UPRS Sodba I U 1161/2017-10

Jedro

V obrazložitvi odločbe bi moralo biti dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano ter da bi bile navedene določbe materialnih predpisov (o DDV), na katere se odločitev opira. Ker obrazložitev odločbe ni taka, se odločbe v izpodbijanem delu, glede zavrnitve priznanja zneska DDV, ne da preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba o pravici do sredstev Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33113-1007/2016 z dne 12. 12. 2016 se odpravi v 1. točki izreka v delu glede zavrnjenega zneska 11.630,19 EUR in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo o pravici do sredstev odločila v 1. točki izreka, da se tožnikova vloga, prejeta 13. 4. 2016, na Javni razpis odobri v višini do 52.753,60 EUR, del sredstev v višini 11.630,19 EUR pa se zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožniku ni bil odobren strošek davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Organ navaja, da deseta alineja 1. točke IV. poglavja Javnega razpisa določa, da skladno z 10. točko prvega odstavka 100. člena Uredbe o izvajanju ukrepa Naložbe v osnovna sredstva ter podukrepa Podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 do 2020 (v nadaljevanju Uredba) ni upravičen do stroška DDV vlagatelj, ki je identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba, razen če priloži potrdilo, ki ga izda Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). Tožnik je vlogi priložil potrdilo FURS, iz katerega izhaja, da je identificiran za namene DDV, vendar ne iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba; tožnik je identificiran za namene DDV kot samostojni podjetnik posameznik, tudi za dejavnosti 2.200 Sečnja in 2.400 Storitve za gozdarstvo. Organ ugotavlja, da sta to dejavnosti, na kateri se navezuje podprta naložba in za ti dve dejavnosti je tožnik identificiran za namene DDV, zato se DDV ne odobri.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 10. 4. 2017 zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo z dne 12. 12. 2016 v izpodbijanem delu 1. točke izreka.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper zavrnilni del 1. točke izreka prvostopenjske odločbe in sicer iz razlogov kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. V zvezi z ugovorom nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tožnik navaja, da je na Javni razpis kandidiral kot fizična oseba (sklop A) in sicer v skladu s prvo alinejo poglavja III (Upravičenec) kot lastnik oziroma zakupnik gozda. Tožnik kot vlagatelj ni identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba in s tem kot fizična oseba nima pravice do odbitka DDV. Tožnik nima registrirane dopolnilne dejavnosti, kar pomeni, da kot fizična oseba, lastnik gozda, ki se je prijavil na sklop A, nima in ne more imeti registriranih dejavnosti SKD 02.200 Sečnja in SKD 02.400 Storitve za gozdarstvo. Kljub temu mu prvostopenjski organ stroška DDV v višini 11.630,19 EUR ni priznal kot upravičenega stroška v okviru priglašene naložbe. Tožnik meni, da je bil neupravičeno prikrajšan za ta del sredstev. V zvezi z ugovorom nepravilne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da DDV kot upravičen izdatek v okviru naložb ureja že Uredba (EU) Evropskega parlamenta in Sveta št. 1303/2013 (v nadaljevanju Uredba št. 1303/2013), ki v 11. točki preambule in c) točki tretjega odstavka 69. člena določa, da DDV ni upravičen izdatek operacije, razen v primeru, ko DDV ni izterljiv na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV, enako določa Uredba št. 1303/2013 v 69. členu. Glede na navedeno je očitno, da je prvostopenjski organ odločil arbitrarno ter mimo določb Uredbe št. 1303/2013 in tudi 3. a člena Ustave. Organ pri odločanju tudi ni pravilno uporabil Uredbe, ki določa, da se podpora ne dodeli za DDV, razen če upravičenec ob oddaji vloge na javni razpis dokaže, da DDV ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV in predloži potrdilo, ki ga izda FURS (5. točka 96. člena). Vsebinsko enako določa Javni razpis v točki IV.1.(10). Tožnik navaja, da določbe Javnega razpisa sicer niso zadosti jasne in so predvsem pomanjkljive ter zato omogočajo arbitrarno odločanje organa in neenakopravno obravnavo vlagateljev, kar predstavlja kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 14. ter 22. člena Ustave RS. Tožnik tudi meni, da je vlagateljem tudi povsem neupravičeno naloženo, da predložijo potrdilo FURS, da niso upravičeni do povračila DDV. Tožnik dalje meni, da je organ v postopku kršil 8. člen ZUP, saj bi moral ugotoviti resnično dejansko stanje, ter 10. člen ZUP o prosti presoji dokazov. Tožnik vztraja, da bi do priznanja DDV moral biti upravičen. Ker mu strošek DDV ni bil priznan, to pomeni, da je bil neupravičeno prikrajšan oziroma oškodovan za sredstva, ki bi jih sicer moral pridobiti ter je bil obravnavan drugače, kot ostali vlagatelji – fizične osebe; s tem je organ posegel v pravice tožnika po 7. členu ZUP in v njegova legitimna pričakovanja. Tožnik dalje tudi meni, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, nasprotujoči in nepopolni so razlogi za odločitev, prekoračena je pristojnost in okvir odločanja. Zaradi neobrazložene odločitve je poseženo v ustavno pravico tožnika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave; razlogi odločbe so namreč sami s seboj v nasprotju in tožniku otežujejo možnost, da jih v predmetnem upravnem sporu argumentirano napade. Tožnik vztraja, da je odločba prvostopenjskega organa v zavrnilnem delu nepravilna ter sodišču predlaga, naj odločbo v tem delu odpravi ter odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da tožniku strošek DDV prizna. Tožnik izpodbija tudi odločitev v sklepu drugostopenjskega organa glede vračila upravne takse, ker v obrazložitvi ni razlogov za odločitev ter se sklepa ne da preizkusiti, zato tožnik sodišču predlaga, naj sklep odpravi. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravi ter zadevo v tem obsegu vrne organu v ponovni postopek.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvah odločb obeh stopenj ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne ter zavrne tudi tožnikov stroškovni zahtevek.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik, ob nespornem dejanskem stanju, da je prijavo na Javni razpis (za operacijo naložbe v nakup nove mehanizacije in opreme za sečnjo in spravilo lesa iz PRP 2014 - 2020 za leto 2016) podal kot fizična oseba (sklop A), po določbah Javnega razpisa in (tedaj) veljavnih predpisov upravičen do stroška DDV, in ali so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka.

7. Prvostopenjski organ je izpodbijano odločitev, da se tožniku zavrne strošek DDV (del sredstev v višini 11.630,19 EUR) oprl na deseto alinejo 1. točke IV. poglavja Javnega razpisa in 10. točko prvega odstavka 100. člena Uredbe ter potrdilo FURS, po katerem je tožnik identificiran za namene DDV kot samostojni podjetnik posameznik (tudi) za dejavnosti 2.200 Sečnja in 2.400 Storitve za gozdarstvo.

8. Iz desete alineje 1. točke IV. poglavja Javnega razpisa izhaja, da skladno z 10. točko prvega odstavka 100. člena Uredbe ni upravičen do stroška DDV, razen če predloži potrdilo, ki ga izda FURS, s katerim dokazuje, da nima pravice do odbitka DDV v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), vlagatelj, ki je identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba; do povračila ni upravičen, če ima pravico do odbitka DDV v skladu z ZDDV-1. Iz 100. člena Uredbe, 10. točke prvega odstavka (veljavne v relevantnem času izdaje prvostopenjske odločbe), pa izhaja, da vlagatelj ni upravičen do stroška DDV, razen če predloži potrdilo, ki ga izda FURS, s katerim dokazuje, da DDV ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV. Iz citiranih določb Javnega razpisa in Uredbe po navedenem izhaja, da ni upravičen do stroška DDV vlagatelj, ki je identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba in ki s potrdilom FURS izkaže, da nima pravice do odbitka DDV v skladu ZDDV-1.

9. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da je tožnik potrdilo FURS predložil; ni sporno, da iz njega izhaja, da tožnik ni identificiran za namene DDV iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti in da (torej) ni identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba. Dalje iz potrdila izhaja, da (pa) je tožnik identificiran za namene DDV za dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik, in sicer med drugim za dejavnosti 02.200 Sečnja in 02.400 Storitve za gozdarstvo.

10. Svojo odločitev, da se DDV ne odobri, je prvostopenjski organ oprl na zaključek, da sta dejavnosti 02.200 Sečnja in 02.400 Storitve za gozdarstvo dejavnosti, na kateri se navezuje podprta naložba in da je za ti dve dejavnosti tožnik identificiran za namene DDV. Drugostopenjski organ pa je razlogoval, da tožnik s potrdilom FURS ni dokazal, da DDV ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV; tudi če je vlogo vložil kot lastnik oziroma zakupnik gozda, je hkrati tudi samostojni podjetnik posameznik z registrirano dejavnostjo pod šiframa 02.200 in 02.400 ter ima tako možnost izterjave DDV in zato ni upravičen do povračila DDV.

11. Sodišče, ker podlage za to v odločbah organov obeh stopenj ne najde, ne pritrjuje zaključku organov, da ima tožnik kot identificiran za namene DDV za dejavnosti 02.200 in 02.400 kot samostojni podjetnik posameznik pravico do odbitka DDV v skladu z ZDDV-1 za naložbo (nakup nove mehanizacije in opreme za sečnjo in spravilo lesa), za katero je podal prijavo na Javni razpis kot fizična oseba - lastnik oziroma zakupnik gozda. Iz odločb izhaja, da organa nista upoštevala vsebine predloženega potrdila FURS, po katerem tožnik ni identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba, to je iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti¹, in to kljub temu, da iz citiranih določb Javnega razpisa in Uredbe (8. točka obrazložitve te sodbe) izhaja, da vlagatelj s potrdilom FURS dokazuje, da nima pravice do odbitka DDV v skladu z ZDDV-1. Na kateri določbi ZDDV-1 temelji drugačna presoja organov (namreč da je tožnik, ki kot fizična oseba pri nabavi predmeta naložbe plača DDV - kot je npr. prikazan na k prijavi priloženih ponudbah, predračunih - upravičen do njegovega odbitka, ob tem ko je nevključen v sistem DDV kot kmet), pa iz odločb organov obeh stopenj tudi ne izhaja. Iz obrazložitev odločb prav tako ne izhaja, da bi organa svojo presojo opirala na listine v spisu, npr. da sta upoštevala ter kako predložene ponudbe in predračune za naložbo (na koga kot naslovnika so se glasile, ali na tožnika kot fizično osebo ali kot samostojnega podjetnika posameznika); da sta upoštevala ter kako podatek v prijavi, da jo podaja tožnik kot zasebni lastnik gozdov - posameznik; da sta upoštevala ter kako predpisane izjave tožnika kot upravičenca, ki je fizična oseba; da sta upoštevala in kako predloženo izjavo o nevključitvi v sistem DDV itd.. Po mnenju sodišča organ sicer more presoditi vprašanje, ali je v obravnavanem primeru DDV izterljiv (oziroma ali obstaja upravičenost do odbitka DDV) v skladu s predpisi, ki urejajo DDV, tudi sam, ne glede na predloženo potrdilo, ki ni javna listina², vendar bi v tem primeru iz obrazložitve odločbe morali izhajati dejanski in pravni razlogi, ki bi tako presojo podpirali. To pomeni, da bi v obrazložitvi odločbe moralo biti dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano ter da bi bile navedene določbe materialnih predpisov (o DDV), na katere se odločitev opira, in kot je sodišče v tej točki obrazložitve že nakazalo. Ker obrazložitev odločbe ni taka, se odločbe v izpodbijanem delu, glede zavrnitve priznanja zneska DDV, ne da preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Pri tem sodišče dodaja, da organ pri presoji kot posredno okoliščino³ lahko upošteva, da je (v drugi fazi) zahtevku za izplačilo treba priložiti račune za nabavljeno mehanizacijo oziroma opremo, ki je predmet naložbe, in da se bodo, da bo zahtevek za izplačilo pravilno uveljavljan, tako da se mu lahko ugodi, morali računi glasiti na tožnika kot fizično osebo. Glede na določbe ZDDV-1 pa naj po tem ugotovi, ali na podlagi takega računa (ki je kot naslovniku izdan fizični osebi) tožnik kot samostojni podjetnik posameznik lahko uveljavi odbitek DDV.

13. Sodišče še dodaja, da se je izrecno opredelilo le do tožbene navedbe, da se odločbe ne da preizkusiti. Ostale uveljavljane tožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijano odločitev o zavrnitvi zneska DDV kot upravičenega stroška in postopanje organov pri tem, sodišče presoja kot neutemeljene oziroma nerelevantne ter šteje, da je v okviru razlogov te sodbe nanje odgovorjeno.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo prvostopenjskega akta v zavrnilnem delu niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in prvostopenjski akt v izpodbijanem delu odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena v tem obsegu vrnilo organu v ponovni postopek. V tem postopku je organ vezan na stališča sodišča glede postopka. Sodišče je že navedlo, kako mora biti odločba obrazložena, da je mogoče preizkusiti njeno zakonitost. Dodaja pa še, da bo moral organ, če bo v ponovnem postopku sam ugotavljal upravičenost tožnika do odbitka DDV, ugotovitveni postopek dopolnjevati ter da bo v ta namen kot relevantna ugotavljal dejstva, ki jih v predmetnem postopku ni ter da bo moral uporabiti materialno pravne določbe, ki jih še ni; v tem primeru bo pred odločitvijo v zadevi tožniku tudi moral dati možnost izjave o odločilnih dejstvih in okoliščinah (9. člen ZUP).

15. Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je tožnik predlagal, ker je presodilo, da razlogi za tako odločanje, upoštevaje 65. člen ZUS-1, niso izkazani.

16. Ker se v predmetni zadevi glede na 2. člen ZUS-1 lahko izpodbija le prvostopenjski akt (ali njegov del), drugostopenjski akt pa ne, je sodišče tudi štelo, da je tožba uperjena le zoper prvostopenjski akt (oziroma njegov zavrnilni del). Kolikor pa tožnik izpodbija drugostopenjski akt glede odločitve o zahtevku za vrnitev upravne takse (sklep), sodišče dodaja, da se z izdajo sodbe na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari, to je tudi akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani prvostopenjski akt zavrnjena, če je sodišče odpravilo upravni akt prve stopnje. Zahtevek za vračilo plačane upravne takse je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari; odločitev o njem ni samostojna pravna celota, odvisna je od odločitve o glavni stvari, to je od uspeha stranke v postopku. Zato sodišče o tožbi zoper odločitev o tem zahtevku v drugostopenjskem aktu ni posebej odločilo. Glede na povedano pa bo o tem zahtevku moral v ponovnem postopku prvostopenjski organ (ponovno) odločiti.⁴

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

18. O stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu v skladu z drugim odstavkom tretjega člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV.

-------------------------------
¹ in iz katerega bi po mnenju sodišča (implicitno) izhajalo, da tožnik za predmetno naložbo, za katero je prijavo podal kot fizična oseba in ne kot samostojni podjetnik posameznik (sklop A) po II. točki Javnega razpisa (Predmet podpore), ni upravičen do odbitka DDV (in torej je upravičen do povračila stroška DDV).
² Gre za potrdilo po 180. členu ZUP.
³ Kar pomeni, da nanjo neposredno ne bo opiral odločitve
⁴ Primerjaj, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 260/2019-10
• UPRS Sodba I U 1660/2019-11
• UPRS Sodba I U 493/2019-10