<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 2065/2018-10

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2065.2018.10
Evidenčna številka:UP00035548
Datum odločbe:05.03.2020
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:davek na dediščine in darila - davčna osnova - terjatev - sklep o dedovanju

Jedro

Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku odmerila davek na dediščino od davčne osnove 156.955,00 EUR, po stopnjah za II. dedni red v višini 10.956,40 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh, po poteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 3142/2012 z dne 22. 10. 2013, pravnomočnem 22. 10. 2013 (v nadaljevanju predmetni sklep o dedovanju) po zapustnici A.A., tožnikovi sestri, na podlagi oporočnega dedovanja podedoval premično premoženje in sicer terjatev zapustnice do družbe B. d.o.o. v višini 162.000,00 EUR (v nadaljevanju B.). O ugotovitvah v odmernem postopku je davčni organ sestavil obvestilo, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so razvidne na straneh 3 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Odgovori davčnega organa nanje pa so razvidni na straneh 6 do 7. Izjava tožnika, dana davčnemu organu na ustni obravnavi 8. 6. 2017, je razvidna na straneh 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik se je davčnemu organu zavezal, da bo predložil pisno izjavo sodediča (C.C., sina zapustnice) in kopijo ZK pisma, ki pa ju do izdaje izpodbijane odločbe tožnik davčnemu organu ni predložil. Tožnik je davčnemu organu predložil dokazilo, da je 26. 7. 2012 dvignil 125.000,00 EUR iz svojega TRR pri ... d.d. in istega dne zapustnici izročil v hrambo 150.000,00 EUR (pisano pooblastilo o hrambi z dne 26. 7. 2012). Predložil je tudi posojilno pogodbo pt. 60456, sklenjeno 26. 7. 2012 med zapustnico in B. za posojilo v višini 150.000,00 EUR. Tožnik ugovarja višini ugotovljene davčne osnove in meni, da je s pisnim potrdilom o hrambi izkazal obstoj dogovora o hrambi gotovine tožnika pri zapustnici v višini 150.000,00 EUR, kakor tudi denarni tok. Posojilo v višini 150.000,00 EUR, ki ga je zapustnica 26. 7. 2012 dala B., pa je bilo dano v funkciji komisionarja (v smislu komisijske pogodbe po 788. členu do 806. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) na račun, v korist in s sredstvi tožnika. Gre za komisijsko naravo predmetne posojilne pogodbe. Tožnik ni želel sam skleniti posojilne pogodbe s svojo B. v kateri opravlja tudi poslovodno funkcijo. Tožnik meni, da je bila sporna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Davčni organ je tako napačno ugotovil čisto vrednost zapuščine, saj se terjatvi iz naslova hrambe tožnikove gotovine pri zapustnici in spornega posojila citirani družbi pobotata (oboje znaša 150.000,00 EUR) in je tako čista vrednost zapuščine enaka nič EUR. Davčni organ predhodno navedene tožnikove pripombe zavrača in ugotavlja, da navedena posojilna pogodba ni sklenjena v imenu in za račun tožnika, marveč med zapustnico kot posojilodajalko in B.. Iz predmetnega sklepa o dedovanju pa tudi ni razvidno, da bi tožnik do zapustnice uveljavljal svojo terjatev v višini 150.000,00 EUR, ki naj bi izhajala iz naslova hrambe tožnikove gotovine, ki jo je tožnik 26. 7. 2012 izročil zapustnici. Na podlagi 5. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) je davčni organ določil davčno osnovo v višini 156.955,00 EUR in od nje tožniku odmeril davek na dediščino, kar je razvidno na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

4. Tožnik predmetno odločbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter iz razlogov ničnosti. Ne strinja se z višino odmerjenega davka na dediščino in meni, da znaša vrednost čiste zapuščine nič EUR, kar je pojasnil že v postopku odmere davka. Po povedanem ni podane podlage za odmero davka na dediščino. Tožnik je 26. 7. 2012 iz svojega TRR dvignil 125.000,00 EUR gotovine in A.A., svoji sestri, istega dne izročil 150.000,00 EUR gotovine v hrambo, kar izkazuje s pisnim potrdilom o hrambi denarja. Istega dne je A.A. (zapustnica) sklenila posojilno pogodbo št. 60456 in dala B. posojilo v enakem znesku, ki je bil družbi nakazan 27. 7. 2012. Šlo je za isti denar in za komisijsko razmerje, saj je zapustnica dala 150.000,00 EUR posojila B. v svojem imenu za račun tožnika, ki je imel na podlagi pogodbe o hrambi do nje terjatev v višini 150.000,00 EUR. Pri sklenitvi posojilne pogodbe z B. je zapustnica ravnala kot komisionar tožnika. Pri dedovanju po pokojni A.A. sta si tako nastopili nasproti dve enakovredni terjatvi. Ena je terjatev tožnika do zapustnice (do zapuščinske mase) in terjatev zapustnice do B.. Ker pa je imel tožnik terjatev do zapustnice v enakem znesku (terjatev je tožnik podedoval) in ker kot dedič lahko odgovarja le do višine podedovanega premoženja, je čista vrednost zapuščine enaka nič EUR, kar tožnik podrobneje pojasni.

