<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 756/2018-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.756.2018.9
Evidenčna številka:UP00037581
Datum odločbe:26.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), mag. Marjanca Faganel (poroč.), mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:davčna izvršba - izvršilni naslov - prehodne določbe zakona - zastaralni rok - zastaranje - pretrganje zastaranja

Jedro

V kolikor tožeča stranka s sklicevanjem na prehodne določbe ZDavP-2 ugovarja zastaranje pravice do odmere davka, tak ugovor v tem postopku ne pride v obzir. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se namreč lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo uveljavljati ugovorov zoper izvršilni naslov (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Ti se namreč lahko uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov (v obravnavanem primeru s pravnimi sredstvi zoper odmerni odločbi). Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se postopek davčne izvršbe zoper tožnika, začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 42918-149457/2013-1 08-3231-00 z dne 18. 9. 2013, delno ustavi, in sicer za obveznosti, navedene v 4. točki izreka sklepa, in sicer pod zap. št. 1: stroške davčne izvršbe v znesku 22,55 EUR, pod zap. št. 2: stroške predhodne davčne izvršbe v znesku 26,25 EUR in pod zap. št. 4 delno obresti iz naslova davka na dodano vrednost v skupnem znesku 1. 544,14 EUR (1. točka izreka sklepa). Nadalje je ugotovila, da knjigovodska evidenca za tožnika na dan 7. 7. 2017 od obveznosti, ki se terjajo z navedenim sklepom o davčni izvršbi, upoštevaje sklep št. DT 42918-149457/2013-20 z dne 10. 7. 2017 o delni ustavitvi, kot neplačane izkazuje obveznosti v skupnem znesku 46.414,86 EUR (glavnica v znesku 27.062,36 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi do dne 7. 7. 2017 v znesku 19.350,05 EUR in stroški davčne izvršbe v znesku 2,45 EUR) in ob upoštevanju plačila z dne 1. 9. 2017 v znesku 2,45 EUR odločila, da se davčna izvršba ustavi še za ta plačani znesek in nadaljuje za obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost (glavnica v znesku 27.062,36 EUR) s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi do dne 29. 9. 2017 v znesku 19.911,54 EUR, torej skupaj za znesek 46.973,90 EUR, z zamudnimi obrestmi od dne 30. 9. 2017 dalje do dneva plačila. Navedla je tudi izvršilna naslova, iz katerih so razvidne navedene neporavnane obveznosti (2. točka izreka sklepa). Nadalje je vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe v ustavljenem delu razveljavila, v preostalem delu pa ohranila sklep št. DT 42918-149457/2013-1 08-3231-00 z dne 18. 9. 2013 v veljavi (3. točka izreka sklepa) in odločila, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih ima dolžnik pri A., d. o. o. in da rubež sredstev po sklepu ne zajema prejemkov, ki so po določilu 159. člena ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec (4. točka izreka sklepa) in da mora delodajalec zarubljene denarne prejemke prenesti na prehodni podračun MF FURS in mu prepovedala izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov dolžniku (5. točka izreka sklepa), da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (6. točka izreka sklepa), da se z izpodbijanim sklepom nadomesti sklep št. DT 42918-149457/2013-20 z dne 10. 7. 2017 (7. točka izreka sklepa), da vložena pritožba ne zadrži davčne izvršbe (8. točka izreka sklepa) in zavrnila zahtevek zavezanca za vračilo stroškov odvetniške tarife (9. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 42918-149457/2013-1 08-3231-00 z dne 18. 9. 2013, zoper tožnika kot zavezanca uvedel postopek davčne izvršbe dolga iz naslova dohodnine, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), globe za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi države, in stroške prisilne izterjave. Dne 10. 7. 2017 je bil izdan sklep št. DT 42918-149457/2013-20, s katerim je bil postopek davčne izvršbe delno ustavljen. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, v kateri je navedel, da naslovni organ v sklepu ni obrazložil, kako je prišel do navedenega zneska, kako je obračunal zamudne obresti in na kakšen način je dolžnik poravnal dolg; da sta izvršilna naslova navedena nejasno in drugače kot v osnovnem sklepu ter da so obresti v osnovnem sklepu navedene ločeno glede na to, ali so zapadle do dne 30. 9. 2011 ali po njem; da je bil dne 10. 12. 2014 izdan sklep, s katerim je bil postopek davčne izvršbe delno ustavljen, nadaljeval pa se je za znesek glavnice v višini 27.062,36 EUR z zamudnimi obrestmi, in navedel, da bi morala biti davčna izvršba ustavljena tudi v tem delu. Ugovarjal je tudi zastaranje pravic do odmere in izterjave davka. V postopku reševanja pritožbe je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil postopek davčne izvršbe za obveznosti iz naslova dohodnine za leto 2002 z zapadlostjo v plačilo dne 16. 8. 2004, ki se je terjala z izpodbijanim sklepom z dne 18. 9.2013 pod zap. št. 3, že ustavljen s sklepom o delni ustavitvi št. DT 42918-149457/2013-2 08-3231-13 z dne 10. 12. 2014 oziroma s sklepom izdanim v pritožbenem postopku št. DT 42918-149457/2013-6-08-714-04 z dne 6. 3. 2015, ki je nadomestil sklep z dne 10.12. 2014. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila zavezancu dne 8. 9. 2014 izdana odločba št. DT 4295-3944/2014-1 014212-03, s katero je bila odpisana absolutno zastarana obveznost iz naslova dohodnine za leto 2002. Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da iz evidence izhaja, da sta bili v postopku ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) izdani odločba št. DT 0610-2140/08-10-0803-09 z dne 18. 6. 2008, ki je nadomestila odločbo z dne 14. 4. 2004 in s katero se je zavezancu dodatno odmeril DDV za leto 2002, in odločba št. DT 0610-266/2009-05-0803-47 z dne 10. 7. 2009, ki je nadomestila odločbo z dne 3. 11 2005 in s katero se je zavezancu dodatno odmeril DDV za leto 2003, ter da sta navedeni odločbi postali izvršljivi dne 15. 8. 2008 oziroma 15. 8. 2009 in da je bilo zastaranje pravice do izterjave davka pretrgano s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011 in nato ponovno z izdajo sklepa o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013, ter zaključil, da pravica do izterjave ni zastarala. Pojasnil je obračun obresti v prvotnem sklepu z dne 18. 9. 2013 in v izpodbijanem sklepu z dne 29. 9. 2017. Ugotovil je, da so bili dne 18. 5. 2018, 23. 5. 2016 in 22. 5. 2017 izvršeni poboti obveznosti iz naslova obresti DDV z letnimi poračuni dohodnine za leta 2014, 2015 in 2016 in da sta bili izvršeni plačili z dne 2. 12. 2015 v znesku 48,80 EUR in z dne 1. 9. 2017 v znesku 142,45 EUR ter pojasnil, kaj je bilo z njima poravnano. Na podlagi navedenega ugotovljenega dejanskega stanja je skladno s prvim odstavkom 242. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 29. 9. 2017 izdal nov (izpodbijani) sklep št. DT 42918-149457/2013-30, s katerim je nadomestil prvotno odločitev in s katerim je na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčno izvršbo v delu, v katerem je bil davek po sklepu o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013 delno pobotan in delno poravnan, ustavil in opravljena dejanja razveljavil, za preostali dolg pa nadaljeval izvršbo, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

3. Pritožbo tožnika zoper navedeni sklep je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju MF) z odločbo št. DT-499-29-859/2017-2 z dne 28. 2. 2018 zavrnilo kot neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pravilno postopal v skladu z 242. členom ZUP in da je iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa nedvomno razvidno, za katere obveznosti se postopek davčne izvršbe v tem postopku delno ustavi, iz 2. točke izreka pa je razvidno, v kolikšnem delu se, upoštevaje plačilo z dne 1. 9. 2017, nadaljuje in za kateri obveznosti (glavnice) iz naslova DDV se postopek davčne izvršbe nadaljuje z zamudnimi obrestmi, obračunanimi do dne 29. 9. 2017, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila posamezne obveznosti, ter da sta v tabeli v tej točki izreka navedena izvršilna naslova in datum izvršljivosti kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Nadalje iz obrazložitve odločbe izhaja, da pritožbeni očitek, da ni obrazloženo, kako je organ prišel do zneska, za katerega se izvršba nadaljuje in kako je navedeno višino dolga izračunal, ni utemeljen, ker je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu pojasnil, za katere obveznosti se postopek davčne izvršbe ustavi in za katere se nadaljuje. V zvezi z očitkom, da zoper pritožnika teče več davčnih postopkov zaradi izterjave istega dolga, je MF pojasnilo, da ZDavP-2 glede več predmetov davčne izvršbe zoper istega dolžnika in isti izvršilni naslov omejitev ne daje in da je torej istočasna uporaba več predmetov izvršbe zoper istega dolžnika ter na podlagi istega izvršilnega naslova v skladu z zakonom. V okviru preizkusa pritožbenih navedb glede zastaranja je drugostopenjski organ ugotovil, da pritožnik ugovarja zastaranje pravice do odmere davka in v zvezi s tem pojasnil, da sta postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe samostojna, ločena postopka, zato je njegovo sklicevanje na pravna sredstva, vložena v postopku odmere davka, neutemeljeno. Glede zastaranja pravice do izterjave davka pa je pojasnil, da v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem inšpekcijskem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe, ki je izdana v ponovnem postopku. V obravnavanem primeru sta bili pritožniku najprej izdani odmerni odločbi z dne 14. 4. 2004 in 3. 11. 2005, ki ju je pritožbeni organ odpravil in zadevi vrnil v ponovni postopek. V ponovnih postopkih pa sta bili izdani novi odmerni odločbi z dne 18. 8. 2008 (pravilno: 18. 6. 2008) in 10. 7. 2009, ki sta postali pravnomočni in predstavljata veljavna izvršilna naslova po 145. člen ZDavP-2. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti je tako začelo teči šele po njuni izvršljivosti, torej po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti, to je z dnem 15. 8. 2008 in 15. 8. 2009. Z izdajo sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011, s katerim sta se med drugim terjali tudi zadevni obveznosti, je bil petletni zastaralni rok pretrgan. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 namreč tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen. Nadalje je navedel, da je potrebno določbo šestega odstavka 126. čl. ZDavP-2 razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave davka nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere, in da to stališče jasno izhaja iz razlogov sodb Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 391/2009 in opr. št. X Ips 392/2009. Glede na navedeno je zaključil, da so navedbe o zastaranju pravice do izterjave davka neutemeljene ter da poleg tega pritožnik ni vložil pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013 in je le ta postal pravnomočen, predmet presoje pa je nadomestni sklep o drugi delni ustavitvi postopka davčne izvršbe, ki se je začela z navedenim sklepom.

4. Tožnik se s tem ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Toženi stranki očita, da je nepravilno ugotovila dejansko stanje, na podlagi česar je napačno uporabila materialno pravo, poleg tega pa je tudi bistveno kršila pravila postopka. Navaja, da sta obveznosti, ki izhajata iz izpodbijanega sklepa, in sicer obveznost pod točko 1 v znesku 29.984,02 EUR, ki izhaja iz dodatnih obveznosti iz naslova DDV za leto 2002, in obveznost pod točko 2 v znesku 16.989,88 EUR, ki izhaja iz dodatnih obveznosti iz naslova DDV za leto 2003, v celoti zastarani. Meni, da bi bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti določbe ZDavP-1, ki pa ni predvideval situacije naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru. Dodatne obveznosti iz naslova DDV, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, opredeljenih pod 2. točko izreka, se nanašajo na davek od dohodkov, doseženih z opravljanjem njegove dejavnosti in davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002, in na davek od dohodkov, doseženih z opravljanjem njegove dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2003 do 15. 10. 2003, zato je jasno, da je njegova obveznost, upoštevaje začetek teka zastaranja davčne obveznosti (od datuma, ko bi davek moral biti plačan), tako relativno kot absolutno zastarala. Stališče MF, po katerem naj bi relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka pričel teči od izvršljivosti odmernih odločb, izdanih v ponovnem DIN, je napačno. Skladno s četrtim odstavkom 59. člena ZDavP-1 pravice do izterjave davka v nobenem primeru ni več možno uveljaviti, ko poteče deset let od trenutka, ko je prvič začelo teči zastaranje. Zastaranje pa je prvič začelo teči z izdajo odmernih odločb dne 14. 4. 2004 in dne 3. 11. 2005. Ker je deset let od dni izdaje teh odločb že preteklo, je pravica do izterjave davka, zajetega s tema odločbama, že v celoti absolutno zastarala. Tožena stranka je očitno spregledala, da pritožba (tako po 121. členu ZDavP-1 kot po 87. členu ZDavP-2) ne zadrži izvršitve odmerne odločbe in da se je v skladu s tem na podlagi odločb z dne 14. 4. 2004 in 3. 11 2005 davčna izvršba tudi vršila (o čemer naj se sodišče prepriča s poizvedbami pri toženi stranki in pri B. d. d., pri kateri je imel tožnik v času izdaje navedenih odmernih odločb odprt transakcijski račun). Ker je od dni izvršljivosti navedenih odločb že minilo deset let, je pravica tožene stranke do izterjave obveznosti, ki iz njih izhajajo, že zastarala. Navedeno potrjuje tudi sklep tožene stranke št. DT 46411-317/2004-9 (0802-06) z dne 22. 10. 2007, iz katerega jasno izhaja, da je odmerna odločba z dne 14. 4 2004 postala izvršljiva dne 21. 5. 2004, torej še preden je bilo pravnomočno in dokončno odločeno o pritožbi, ki jo je vložil zoper njo. Navedena odločba se je torej v obdobju do 22. 10. 2007 izvrševala. Tudi ob upoštevanju določb ZDavP-2 je pravica tožene stranke tako do odmere kot tudi do izterjave davka že zastarala. Skladno s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, do česar je v konkretni zadevi prišlo 31. 3. 2003 oziroma 31. 3. 2004. Glede na izvršljivost odločbe št. DT 0610-2140/08-10-0803-09 z dne 18. 6. 2008, ki je nastopila dne 15. 8. 2008, in glede na izvršljivost odločbe št. DT 0610-266/2009 05 0803-47 z dne 10. 7. 2009, ki je nastopila dne 15. 8. 2009, je jasno, da sta bili odločbi izdani po poteku petih let, ko bi bilo potrebno davek, ki je v njih obračunan, napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Tožena stranka je odmerni odločbi izdala po izteku relativnega zastaralnega roka, torej po preteku petih let odkar je zastaranje začelo teči, tj. od dne 31. 3. 2003 oziroma od dne 31. 4. 2004, saj je relativni zastaralni rok potekel najkasneje dne 31. 3. 2008 oziroma 31. 3. 2009, odmerni odločbi pa sta bili izdani dne 18. 6. 2008 in dne 10. 7. 2009 (izvršljivi pa sta postali dne 15. 8. 2009 in 15. 8. 2009), torej po izteku roka, ko je njena pravica do odmere davka zastarala. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na v ponovnem postopku izdani odmerni odločbi, ki sta postali izvršljivi dne 15. 8. 2008 in dne 15. 8. 2009, zastaranje naj bi po mnenju tožene stranke pričelo teči šele po njuni izvršljivosti, kar pa je glede na navedeno materialno pravno zmotno. Ker po stališču sodne prakse zastaralni roki veljajo tudi za pritožbeni postopek, je stališče tožene stranke, da zastaranje do izdaje na novo izdane odmerne odločbe ne bi teklo, napačno. Da je zastaranje začelo prvič teči že v letu 2004 in v letu 2005, pa izhaja tudi iz samega izpodbijanega sklepa. Nadalje tožnik navaja, da so v glavnicah izvršilnih naslovov zajete oziroma obračunane tudi obresti od dneva, ko bi moral plačati davek in sicer so v odločbi z dne 18. 6. 2008 v glavnici v višini 17.270,91 EUR zajete obračunane obresti od leta 2004 oziroma prvega dne zamude plačila do dneva izdaje odločbe 18. 6. 2008, torej pred izdajo odmerne odločbe v ponovljenem postopku, in nato še obresti od 18. 6. 2008 dalje, v odločbi z dne 10. 7. 2009 pa so v glavnici v višini 9.791,45 EUR zajete obračunane obresti od 1. 1. 2005 do 10. 7. 2009 in nato še obresti od 15. 8. 2009 dalje. Meni, da glede na to, da mu tožena stranka obračunava obresti od zapadlosti (tj. od dne 1. 1. 2004 oziroma od dne 1. 1. 2005), ni dopustno niti zakonito njeno stališče, da mu za ta čas ne teče zastaralni rok. Meni, da je z dnem začetka obračunavanja obresti začel teči tudi zastaralni rok, kar pomeni, da je njegova obveznost prenehala najkasneje s 1. 1. 2014 oziroma s 1. 1. 2015. Dodaja še, da tudi ZDavP- 2 v šestem odstavku 126. člena določa, da davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Nadalje navaja, da je tožena stranka z nezakonitim postopanjem grobo kršila njegovi ustavni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Z izpodbijanim sklepom ga je postavila v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi strankami davčnih postopkov, ki zoper svoje odmerne odločbe niso vložile pravočasnih pritožb in torej niso izkoristile pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj v takšnih primerih zastaralni rok pravice do izterjave dolga teče od dneva izvršljivosti prvotne in edine odmerne odločbe. Z navedenim nelogičnim stališčem tožene stranke mu je bila tudi omejena pravica do pravnega sredstva, saj so ga z izkoriščenjem te pravice zadele negativne sankcije, ki dejansko pomenijo daljši zastaralni rok od zakonsko določenega, kar pa prestavlja tudi kršitev 15. člena Ustave RS. Kršila pa je tudi 153. čl. Ustave RS, saj so določbe ZDavP-1 in ZDavP-2 jasne in bi se morale uporabljati tako, kot se glasijo, kar pomeni, da relativni zastaralni rok pravice do izterjave davka prične teči takrat, ko bi davek bilo potrebno plačati, ne glede na število ponovljenih postopkov v isti zadevi pa pravice do izterjave davka ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče deset let od trenutka, ko je prvič začelo zastaranje teči. Meni namreč, da izraz „prvič“ jasno nakazuje na to, da se za pričetek teka absolutnega zastaralnega roka upošteva trenutek izvršljivosti odmerne odločbe v prvotnem postopku in ne v kateremkoli drugem ponovljenem postopku.

5. Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise in v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožnikove navedbe in vztrajala pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Dodala je še, da ne drži tožnikov očitek, da je pri odločanju o prenehanju davčne obveznosti nepravilno uporabila materialno pravo, saj bi morala uporabiti ZDavP-1 in ne ZDavP-2. Meni namreč, da so v času, ko sta v plačilo zapadli zadevni obveznosti, naloženi v plačilo na podlagi inšpekcijskih odločb z dne 18. 6. 2008 in 10. 7. 2009, glede zastaranja veljale določbe ZDavP-2.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik izpodbija sklep o delni ustavitvi davčne izvršbe z dne 29. 9. 2017, po katerem se davčna izvršba, začeta s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 42918-149457/2013-1 08-3231-00 z dne 18. 9. 2013, nadaljuje za obveznosti po odločbi št. DT 0610-2140/08-10-0803-09 z dne 18. 6. 2008, s katero je davčni organ dodatno odmeril davek iz dejavnosti in DDV za leto 2002 in ki je postala izvršljiva 15. 8. 2008, ter za obveznosti po odločbi št. DT 0610-266/2009-05-0803-47 z dne 10. 7. 2009, s katero je davčni organ dodatno odmeril davek iz dejavnosti in DDV za leto 2003 in ki je postala izvršljiva 15. 8. 2009. Med strankama je sporno vprašanje zastaranja pravice do izterjave na dan izdaje izpodbijanega sklepa in pravna podlaga za odločitev o zastaranju.

8. Sodišče je najprej preizkusilo utemeljenost uporabe določb ZDavP-2, ki ji tožnik ugovarja s sklicevanjem na 418. člen ZDavP-2. Sodišče ugotavlja, da je v času izdaje izpodbijanega akta oziroma sklepa veljal ZDavP-2, zato je izpodbijani sklep utemeljeno izdan na tej pravni podlagi. Tožnik se torej neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, po kateri se zadeve, glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona (tj. 1. 1. 2007) že vloženo pravno sredstvo oziroma upravni spor, končajo po ZDavP-1. V tem svojem tožbenem razlogovanju namreč zmotno enači postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe, ki pa sta samostojna, ločena postopka. V obravnavani zadevi gre za vprašanje ovire za nadaljevanje začete davčne izvršbe in ne za zadevo odmere davka, zato je sklicevanje na pravna sredstva, vložena v odmernem postopku, torej v drugi zadevi, v smislu določbe drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, neutemeljeno. V kolikor torej tožeča stranka s sklicevanjem na prehodne določbe ZDavP-2 ugovarja zastaranje pravice do odmere davka, tak ugovor v tem postopku ne pride v obzir. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se namreč lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo uveljavljati ugovorov zoper izvršilni naslov (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Ti se namreč lahko uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov (v obravnavanem primeru s pravnimi sredstvi zoper odmerni odločbi). Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

9. V času izdaje izpodbijanega sklepa veljavne določbe ZDavP-2 je treba uporabiti tudi glede zastaranja, saj ta zakon posebnih prehodnih določb v zvezi z uporabo instituta zastaranja ne vsebuje. Glede na to je pravilno stališče, ki ga je do ugovora zastaranja zavzela tožena stranka. Prvi odločbi o odmeri davka iz dejavnosti in DDV sta bili datirani z dnem 14. 4. 2004 (za leto 2002) oz. z dnem 3. 11. 2005 (za leto 2003). Vendar je treba upoštevati, da sta bili ti dve odločbi odpravljeni in izdani novi odmerni odločbi, in sicer odločba št. DT 0610-2140/08-10-0803-09 z dne 18. 6. 2008, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen davek za leto 2002, in odločba št. DT 0610-266/2009 05 0803-47 z dne 10. 7. 2009, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen davek za leto 2003. Iz obeh navedenih odločb izhaja, da mora biti odmerjeni davek plačan v 30 dneh od vročitve odločbe ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Omenjeni odločbi sta postali izvršljivi dne 15. 8. 2008 oz. 15. 8. 2009 (kar med strankama ni sporno) in z dnem njune izvršljivosti je glede pravice do izterjave davka začel teči 5-letni relativni zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2. Zastaranje pravice do izterjave davka je bilo na podlagi določbe drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 (po kateri tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen) pretrgano najprej s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011, ki je bil tožniku osebno vročen dne 23. 6. 2011, in nato ponovno z izdajo in vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke z dne 18. 9. 2013, za katerega se skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP šteje, da je bil tožniku vročen dne 6. 10. 2013. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 29. 9. 2017, pravica do izterjave davka ni zastarala niti relativno niti absolutno, zato tudi ni bilo podlage za ustavitev postopka davčne izvršbe tudi v spornem delu.

10. Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da ne glede na odpravo odločb z dne 14. 4. 2004 oz. z dne 3. 11. 2005, zastaranje pravice do izterjave teče od njune izvršljivosti. Ni namreč sporno, da sta bili navedeni odločbi odpravljeni. Z odpravo odločb pa so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njiju nastale. Odprava odločbe namreč deluje retroaktivno, tj. nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevano, da sta odločbi, izdani v ponovnem postopku, izvršilna naslova, od katerih teče zastaranje pravice do izterjave. V zvezi z zastaranjem je izdaja navedenih odločb relevantna le za presojo zastaranja pravice do odmere davka, kar pa, kot že povedano, ni predmet tega postopka.

11. Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, pa je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne, kot zmotno meni tožnik, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. To pomeni, da na tek tega, tj. absolutnega zastaralnega roka za odmero ali pa za izterjavo, ne vplivajo prekinitve teka petletnega relativnega roka, ne pa, da začne absolutni zastaralni rok za izterjavo davčne obveznosti teči hkrati z absolutnim zastaralnim rokom za odmero davčne obveznosti, saj zastaralni roki za izterjavo davčne obveznosti ne začnejo teči isti trenutek kot zastaralni roki za odmero davčne obveznosti, temveč šele po izvršljivosti odmerne odločbe. Beseda „prvič“ v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, na kateri temeljijo tožnikova stališča, se tako nanaša na pretrganje zastaranja oziroma na določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje (bodisi odmere bodisi izterjave) znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. V šestem odstavku 126. člena pa je določen absolutni zastaralni rok desetih let, po preteku katerega ni več mogoče davčne obveznosti odmeriti ali pa izvršiti od dneva, ko je zastaranje bodisi odmere bodisi izvršitve začelo teči, in to ne glede na število pretrganj zastaranja odmere ali izvršitve, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči. Stališče, po katerem zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 začne teči šele po izvršljivosti odmerne odločbe (po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti) je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sodbah, npr. v sodbah X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017, X Ips 256/2015 z dne 15. 10.2015, X Ips 257/2012 z dne 11. 4. 2013, X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011, X Ips 392/2009. Takšno stališče pa jasno izhaja tudi iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 340/2016 z dne 19. 12. 2019.

