UPRS Sodba IV U 165/2017-13

Jedro

Iz prvega odstavka 59. člena ZJZP jasno izhaja, da je odločitev o sklenitvi javno-zasebnega partnerstva tudi po objavi javnega razpisa izključno na javnem partnerju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Mestna občina A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se v postopku Javnega razpisa ... (v nadaljevanju Javni razpis), ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov in se postopek ustavi (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da posebni stroški v postopku niso nastali (točka 2 izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da je strokovna komisija za izvedbo postopka Javnega razpisa, na katerega se je prijavilo šest kandidatov, ki jih tudi navaja, pri končnem pregledu in obravnavi celotne dokumentacije razpisa ocenila, da postopek razpisa ni v celoti potekal v skladu z določbami Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ker ni bil upoštevan tretji odstavek 53. člena tega zakona, ki navaja, da je odpiranje ponudb oziroma vlog za izbor izvajalca javno-zasebnega partnerja javno. Prav tako ne obstajajo razlogi, ki bi utemeljevali nejavno odpiranje ponudb oziroma drugih vlog. Iz navedenega razloga je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je župan tožene stranke kot drugostopenjski organ zavrnil (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovil, da pritožnica nosi sama stroške pritožbenega postopka (točka 2 izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve se je opredelil do pritožbenih navedb ter ponovil ugotovitve prvostopenjskega organa, ki jih je dodatno pojasnil.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica uvodoma navaja, da je tožena stranka k razpisu pristopila skrajno neodgovorno, kar je razvidno že iz razpisa in njegovega popravka. ZJZP je naveden šele v dopolnjenem razpisu in uporabljen zgolj pri iskanju razlogov za ustavitev postopka. Da je bil predmetni razpis namenjen določeni osebi, potrjuje dejstvo, da je program upokojenega zobozdravnika s koncesijo s 1. 7. 2017 v izvajanje prevzel javni zavod Zdravstveni dom B., katerega ustanoviteljica je tožena stranka. Ta javni zavod je torej razpolagal s potrebnimi kapacitetami že v času objave razpisa.

5. Tožnica nadalje navaja, da je že tekom postopka, skupaj z ostalimi kandidati, njihovimi pravnimi pooblaščenci in Zdravniško zbornico Slovenije, toženo stranko opozarjala na netransparentnost in diskriminatornost pri razpisu, saj se je koncesija sprva podeljevala za točno določeno ambulanto na naslovu ..., glede česar je sicer tožena stranka po opozorilih razpis spremenila. Kandidatka C.C. je s Č. d.d., kot lastnico prostorov na tem naslovu, sklenila pogodbo o najemu prostorov že več kakor 3 mesece pred tem, ko je tožena stranka objavila Javni razpis. Iz vsebine te pogodbe izhaja, da je imela ta kandidatka očitno neupravičeno prednost in je pridobila informacije na nezakonit način. S tem je tožena stranka kršila 13. člen ZJZP, ki določa načelo transparentnosti. Javni partner v postopku sklepanja javno zasebnega partnerstva ni zagotavljal enakega dostopa do podatkov za pripravo vloge in za sodelovanje v postopku sklepanja, saj je imela zaradi predhodno sklenjene pogodbe z lastnikom prostorov pri tem prednost le ena kandidatka.

6. Nadaljnje diskriminatorno obravnavanje s strani tožene stranke je sledilo glede usposobljenosti kandidatov, saj je tožena stranka upoštevala samo potrdila o izobraževanju Zdravniške zbornice Slovenije, kandidatom s krajšo delovno dobo pa je namenila večje ugodnosti v obliki večjega števila točk kot kandidatom, ki imajo daljšo delovno dobo.

7. Tožnica tožbeno ugovarja tudi delu postopka, ki se nanaša na odpiranje ponudb. V zvezi s tem navaja, da so tožnica in ostali udeleženci postopka toženo stranko opozarjali, da bi moralo biti odpiranje ponudb javno, vendar je tožena stranka kljub temu vztrajala pri tem, da bo odpiranje ponudb nejavno, pri tem pa se je sklicevala na določila 53. člena ZJZP. Ker je tožena stranka v Javnem razpisu navedla, da bo odpiranje vlog nejavno, je sklicevanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu na postopkovne napake zaradi tega, ker odpiranje ponudb ni bilo javno, neupravičeno in pomeni izigravanje zakona, da se ne bi odločilo o izbranem kandidatu z najvišjim številom doseženih točk. Tožnica še opozarja, da se je komisija za izvedbo Javnega razpisa sestala štirikrat, vendar je šele na zadnji seji ugotovila, da ne obstajajo nobeni drugi razlogi, ki bi utemeljevali nejavno odpiranje ponudb oziroma drugih vlog in je skladno s tem sprejela sklep, da se pristojnemu občinskemu organu predlaga, da se ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov na javni razpis.

8. Takšno ravnanje po stališču tožnice pomeni kršitev določb ZJZP in tudi kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter kršitev ustavno zagotovljenih pravic kandidatov. Postopek je bil izveden z namenom, da se izbere točno določen kandidat, ki pa očitno na predmetnem javnem razpisu ni dosegel zadostnega števila točk in le zato je upravni organ javni razpis ustavil, kar je nezakonito. Tožnica še navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen in ne zadosti pogojem, potrebnim za izdajo sklepa. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) št. X Ips 283/2013 z dne 3. 6. 2015, ki med drugim sicer daje možnost javnemu partnerju, da se odloči za ustavitev postopka in neizbiro nobenega kandidata, vendar lahko to stori izključno in le na podlagi konkretno in zakonito izvedenega postopka, upoštevaje temeljna določila ZJZP, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.

9. Tožnica sodišču predlaga, da v dokazne namene po potrebi zasliši tožnico in prebere določene listine v spisu ter nato izpodbijani sklep spremeni tako, da se v predmetnem postopku Javnega razpisa kot koncesionarja izbere tožnico, ki je dosegla najvišje število točk, podredno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, kateremu naj sodišče naloži, da izbere koncesionarja, ki je dosegel najvišje število točk, t. j. tožnico, dodatno podredno pa, da ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa, v vseh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov pritožbenega postopka in predmetnega upravnega spora.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe. Pojasnjuje, da izpodbijani sklep ni nezakonit. Tožena stranka je izdala izpodbijani sklep in posledično postopek Javnega razpisa ustavila zgolj zato, ker ta postopek ni v celoti potekal v skladu z določbami ZJZP. Ni bil upoštevan tretji odstavek 53. člena, pri čemer je tožena stranka šele tekom razpisa ugotovila, da je treba uporabiti določbe ZJZP, sicer pa si je že v samem razpisu pridržala pravico, da kljub objavljenem razpisu ne izbere nobenega izmed kandidatov. Tožena stranka je imela resen namen podeliti koncesijo za opravljanje javne službe na področju osnovne zdravstvene dejavnosti v programu zobozdravstvenega varstva za odrasle na območju tožene stranke in si je ves čas prizadevala, da bi prišlo do sklenitve pogodbe o koncesiji. Pripravljalci pri pripravi javnega razpisa niso vedeli, da bi morali uporabiti tudi določbe ZJZP, na kar so pomislili šele po prejetih vprašanjih interesentov. Šele po širšem pregledu sodne prakse so ugotovili, da gre sodna praksa v postopkih podelitve koncesije v smeri uporabe določb ZJZP in ne zgolj ZUP. Komisija je ob tem, ko je videla, da je storila procesno kršitev, postopek ustavila, saj ni želela, da bi pri izbiri kandidata prišlo do izpodbijanja postopka zaradi storjene procesne kršitve. Postopek je namreč vodila le po določbah ZUP in ne tudi ZJZP. Postopek Javnega razpisa je ustavila torej zgolj zato, ker je kršila določbo ZJZP, ki govori o javnem odpiranju ponudb, in ne zato, ker ni bil izbran preferiran kandidat, kot to zmotno in neutemeljeno navaja tožnica.

11. Glede tožbeno zatrjevane neenake možnosti sodelovanja v postopku Javnega razpisa, tožena stranka pojasnjuje, da takšen tožbeni očitek ne drži. Brezpredmetne in nerelevantne so tožbene navedbe o predhodno že sklenjeni pogodbi o najemu prostorov s tovarno zdravil Č. d.d. s strani ene od kandidatk, saj se nanašajo na čas pred obdobjem Javnega razpisa. Nesporno dejstvo je, da je imela tožnica v času objave Javnega razpisa sklenjeno najemno pogodbo s tovarno zdravil Č. d.d. in je izpolnjevala vse razpisne pogoje. Sicer pa je tožena stranka Javni razpis spremenila in ni bilo več potrebno, da je imel kandidat sklenjeno najemno pogodbo z družbo Č. d.d. Če bi šlo za preferiranje enega kandidata, tožena stranka ne bi spremenila pogojev tako, da so imeli enako možnost kandidiranja tudi kandidati, ki se s Č. d.d. glede uporabe prostorov ne bi dogovorili.

12. Tožena stranka v zvezi s kriterijem delovne dobe in strokovnega izobraževanja pojasnjuje, da je kriterije določila tako, da je hotela pridobiti najbolj strokovno usposobljeno osebo in to je po oceni tožene stranke oseba nekje srednjih let, ki ima za sabo že nekaj delovnih izkušenj in pred sabo še precej delovnih let, v katerih se bo lahko nadalje strokovno izobraževala in svoje znanje uporabljala v praksi.

13. Tožena stranka je upoštevala načelo transparentnosti in enakosti iz 12. in 13. člena ZJZP. Zagotovila je, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni bilo razlikovanja. Tožena stranka ni izkoristila postopka javnega razpisa zato, da bi preverila, ali določeni kandidat izpolnjuje razpisne pogoje. V zvezi s tem navaja, da bi se v primeru, če bi hotel katerikoli koncedent določenega kandidata preferirati, verjetno že prej pozanimal o njegovih pogojih, vendar v predmetnem razpisu noben kandidat ni bil preferiran.

14. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne ter tožnici naloži povrnitev toženkinih stroškov tega postopka.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je sklep prvostopenjskega organa pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnem spisu. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podal pravilne razloge za svojo odločitev, ki jih je v svoji odločbi dopolnil drugostopenjski organ. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), dodatno pa v zvezi s tožbenimi trditvami pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

17. V predmetni zadevi je sporna odločitev tožene stranke iz izpodbijanega sklepa, da se v postopku Javnega razpisa (t. j. razpisa za podelitev nadomestne koncesije za opravljanje javne službe na področju osnovne zdravstvene dejavnosti v programu zobozdravstvenega varstva za odrasle v Mestni občini A.) ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov in se postopek ustavi.

18. Pravna podlaga, ki jo je tožena stranka uporabila pri sprejemu izpodbijane odločitve, so določila 59. člena ZJZP v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena tega zakona. V 59. členu ZJZP je urejen postopek v primeru, če javni partner zavrne vse vloge. V prvem odstavku tega člena je določeno, da javni partner tudi po objavi javnega razpisa ni zavezan, da izbere izvajalca javno-zasebnega partnerstva. V drugem odstavku tega člena je določeno, da v primeru, če javni partner v postopku izbire ne izbere izvajalca javno-zasebnega partnerstva, o tem izda akt, s katerim se konča postopek izbire, v katerem se navedejo vse stranke, katerih vloge so bile zavrnjene, in utemeljitev razlogov za njihovo zavrnitev. V tretjem odstavku tega člena pa je določeno, da se glede pravnih sredstev in/ali upravnega spora zoper akt iz drugega odstavka tega člena uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za akt o izbiri javno-zasebnega partnerja. V tretjem odstavku 53. člena ZJZP je urejeno vprašanje javnosti odpiranja ponudb, in sicer ta odstavek določa, da je odpiranje ponudb oziroma drugih vlog za izbor izvajalca javno-zasebnega partnerja javno, razen če javni partner zaradi zavarovanja poslovne (na primer v konkurenčnem dialogu) skrivnosti oziroma uradne, vojaške ali državne tajnosti ne določi, da postopek odpiranja ponudb ni javen. Svojo odločitev mora sporočiti v objavi javnega razpisa.

19. Sodišče ugotavlja, da iz prvega odstavka 59. člena ZJZP jasno izhaja, da je odločitev o sklenitvi javno-zasebnega partnerstva tudi po objavi javnega razpisa izključno na javnem partnerju. Široko polje preudarka, ki je v zvezi s to odločitvijo dano javnemu partnerju, je utemeljeno že z odločitvijo o izvajanju javne službe v obliki, ki vključuje zasebno partnerstvo. Takšna odločitev namreč zasleduje cilj zagotavljanja čim bolj gospodarnega in učinkovitega izvajanje javne službe, to je dejavnosti, katere izvajanje je v javnem interesu. Da se javnemu partnerju omogoči ta preudarek, njegova odločitev, da v postopku izbire ne izbere izvajalca in izda akt, s katerim se postopek izbire ustavi oziroma konča, ni omejena s časom in fazo (nedokončanega) postopka izbire. Ob takšnem izhodišču bi bilo sistemsko nekonsistentno, če bi lahko sodišče v okviru sodne presoje zakonitosti odločitve o zavrnitvi vseh vlog in ustavitvi postopka posegalo v utemeljenost razlogov, ki so javnega partnerja vodili k takšni odločitvi.

20. Tako ZJZP javnega partnerja pri odločitvi o zavrnitvi vseh vlog in ustavitvi postopka ne omejuje z razlogi, ki lahko upravičijo uporabo tega instituta. Mora pa javni partner pri sprejetju takšne odločitve v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZJZP upoštevati formalne zahteve, in sicer mora v aktu, s katerim se konča postopek izbire, navesti vse stranke, katerih vloge so bile zavrnjene, in utemeljitev razlogov za njihovo zavrnitev. Pri tem mora javni partner upoštevati temeljna načela javno-zasebnega partnerstva, ki so v ZJZP urejena v 5. poglavju, in sicer predvsem načelo transparentnosti in načelo enakosti (enakega obravnavanja oziroma nediskriminatornosti), čemur daje v postopkih podeljevanja koncesij največji poudarek tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije, ZJZP pa ju definira v 12. in 13. členu. Ker gre za splošna pravna načela postopkov izbire javno-zasebnega partnerstva oziroma podeljevanja koncesij, jih mora javni partner kot vodilo spoštovati v vseh fazah navedenega postopka. Posledično mora tudi presoja zakonitosti predmetne odločitve v okviru pravnih sredstev, zagotovljenih v tretjem odstavku 59. člena ZJZP, obsegati tudi presojo spoštovanja teh temeljnih načel.

21. Zgoraj navedena izhodišča izhajajo iz besedne razlage 59. člena ZJZP, takšne zaključke pa je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 283/2013, na katero se v tožbi sklicuje tožnica, v drugostopenjski odločbi in odgovoru na tožbo pa tožena stranka.

22. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje formalne zahteve iz drugega odstavka 59. člena ZJZP, saj vsebuje navedbo vseh strank, ki so se prijavile na Javni razpis in nobena od njih ni bila izbrana, ustrezno pa so bili pojasnjeni oziroma predstavljeni tudi razlogi, ki so prvostopenjski organ vodili k sprejetju izpodbijane odločitve in se odražajo v kršitvi tretjega odstavka 53. člena ZJZP. Obrazložitev prvostopenjskega organa je dopolnil drugostopenjski organ v delu, ko je po presoji sodišča ustrezno pojasnil razloge, na podlagi katerih je zaključil, da je bilo v predmetnem postopku spoštovano načelo transparentnosti, ki v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča ni bilo kršeno. Prav tako po presoji sodišča v postopku Javnega razpisa ni bilo kršeno načelo enakosti, za kar je v izpodbijanem sklepu v povezavi z drugostopenjsko odločbo podana ustrezna obrazložitev. Razlogi, ki jih tožbeno uveljavlja tožnica, nobenega izmed prijaviteljev ne postavljajo v privilegiran položaj, saj veljajo razpisni pogoji za vse prijavitelje enako. Takšna ugotovitev velja najprej za razpisni pogoj, ki se je sicer sprva nanašal na ambulanto na točno določenem naslovu, v nadaljevanju pa je bil ta razpisni pogoj spremenjen. Glede kriterija usposobljenosti kandidatov je v sferi javnega partnerja, da določi pogoje, za katere ocenjuje, da bodo v najboljši meri zagotovili namen izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije. Razloge za določitev razpisnih pogojev v tem smislu je tožena stranka podrobno pojasnila tako v drugostopenjski odločbi kot v odgovoru na tožbo in po presoji sodišča ne utemeljujejo sklepa, da so bili ti razpisni pogoji določeni diskriminatorno. Izpodbijani sklep v povezavi z drugostopenjsko odločbo vsebuje vse potrebne razloge, da ga je mogoče preizkusiti, zato tožbena trditev, da je ta sklep neobrazložen in da ne zadosti pogojem, potrebnim za izdajo sklepa, ni utemeljena.

23. Sodišče še pripominja, da bi bila v primeru, če bi bili pogoji predmetnega razpisa določeni v korist zgolj enega prijavitelja, kot to zatrjuje tožnica v tožbi, ob morebitni njegovi izbiri, odločitev tožene stranke, da kot koncesionarja izbere tega kandidata, z načinom odpiranja ponudb, določenim v nasprotju z ZJZP, dana možnost ostalim prijaviteljem, da izpodbijajo takšno odločitev. Zato ne drži tožbena trditev, da je tožena stranka uporabila navedeno kršitev ZJZP zgolj kot razlog za ustavitev postopka, kar pomeni izigravanje zakona, da se ne bi odločilo o izbranem kandidatu z najvišjim številom doseženih točk. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je javni zavod Zdravstveni dom B., katerega ustanoviteljica je tožena stranka, s 1. 7. 2017 v izvajanje prevzel program upokojenega zobozdravnika, kar po tožničinem stališču dokazuje, da je bil predmetni razpis namenjen določeni osebi. Zgoraj navedenim razlogom, ki nasprotujejo tej tožbeni trditvi, sodišče še dodaja, da je tožena stranka kot ustanovitelj javnega zavoda dolžna zagotavljati izvajanje navedene zdravstvene dejavnosti, takšna dejavnost zavoda, ki je javna služba, pa je v javnem interesu.

24. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da v predmetnem postopku nista bili kršeni načeli transparentnosti in enakosti, ampak je tožena stranka pri objavi Javnega razpisa nepravilno uporabila materialno pravo, to je tretji odstavek 53. člena ZJZS, kar je ugotovila naknadno, te nepravilnosti pa ni bilo mogoče sanirati drugače kot s tem, da se v takšnem postopku ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov in se postopek ustavi.

25. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pri tem pa tudi niso bile kršene ustavno zavarovane človekove pravice in temeljne svoboščine, katerih kršitev sicer tožnica ni konkretizirala, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

26. Tožnica je sicer sodišču predlagala, da v postopku odločanja o tožbi v dokazne namene prebere določene listine in po potrebi zasliši tožnico, torej je smiselno predlagala opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba predlaganih dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ampak je sporna le pravilna uporaba materialnega prava in določb postopka in v tej zvezi ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018 pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

27. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožnico, ki s tožbo ni uspela, kot za toženo stranko, ki je tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2014/2017-24
• VSRS Sodba X Ips 283/2013
• sodba U 240/2003