UPRS Sodba III U 94/2020-6

Jedro

Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve ter, če uporaba milejših ukrepov ni zadostna. To pa pomeni, da je treba pri omejevanju svobode gibanja sprejti milejše ukrepe, in sicer vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Policija mora, glede na okoliščine primera, vedno presoditi kateri ukrep je primeren in nujen, oziroma s katerim ukrepom bi v najmanjši meri posegla v osebno svobodo tujca, tako da je mogoče zagotoviti njegovo uspešno odstranitev iz države.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Policijske uprave Koper, Policijske postaje Ilirska Bistrica, št. 2253-102/2020/4 (3B696-67) z dne 10. 6. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Policijska postaja Ilirska Bistrica (v nadaljevanju tožena stranka) A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka), državljanu Palestine, stalno stanujočemu v Alepu, brez št., Sirija, ki ne poseduje dokumentov in je v postopku odstranitve, odredila od dne 10. 6. 2020 dalje do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega (prvi odstavek 76. člena v zvezi s 1. alinejo drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se tožeča stranka nastani v Centru za tujce zato, ker je bila prijeta po neuspelem, nedovoljenem prehodu državne meje, ker obstaja nevarnost njenega pobega in ker je ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Policijska patrulja tožene stranke je dne 15. 3. 2020 ob 22.35 uri zaustavila dve vidno obteženi vozili, ki sta peljali proti Ilirski Bistrici in ugotovila, da se v vozilih nahaja sedem državljanov Sirije in dva državljana Palestine, med njimi tudi tožeča stranka, da osebe ne izpolnjujejo pogojev za vstop ali prebivanje v Sloveniji in da so državno mejo med Hrvaško in Slovenijo prestopili na nedovoljen način, zato jim je bilo odrejeno pridržanje po prvem odstavku 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Tožeča stranka je v razgovoru povedala, da je svojo matično državo zapustila pred osmimi meseci ter preko Turčije, Grčije, Albanije in Kosova prispela v Srbijo, kjer je bila približno dva meseca nastanjena v migracijskem centru v Beogradu. Tam je spoznala prijatelje, s katerimi je potovanje nadaljevala do Hrvaške in preko Zagreba in Reke pripotovala do meje Slovenije, ki so jo prestopili dne 15. 3. 2020 ob 21. uri. Po uspelem prehodu državne meje sta jih na cesti v naselju pričakali dve vozili z oznako taksi in ju odpeljali dalje. Po petih minutah vožnje so bili prijeti in po končanem postopku odpeljani v Center za tujce, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito. Odpeljani so bili v Azilni dom, kjer so z njo opravili prvi razgovor v zvezi z mednarodno zaščito. Naslednji termin razgovora je imela 25. 5. 2020, vendar je nanj pozabila, zato so ji v Azilnem domu določili dvotedenski rok, v katerem si mora vzeti zagovornika in da si uredi nov termin razgovora. Tega pa ni storila, saj se ji ni zdelo smiselno.

2. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je dne 10. 6. 2020 prejela obvestilo o izvršljivosti sklepa o ustavitvi postopka št. 2142-307/2020/7, ki ga je izdal MNZ, Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo, Urad za migracije, Sektor za postopke mednarodne zaščite dne 8. 6. 2020. Na podlagi dejstva, da je tožeča stranka v Slovenijo vstopila nezakonito in je nameravala zaradi ekonomskih razlogov odpotovati v Avstrijo, tožena stranka ugotavlja, da te okoliščine kažejo, da bo skušala pobegniti, saj je njen cilj nezakonito prebivanje na območju Evrope. S tem je izpolnjen pogoj iz 68. člena ZTuj-2, saj tožeča stranka nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji oziroma Evropi in ne izpolnjuje pogojev za vstop, zapustitev ali bivanje na območju Republike Slovenije. Tožeča stranka v Sloveniji nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bivala, iz ugotovljenih dejstev in okoliščin pa še izhaja, da je ni možno takoj odstraniti iz Republike Slovenije, zato je za uspešno izvedbo postopka odstranitve potrebna njena nastanitev v Centru za tujce.

3. V nadaljevanju je tožena stranka navedla, da se skladno z zakonskimi pogoji bivanje v centru lahko iz objektivnih razlogov z odločbo podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti. Tujec pa lahko zaprosi za milejše ukrepe ali o njih po uradni dolžnosti odloči center, če je namen nastanitve mogoče doseči na drug način in da nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanj, oziroma ko je dosežen njen namen.

