UPRS Sodba IV U 112/2017-12

Jedro

Tudi po presoji sodišča so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP za začasno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim aktom, št. 705-646/2012/11 z dne 30. 5. 2017, odločilo, da se A.A., ki pristojnosti in naloge upravitelja opravlja po izdanem dovoljenju št.... v pravnoorganizacijski obliki B., iz razloga po 1. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), začasno ustavi imenovanje za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, ker je zoper njega uveden kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v ... pod opr. št. ..., zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika, v katerem je bila za dne 18. 5. 2017 razpisana glavna obravnava (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je določeno, da začne obdobje začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v tem kazenskem postopku, v točki 3 izreka pa, da stroški postopka niso nastali.

2. Tožena stranka je v obrazložitev svoje odločitve navedla, da je bilo tožniku 24. 1. 2001 izdano dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, na podlagi česar je bil vpisan v seznam upraviteljev, ki ga vodi tožena stranka, pod številko ... Kot pravno podlago za sprejem izpodbijane odločitve navaja 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Ker so glede na obvestilo Okrajnega sodišča v ... izpolnjeni pogoji za začasno ustavitev imenovanja tožnika za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (pred sodiščem je zoper njega uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bila za 18. 5. 2017 že razpisana glavna obravnava), je minister tožene stranke odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je naknadno izdala sklep, št. 705-646/2012/21 z dne 22. 6. 2017, s katerim je v izreku izpodbijane odločbe popravila številko izdanega dovoljenja tako, da ta namesto „...“ pravilno glasi „...“.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nezakonitega posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Do posega v tožnikove človekove pravice je prišlo z začasno ustavitvijo imenovanja za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, za kar je podlaga v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, posledica take odločbe pa je tudi razrešitev upravitelja v vseh stečajnih zadevah, kjer je tožnik nastopal kot upravitelj, na podlagi devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP.

5. Tožnik v tožbi podaja obrazložitev okoliščin storitve očitanega mu kaznivega dejanja, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da je dejanje dejansko storjeno iz malomarnosti in ne z naklepom. Tožnik namreč meni, da bi bilo v vsakem posameznem primeru treba pogledati, kakšno je kaznivo dejanje, katerega je upravitelj osumljen in da je treba upoštevati tudi okoliščine, zaradi katerih je morebiti do storitve kaznivega dejanja prišlo, ali pa je že na prvi pogled razvidno, da sploh ne gre za kaznivo dejanje in da bo v kazenskem postopku z veliko gotovostjo prišlo do izdaje oprostilne sodbe. V zvezi s tem tožnik zatrjuje kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Tako po mnenju tožnika sodišče in drugi pristojni organi ne bi smeli dejanskega stanja iz kazenskega postopka upoštevati pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka. V konkretnem primeru bi bilo treba posebej ugotavljati, ali zaradi suma storitve kaznivega dejanja in razpisa glavne obravnave obstaja dvom v javno zaupanje upravitelja. Po tožbenih navedbah je tožnik eden najboljših upraviteljev v Sloveniji in tako ni podan dvom v njegovo zaupanje na podlagi ene morebitne napake v enem stečajnem postopku.

6. Nadalje podaja tožnik primerjavo z ostalimi zakoni (Zakonom o sodniški službi, Zakonom o državnem tožilstvu in Zakonom o odvetništvu) in na tej podlagi ugotavlja, da so določbe ZFPPIPP do upravitelja stroge. V tej smeri tako tožnik meni, da prihaja do kršenja 14. in 22. člena Ustave. Ker ne obstaja enakost pred zakonom, so določbe ZFPPIPP diskriminatorne do upraviteljev nasproti preostalim določbam, ki veljajo za sodnike, tožilce in odvetnike.

7. Tožnik glede na določbo 125. člena Ustave, v skladu s katero so sodniki pri opravljanju funkcije vezani na zakon in ustavo, meni, da mora sodišče samo opraviti vsebinski preizkus relevantnih določb ZFPPIPP, pri čemer mora ugotoviti, da sta sporni določbi neskladni z ustavo in nato prekiniti postopek in pred ustavnim sodiščem začeti postopek za oceno ustavnosti spornih določb ZFPPIPP. Tožnik namreč meni, da sta v neskladju z Ustavo tako drugi kot deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP, in sicer iz razloga, ker upravitelju jemljeta pravico do dela kot ustavne kategorije (prvi odstavek 49. člena Ustave).

8. Tožnik sodišču predlaga, da ugotovi poseg tožene stranke z izdajo izpodbijane odločbe v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, predvsem v pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do nedolžnosti (27. člen Ustave) in pravico do svobode dela (49. člen Ustave). Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov, ki jih zavrača. Tožena stranka izpostavlja, da je izdala izpodbijano odločbo na podlagi izrecne zakonske določbe. Za odločitev ministra v konkretni zadevi je relevantno le, da je obtožni predlog vložen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in da je v zadevi razpisana glavna obravnava, ni pa pristojno presojati obstoja v obtožnem predlogu zatrjevanih dejstev.

10. Tožena stranka nadalje podaja opis posebnega položaja, ki ga ima upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti in je ravno zaradi pomembnosti funkcije in opravil, ki so zaupane upravitelju v postopku zaradi insolventnosti, normativna ureditev v delu, ko ureja pogoje za opravljanje te funkcije, stroga. Tožena stranka navaja, da je z vidika ustavnosti take ureditve Ustavno sodišče Republike Slovenije že odločilo, da je zakonodajalec upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje tako objektivne kot subjektivne narave (odločba, št. U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995). Izpodbijana odločba tudi ne pomeni dokončne odločitve prenehanja funkcije tožnika kot upravitelja in odvzema dovoljenja, ampak gre za začasen ukrep, ki preneha v primeru, da tožnik v kazenskem postopku ne bo spoznan za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. Ker obstoj suma, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, predstavlja okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, zakonska rešitev, ki uveljavlja obligatoren suspenz upravitelja v takem primeru ne posega nesorazmerno v položaj posameznika.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nadalje izraža nasprotovanje tožbenim trditvam o posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine iz 15. in 49. člena Ustave ter primerjavi ureditve predmetnega ukrepa za upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti z ostalimi funkcijami in poklici, zaradi česar tožniku po stališču tožene stranke tudi ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom.

12. Tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo, s katero tožnik zahteva odpravo izpodbijane odločbe in povračilo stroškov postopka, kot neutemeljeno v celoti zavrne.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Pravna podlaga za sprejem odločitve tožene stranke, predstavlja 112. člen ZFPPIPP, ki ureja začasno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah. V 1. točki drugega odstavka tega člena je določeno, da mora minister, pristojen za pravosodje, začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah tudi v primeru, če je proti njej uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona (kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali katerega od taksativno naštetih kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti), in je v tem postopku obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava. V skladu s 1. točko tretjega odstavka tega člena traja začasna ustavitev imenovanja v tem primeru, če je kazenski postopek pravnomočno ustavljen ali izdana zavrnilna oziroma oprostilna sodba, do pravnomočnosti te odločitve v kazenskem postopku. Kot določa 2. točka šestega odstavka tega člena mora minister, pristojen za pravosodje, o začasni ustavitvi imenovanja po drugem odstavku tega člena odločiti v treh delovnih dneh po dnevu, ko izve za razlog iz drugega odstavka tega člena. Kot določa deveti odstavek tega člena, pa mora sodišče upravitelja, katerega imenovanje v novih postopkih je začasno ustavljeno po drugem ali četrtem odstavku tega člena, razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev.

15. Med strankama je nesporno, da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe zoper tožnika uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika. Prav tako ni sporno, da je to naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in da je bila pri Okrajnem sodišču v ... za 18. 5. 2017 razpisana glavna obravnava.

16. Glede na navedeno so tudi po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP za začasno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije. Iz tega razloga je bila odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi zakonita.

17. Na drugačen sklep ne morejo vplivati tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka v vsakem konkretnem primeru ocenjevati vsebino očitka državnega tožilstva v obtožbi, vključno s presojo o obliki krivde (naklep ali malomarnost) in v povezavi s tem presojati možnost zaključka kazenskega postopka v smislu verjetnega izreka oprostilne sodbe. Ta zahteva ne izhaja iz zgoraj navedenega zakonskega določila, takšna vsebinska presoja očitka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v kazenskem postopku, katero bi morala po tožbenem stališču opraviti tožena stranka, pa bi predstavljala nedopusten poseg izvršilne veje v sodno vejo oblasti. S tem bi minister, pristojen za pravosodje, izvajal opravila izven svoje pristojnosti in s posegom v pristojnost sodišča, ki odloča o vloženih obtožbah v kazenskih postopkih.

18. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe ni posegla v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v Ustavi, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. Tako po presoji sodišča ni bilo poseženo v pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, v pravico do nedolžnosti iz 27. člena Ustave in v pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave. Gre za nujno potrebne omejitve, ki jih je zakonodajalec predpisal za primere, ko se upravitelj znajde v kazenskem postopku, zaradi česar ni več zaupanja vreden in je treba začasno, t. j. do zaključka kazenskega postopka, takšnemu upravitelju onemogočiti nadaljnje delo v tovrstnih zadevah. Tako je ta ukrep po presoji sodišča sorazmeren in nujno potreben za zagotavljanje cilja, ki je v varstvu upnikov stečajnega dolžnika in zagotavljanju čim višjega poplačila terjatev do stečajnega dolžnika.

19. Sodišče tako ne sledi tožbenim ugovorom, ki se nanašajo na poseg v pravico do enakosti pred zakonom, kar tožnik utemeljuje s primerjavo položaja upraviteljev s položajem sodnikov, tožilcev in odvetnikov, ker gre za neprimerljive položaje slednjih s položajem upraviteljev v postopkih zaradi insolventnosti, zaradi česar zakonodajalec takšne različne situacije ne more identično urediti. Iz tega razloga tudi ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic. Pri tehtanju med domnevo nedolžnosti, po kateri velja vsak, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, in zagotovitvi javnega interesa, ki je v tem, da se upravitelju v postopkih zaradi insolventnosti, pri katerem je zaradi določenega dejstva (v konkretnem primeru okoliščine, da se nahaja v kazenskem postopku z nadaljnjimi pogoji, določenimi v zakonu), začasno onemogoči upraviteljstvo v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne poravnave (ter posledično razrešitev v obstoječih tovrstnih postopkih), je zakonodajalec presodil, da javna korist v navedenem smislu prevlada nad domnevo nedolžnosti, pri čemer sodišče izpostavlja, da gre za začasen ukrep. V primeru, da takšnih ukrepov zaradi domneve nedolžnosti ne bi bilo mogoče izvesti, bi bili vsi ukrepi, ki se navezujejo na kazenske postopke, tekom teh postopkov protiustavni, kot npr. odreditev pripora in tudi v tožbi omenjene posledice v tovrstnih primerih za sodnike in tožilce. Takšnemu stališču sodišče ne sledi. Prav tako sodišče ocenjuje, da iz navedenih razlogov ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do svobode dela, kar tožnik tožbeno uveljavlja kot enega od posegov v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

20. Sodišče v relevantnih določilih ZFPPIPP ne vidi protiustavnosti, zato tudi ne sledi predlogu tožnika za prekinitev postopka in vložitev presoje ustavnosti spornih določil tega zakona. Sodišče pripominja, da je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sodišče je na podlagi teh določb obravnavalo argumente tožbe v navedenem delu in presodilo, da sporna ureditev ZFPPIPP iz navedenih razlogov ni v neskladju z Ustavo. V skladu z ustavnosodno prakso pa sodišče ni dolžno prekiniti postopka zgolj zaradi zahteve stranke v postopku, ampak samo, če sámo meni, da zakon ni v skladu z Ustavo (sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-70/96 z dne 22. 5. 1996).

21. Ker je sodišče ugotovilo, da tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe ni kršila tožnikovih ustavnih pravic, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, da tožena stranka upoštevajoč zgoraj navedene razloge v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine ni posegala in do teh kršitev na škodo tožnika ni prišlo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da so v zvezi s tem tožbeni ugovori neutemeljeni. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožečo in toženo stranko ni sporno, dokazi pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Poleg tega glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X DoR 183/2020-3
• VSRS Sklep I Up 218/2019
• VSRS Sodba X Ips 36/2021