5. Tožnik je že v upravnem postopku predlagal zaslišanje sodediča C.C., sina zapustnice o zatrjevani komisijski naravi posojilne pogodbe. Davčni organ se do tega dokaznega predloga ni opredelil in zaslišanja ni izvedel. Komisijsko naravo posojilne pogodbe potrjuje pisna izjava C.C. in kopija zemljiškega pisma (izdanega v zvezi z zemljiškim dolgom, ustanovljenim s strani B. za zavarovanje obveznosti do vrnitve zneska 150.000,00 EUR na nepremičnini, parceli št. 192/2 k.o. ...), ki je bilo izročeno tožniku in ne zapustnici. Tožnik vztraja, da je zapustnica dala sporno posojilo B. kot komisionar, saj je izkazan tudi denarni tok. Isti denar (znesek gotovine), ki ga je zapustnica prejela od tožnika v hrambo je kot komisionar tožnika nato dala kot posojilo B. (v enakem znesku 150.000,00 EUR). Pomembno je časovno sosledje in dejstvo, da gre za bližje krvne sorodnike, med katerimi obstaja zaupanje. ZK pismo, kot sredstvo zavarovanja predmetnega posojila pa je bilo že pred 22. 10. 2013 izročeno tožniku, kar vse kaže na komisijsko naravo spornega posojila.

6. Ne v postopku odmere davka in tudi ne v pritožbenem postopku se davčna organa do tožnikovih dokaznih predlogov nista opredelila, s čimer je podana kršitev prvega odstavka 5. člena in drugega odstavka 4. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ uporablja sklep o dedovanju kot zavezujoč v delu, ki se nanaša na pravna dejstva. Navedeni sklep pa je nezavezujoč v delu, ki se nanaša na vrednost zapuščine, na podlagi katere se odmerja davek. Zapuščinsko sodišče je določilo vrednost čiste zapuščine za potrebe odmere sodnih taks v višini 1.000,00 EUR. Zapuščinsko sodišče ne izvaja dokaznih postopkov glede zatrjevane vrednosti zapuščine, hkrati pa po navedbah davčnega organa v davčnem postopku z izvajanjem dokazov ni mogoče ugotoviti drugačnih pravnih dejstev, kot jih je ugotovilo zapuščinsko sodišče. Ob takšni razlagi je bila tožniku kršena pravica do izjave. Dejansko stanje v zadevi je napačno ugotovljeno, kršena so bila pravila postopka. Tožnik je že v Pripombah na nadaljevalno obvestilo predlagal zaslišanje sodediča C.C., sina zapustnice (dokazni predlog za zaslišanje priče) glede obstoja pogodbe o hrambi gotovine med tožnikom in zapustnico, kot tudi o komisijski naravi posojilne pogodbe in o obravnavani terjatvi tožnika do zapustnice, česar pa davčni organ ni izvedel in se do tega dokaznega predloga tudi ni opredelil. V tem delu je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Pritožbeni organ pa je dokazne predloge tožnika zavrnil z navedbo, da naj bi bil davčni organ pri odmeri davka dolžan izhajati iz pravnih ugotovitev sodišča v zapuščinskem postopku, zato sam naj ne bi smel izvajati dokaznih predlogov glede pravnih dejstev, ki predstavljajo rešeno predhodno vprašanje. Prav tako se davčni organ tudi ni opredelil do posameznih relevantnih navedb tožnika, kar vse predstavlja kršitev 2. člena ZDavP-2 in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 22. člena in 25. člena Ustave RS, kar pojasni. Sodišču tožnik predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in samo dopolni postopek ter zadevo reši v korist tožnika tako, da ugotovi, da tožnik ni zavezanec za plačilo davka na dediščino oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj davčnemu organu naloži, da je dolžan tožniku povrniti stroške upravnega postopka in tega postopka.

7. Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

8. Ker gre v obravnavani zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je v zadevi na podlagi sklepa tega sodišča I U 2065/2018-9 z dne 5. 11. 2019 odločala sodnica posameznica.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, utemeljena s pravilnimi razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ tožniku pravilno in zakonito odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni A.A.. V predmetni zadevi je tako zlasti sporna davčna osnova in posledično višina odmerjenega davka na dediščino. Tožnik meni, da znaša davčna osnova v predmetni zadevi 0,00 EUR, davčni organ pa je tožniku odmeril davek na dediščino od davčne osnove 156.955,00 EUR v višini 10.956,40 EUR.

12. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot oporočni dedič po pokojni sestri A.A. na podlagi predmetnega sklepa o dedovanju podedoval terjatev zapustnice v višini 162.000,00 EUR do B., ki je nastala na podlagi posojilne pogodbe št. 60456, ki sta jo 26. 7. 2012 sklenila zapustnica kot posojilodajalka in B. kot posojilojemalka. Iz predmetnega sklepa o dedovanju pa nesporno ne izhaja, da bi imel tožnik zoper zapustnico terjatev iz naslova ustno sklenjene pogodbe o hrambi tožnikove gotovine v višini 150.000,00 EUR, kot to zatrjuje tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi in kar dokazuje s predložitvijo pisnega potrdila o hrambi denarja. Med strankama ni sporno, da je v obravnavanem primeru davčni organ odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega predmetnega sklepa o dedovanju, sprejetega v zapuščinskem postopku po pokojni tožnikovi sestri A.A.. Pravnomočni sklep, sprejet v zapuščinskem postopku, pa tudi po presoji sodišča zavezuje davčni organ glede premoženja, ki sodi v zapuščino in se deduje ter je v obravnavanem primeru navedeno izreku predmetnega sklepa o dedovanju. Iz slednjega pa tudi po mnenju sodišča nesporno izhaja, da je tožnik na podlagi predmetnega sklepa o dedovanju podedoval terjatev, ki jo je imela zapustnica do B. v višini 162.000,00 EUR. Ne izhaja pa tudi, da bi tožnik imel tudi terjatev do zapustnice (oz. do zapuščinske mase) iz naslova ustno sklenjene pogodbe o hrambi tožnikove gotovine pri zapustnici, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Sodišče se strinja s tožnikom, da je za odmero davka na dediščino pristojen davčni organ, ki odmeri davčno obveznost po izvedenem ugotovitvenem postopku. Vendar pa navedba vrste in velikosti premoženja, ki je bilo predmet dedovanja izhaja iz predmetnega sklepa o dedovanju. Po povedanem na izpodbijano odločitev ne vplivajo tožnikovi ugovori, da gre v predmetni zadevi pri posojilu zapustnice B. v višini 150.000,00 EUR za isti denar, kot ga je tožnik dal zapustnici v hrambo ter, da je šlo pri predmetni posojilni pogodbi dejansko za komisijsko razmerje med zapustnico in tožnikom. Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 3142/2012 z dne 22. 10. 2013, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR. Naslovno sodišče se v celoti strinja s pritožbenim organom, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v zapuščinskem postopku po A.A. ugotovilo pravno dejstvo prehoda zapuščine od zapustnice na tožnika. Zapuščina, ki je predmet obravnavane zadeve pa predstavlja terjatev zapustnice do B. na podlagi posojilne pogodbe št. 60456 z dne 26. 7. 2012, ki skupaj z obrestmi znaša 162.000,00 EUR. Temu ustrezno je bila v obravnavani zadevi po presoji sodišča povsem pravilno določena davčna osnova za odmero davka na dediščino na podlagi 5. člena v zvezi s 6. členom ZDDD. Po mnenju sodišča so po povedanem tudi neutemeljeni tožbeni ugovori nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi napačne uporabe materialnega prava.

13. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori kršitev določb postopka. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse sestavine v skladu z določbo 214. člena ZUP. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa tudi omogoča preizkus. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta se opredelila do relevantnih tožnikovih ugovorov, kar je razvidno iz obrazložitve njunih odločb. Po presoji sodišča so bili predlagani dokazi v upravnem postopku pravilno presojeni, ter presoja tudi ustrezno obrazložena. Iz pravnomočnega predmetnega sklepa o dedovanju tudi po presoji sodišča ne izhaja, da bi tožnik v zapuščinskem postopku uveljavljal svojo terjatev do zapustnice v višini 150.000,00 EUR iz naslova pogodbe o hrambi tožnikove gotovine pri zapustnici v višini 150.000,00 EUR. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi po presoji sodišča predlagano zaslišanje prič (sodediča C.C., sina zapustnice) ne more vplivati in gre za dokaz, ki ni pomemben za odločitev. Z njim se namreč dokazujejo dejstva, ki glede na materialno pravo za odločitev niso odločilna oziroma so že dokazana.

14. Tožnik v tožbi ugovarja tudi, da v obravnavani zadevi obstojajo razlogi ničnosti, ki pa jih v tožbi ne obrazloži, zato sodišče tega ugovora kot povsem pavšalnega ni moglo presoditi.

15. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje med strankama v predmetni zadevi je sicer sporno, vendar glede na dejstvo, da je davčni organ davek na dediščino tožniku odmeril na podlagi pravnomočnega predmetnega sklepa o dedovanju predlagano zaslišanje prič po presoji sodišča predstavlja dokaz, ki ni pomemben za odločitev.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dediščine in darila (2006) - ZDDD - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwMTcz