UPRS Sodba I U 1769/2017-14

Jedro

Določbe ZDen ne upravnemu organu, ne sodišču ne dajejo podlage za odločanje o zakonitosti pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, ne o sporih v zvezi s to pravico. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine v času denacionalizacije je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljanju in stanje v zemljiški knjigi.

V postopkih denacionalizacije ni mogoče preverjati pravilnost odločbe o nacionalizaciji.

Ne upravni organ, ne sodišče v postopku denacionalizacije nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo z dne 17. 3. 2017 zavrnila zahtevek pravnih naslednikov pokojne A.A., tožnikov v tem upravnem sporu, ter B.B. iz Kranja, da se denacionalizacijskemu upravičencu, pokojnemu C.C., vrne v naravi parcela št. 589/3 k.o. ..., ki je bila ob podržavljanju del parcele št. 590/1, vpisane ZK vl. št. ..., k.o. ..., sedaj k.o. ...

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ iz spisa št. 321-18/97, ki se nanaša na vračilo podržavljenega premoženja Č., pridobil izdelano identifikacijsko potrdilo za predmetno parcelo in historične zemljiškoknjižne izpise. V elaboratu z dne 29. 9. 1999 so obravnavane tri parcele, med njimi tudi parcela številka 590/1 k.o. ... Organ ugotavlja, da se je v času podržavljenja ta parcela nahajala v ZK vl. št. ... in ni bila v lasti pokojnega C.C. Iz historičnega ZK izpisa za ta vložek je namreč razvidno, da je bila predmetna parcela C.C. vzeta prej, na podlagi predpisov Kraljevine Jugoslavije o agrarni reformi. Ta reforma je potekala v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, ZDen pa zajema le vračanje premoženja, ki je bilo vzeto med in po drugi svetovni vojni.

3. Iz listin v spisu št. 321-18/97 izhaja, da je C.C. predmetno parcelo brezplačno in bremen prosto prepustil Č., za lov na planini ... pa je sklenil sporazum z dne 2. 2. 1934, da ima predpravico, če dobi planina lastno lovišče. ZDen izrecno našteva pravne podlage, na katerih so morale biti odvzete nepremičnine, da so lahko predmet denacionalizacije po tem zakonu, organ pa ugotavlja, da C.C. predmetna parcela ni bila odvzeta na podlagi nobenega od teh predpisov.

4. Predmetna nepremičnina je bila na podlagi takega dejanskega stanja že v letu 2001 vrnjena Č., naknadno pa je toženka pridobila tudi odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj št. 919 z dne 17. 9. 1948, s katero je bilo ugotovljeno, da je v splošno ljudsko premoženje prešlo vse nepremično premoženje Č., med drugim tudi predmetna nepremičnina. Toženka zato ugotavlja, da C.C. ni mogoče priznati položaja denacionalizacijskega upravičenca za to nepremičnino, saj je bilo to premoženje podržavljeno Č. Dodaja, da iz zemljiške knjige izhaja, da so bili vpisi opravljeni na podlagi predlogov Kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani.

5. Tožniki so v postopku sicer navajali, da je bilo za predmetno nepremičnino le uvedeno agrarno postopanje, da pa agrarna reforma ni bila speljana, vendar toženka ugotavlja, da teh navedb ne izkazujejo z nobeno listino. Posebej poudarja, da mora upoštevati javno listino, v obravnavanem primeru izpis iz zemljiške knjige. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva, navedena v tej listini, neresnična, vendar organ ni prejel nobenih dokazil o tem. Prav tako ni z nobeno listino oziroma dokazilom izkazano, da bi bilo predmetno zemljišče v relevantnem časovnem obdobju odvzeto oziroma podržavljeno C.C., ki je bil lastnik tega zemljišča v preteklosti, ne pa tudi v času podržavljanja.

6. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa v bistvenem ponavlja razloge prvostopenjske odločbe in se še posebej sklicuje na kopijo sporazuma z dne 23. 8. 1933 med C.C. in solastniki Č., s katerim je bil „lastniški delež 10 od 43“ na tej planini prepuščen brezplačno v last tedanjim solastnikom, pod pogojem odobritve sporazuma s strani agrarne skupnosti. Iz tega izhaja, da je bila od leta 1928 za predmetno parcelo že vknjižena lastninska pravica Č., tožnika pa nista predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno lastninsko stanje na dan izdaje odločbe Okrajne zaplembne komisije Tržič z dne 4. 1. 1946. Glede na to so navedbe tožnikov o nezaključeni agrarni reformi v Kraljevini Jugoslaviji brezpredmetne, saj iz vpisov v zemljiški knjigi in navedenega sporazuma izhaja, da je lastninsko pravico na predmetni parceli na novega lastnika prenesel C.C. sam.

7. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri se sklicujeta na sodbo naslovnega sodišča I U 1361/2015, s katero je to sodišče ugotovilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ki pa jih je po njunem mnenju organ v ponovljenem postopku odpravil le formalno, saj pri odločanju ni upošteval njunih argumentiranih navedb. Posebej je zgrešena dokazna ocena drugostopenjskega organa, da je lastninsko pravico na člane agrarne skupnosti prenesel C.C. sam, saj „upravna organa ne razpolagata s pomembno okoliščino oziroma podatkom, da je bil C.C. dvakratni doktor znanosti. Najprej je zaključil svoj študij prava v Cambridgeu v Angliji z doktoratom in kasneje, ko je prevzel svojo gozdno posest, zaključil tudi študij gozdarstva v Grazu, in to z doktoratom“. Ker je bil genialen pravnik, je uspel s pravnim inštrumentarijem, ki mu je bil na razpolago, izigrati oblast, predvsem pa zakonodajo, „ampak z nobenim protipravnim ravnanjem“, zaradi česar se je odločil skleniti sporazum, na katerega se sklicuje toženka. S tem manevrom ni nikoli prenesel svoje lastninske pravice na planini ..., do vpisa lastninske pravice v korist članov Č. pa je prišlo brez kakršnegakoli pravnega naslova. Ta vpis je bil nezakonit, kar je C.C. vedel, po letu 1944 pa bi ga s pravnimi sredstvi uspel izpodbiti.

8. Toženka očitno ne želi razčistiti pravnih vprašanj, ki so nastala s sklenitvijo sporazuma, temveč zgolj povzema pravno formalne razloge, ki jih napačno utemeljuje. Ni se vprašala, ali je lahko na podlagi sklenjenega sporazuma prišlo do vpisa lastninske pravice na veleposestvu C.C., ta sporazum pa je pravno povsem irelevanten in nima niti intabulacijske klavzule. Iz vsebine sporazuma ni mogoče zaključiti, da je bila volja C.C., da bi solastniki predmetne nepremičnine postali člani Č.

9. Toženka ni upoštevala navodil naslovnega sodišča o odpravi kršitev upravnega postopka, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ne navaja, kdo je bil lastnik parcele 589/3, vl. št. 654, k.o. ..., v času podržavljanja oziroma na kateri pravni podlagi je prednik Č. pridobil lastninsko pravico na predmetni parceli. C.C. je z omenjenim sporazumom predmetno parcelo prepustil v uporabo in posest, ni pa prenesel lastninske pravice, tako da podržavljanje ni bilo opravljeno imetniku uporabe in posesti, temveč imetniku lastninske pravice, to pa je nedvoumno bil C.C.

10. Agrarna reforma v Kraljevini Jugoslaviji v znatni meri ni bila dokončana, prepustitev deležev, med katere spada tudi predmetna parcela, pa ne pomeni originarnega načina pridobitve lastninske pravice, saj je Č. pridobila le pravice uporabe in posesti. Iz poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju z dne 20. 2. 2017 na katerega se sklicuje prvostopenjski organ, izhaja, da je bilo na zemljišču, kamor spada tudi predmetna parcela, uvedeno agrarno postopanje, ki na posestvu C.C.nikoli ni bilo dokončano. Razlastitvene odločbe o opravljeni agrarni reformi na tem posestvu ni, zaradi česar sta tožnika organu predlagala, naj navedeno poročilo dopolni tako, da bodo iz njega razvidna pravnomočna razlastitvena območja o opravljeni agrarni reformi. Le na ta način bi bilo možno upoštevati agrarno reformo, kot je ugotovilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 179/2005. Če bi bila na posestvu opravljena agrarna reforma, bi se odločba o razlastitvi nahajala v Arhivu Republike Slovenije, toženka pa kljub temu trmasto vztraja pri svoji dokazni oceni in že izdani delni odločbi. Ker agrarna reforma ni bila opravljena, tudi ni razlastitvene odločbe, zato je bil v času podržavljanja lastnik predmetne nepremičnine le C.C., ki je zato upravičenec v postopku denacionalizacije.

11. Iz vseh navedenih razlogov tožnika sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da pokojnemu upravičencu vrne v naravi v last in posest predmetno nepremičnino, oziroma podrejeno, naj odločbo organa druge stopnje odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

12. Toženka je v odgovoru na tožbo v bistvenem ponovila nekatere razloge iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V zadevi je v prvi vrsti sporno, ali je bila predmetna nepremičnina v času podržavljenja sploh v lasti pokojnega C.C. oziroma ali je zato sploh lahko bila odvzeta C.C., kar pomeni, da je v bistvu sporno, ali je mogoče šteti, da je C.C. oziroma njegovi pravni nasledniki upravičenci do denacionalizacije v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

15. Med strankami ni sporno, da v času nacionalizacije predmetne nepremičnine kot njen lastnik v zemljiški knjigi ni bil vpisan C.C. temveč Č., niti to, da se odločba, s katero je bila opravljena nacionalizacija, ne glasi nanj, temveč na Č. Sporno pa je, ali je treba C.C. kljub temu v trenutku nacionalizacije te nepremičnine šteti za njenega lastnika.

16. Tožniki v tem pogledu uveljavljajo, da je bil vpis v zemljiško knjigo, s katerim je lastništvo predmetne nepremičnine prešlo z C.C. na Č., nezakonit. Menijo, da bi se morala tako toženka, kot naslovno sodišče opredeliti do veljavnosti tega vpisa oziroma ga spoznati za neveljavnega ter to upoštevati pri odločanju o denacionalizaciji.

17. Po presoji sodišča tako stališče nima podlage ne v določbah ZDen, ne v ustaljeni sodni praksi v zadevah s primerljivim dejanskim stanjem, ne v funkciji zemljiške knjige kot javne knjige bistvenega pomena za varnost pravnega prometa.

18. Po že omenjenem prvem odstavku 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu (le) osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno (...). To pomeni, da so morale biti te osebe lastniki podržavljenega premoženja, saj denacionalizacija po prvem odstavku 2. člena ZDen pomeni vračilo premoženja, po 22. členu tega zakona pa se v primeru vračila v naravi vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca. Če upravičenec pred podržavljanjem ne bi bil lastnik te nepremičnine, že pojmovno ne bi šlo za vračilo oziroma denacionalizacijo, temveč bi dobil stvar, ki je pred nacionalizacijo ni imel.

19. Ob tem določbe ZDen ne upravnemu organu, ne sodišču ne dajejo podlage za odločanje o zakonitosti pridobitve lastninske pravice na predmetni nepremičnini, ne o sporih v zvezi s to pravico. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine v času denacionalizacije je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljanju in stanje v zemljiški knjigi. To izhaja tudi iz enotne in ustaljene sodne prakse, npr. iz sodb Vrhovnega sodišča I Up 864/2003 in I Up 985/2002.

20. Kot že omenjeno, v obravnavani zadevi med strankami niti ni sporno, da je bila predmetna nepremičnina podržavljena z odločbo, ki je bila naslovljena na Č. To že samo po sebi pomeni, da ima glede na jasno in nedvoumno besedilo 3. člena ZDen položaj upravičenca Č. in ne C.C. Ob tem je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da v postopkih denacionalizacije ni mogoče preverjati pravilnost odločbe o nacionalizaciji (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1026/2005 in I Up 1473/2006 ter sklep II Ips 275/2002).

21. Kot že rečeno, ne upravni organ, ne sodišče v postopku denacionalizacije nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa. To bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi načeli zemljiške knjige, ki se od časa predmetnega vpisa v letu 1933 (katerega obstoj, kot rečeno, med strankami ni sporen) po vsebini niso spremenila. Tako je že zakon o zemljiških knjigah iz leta 1930 (Službene novine Kraljevine Jugoslavije z dne 1. julija 1930, št. 146/LIII/307) v § 4 določal vpisno načelo, po katerem je knjižne pravice, torej tudi lastnino, mogoče pridobiti le z njihovim vpisom v glavno knjigo. Z vpisom v glavno knjigo je bila dosežena pridobitev knjižne pravice brez posebnega opravičevanja (§ 36). Tudi tedaj je bil vpis možen le na podlagi ustreznih listin, materialnopravno neveljavnost vpisa pa je bilo mogoče sanirati z izbrisno tožbo (§ 69 – 72). Z vpisom v zemljiško knjigo je bila po § 431 tedaj veljavnega Občega državljanskega zakonika (ODZ) zemljiška pravica prenesena na novega lastnika. (Več o prenosu lastnine na nepremičninah v relevantnem časovnem obdobju npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 909/2006).

22. Tožnika niti ne navajata, da bi zemljiškoknjižni vpis, na katerega se je oprla toženka, njun pravni prednik oziroma onadva kdajkoli izpodbijala s katerimkoli pravnim sredstvom, torej še manj, da bi bil v ustreznem postopku razveljavljen. V tem pogledu le povsem pavšalno zatrjujeta, da bi njunemu pravnemu predniku zaradi njegovih strokovnih kvalitet zanesljivo uspelo izpodbiti ta vpis v letu 1944, kar pa zaradi objektivnih okoliščin ni bilo več mogoče. Take navedbe že smiselno pomenijo zahtevo po preizkusu zakonitosti zemljiškoknjižnega vpisa, za kar po povedanem ni podlage v ZDen oziroma presega okvir postopka za denacionalizacijo, sodišče pa pripominja še, da so te navedbe tudi sicer tako splošne oziroma hipotetične, da sodišču v nobenem primeru ne bi dajale podlage za njihov vsebinski preizkus.

23. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je zavrnila dokazne predloge tožnikov, ki so se nanašali na pravilnost oz. zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa not nepomembne za odločitev v zadevi, to svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložila z razlogi, ki v bistvenem ustrezajo navedenim. Zato ni prišlo do bistvene kršitve upravnega postopka, na katero se sklicujeta tožnika.

24. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz obrazložitve, ta odločitev temelji izključno na razlagi prava, saj so dejanske okoliščine, ki so po tej razlagi pravno odločilne (komu je bila z odločbo podržavljena predmetna nepremičnina in kdo je bi v tem času v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik te nepremičnine) med strankama nesporne. Kot prav tako izhaja iz te obrazložitve, so dejstva in okoliščine, na katere se tožnika sklicujeta v zvezi z možnostjo, da bi njun pravni prednik dosegel razveljavitev tega vpisa, nepomembne za odločitev, zato je sodišče lahko v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 411/2003
• Sodba I Up 1026/2005
• UPRS Sodba I U 2118/2018-28