12. V zvezi s tožnikovo trditvijo, češ da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je zastaranje začelo prvič teči že v letu 2004 in v letu 2005, pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in sicer v prvem odstavku na strani 6 sklepa, res navedla, da je določbo šestega odstavka 126. čl. ZDavP-2 treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere, kar je, glede na obrazloženo, napačno. Vendar pa je tožena stranka obenem navedla, da takšno stališče jasno izhaja tudi iz razlogov sodb Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 391/2009 in X Ips 392/2009 in zaključila, da so navedbe glede zastaranja pravice do izterjave davka neutemeljene. Glede na to pa po presoji sodišča navedena napaka oziroma zmotna navedba v zvezi s stališčem, ki izhaja iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča, ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke.

13. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da je stališče, ki ga je tožena stranka zavzela v zvezi z zastaranjem pravice do izterjave, skladno z ustaljeno sodno prakso, zato so vsi tožnikovi ugovori v zvezi s tem neutemeljeni.

14. Glede na obrazloženo sodišče nadalje tudi ugotavlja, da niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 15., 22., 25. in 153. člena Ustave. Tožnik po presoji sodišča ni postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s strankami davčnih postopkov, ki niso izkoristile pravice do pritožbe. Po ustaljeni presoji USRS (npr. sklep U-I-81/08 z dne 17. 9. 2009 in U-I-227/08 z dne 2. 12. 2010) namreč načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Zastaralni roki tako za odmero kot tudi za izvršitev davčnih obveznosti so namreč enaki za vse, da pa lahko posamezni postopki trajajo različno dolgo in v več fazah pa je odvisno od posameznega primera, prav tako pa tudi od ravnanj davčnega zavezanca. Zato tudi ni prišlo do zatrjevanih posegov v pravice iz 15., 22., 25. in 153. člena Ustave.

15. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

16. V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da dejstva, ki so pravno relevantna za presojo utemeljenosti tožbenih očitkov, med strankama niso sporna in kot taka niso predmet dokazovanja. Med strankama je sporna uporaba materialnega prava, v zvezi s tem pa je sodišče, kot že zgoraj obrazloženo, ugotovilo, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta pravilno uporabila določbe ZDavP-2, po katerih je tudi pravilno (ob upoštevanju uveljavljenih stališč sodne prakse) presodila ugovor zastaranja. Glede na to je sodišče dokazne predloge za zaslišanje tožnika, za opravo poizvedb pri toženi stranki in pri banki B. d. d. glede izvrševanja sklepov o davčni izvršbi opr. št. 48310-233/2003-14-0894/201 z dne 14. 4. 2004 in opr. št. 46202-136/2005-04-0894-213 z dne 3. 11. 2005, za pridobitev in vpogled v spise tožene stranke opr. št. DT 4934-578492/2015, opr. št. DT 0610-2140/08, opr. št. DT 48310-233/2003 (vključno z vpogledom v odločbo drugostopenjskega organa opr. št. DT 499-04-107/2004-3 z dne 16. 11. 2007), opr. št. DT 0610-266/2009, opr. št. DT 46202-136/2005 (vključno z vpogledom v odločbo opr. št. 46202-136/2005-04-0894-213 z dne 3. 11. 2005 in v odločbo drugostopenjskega organa opr. št. DT 499-04-21/2006/2 z dne 26. 1. 2009) kot nepotrebne zavrnilo. Poleg tega pa je tožnik te dokaze predlagal šele v tožbi, pri čemer pa ni navedel, zakaj tega ni storil že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (oz. v davčnem postopku), zato skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 teh dokazov v postopku upravnega spora niti ni dopustno upoštevati. Skladno z določbo 52. člena ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

17. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 126, 126/2, 157, 157/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwMzA1