. Organ je opravil naknadno preverjanje predmetnih carinskih deklaracij in pripadajočih listin, in sicer na sedežu tožnika, v njegovi poslovalnici in v prostorih FURS, pregledanih je bilo predmetnih 49 carinskih deklaracij, računi dveh korejskih pošiljateljev, naslovljenih na prejemnika blaga, slike, kosovnice in ostale tehnične dokumentacije predmetnega blaga ter izjave o njegovi vrsti in namembnosti, podane s strani predstavnic tožnika (B.B. in C.C.) in s strani predstavnice prejemnika (D.D.). Opravili so tudi pregled spletnih strani prejemnika, na osnovi prejeta vzorca blaga, dostavljenega s strani tožnika, pa je laboratorij FURS pripravil strokovno mnenje. Po opravljeni carinski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo predmetno blago na vseh 49 carinskih deklaracijah uvrščeno pod nepravilno tarifno oznako. Delno je šlo za proizvode „mreža za izdelavo žepov hrbtne strani sedežev – Bend and net“, tj. gotov tekstilni izdelek v obliki elastične kvačkane mreže, velikosti 30 x 20 cm, izdelane iz sintetične filamentne preje, črne barve, z vgrajeno elastično nitko. Mreža ima po dolžini, na eni strani našit plastičen trak, s katerim se namesti na zadnjo stran avtomobilskega sedeža. Končne kratice iz oznak teh izdelkov na računih pošiljateljev natančneje pojasnjujejo različne barve za različne tipe avtomobilov. Poleg tega je na računu označena še različna velikost pakiranja (npr. 1100x1100x1500, 1100x1100x2200...). Te mreže bi bilo pravilno treba uvrstiti v tarifno oznako 6307 90 10 KN in Taric kodo 00 med druge gotove kvačkane tekstilne izdelke, merodajna pa je v takem primeru erga omes carinska stopnja za tretje države 12%. Ta uvrstitev temelji na splošnih pravilih za razlago KN A1 in A6, besedilu k oznakam 6307, 6307 90 in 6307 90 10 KN ter sodni praksi SEU (C-152/10, C-547/13 in C-450/12; ne glede na to, na katere izdelke se nanašajo). V preostalem pa je šlo za proizvod „zaščita sedeža - Skirt assy“, ki je izdelan iz plastične mase, prevlečen s klobučevino, ki se namesti na zadnjo stran in pod sedež z namenom zaščite notranjosti. Te plastične zaščite pa bi bilo pravilno treba uvrstiti pod 3926 90 97 KN in Taric kodo 90 med druge proizvode iz plastičnih mas, tedaj pa je merodajna erga omes carinska stopnja za tretje države 6,5%. Ta uvrstitev pa temelji na splošnih pravilih za razlago KN A1 in A6, besedilu k oznakam 3926, 3926 90 in 3926 90 97 KN, POHS k 94. poglavju ter citirani sodni praksi SEU. Pripomb tožnika na zapisnik o carinski kontroli prvostopenjski organ zaradi neutemeljenosti ni upošteval. Dajatve po obravnavanih carinskih deklaracijah so bile tako obračunane v prenizkem znesku.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno ob potrditvi pravilnosti izpodbijane odločbe in sklicevanju na njene razloge, vključno z odgovorom na tožnikove pripombe na zapisnik. Dodal je, da je treba odločilno merilo za tarifno razvrstitev blaga iskati v njegovih značilnostih in objektivnih lastnostih, ki so opredeljene v besedilu tarifne številke Kombinirane nomenklature (v nadaljevanju KN) in opombah oddelka ali poglavja; KN je bila uvedena z Uredbo 2658/87 in temelji na harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga, ki ga je izdelala Svetovna carinska organizacija (SCO), KN pa povzema šestmestne tarifne številke in podštevilke navedenega harmoniziranega sistema, le sedma in osma številka pa pomenita nadaljnjo razdelitev samo v okviru KN. KN med drugim vsebuje splošna pravila za razlago KN ter seznam carin. Iz splošnih pravil za razlago KN izhaja, da je uvrstitev blaga zakonsko določena z besedilom številk in podštevilk ter z opombami k oddelkom ali poglavjem KN, ki so pravno zavezujoči. Poleg tega pojasnjevalne opombe, ki jih v zvezi s KN sestavi Komisija, v zvezi s HS pa SCO (v nadaljevanju POHS), pomembno prispevajo k razlagi obsega različnih tarifnih številk, niso pa pravno zavezujoče. Pod tarifno številko HS 9401 20 se uvrščajo sedeži za motorna vozila, že v imenovanju tarifne številke 9401 KN pa je navedeno, da se pod to tarifno številko uvrščajo tudi deli sedežev, kar pomeni, da to ne velja za pribor, ki je s tem besedilom tarifne številke izključen. V konkretnem primeru plastična zaščita sedeža nima nobene nosilne funkcije, brez katere sedež več ne bi opravljal svoje bistvene in glavne lastnosti, zato se obravnava kot pribor sedeža, ne pa kot njegov del, saj ni nujen za njegovo delovanje (tudi če ga odstranimo, sedež ostaja z vsemi bistvenimi funkcijami), s tem pa se pravilno uvršča med druge proizvode iz plastičnih mas pod oznako 3926 90 97 KN. Mrežo za izdelavo žepov, ki se vgradi v plastično zaščito zadnjega dela sedeža vozila, pa je tudi treba obravnavati kot dodatni pribor sedežev in ne kot njihov del, saj mreža zgolj doda dodatno funkcijo shranjevanja manjših stvari, tudi če jo odstranimo, pa sedež še vedno ostaja z vsemi bistvenimi funkcijami. Nikjer v carinski nomenklaturi ni poddelitve na dele in pribor izdelkov, zato je treba takšne izdelke uvrstiti po materialu, iz katerega so izdelani, ta mreža pa se tako uvršča med druge gotove kvačkane tekstilne izdelke po tarifno oznako 6307 90 10 KN in Taric kodo 00. Kljub navedbam tožnika, da je funkcionalni namen zaščite sedeža in mrežic izključno vezan na njihovo vgradnjo v avtomobilske sedeže, brez tega pa nimajo funkcionalne vrednosti, pritožbeni organ pojasni, da to ni upoštevno pri opredelitvi blaga za „del“ ali „pribor“ (prim. sodbo C-336/11), saj, četudi se to v sedeže vgradi in se brez razstavitve sedežev več ne more odstraniti, tudi po odstranitvi teh izdelkov sedež ohrani vse bistvene značilnosti. Drugostopenjski organ tudi zavrne pritožbene očitke, da bi bilo treba tožniku omogočiti pritegnitev lastnega izvedenca in o opustitvi dolžnosti ustne obravnave, saj strokovno mnenje Generalnega finančnega urada ni izvedensko mnenje v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Posledično tudi ni mogoče slediti tožniku, da je izvedenec iz carinskega laboratorija opravil ogled odvzetih vzorcev. Očitki o pristranskosti so neutemeljeni in neizkazani. Čeprav POHS niso pravno zavezujoče, so pomemben instrument za enotno uporabo carinske tarife, razlogi, zakaj ni slovenskega prevoda, pa so tožniku očitno znani; organ kot delovno gradivo uporablja neuraden prevod. Deklaracije, sprejete pred 1. 5. 2016, so se morale vlagati v skladu z določbami Carinskega zakonika Skupnosti (Uredba 2913/92), po tem datumu pa skladno s Carinskim zakonikom Unije (Uredba 952/2013), kar je bilo v izpodbijani odločbi navedeno (str. 10). Tudi ne drži, da bi bil izrek izpodbijane odločbe nepopoln, ker v njem ni navedena tarifna številka blaga; izrek mora biti po ZUP kratek in določen, v konkretnem primeru je navedena obveznost za plačilo naknadno določenega carinskega dolga, tudi obrazložitve izpodbijane odločbe pa je skladna z ZUP. Tožnik se je v deklaracijah sam vpisal v polje 14 kot deklarant, česar ne more zanikati; posredno zastopanje pa pomeni, da zastopnik nastopa v svojem imenu in za tuj račun, carinski dolg pa nastane v trenutku sprejema deklaracije, deklarant pa je dolžnik. Pri posrednem zastopanju je dolžnik tudi oseba, za račun katere je carinska deklaracija izdelana. Tudi ne drži, da bi se moralo k plačilu z isto odločbo zavezati tudi solidarnega dolžnika, prejemnika blaga. Le-ta je podal pripombe na zapisniške ugotovitve in vložil pritožbo prek drugega pooblaščenca. Pritožbeni organ tudi potrdi razloge izpodbijane odločbe glede zavrnitve zahteve za postavitev izvedenca, zaslišanje predlaganih drugih oseb pa tudi ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi, glede na to, da gre za razlago materialnih predpisov, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o uvrstitvi v KN. Glede na to, da se je predlagano zaslišanje deklarantk C.C. in E.E. nanašalo na to, kar je že navedeno v pripombah na zapisnik, njuno zaslišanje ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Tožnikove pripombe so bile pravilno zavrnjene kot neutemeljene.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov po 1.-4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in kršitve ustavnih pravic. Navaja, da toženka ni upoštevala njegovih dokaznih predlogov iz pripomb na zapisnik in pritožbe, in sicer je zavrnila postavitev neodvisnega izvedenca ter zaslišanje uradne osebe laboratorija, ki je izdelala strokovno mnenje, in prič C.C. ter E.E.. Uradna oseba F.F., ki je podpisal zapisnik o carinski kontroli, očitno ni imel dovolj strokovnega znanja za določitev lastnosti blaga in uvrstitev v carinsko tarifo, zato je to opravilo prepustil drugi uradni osebi, G.G., ki je izdelal strokovno mnenje. To strokovno mnenje bi bilo treba vročiti tožniku in omogočiti zaslišanje G.G., vendar to ni bilo storjeno, češ da strokovno mnenje ni izvedensko mnenje. O tem, v katerem zakonu so določena pravila o strokovnih mnenjih, ni obrazložitve, kar pomeni, da gre za konstrukt upravnih organov in kršitev več načel (demokratičnosti, pravne države, legalitete, delitve oblasti, idr.). Če pa je strokovno mnenje surogat izvedenskega, bi bilo treba pojasniti, kateri posebni zakon to ureja (kot institut, glede možnosti pripomb, glede obravnave v tej zvezi). Pri tem pa posebni upravni postopek ne more toliko poenostaviti ugotovitvenega in dokaznega postopka, da ne bi več mogel zagotavljati možnosti učinkovitega varstva ustavnih pravic. Tožnik v tej zvezi citira pravnoteoretična stališča H.H.. Dokazni postopek v tem primeru ni bil pošten, saj tožniku ni bila omogočena navzočnost pri ogledu vzorcev in mu ni bilo vročeno strokovno mnenje. Poleg tega je v primeru ogleda po 154. členu ZUP obvezna obravnava, ki je pomembna procesna in ustavna pravica, o čemer tožnik široko pravnoteoretično razloguje ter citira ameriško sodno prakso ter avtorje I.I. in J.J.. Oba v zadevi obravnavana izdelka se uporabljata izključno za trajno tovarniško vgradnjo na hrbtno stran prednjega avtomobilskega sedeža, po vgradnji pa ju ni mogoče enostavno odstraniti; oba predstavljata sestavni del prednjega avtomobilskega sedeža. V KN so avtomobilski sedeži in njihovi deli zajeti v tarifni številki 9401, od tam pa so izključeni deli z možnostjo splošne rabe /.../iz navadnih kovin ali podobni proizvodi iz plastičnih mas /.../. Ker obravnavani žep in njegov podpornik ne odgovarjata nobeni od teh izključitev, se lahko štejeta kot del sedeža in se po splošnem pravilu 1 uvrstita v tarifno številko 9401 ter po splošnem pravilu 6 v podštevilko 9401 90 80 in Taric oznako 90 kot drugi deli sedežev. Enako velja za vse tipe žepov in njihovih podpornikov, ki se razlikujejo le po velikosti in barvi. Če bi se žep enostavno pripel ali obesil na katerikoli sedež in bi ga bilo možno enostavno odstraniti, bi šlo za opremo in uvrstitev v podštevilko 6307 90 10. Tožnik je prepričan, da je izbral pravilno tarifno številko, saj so mreže vgrajene trajno, pribor pa se uporablja občasno. Zaščite pa so vgrajene in povezane v poseben plastični notranji zaščitni pokrov, ki je vgrajen v notranjost sedeža in ima funkcijo utrditve (ogrodje) in zaščite sedeža. Enako velja tudi za mreže, ki niso gotovi izdelki, temveč je njihova uporaba odvisna od vgradnje v avtomobilski sedež; izdelki pod KN 63 pa so samostojni, gotovi izdelki, ki se lahko uporabljajo samostojno. Te zaščite in mreže se ne morejo uporabiti za noben drug namen. Uporaba KN 39 in 63 je nedopustna že na podlagi razlage KN in pojasnjevalnih opomb, poleg tega pa je v pojasnjevalnih opombah določeno, da Poglavji 63 in 39 ne vključujeta izdelkov iz poglavja 94. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, obravnava povsem drugačne izdelke, ki sploh niso opisani v drugih poglavjih KN. Tožnik predlaga postavitev izvedenca, ki bo ugotovil, ali lastnosti blaga odstopajo od opisa v carinski deklaraciji in ali so v njej netočni ali nepopolni podatki, ter zaslišanje G.G., ki je izdelal strokovno mnenje. Dalje navaja, da KN ni bila jasna glede uvrščanja zadevnega blaga, zato tožniku ni mogoče naknadno obračunati dajatev. Na podlagi vpogleda v carinske deklaracije je razvidno, da je bilo blago v pretežnem delu pregledano in ocenjeno, FURS je vsako deklaracijo dokumentarno pregledal, po pregledu listin pa so bile MRN zaključene, razen treh (zap. št. 3, 12 in 21). Če bi FURS na podlagi predhodnega pregleda obravnavanih izdelkov ugotovil, da je bila klasifikacija izdelkov napačna, mi moral to tožniku sporočiti, a tega ni storil, četudi je imel na razpolago vse podatke, vključno s fizično predložitvijo izdelkov. FURS tudi v zapisniku ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno, nepravilno uporabljen materialni predpis ali njegovo nepoznavanje, nepravilen sklep o dejanskem stanju, ponovna presoja dokazov, sprememba materialnega prava ali sprememba upravne ali sodne prakse pa ne morejo biti razlog za spremembo pravnomočnega pravnega razmerja. Tožnik očita tudi, da je izrek izpodbijane odločne nepopoln, nedoločen in nejasen, saj v njem ni ugotovljena tarifna številka po kateri so obračunane dodatne finančne dajatve. V izpodbijani odločbi se tudi ne da preizkusiti, na katere carinske deklaracije se nanaša Carinski zakonik Skupnosti in na katere Carinski zakonik Unije, in sicer v zvezi s tožnikovim statusom deklaranta. Deklarant je lahko oseba, ki deklaracijo vloži, ali oseba, v imenu katere je vložena, organ pa ni dovolj argumentiral tožnikovega položaja v izpodbijani odločbi. Po Carinskem zakoniku Skupnosti je to dvoje določeno alternativno, po Carinskem zakoniku Unije pa se ta dva položaja tudi med seboj izključujeta; carinski organ bi moral preveriti poslovno in procesno pooblastilo, saj gre za dve pravni osebi. Zato izpodbijana odločba v tem delu ni ustrezno obrazložena. Tožnik sodišču predlaga sklic glavne obravnave in odločitev v sporu polne jurisdikcije z odpravo izpodbijane odločbe in ustavitvijo postopka, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Toženka ponovi nekatera svoja stališča iz upravnega postopka: pod številko 9401 20 se uvrščajo sedeži in njihovi deli, kar pomeni, da to ne velja za pribor, ki je z besedilom tarifne številke izključen. Iz sodne prakse SEU izhaja, da opredelitev blaga kot „delov“ ne zadostuje za dokaz, da stroj ali aparat brez tega dela ne more zadovoljiti potreb, ki jih je namenjen; dokazati je treba, da je delovanje takih strojev ali aparatov odvisno od navedenega blaga. V konkretnem primeru je treba in zaščito in mrežo obravnavati kot pribor. To da je funkcionalni namen zaščite in mreže izključno vezan na njuno vgradnjo v sedeže ter da so brez tega ti plastični oz. tekstilni deli brez vsakršne vsebinske oz. funkcionalne vrednosti, pa po sodni praksi niso upoštevni elementi za razlikovanje med deli in priborom. Tudi s tem, da se to blago vgradi v sedeže in se ne more odstraniti brez njihovega razstavljanja oz. onemogočenja uporabe sedežev, še ne pomeni, da gre za njihove dele, saj, kljub odstranitvi, sedež ostaja z vsemi bistvenimi značilnostmi. Po mnenju toženke predlagana zaslišanja niso potrebna, prav tako ni treba razpisati glavne obravnave, saj gre zgolj za vprašanje pravilnega uvrščanja blaga pod KN.

6. Tožnik je naknadno vložil še pripravljalno vlogo oz. repliko na odgovor na tožbo. Navaja, da je toženka sklicuje na POHS, ki pa niso dostopni v slovenščini, razen prek internih strani FURS, ostalim pa je proti plačilu na voljo le angleška ali francoska različica. Tako je vprašljivo, kako bo sodišče lahko ugotovilo pravilno tarifno številko. POHS nimajo zakonske veljave, temveč so le priporočila SCO. Zakonsko veljavo pa imajo splošna pravila za razlago KN in je treba pri uvrščanju nedokončanih ali nekompletnih izdelkov upoštevati splošno pravilo 2(a). Plastična zaščita in mreža se ne moreta šteti kot pribor; lahko bi se štela kot pribor, če bi ju bilo na sedeže mogoče obesiti ali pripeti z gumbi ter bi se lahko enostavno odstranila (kot npr. snemljive tekstilne ali krznene prevleke za sedeže). Namen uporabe izdelkov in njihovih delov določajo proizvajalci, ne pa cariniki oz. špediterji, ta namen pa mora biti razviden iz javno dostopnih dokumentov. Sporna izdelka se tudi ne prodajata kot pribor, ki bi ga bilo možno naknadno pritrditi na sedež, ki je že v avtomobilu, ampak se trajno vgradita v sedež in tako postaneta njegov sestavni del.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Glede pripravljalne vloge, ki jo je po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu vložil tožnik, sodišče uvodoma izpostavlja, da se glede na 36. člen ZUS-1 prepozna tožba zavrže. Ker to velja za tožbo kot takšno, mora enaka posledica veljati tudi za njeno dopolnitev in s tem tudi pripravljalno vlogo, če je vložena po preteku roka in se ne nanaša na razloge, ki bi jih morebiti nasprotna stranka podala v odgovoru na tožbo. Po tem kriteriju je tožnikova pripravljalna vloga z v njej vsebovanimi stališči (glede POHS, glede integracije in (ne)možnosti pritrjevanja izdelkov v avtomobilske sedeže in možnost njihove odstranitve, glede določanja namena izdelkov s strani proizvajalcev) prepozna, še posebej upoštevaje, da toženka v svojem odgovoru na tožbo ni navedla ničesar novega, temveč je le ponovila svoja dotedanja stališča. Ker pripravljalna vloga ni samostojna vloga, je sodišče ni zavrglo, vendar pa se obenem tudi ne bo vsebinsko opredeljevalo do njenih razlogov.¹

9. Glede s tožbo zatrjevane neupravičene neizvedbe ustne obravnave sodišče daje prav toženki. Kot je bilo že v obeh odločbah po presoji sodišča ustrezno pojasnjeno, mnenje Generalnega finančnega urada, imenovano tudi „strokovno mnenje“, predstavlja stališče, torej mnenje samega upravnega organa, kar v smislu ZUP pomeni, da organ razpolaga z znanjem, potrebnim za ugotovitev in presojo relevantnih dejstev; poleg tega pa je v drugostopenjski odločbi navedeno, da je bil tožnik z mnenjem seznanjen z zapisnikom, ki mu je bil vročen, mnenje pa je bilo priloženo tudi izpodbijani odločbi, česar tožnik konkretizirano ne izpodbija. Ker pri tem ni šlo za izvedensko mnenje, ampak za stališče samega organa, ki je o zadevi odločal, tudi seveda ne pridejo v poštev določila o zaslišanju izvedencev. Posledično sodišče kot neprimeren dokazni predlog zavrača tudi v tožbi podani predlog za zaslišanje G.G.. Sodišče tudi ne sledi tožniku, da je bil v zadevi opravljen ogled vzorcev brez njegove navzočnosti, saj iz opisa poteka postopka v izpodbijani odločbi sploh ne izhaja, da bi bil izveden dokaz z ogledom.

10. Tožnik trdi, da se mreža oz. žep in njegov plastični podpornik oz. plastična zaščita, ker ni možna njuna splošna raba, ampak se uporabljata izključno za sedeže osebnih vozil, štejeta za del sedeža. Če bi se lahko enostavno odstranila, bi šlo za opremo sedeža, a se ta dva izdelka trajno vgradita v avtomobilski sedež, pri tem pa tudi ne gre za gotove izdelke. V tej zvezi tožnik sodišču predlaga postavitev izvedenca, ki bo ugotovil, ali lastnosti blaga odstopajo od opisa v carinski deklaraciji in ali so v njej netočni ali nepopolni podatki. Sodišče tako postavljen dokazni predlog zavrača kot neprimeren, kajti postavitev izvedenca za presojanje carinskih deklaracij bi pomenilo, da se presoja, za katero je pristojen upravni organ (in posledično tudi sodišče), prepušča izvedencem, kar pa seveda ni ustrezno. Subsumpcija dejstev pod pravno normo (presoja, ali blago ustreza deklaraciji) ne predstavlja ugotavljanja dejanskega stanja, temveč presojo pravilne uporabe materialnega prava, zato je dokazni predlog z izvedencem v tej zvezi neprimeren.

11. Sodišče tudi ne sledi tožnikovi argumentaciji o nujnosti vgradnje obravnavanih izdelkov v avtomobilske sedeže in njihove ničvrednosti v nasprotnem primeru, saj, kot je že v postopku izpostavila toženka, to, da je neko blago namenjeno izključno za določen model nekega stroja (oz. predmeta), po sodni praksi SEU ni relevantno za opredelitev tega blaga za „del“ ali „pribor“. Sodišče tudi zavrača stališče tožnika o nemerodajnosti citirane sodne prakse SEU, češ da gre za drugačne izdelke od tu obravnavanih; oba upravna organa sta sodno prakso SEU citirala v zvezi z uveljavljenimi koncepti pravne presoje, kar je povsem jasno iz obeh upravnih odločb. Glede tožbenega argumenta, da opombe KN 39 in 63 določajo, da poglavji 39 in 63 ne vključujeta izdelkov iz poglavja 94, sodišče dodaja, da je v obravnavnem primeru ugotovljeno ravno to, da sporni izdelki ne sodijo pod tarifno oznako 9401, zato ni ovire za njihovo pravilno uvrstitev pod KN 39 in 63.

12. Tožnik tudi nima prav, ko se sklicuje na pravnomočno pravno razmerje in njegovo nespremenljivost, češ da je toženka vse carinske deklaracije že predhodno pregledala. Po 48. členu Carinskega zakonika Unije ima organ tudi po prepustitvi blaga pravico opraviti postopek carinske kontrole, in sicer vse do poteka zastaranja carinskega dolga, česar že ob vložitvi posamezne carinske deklaracije izvedena dokumentarna kontrola ne izključuje.

13. Tudi po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe ni nezakonit, ker ne vsebuje sklica na relevantno tarifno številko. V izreku je navedeno, kdo, kdaj in koliko mora plačati komu, tako da so povsem jasni vsi bistveni elementi obveznosti, ki izvirajo iz izpodbijane odločbe. Sklepno sodišče zavrača še tožbene navedbe o tem, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi katerih dejstev je tožnik pridobil status deklaranta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je tožnik kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika blaga vložil zadevne carinske deklaracije, kar v zadevi ni sporno. Kot pa je dodatno izpostavil že pritožbeni organ, pa tako po Carinskem zakoniku Skupnosti kot tudi po Carinskem zakoniku Unije nastopanje v svojem imenu in za tuj račun pomeni posredno zastopanje, v posledici česar sta po obeh omenjenih predpisih dolžnika in deklarant in oseba, za račun katere je carinska deklaracija vložena.

14. Ker tožnik v vsebinskem smislu, razen ponavljanja pritožbenih navedb in neupoštevnih (kot predhodno obrazloženo) dokaznih predlogov, ne pove ničesar, se sodišče na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicuje na obe odločbi. Sodišče nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), ni ugotovilo. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je tožnikove dokazne predloge, kot obrazloženo zgoraj, zavrnilo; ker je tožnik torej podal samo takšne dokazne predloge, ki se pri odločitvi ne upoštevajo, je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo na seji senata.

-------------------------------
¹ Prim. podobno tudi sodba VSRS I Up168/2019 z dne 9. 10. 2019.

Datum zadnje spremembe:

02.10.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1829/2019-11
• UPRS Sodba I U 2115/2018-15
• UPRS Sodba I U 2193/2018-17