UPRS Sodba III U 44/2020-6

Jedro

Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morajo biti izpolnjeni ne le materialni (finančni), ampak tudi objektivni pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Takšna ureditev sledi namenu brezplačne pravne pomoči, ki ni v tem, da bi se dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa tega in Vrhovnega sodišča, temveč tudi sodna praksa ESČP (sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici, št. III U 92/2017-11 z dne 6. 12. 2019. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da bi moralo Vrhovno sodišče revizijo dopustiti glede vprašanja, ali lahko Upravno sodišče brez razpisa glavne obravnave odloči o zadevi, čeprav jo je stranka izrecno zahtevala, predlagala zaslišanje prič in izvedbo dokazov ter je bilo zaslišanje potrebno za ugotovitev dejanskega stanja. Tožeči stranki tudi ni bil dan primeren rok, da odgovori na odgovor na tožbo nasprotne stranke. Glede tega vprašanja sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, oziroma je nepopolna in odstopa od prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Nadalje navaja, da bi moralo Vrhovno sodišče revizijo dopustiti tudi glede vprašanja ali ZUS-1 omogoča vložitev direktne revizije zoper izpodbijane akte, o čemer govori 82. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ali pa je treba analogno uporabiti 370a. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem je možna samo dopuščena revizija. Nadalje bi moralo Vrhovno sodišče dopustiti revizijo še o vprašanju, kaj v skladu s 87. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) predstavlja mnenje državnega organa, zavoda, strokovne službe ali druge institucije, saj je sodna praksa nižjih sodišč o tem vprašanju neenotna.

2. Tožena stranka ugotavlja, da želi tožeča stranka predlog za dopustitev revizije vložiti zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-654/2016 z dne 8. 3. 2017, s katero je bila zavrnjena njena vloga za imenovanje za sodnega izvedenca za strokovno področje varovanja, podpodročje fizično in tehnično varovanje.

3. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da namerava predlagati dopustitev revizije o vprašanju ali lahko Upravno sodišče brez razpisa glavne obravnave odloči o zadevi, četudi jo je stranka izrecno zahtevala, je tožena stranka odgovorila, da v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča ne obstaja dolžnost sodišča, da mora glavno obravnavo izvesti vsakič, ko to stranka zahteva, ampak se izvedba glavne obravnave lahko dopusti, če obstajajo za to utemeljeni formalni in vsebinski razlogi, ki pa jih je sodišče dolžno v sodbi ustrezno obrazložiti. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo navaja. Sodišče je v 19. točki obrazložitve sodbe, zoper katero želi tožeča stranka vložiti predlog za dopustitev revizije, tožeča stranka, obširno pojasnilo, zakaj glavne obravnave ni izvedlo in tožeči stranki pojasnilo, da je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožeča stranka v tožbi navajala zgolj takšna nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati. Poleg tega predlagana nova dejstva in dokazi glede na zavzeta pravna stališča sodišča niso pomembna za odločitev in je to v nadaljevanju obrazložitve sodbe sodišče tudi utemeljilo. Tožena stranka je ocenila, da tožeča stranka z navajanimi razlogi za vložitev predloga za dopustitev revizije v zvezi z vprašanjem obveznosti izvedbe glavne obravnave nima verjetnega izgleda za uspeh.

4. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da namerava vložiti predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali ZUS-1 omogoča vložitev direktne revizije zoper izpodbijane akte, o čemer govori 82. člen ZUS-1, ali pa je treba analogno uporabiti 367.a člen ZPP, o čemer pa da tovrstne prakse Vrhovnega sodišča ni, je tožena stranka navedla, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list, št. 10/17, v nadaljevanju ZPP-E) v 122. členu določa, da se prvi odstavek 22. člena ZUS-1 spremeni tako, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ZUS-1 ne določa drugače. Nadalje je navedeni člen ZPP-E razveljavil določbe 83. člena in določbe od 86. do 91. člena ZUS-1, ki so vsebovale posebnosti ureditve revizije v upravnem sporu. To pomeni, da se v upravnem sporu revizije vlagajo na podlagi ureditve v ZPP, o čemer že obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki jo tožena stranka citira. Glede na navedeno, tožena stranka ocenjuje, da tožeča stranka s predlogom za dopustitev revizije iz opisanega razloga ne bo uspešna.

5. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da namerava vložiti predlog za dopustitev revizije tudi glede vprašanja, kaj v skladu s 87. členom ZS predstavlja mnenje državnega organa zavoda, strokovne službe ali druge institucije, saj da je sodna praksa nižjih sodišč neenotna, je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka zgolj splošno pojasnila pravno vprašanje, pri tem pa ni navedla konkretnih sodnih odločitev, ki bi kazale na zatrjevano neenotnost sodne prakse. Ocenila je, da tožeča stranka tudi s tem predlogom za dopustitev revizije pred Vrhovnim sodiščem ne more biti uspešna. Prošnjo tožeče stranke za dodelitev BPP je zato tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena tega zakona zavrnila kot neutemeljeno.

6. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po ZUS-1, to je zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in se postavila v vlogo Vrhovnega sodišča, saj je vsebinsko presojala, kaj je relevantno za dopuščeno revizijo, ter tako presegla svoja pooblastila. Organ za BPP namreč ne more ocenjevati možnosti za uspeh z določenim pravnim sredstvom in prevzeti vloge sodnika. Na Vrhovno sodišče je sicer že vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga prilaga in v nadaljevanju tožbe povzema razloge, ki jih je navedla v tem predlogu ter vztraja, da je tak njen predlog za dopustitev revizije utemeljen. Glede pogojev za imenovanje izvedenca po 87. členu ZS, konkretno kaj predstavlja mnenje državnega organa, zavoda, strokovne službe ali druge institucije, vztraja, da o tem ni sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča. Zaradi nedefiniranega 87. člena ZS v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 5. člena Pravilnika o sodnih izvedencih (v nadaljevanju Pravilnik), je mnenje, ki ga je v upravnem postopku predložila tožeča stranka, dejansko mnenje druge institucije z obrazloženo oceno, iz katere izhaja, da ima tožeča stranka pravno znanje s pravnega področja sodnega izvedenca zasebnega varovanja. Nadalje navaja, da se sodišče do predlaganih dokazov v postopku upravnega spora ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. To je vplivalo na zakonitost sodbe, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, sodna praksa o tem, kaj pomeni mnenje druge institucije z obrazloženo oceno o sposobnosti prosilca pa ne obstaja. Vztraja, da je predložila ustrezna mnenja in ne drži, da naj bi ji A., B in C. dali negativno mnenje, ampak da mnenja brez zaprosila organa niso hoteli podati. V nadaljevanju podrobneje navaja razloge, zaradi katerih je po njenem mnenju podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki se nanašajo na izvedbo javne glavne obravnave in predlaganih dokazov. Tožeča stranka je v upravnem sporu pravočasno podala trditveno in dokazno podlago za zaslišanje sebe in prič, vendar sodišče brez razloga teh dokazov ni izvajalo, tako da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem je tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do sodnega varstva ter pravico, da o njenih pravicah odloči neodvisno in nepristransko sodišče (23. člen Ustave RS). S tem pa je sodišče kršilo tudi določbe 339. člena ZPP.

7. Tožeča stranka je v letu 2019 v upravnem sporu prejela odgovor na tožbo in je želela nanj temeljito odgovoriti, kar pa ji je bilo onemogočeno, saj je sodišče že v letu 2020 izdalo zavrnilno sodbo. Ker tožeči stranki ni bilo omogočeno odgovoriti na odgovor tožene stranke in v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, ji je bila kršena pravica do razjasnitve in s tem kršeno načelo kontradiktornosti. Sklicuje se na sodno prakso Ustavnega sodišča in stališča ESČP glede videza nepristranskosti sodnikov.

8. V nadaljevanju tožeča stranka navaja razloge, zaradi katerih meni, da je upravičena do BPP glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine. Sodišču predlaga, da po opravljenem naroku in njenem zaslišanju odloči, da je upravičena do zaprošene BPP.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov upravnega spisa in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev. Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje zadeve, na katerem temelji izpodbijana odločba, tožena stranka v celoti raziskala in svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise ter vse to ustrezno utemeljila. Zato zavrača očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, medtem ko se ugovor tožeče stranke glede kršitev pravil postopka ne nanaša na predmetni postopek, pač pa na postopek upravnega spora, v katerem je bila izdana sodba, ki jo želi izpodbijati z revizijo. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 92/2017-11 z dne 6. 12. 2019. Tožena stranka je prošnjo tožeče stranke zavrnila po tem, ko je ugotovila, da ta v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

13. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev BPP, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanja odgovarjati (1. alineja 24. člena ZBPP). Med drugim se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (tretji odstavek 34. člena ZBPP).

14. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno z izpodbijano odločbo, morajo biti ob dodelitvi BPP izpolnjeni ne le materialni (finančni), ampak tudi objektivni pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Takšna ureditev sledi namenu BPP, kot je določena v ZBPP, ki ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa tega ter Vrhovnega sodišča, ampak tudi sodna praksa ESČP (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002). Ugovoru tožeče stranke, da tožena stranka nima podlage za presojo njenih izgledov za uspeh v zadevi, za katero uveljavlja dodelitev BPP, tako ni mogoče slediti. Za vložitev pravnega sredstva, še toliko bolj izrednega pravnega sredstva, za kar gre v konkretnem primeru, mora biti izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s takim pravnim sredstvom in da ga je zato razumno vložiti. To presojo v postopku dodelitve BPP opravi organ za BPP na podlagi navedb prosilca in na podlagi podatkov oziroma listin zadeve, za katero se ta uveljavlja. Ne glede na to, ali vlaga vlogo prosilec sam, kot neuka stranka, ali po svojem pooblaščencu, mora prosilec dovolj konkretno nakazati okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh s pravnim sredstvom, v konkretnem primeru s predlogom za dopustitev revizije.

15. Tožeča stranka je prosila za dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS glede naslednjih vprašanj: vprašanja, ali lahko upravno sodišče brez razpisa glavne obravnave odloči o zadevi, čeprav jo je stranka izrecno zahtevala in se pri tem sklicevala na sodbo ESČP v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji; vprašanja, ali ZUS-1 omogoča vložitev direktne revizije zoper izpodbijane akte, o čemer govori 82. člen ZUS-1 ali pa je treba analogno uporabiti določbe ZPP, kjer je dovoljena samo dopuščena revizija; ter glede vprašanja o zatrjevani neenotni praksi nižjih sodišč v zvezi z imenovanjem izvedenca po 78. členu ZS in sicer vprašanja o tem, kaj predstavlja mnenje državnega organa, zavoda, strokovne službe ali druge institucije v postopku imenovanja. Od prosilca sicer ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge zaradi katerih meni, da bo njegov predlog za dopustitev revizije uspešen, vendar pa mora dovolj konkretno vsaj nakazati okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na tak uspeh.

16. Po mnenju sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo pojasnila, zakaj je zaključila, da v 1. točki prvega odstavka 24. člena ZBPP opredeljen pogoj za dodelitev BPP v konkretnem primeru ni izpolnjen. Pravilno je navedla, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje v izpodbijani odločbi, ne izhaja dolžnost sodišča, da mora glavno obravnavo izvesti vsakič, ko stranka to zahteva, ampak se izvedba glavne obravnave lahko opusti, če za to obstajajo utemeljeni formalni in vsebinski razlogi. Tožena stranka je po presoji sodišča obširno pojasnila razloge, zaradi katerih sodišče v konkretnem primeru ni izvedlo glavne obravnave, te pa je v sodbi, zoper katero namerava tožeča stranka vložiti predlog za dopustitev revizije, tudi argumentiralo (9. točka izpodbijane odločbe). Razlogom obrazložitve tožene stranke v izpodbijani odločbi sledi tudi to sodišče. Sodišče se tudi strinja z oceno tožene stranke, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da v upravnem sporu Vrhovno sodišče dopusti revizijo na podlagi 267.a in 267.c člena ZPP (tako npr. sklepi VS RS XdoR 19/2018-3 z dne 28. 3. 2019, X DoR 2/2018-2 z dne 28. 3. 2019 ter drugi). Vprašanje ali Vrhovno sodišče dopusti revizijo ob upoštevanju določbe 82. člena ZUS-1 ali na podlagi prej navedenih določb ZPP-E, kar namerava tožeča stranka uveljavljati v predlogu za dopustitev revizije, torej v sodni praksi Vrhovnega sodišča ni sporno. Sodišče zato, enako kot tožena stranka ocenjuje, da tožeča stranka z navedenim razlogom za dopustitev revizije ne more biti uspešna. Tudi tretji razlog za vložitev predloga za dopustitev revizije v zvezi s tolmačenjem 87. člena ZS, po presoji sodišča ni utemeljen. Kakor je bilo že pojasnjeno v 15. točki te obrazložitve, je na prosilcu za BPP dolžnost, da nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh s predlogom za dopustitev revizije. Tožeča stranka pa je v prošnji za dodelitev BPP le pavšalno navedla, da obstaja različna sodna praksa o tem vprašanju, ni pa navedla, za katero sodno prakso gre in tudi ne v čem naj bi bila ta različna. Njene navedbe v tožbi, ki se nanašajo na skladnost tolmačenja 87. člena ZS ter na njegovi podlagi izdanega Pravilnika so tudi sicer nedovoljena tožbena novota. Po prvem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 sicer lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje pravnega akta, česar pa tožena stranka v tožbi ni storila. V predlogu za odobritev BPP je kot razlog navedla neenotno sodno prakso, v tožbi pa uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, to je 87. člen ZS, torej nov razlog.

17. Tožena stranka je, glede na vse navedeno po mnenju sodišča utemeljeno zaključila, da tožeča stranka s predlogom za dopustitev revizije nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej takega predloga ni razumno vlagati. Pogoj za dodelitev BPP iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZBPP zato ni izpolnjen, kar narekuje zavrnitev prošnje tožeče stranke za dodelitev BPP. Glede na navedeno, se tožeča stranka tudi ne more sklicevati na slabo finančno premoženjsko stanje in njen socialno ekonomski položaj. Za dodelitev BPP morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, ki pa v obravnavanem primeru, glede na to da tožeča stranka objektivnega pogoja ne izpolnjuje, niso izpolnjeni in zato presoja finančnega kriterija za odločitev ni relevantna. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v upravnem sporu odločalo na seji senata na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V tožbi namreč niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev. Ista dejstva, ki so glede na zavzeta stališča ključna za odločitev, so bila na podlagi ustrezno presojanih spisov zadeve ugotovljena že v postopku tožeče stranke, torej upravnem postopku. Tožeča stranka je v tožbi sicer navajala tudi nova dejstva in dokaze, ki pa jih sodišče, kot je bilo pojasnjeno v 16. točki te obrazložitve, ne sme upoštevati (52. člen ZUS-1). Pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa tudi ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 287/2022-12
• UPRS Sodba I U 652/2022-15
• UPRS Sodba IV U 150/2019-11