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo o nastanitvi oziroma pridržanju v Centru za tujce ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. V tožbi navaja, da iz vsebine 76. člena ZTuj-2 izhaja, da omejitev gibanja tujca v Centru za tujce ne more temeljiti zgolj na ugotovitvi, da ni mogoča takojšnja odstranitev, temveč mora pristojni organ ugotoviti tudi obstoj nevarnosti pobega. Tožeči stranki ni mogoče očitati, da države ni zapustila v danem roku, saj ta rok v odločbi o vračanju sploh ni bil dan, iz tega razloga se je tudi pritožila zoper odločbo o vračanju. Nadalje ji ni mogoče očitati, da je begosumna, saj na njeni strani niso podane take osebne okoliščine, ki bi opravičevale sklep, da obstaja nevarnost njenega pobega. V nadaljevanju navaja okoliščine, navedene v 68. členu ZTuj-2 in zaključuje, da pri njej ne obstajajo oteževalne okoliščine, ki bi kazale na nevarnost pobega, ker do sedaj ni nezakonito bivala v Republiki Sloveniji, pač pa je tu bivala kot prosilka za mednarodno zaščito. V Slovenijo ni vstopila navkljub prepovedi, saj ji taka prepoved nikoli ni bila odrejena, niti ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje ter ni posedovala ponarejenega dokumenta ali navajala lažnih podatkov, niti ji ni mogoče očitati nesodelovanja v postopku. Tekom postopka o priznanju mednarodne zaščite Republike Slovenije ni zapustila, ves čas postopka je bila nastanjena v Azilnem domu, ki ga ni zapustila niti po tem, ko je prejela sklep o ustavitvi postopka.

5. Toženi stranki očita, da ji ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki jih je štela za relevantna za odvzem prostosti. Neresnične so navedbe, da želi odpotovati v Avstrijo iz ekonomskih razlogov in da želi nezakonito prebivati na območju Evrope. Je državljanka Palestine in Sirije, zato je bila v Siriji še bolj ogrožena in je v Evropo pribežala zato, ker je bilo njeno življenje v Siriji ogroženo, v Palestino pa se ni mogla vrniti, zato potrebuje mednarodno zaščito. Izpodbijana odločba nima razlogov, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka sklepala, da želi pobegniti in zakaj meni, da ta kažejo na njeno begosumnost, niti ji teh dejstev pred izdajo izpodbijane odločbe tožena stranka ni predočila. Skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Kljub ustavljenem postopku mednarodne zaščite bi morala policija glede na njene osebne okoliščine presojati, ali naj se jo pridrži v Centru za tujce ali pa se ji izreče milejši ukrep na podlagi 81. člena ZTuj-2. To pa zahteva celovito ugotavljanje dejstev in presojo vseh relevantnih osebnih okoliščin. Tovrstne presoje, ob upoštevanju načela sorazmernosti, izpodbijana odločba ne vsebuje.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba, s katero je bila tožeči stranki odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni od dne 10. 6. 2020 od 12.00 ure do njene odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, iz razloga, ker naj bi obstajala nevarnost pobega.

9. ZTuj-2 v prvem odstavku 76. člena določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega in ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev. Po prvem odstavku 78. člena ZTuj-2 namestitev v centru ali izven centra (kakor tudi bivanje v centru pod strožjim policijskim nadzorom) odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe; tožba ne zadrži izvršitve odločbe (drugi odstavek 78. člena ZTuj-2), sodišče pa mora o njej odločiti v šestih dneh (tretji odstavek 78. člena ZTuj-2).

10. Pojem ''nevarnost pobega'' je opredeljen v 68. členu ZTuj-2, ki v prvem odstavku določa okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, pravnomočna obsodba tujca za kazniva dejanja, posedovanja tuje ponarejene ali drugače spremenjene potne listine ali druge listine, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku ter tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa so navedene milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, to pa so zlasti: nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot trideset dni, okoliščina, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave.

11. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila tožeči stranki dne 11. 6. 2020 izdana odločba o vrnitvi, št. 2253-102/220/6 (3B696-26), s katero je bila izrečena takojšnja odstranitev tožeče stranke iz države ter prepoved vstopa v državo za čas enega leta. V zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe ta odločba o vrnitvi ni bila niti pravnomočna niti dokončna in tudi ne izvršljiva, iz tožbenih navedb tožeče stranke pa tudi izhaja, da naj bi tožeča stranka zoper to odločbo vložila pritožbo na drugostopenjski upravni organ.

12. V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če v ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP.

13. Z določbami ZTuj-2 je, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel, oziroma imel namen prenesti, tudi pravni red Evropske unije, med drugim Direktivo Sveta 2008/511/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju). Direktiva o vračanju v uvodnih določbah pod točko 16 določa: ''Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna''. V prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju določa: ''Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega in (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve''. V drugem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je med drugim predpisano: "Odločba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi''. V skladu z Direktivo o vračanju mora biti torej uporaba pridržanja za namen odstranitve omejena, prav tako se mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve ter če uporaba milejših ukrepov ni zadostna. To pa pomeni, da je treba pri omejevanju svobode gibanja sprejeti milejše ukrepe, in sicer vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Zato mora policija glede na okoliščine konkretnega primera vedno presoditi, kateri ukrep je primeren in nujen, oziroma s katerim ukrepom bi v najmanjši meri posegla v osebno svobodo tujca, tako da je mogoče zagotoviti njegovo uspešno odstranitev iz države. Opisana stališča so ustaljena tudi v sodni praksi (na primer, sodbe tega sodišča III U 250/2017 z dne 11. 12. 2017, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, I U 1051/2016 z dne 10. 7. 2016, II U 362/2015 z dne 16. 9. 2015 in druge).

14. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka pri njeni izdaji upoštevala vse opisane relevantne določbe ZTuj-2, ZUP in Direktive o vračanju. Sprejeta odločitev je v dejanskem in pravnem pogledu bistveno pomanjkljivo obrazložena. Predvsem ni razvidno, na podlagi katerih konkretnih okoliščin, pomembnih v smislu prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, je tožena stranka sprejela zaključek, da pri tožeči stranki obstaja nevarnost pobega. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zgolj opisuje okoliščine prihoda tožeče stranke v Republiko Slovenijo in razloge za ustavitev postopka mednarodne zaščite tujca ter pojasnjuje razloge, ki jih je ugotovila v tem postopku, med drugim tudi, da je tožeča stranka navedla, da se je iz Sirije odpravila v Avstrijo zato, da bi si tam ustvarila boljše življenje. Navedenega dejstva, pa kakor izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke pred izdajo izpodbijane odločbe, tožeči stranki ni predočila. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je tožeča stranka to izjavila v prekrškovnem postopku zaradi prekrška iz prvega odstavka 145. člena ZTuj-2. Glede na to, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe navedene izjave tožeči stranki ni predočila, da bi se o njej lahko izjavila, ta ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, kakor pravilno ugovarja v tožbi. Nadalje tožeča stranka utemeljeno opozarja, da okoliščine, ki bi izkazovale njeno begosumnost, v izpodbijani odločbi niso ustrezno obrazložene oziroma izkazane.

15. Utemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala načela sorazmernosti, niti ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa. Izpodbijana odločba v tem pogledu nima zadostne obrazložitve, saj tožena stranka ni navedla, zakaj je izrečen ukrep nujen in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožeče stranke iz države izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov. Pri uporabi prisilnih ukrepov, s katerimi se omeji gibanje tujca, je treba upoštevati načelo sorazmernosti in to tudi obrazložiti v skladu z določbami Direktive o vračanju ter na podlagi določb ZUP (tretji odstavek 7. člena ZUP). Tudi v primeru, če so podani razlogi za omejitev gibanja, se to gibanje lahko omeji le na način, ki je neogibno potreben, da se doseže namen omejitve gibanja, to je, da se prepreči, da bi se tujec izognil postopku odstranitve. Glede na predhodno predstavljeno zakonsko ureditev, je tako tujcu mogoče omejiti gibanje ne le na center ampak tudi izven njega. Če so podani razlogi za omejitev gibanja, bi morala tožena stranka glede na načelo sorazmernosti obrazložiti, zakaj se je odločila za izrečeno obliko omejitve gibanja.

16. Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva in se odločitve ne da preizkusiti, obenem pa kaže tudi na nepravilno uporabo materialnega prava, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Morebitno odločitev v ponovnem postopku mora tožena stranka sprejeti čimprej, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Sodišče je o zadevi odločalo na seji senata brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da bo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. V zvezi s prošnjo tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse sodišče dodaja, da bo v skladu s 6. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksna obveznost nastala takrat, ko bo sodna odločba vročena tožeči stranki, saj gre za odločanje v zakonsko določenem roku. Ker pa je ob upoštevanju opombe 6.1.c taksne tarife treba stranki plačano takso vrniti, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, to za obravnavano zadevo pomeni, da tožeča stranka sodne takse ni dolžna plačati.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 151/2015
• UPRS sodba II U 132/2015
• UPRS Sodba III U 68/2020-7