UPRS Sodba I U 1660/2018-9

Jedro

Ker ZDavP-2 v 1. točki drugega odstavka 145. člena med izvršilnimi naslovi, na podlagi katerih se opravi davčna izvršba, navaja izvršljivo odločbo o odmeri davka, nima prav tožnik, ko navaja, da je mogoče začeti davčno izvršbo le zoper izvršilni naslov, ki ga izda sodišče v sodnem postopku.

Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se opravi davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke za plačilo dolgovanega zneska davčne obveznosti v višini 33,64 EUR glavnice, 0,28 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj 43,92 EUR ter nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 do vključno dneva plačila. Delodajalcu oz. izplačevalcu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) je naložila, da izvrši predmetni sklep z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov in se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa. Zarubi se največ do višine dveh tretjin tožnikovih denarnih prejemkov, vendar tako, da tožniku ostane najmanj znesek v višini 76% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžniku, ki pri delodajalcu oz. izplačevalcu izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalec oz. izplačevalec zarubljene denarne prejemke prenese na tam navedeni prehodni račun. Tožnikova obveznost temelji na tam navedenih izvršilnih naslovih. Delodajalcu oz. izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih sredstev tožniku. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. Pritožba ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe. Ugovor delodajalca oz. izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ iz knjigovodske evidence ugotovil, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz izreka tega sklepa, zato je zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe 159., 160. in 162. člena ZDavP-2. Od davkov, ki jih zavezanec ni poravnal pravočasno, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZDavP-2 se od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunajo. Od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena, 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 se od zapadlosti dolga najprej zaračunajo zamudne obresti (četrti odstavek 96. člena ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se od 1. 1. 2007 plačajo zamudne obresti v skladu s 96. členom ZDavP-2 in Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 so se zamudne obresti obračunavale v skladu z 31. členom ZDavP-1. Če je obveznost zapadla do 30. 9. 2011, so obresti prikazane ločeno po vrsti davka. Obračunane obresti do 30. 9. 2011 so prikazane samostojno v svoji vrstici, obresti po 1. 10. 2011 pa pri posamezni glavnici. V nadaljevanju navaja četrti odstavek 93. člena in 94. člen ZDavP-2. Sklicuje se tudi na 152. člen, 157. člen in 164. člen ZDavP-2.

3. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo in v obrazložitvi kot podlago navedel določbo 143. člena ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 145. člena ZDavP-2 in ugotavlja, da vsebuje predmetni sklep vse sestavine, ki jih zakon določa v 151. členu ZDavP-2. Izvršilni naslov - odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišče DT 4224-99/2017-001107-08-331-2 z dne 5. 6. 2017 je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiva, saj je bila tožniku vročena s fikcijo 16. 9. 2017, obveznost pa je bilo potrebno poravnati v 30 dneh (kopija vročilnice je v spisu). Iz knjigovodskih kartic tožnika je razvidno, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal neporavnan predmetni davčni dolg. Za izdajo izpodbijanega sklepa so po mnenju pritožbenega organa izpolnjene vse procesne predpostavke. Ugovor, da je izpodbijani sklep nezakonit, je neutemeljen, saj v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Možni so le ugovori glede vsebine samega sklepa o izvršbi. Slabo finančno stanje davčnega zavezanca pa ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mora izvrševalec sklepa, ki sklep izvršuje, upoštevati omejitve iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.

4. V zvezi s tožnikovim predlogom, da naj davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZDavP-2 zadrži začeto davčno izvršbo, se pritožbeni organ sklicuje na sklep prvostopenjskega organa 4934-182785/2017-7 z dne 12. 1. 2018, s katerim je slednji zavrgel neveden tožnikov predlog. Predmet preizkusa je le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Pritožbeni organ ne ugotavlja očitanih kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Listine EU o temeljnih pravicah, Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katere se tožnik zgolj pavšalno sklicuje.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja pravni temelj. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik prejema pokojnino v višini 190,00 EUR, ki ne predstavlja niti minimalnega dohodka pa zakonu, ki ureja socialno varstvo. V skladu s 160. členom ZDavP-2 pa se ne sme poseči na dohodke, ki ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka. Davčni organ ni upošteval sodb ESČP, določb Ustave RS in EKČP, zato sta izpodbijani sklep in odločba pritožbenega organa nezakonita, neustavna in protipravna. Izveden ni bil noben pravdni postopek, v katerem bi se ugotovilo, da je tožnik dolžnik in tudi ne višina dolga. Višina dohodka, ki jo mesečno prejema tožnik, znaša 190,00 EUR. Sklicuje se na 160. člen ZDavP-2. Davčni organ bi moral na podlagi 2. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izvršbo ustaviti že po uradni dolžnosti. Sklicuje se na 5. člen in 6. člen ZDavP-2, na 27. člen in 29. člen Ustave RS ter na 6. člen EKČP. Postopek je bil bistveno kršen, ker davčni organ ni opravil zaslišanja tožnika, zaradi česar je bil kršen 9. člen ZUP. Kršen je bil tudi 8. člen ZUP. Nadalje se sklicuje na 138. člen in 146. člen ZUP. Sklicuje se tudi na 153. člen Ustave RS. Podana je kazenska odgovornost uradnih oseb po 257. členu, 258. členu in 288. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kar v nadaljevanju pojasni. Navaja 6. člen EKČP ter 14. člen in 22. člen Ustave RS. Gre za kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člen 1. Protokola h EKČP. S tem v zvezi se sklicuje na sodbe ESČP Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji iz katerih je razvidno, da državni organi ne spoštujejo zasebne lastnine. V nadaljevanju navaja 3. člen, 23. člen in 26. člen Ustave RS. Poseg v zasebno lastnino je možen le na podlagi sodbe sodišča sprejete na podlagi javnega, poštenega in pravičnega postopka.

6. Tožnik meni, da je pritožbeni organ kršil naslednje določbe: 14. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 27. člen, 29. člen in 33. člen Ustave RS, katerih vsebino navaja. Prav tako ni upošteval 6. člena EKČP in 1. člena Protokola h EKČP, ter določb 20. člena, 21. člena, 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 5. člena, 6. člena, 155. člena in 160. člena ZDavP-2 in tudi ne 7. člena, 8. člena, 9. člena, 138. člena in 146. člena ZUP. Davčni organ je začel predmetno izvršbo brez sodbe sodišča in s tem posegel v tožnikovo lastninsko pravico. Sodišču predlaga, da naj tožbi v celoti ugodi ter postopek v celoti razveljavi in ustavi, saj tožnikovi denarni prejemki ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka (vsebinsko predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, opomba sodišča). Zahteva tudi, da se upošteva, da ni bil izveden zakonit postopek in da Finančna uprava RS ne predstavlja sodne oblasti. Zahteva tudi, da se postopek ustavi, saj so izvršilni postopki pridobljeni v postopkih, ki niso v skladu z Ustavo RS, zakoni in mednarodnimi pravnimi listinami. Finančna uprava RS naj upošteva vse sodbe ESČP v skladu s 46. členom EKČP, v kateri Slovenija nastopa kot stranka.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke za izterjavo neplačanega davčnega dolga, ki na dan izdaje sklepa znaša 43,92 EUR.

10. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj ni sporno, da tožnik dolga iz izvršljive odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišče DT 4224-99/2017-001107-08-331-2 z dne 5. 6. 2017 v danem roku 30 dni ni poravnal. Navedenim ugotovitvam prvostopenjskega organa, ki so v zadevi bistvene, tožnik s tožbo namreč ne ugovarja. Tudi po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov.

11. Ker ZDavP-2 v 1. točki drugega odstavka 145. člena med izvršilnimi naslovi, na podlagi katerih se opravi davčna izvršba, navaja izvršljivo odločbo o odmeri davka, nima prav tožnik, ko navaja, da je mogoče začeti davčno izvršbo le zoper izvršilni naslov, ki ga izda sodišče v sodnem postopku. Kot je bilo predhodno pojasnjeno, pa ni sporno, da je bila ta v obravnavanem primeru tožniku izdana (odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišče DT 4224-99/2017-001107-08-331-2 z dne 5. 6. 2017).

12. Tožnik v tožbi ugovarja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj prejema pokojnino zgolj v višini 190,00 EUR, ki pa ne predstavlja niti minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in na ta sredstva z izvršbo ni dovoljeno poseči (160. člen ZDavP-2). Vendar po presoji sodišča slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. Prvi odstavek 160. člena ZDavP-2, ki določa, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči, ne pomeni ovire za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ampak oviro pri izvrševanju tega sklepa. Povedano drugače, navedeno pomeni, da če tožnik izpolnjuje pogoje za omejitev davčne izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kar v tožbi zatrjuje, do izvršitve izpodbijanega sklepa na njegove denarne prejemke s strani izplačevalca Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ne bo prišlo, kljub njegovi pravnomočnosti, kar je izplačevalcu izrecno naloženo v izreku.

13. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori, s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka, se namreč nanašajo na odmerno odločbo, torej na izvršilni naslov. Po povedanem očitek tožnika, da v odmernem postopku ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Predmet obravnavanega postopka je namreč zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v času izdaje tega sklepa, torej na dan 17. 1. 2018. Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in je tudi vložil pravočasno pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ tudi opredelil in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze.

14. V predmetni zadevi tudi niso bili podani razlogi 2. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, kot to ugovarja tožnik. Za razloge iz navedene točke gre na primer, če se izvršba začne, pa pred tem ni bila dovoljena (ni bilo izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe), za kar v obravnavanem primeru ne gre.

15. Tožnik v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP, Listine EU o temeljnih pravicah, Protokola h EKČP in ZP-1, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (da tožnik dolga iz izvršljive odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišče DT 4224-99/2017-001107-08-331-2 z dne 5. 6. 2017 do izdaje izpodbijanega sklepa ni poravnal, prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

02.10.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1493/2019-28
• sodba U 2599/2008
• UPRS sodba III U 276/2013