<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba IV U 133/2017-10

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:IV.U.133.2017.10
Evidenčna številka:UP00036854
Datum odločbe:01.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Edvard Ermenc (poroč.), Melita Ambrož
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:davčna izvršba - tožbena novota - nedovoljena tožbena novota - izterjava davčnega dolga

Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 4934-21343/2017-1 04 z dne 1. 2. 2017, odločila, da se zoper dolžnika A.A., v tem upravnem sporu tožnika, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 1. 2. 2017 skupaj 43.806,85 EUR, od česar odpade na glavnico 36.244,86 EUR, zamudne obresti 7.551,99 EUR in stroške sklepa 10,00 EUR. V nadaljevanju izreka sklepa je določila način davčne izvršbe z rubežem denarnih prejemkov dolžnika z opredeljenimi omejitvami in izvzetji ter odločitev oprla na seznam izvršilnih naslovov, opremljenih z datumom izvršljivosti, ki se nanašajo na obveznosti iz naslova prispevkov za starševsko varstvo, zaposlovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in akontacije dohodnine iz dohodkov iz zaposlitve, vse s pripadajočimi zamudnimi obresti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo, pri tem pa je zavrnilo tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep o izvršbi z dne 26. 10. 2016, na podlagi katerega naj bi bile plačane tudi nekatere izmed terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V knjigovodski evidenci davčnega organa so namreč evidentirana plačila, ki ustrezajo znesku poplačila davčnih obveznosti po sklepu o izvršbi z dne 26. 10. 2016, vendar so bila ta plačila evidentirana šele 27. 2. 2017, to je po izdaji izpodbijanega sklepa, zato pri njegovi izdaji niso mogla biti upoštevana. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani akt vlaga tožbo iz razloga zmotne in nepopolnega ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da niso bila upoštevana vsa plačila, ki jih je tožena stranka prejela od tožnika, s katerimi je tožnik vsaj delno že pred izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi poplačal dolg. Iz knjigovodske kartice tožnika kot davčnega zavezanca z dne 19. 12. 2016 je razvidno, da je tožnik v letu 2016 toženi stranki plačal skupno 5.312,35 EUR. S temi plačili bi se morale zmanjšati tožnikove obveznosti iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost vsaj za leto 2012 in kasnejša leta. Prejeta plačila pa očitno niso zaprla tožnikove obveznosti in sploh ni jasno, katere obveznosti tožnika do države so bile s temi plačili, ki jih kartica izkazuje, poplačane. Izpodbijani sklep tako ne upošteva tožnikovih plačil, opravljenih v letu 2016. Tožnik je opravljal plačila tudi v predhodnih letih z odtegljaji z njegovega bančnega računa, in sicer v letu 2015 v skupnem znesku 5.978,94 EUR, v letu 2014 skupaj 1.785,63 EUR in v letu 2013 skupaj 6.282,83 EUR. Tako znašajo tožnikova plačila od vključno leta 2013 do vključno leta 2016 skupaj 19.359,75 EUR, tožena stranka pa jih ni upoštevala pri izdaji izpodbijanega sklepa. Tožena stranka ne pojasni, katere obveznosti tožnika je z izkazanimi plačili poknjižila kot plačane.

4. Nadalje tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da bi morala tožena stranka v predmetnem postopku davčne izvršbe le-to utesniti za plačilo 9.952,00 EUR, prejeto 27. 2. 2017 iz naslova izvršilnega postopka pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, v okviru katerega so bile prodane tožnikove nepremičnine. Iz prejete kupnine je sodišče med drugim nakazalo toženi stranki znesek 4.272,88 EUR kot prednostno terjatev (prispevki za socialno varnost za zadnje leto) in znesek 4.029,42 EUR kot preostalo terjatev tožene stranke do tožnika. Prednostne terjatve v znesku 4.272,88 EUR so tudi terjatve, ki so navedene v izpodbijanem sklepu o davčni izvršbi, po tožbenih navedbah pa so se zagotovo tudi z zneskom 4.029,42 EUR morale poknjižiti obveznosti tožnika iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

5. Ker je izpodbijani sklep glede zatrjevanih plačil tožnika popolnoma nepregleden in nezmožen preizkusa, tožnik predlaga sodišču, da angažira izvedenca finančne stroke, ki bo pregledal obveznosti tožnika do tožene stranke v obdobju od avgusta 2012 do 31. 10. 2016 iz naslova plačila obveznih prispevkov za socialno varnost in DDV in v tem obdobju vsa tožnikova plačila.

6. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodne takse.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prvostopenjskega organa in odločbe drugostopenjskega organa, dodatno pa še navaja, da je presojala pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na dan njegove izdaje (1. 2. 2017). Za plačila, izvedena od leta 2013 do 2016, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, pojasnjuje, da so te navedbe tožbena novota. Tožnik jih namreč v pritožbi ni navajal, se je pa zgolj pavšalno in nekonkretizirano skliceval na plačilo v znesku 42.503,16 EUR. Ne glede na to pa tožena stranka pojasnjuje, da so bila navedena plačila evidentirana v knjigovodskih karticah prvostopenjskega organa. S plačili, ki izhajajo iz obvestil o prometu na transakcijskem računu, ki jih je tožnik priložil k tožbi, so se s plačili pokrivale obveznosti, terjane s sklepom o davčni izvršbi z dne 14. 9. 2012, s katerim se je tožnika terjalo za plačilo neporavnanih obveznosti iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja v obdobju od decembra 2011 do julija 2012, prispevkov za socialno varnost za zasebnike v obdobju od januarja 2012 do julija 2012 in obračun DDV v obdobju od četrtega četrtletja 2011 do drugega četrtletja 2012. Tožena stranka zaključuje, da se tako tožnika z izpodbijanim sklepom ne terja za nič več, kot je dejansko dolžan, zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan izdaje sklepa 43.806,85 EUR. Tožbeni ugovori se nanašajo na plačila tožnika v letih 2013 do 2016 v skupni višini 19.359,75 EUR in zatrjevano zmanjšanje dolga iz naslova prodaje tožnikovih nepremičnin v izvršilnem postopku v višini 9.952,00 EUR.

11. V zvezi s plačili tožnika v letih 2013 do 2016 v skupni višini 19.359,75 EUR, kar tožnik uveljavlja v tožbi, sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožnik namreč teh plačil kot razlog za nižji znesek terjanih obveznosti ni uveljavljal tekom upravnega postopka, kar bi lahko nedvomno storil v vloženi pritožbi zoper prvostopenjski sklep. Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložil pritožbo z dne 28. 2. 2018 s pritožbenimi navedbami, opisanimi v nadaljevanju. Navajal je, da so bile v dveh izvršilnih postopkih zaradi istega davčnega dolga prodane dolžnikove nepremičnine za kupnino v znesku 9.952,00 EUR, od česar je bila med drugim poplačana prednostna terjatev prvostopenjskega organa v višini 4.272,88 EUR (prispevki za socialno varnost za zadnje leto) in 4.029,42 EUR, s katerim so se delno poplačale terjatve iz predmetnega sklepa o davčni izvršbi. Vendar se to ni odrazilo pri stanju glavnice. V pritožbi je še navajal, da so bili vsi prihodki po tem, ko je z dnem 31. 10. 2016 prenehal z opravljanjem dejavnosti kot samostojni podjetnik, nakazani na njegov poslovni račun pri banki in zaradi blokade le-tega s strani banke prenakazani upniku. Tako je bilo s strani družb B. d.o.o. in C. d.o.o. skupaj nakazano 32.408,22 EUR, ki se ni odrazilo pri višini izterjevane glavnice. Upoštevajoč navedeno je tožnik po pritožbenih navedbah evidentno izkazal, da je upniku plačal najmanj 42.503,16 EUR.

12. Glede na zgoraj opisano vsebino pritožbe sodišče ugotavlja, da je tožnik plačila v letih od 2013 do 2016 v skupni višini 19.359,75 EUR prvič zatrjeval v tožbi, pri čemer ni pojasnil razlogov, zakaj tega ni storil prej. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je na tožniku breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedel že v upravnem postopku.

13. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Glede na navedeno, opisane okoliščine po presoji sodišča izkazujejo ugotovitev, da gre za navajanje dejstev, ki se nanašajo na tožnikova plačila v letih od 2013 do 2016 v skupni višini 19.359,75 EUR, v upravnem sporu v nasprotju z zgoraj navedeno vsebino tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

14. Sodišče v delu tožbe, ki se nanaša na izvršilni postopek, v katerem so bile prodane tožnikove nepremičnine za kupnino 9.952,00 EUR, sledi stališču tožene stranke, da se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na dan izdaje tega sklepa. Tožena stranka je v drugostopenjski odločbi pojasnila, da so bila določena plačila v skupni višini 8.497,44 EUR evidentirana v knjigovodski evidenci davčnega organa 27. 2. 2017, kar pomeni, da ob izdaji izpodbijanega sklepa 1. 2. 2017 niso mogla biti upoštevana. Temu sodišče sledi, pri čemer ugotavlja, da tožnik navedenemu datumu plačil tožbeno ne oporeka.

15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi poleg branja listin predlagal tudi angažiranje izvedenca finančne stroke. Sodišče ugotavlja, da izvedba tega dokaza ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (glede na ugotovitev sodišča, da gre v delu tožbe za tožbeno novoto, v preostalem delu tožbe pa ni sporen datum plačil, ki je po izdaji izpodbijanega sklepa), zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

18. O predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse je sodišče odločilo s sklepom, št. IV U 133/2017-11K z dne 20. 11. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwMDU3