UPRS Sodba IV U 204/2017-13

Jedro

Glede na namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta pri nakupu predmetnega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva A.A. in B.B. za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Upravna enota Slovenska Bistrica, je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel sklenjen s sprejemom ponudbe med B.B., kot prodajalko do celote in C.C., kot kupcem do celote, za nepremičnino parc. št. 245/3 k.o. ..., za kupnino 193,00 EUR (1. točka izreka). Odločil je, da se pravni posel sklenjen s sprejemom ponudbe med B.B. in A.A., za nepremičnino parc. št. 245/3 k.o...., za kupnino 193,00 EUR, zavrne (2. točka izreka) in v 3. točki izreka odločil, da posebni stroški postopka niso zaznamovani.

2. Odločitev Upravne enote Slovenska Bistrica je oprla na ugotovitev, da je v postopku odobritve pravnega posla prejela vlogi C.C. in A.A., ki sta sprejela ponudbo prodajalke B.B., v predpisanem 30 dnevnem roku od dneva, ko je bila ponudba za prodajo navedenih nepremičnin objavljena na oglasni deski. Po ugotovitvi, da se zadevi opirata na isto dejansko stanje in isto pravno podlago in ker je za odločanje v vseh zadevah pristojna ista upravna enota, je sprejela sklep o združitvi zadev.

3. V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotovil, da je zemljišče parc. št. 245/3 k.o. ..., po namenski rabi opredeljeno delno kot površina razpršene poselitve in delno kot drugo kmetijsko zemljišče. Prav tako je ugotovil, da nepremičnina ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo iz prvega odstavka 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Pojasnil je, da je razpisal ustno obravnavo za dne 31. 5. 2017, z namenom ugotoviti prednostni vrstni red predkupnih upravičencev po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). C.C. se ustne obravnave ni udeležil, je pa izostanek opravičil po elektronski pošti in organu posredoval opravičilo, zdravniški izvid in odločbo o statusu kmeta, ki mu jo je izdala UE Laško, št. 330-102/2017-6 z dne 24. 3. 2017, s katero mu je bila priznana lastnost kmeta. V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotovil, da je C.C. vpisan v register kmetijskih gospodarstev, kot nosilec kmetijskega gospodarstva ... in da obdeluje 18,7756 hektarjev zemljišč in ima vrisanih 18 GERK-ov, na stanje 3. 5. 2017. Ugotovil je tudi, da A.A. nima registriranega kmetijskega gospodarstva, niti ni vpisan kot član nobenega kmetijskega gospodarstva.

4. Na podlagi navedenih podatkov je upravni organ ugotovil, da C.C. izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 24. členu ZKZ, saj je iz predloženih dokazil razvidno, da mu je bila priznana lastnost kmeta v smislu določil 24. člena ZKZ, torej je kot drug kmet predkupni upravičenec po 23. členu ZKZ in ima močnejšo pravico do nakupa nepremičnin.

5. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je z odločbo z dne 9. 10. 2017 v 1. točki izreka odločil, da se pritožbi A.A. in B.B. ugodi in odločba prvostopenjskega upravnega organa odpravi (1. točka izreka). V 2. točki izreka je drugostopenjski organ odločil, da se odobri pravni posel, sklenjen s sprejemom ponudbe med B.B. in A.A., za nepremičnino, parc. št. 245/3 k.o. ..., za kupnino 193,00 EUR. V 3. točki izreka je odločil, da se pravni posel sklenjen s sprejemom ponudbe med B.B. in C.C., zavrne in v 4. točki, da je C.C. A.A. in B.B. dolžan povrniti stroške postopka, skupaj v znesku 418,79 EUR, v roku 15 dni od vročitve te odločbe. Sprejel je tudi sklep, da se pritožnikoma A.A. in B.B., vrne plačana upravna taksa, vsakemu 18,10 EUR, skupaj 36,20 EUR.

6. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno. Organ se je skliceval na ugotovitev o namenski rabi zemljišča in potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki ga je 24. 1. 2017 izdala Občina Poljčane. Slednje dokazuje, da je parc. št. 245/3 k.o. ..., po namenski rabi delno nezazidano stavbno zemljišče in delno drugo kmetijsko zemljišče. Iz ortofoto posnetkov je razvidno, da parc. št. 245/3 k.o. ... predstavlja zaokroženo celoto s parc. št. 245/2 k.o. ... in da po zemljišču poteka dovozna pot za parc. št. 245/2 k.o. ..., katere lastnik je A.A., do celote. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za parcelo 245/3 k.o. ... izhaja tudi, da je na njej vknjižena stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vozili, dovoza oziroma dostopa z delovnimi stroji in vsemi prevoznimi sredstvi, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, parc. št. 245/2 k.o. ... Glede na velikost parcele, ki meri 210 m2 in lego parcele (ozka parcela) ter vknjiženo stvarno služnost, je drugostopenjski organ ocenil, da sporno zemljišče ni primerno za samostojno kmetijsko obdelavo. Namen omejitve lastninske pravice v smislu predkupne pravice, je zlasti zavarovati kmetijska zemljišča pred negospodarnim ravnanjem z njimi, ta namen pa v konkretnem primeru ni dosežen. Načela ZKZ namreč izhajajo tudi iz 67. člena Ustave RS, ki določa pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena socialna, ekološka in gospodarska funkcija, in je predkupna pravica, kot omejitev pri izbiri kupca, oblikovana z namenom zagotavljanja teh načel, kar pa v predmetnem postopku, ravno zaradi same narave zemljišča ni mogoče zagotoviti in je zato pravičnejše izhajati iz prvotne pravice lastnika zemljišča, da z njo samostojno razpolaga.

7. Namen ZKZ tako v postopku na prvi stopnji, s tem, ko je bil odobren pravni posel med prodajalcem in C.C., ni bil dosežen. Poleg tega, da parc. št. 245/3 k.o. ... ni primerna za samostojno kmetijsko obdelavo, tudi oddaljenost stalnega prebivališča C.C. od spornega zemljišča kaže na to, da C.C. zemljišč ne kupuje z namenom obdelovanja. Pravni posel se zato med njim in prodajalko ne more odobriti. Ker je vlogo za odobritev pravnega posla podal še pritožnik A.A. in ker zemljišče, ki je predmet odobritve pravnega posla, v naravi predstavlja zaokroženo celoto z zemljiščem, parc. št. 245/2 in glede na dostop do parcele 245/2 k.o. ... in lastništvo te parcele (lastnik te parcele je A.A.), je drugostopenjski organ odobril pravni posel med prodajalko in njim.

8. Tožnik vlaga tožbo zoper odločitev drugostopenjskega organa in pojasnjuje, da se sicer v celoti strinja z odločbo prvostopenjskega organa, ker temelji na popolno ugotovljenem dejanskem stanju, pritožba B.B. in A.A. pa je neutemeljena. Prav tako so bili nemoralno in neetično priglašeni stroški v zvezi z javno obravnavo v Ljubljani ter prevozni stroški. Glede na obliko in majhnost parcele pojasnjuje, da to parcelo kupuje zato, da bi na njej gojil zelenjadnice in v ta namen ministrstvo tudi odobri podporo. Namen nakupa zemljišča je bil ocenjen zmotno. Kolikor bi drugostopenjski organ vpogledal v podatke njegove podatke GERK in MID, bi ugotovil, da obdeluje zemljišča na več krajih. Tožbo je dopolnil tudi s poslovnim načrtom, ker bo z njim drugostopenjskemu organu dokazal namen nakupa teh zemljišč. Ker meni, da je zakonska določba jasna, sodišču predlaga, da se odobri pravni posel med prodajalko in njim, torej smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

9. Odgovor na tožbo je sodišču poslala tožena stranka, v katerem je predlagala, da sodišče tožbo zavrne in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pojasnila je, da je postopkih odobritve pravnega posla treba spoštovati namen zakonodajalca, ki v obravnavani zadevi ni bil dosežen. Prav tako je tožena stranka pojasnila, da obravnava več pritožbenih zadev v zvezi z vlogami za odobritev pravnih poslov, v katerih je kot kupec nastopala tožeča stranka in da je v vseh zadevah zaznala podobne tipične karakteristike, kot v obravnavani zadevi. Ocenila je, da bi bil z nakupom zelo majhne, izolirane predmetne parcele, ki je precej oddaljena od prebivališča kupca, to je tožeče stranke (velikost parcele 210 m2, oddaljenost od prebivališča tožeče stranke 38,3 km), izvotljen namen ZKZ, ki je v zaokroženju kmetijskih gospodarstev ter zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave. Tožeča stranka je s sprejemom ponudbe in vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla v tej zadevi zlorabila svojo pravico - status kmeta - za pridobitev predmetne nepremičnine.

10. Odgovor na tožbo sta sodišču poslala tudi A.A. in B.B. Sodišču predlagata zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka. Najprej izpostavljata, da tožeča stranka podaja trditveno podlago in dokazne predloge (ki niso predloženi), ki jih v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni podajala. Povzemate nesporne okoliščine in pojasnjujeta, da je navedba o gojenju zelenjadnic tožbena novota, tudi zato, ker je tožnik v postopku pred upravnim organom zatrjeval, da namerava gojiti čebele. Pojasnjujeta tudi verjeten (špekulativni) namen tožnika pri nakupu zemljišča.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

13. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Vrhovno sodišče, v zadevi X Ips 143/2013).

14. Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje 23. člen ZKZ, je v tem, da bodo subjekti, katerim se odobri pravni posel s prometom teh zemljišč, ta zemljišča v prihodnje bolje obdelovali oziroma skrbeli za njihovo obdelavo, kot bi to lahko storili drugi potencialni kupci. V skladu z ustavno sodno prakso, pa ti ukrepi ne morejo temeljiti zgolj na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na gospodarski pomen posameznih zemljišč in druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej (tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-184/94).

15. Glede na takšen namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta pri nakupu predmetnega zemljišča.

16. Na drugačen sklep ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da je tožnik lastnik več zemljišč, ki so oddaljena od njegovega prebivališča in da želi na teh zemljiščih gojiti zelenjadnice. Zatrjevano dejstvo, možnost kmetijske obdelave, je namreč treba presojati tudi z vidika drugih argumentov, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zemljišče parc. št. 245/3 k.o. ..., v izmeri 210 m2, namreč predstavlja zaokroženo celoto s parc. št. 245/2 k.o. ..., po njem poteka dovozna pot za parc. št. 245/2 k.o. ..., na njej pa je vknjižena stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vozili, dovoza oziroma dostopa z delovnimi stroji in vsemi prevoznimi sredstvi, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 245/2 k.o. ... Gre za dejstva, ki jih je tožena stranka presojala skupaj s podatkom oddaljenosti tožnikovega bivališča od spornega zemljišča in je tudi po presoji sodišča pravilno sklepala, da tožnik tega zemljišča ne kupuje z namenom obdelovanja. Navedeno pa nadalje pomeni tudi, da je bila pravilna tudi ugotovitev, da je ne glede na formalno izpolnjevanje pogoja predkupnega upravičenca, pravilna tudi ugotovitev, da bi odobritev pravnega posla med tožnikom in prodajalko, posegla v namen določbe ZKZ o varstvu kmetijskih zemljišč.

17. Sodišče pa kot neutemeljeno zavrača tudi (pavšalno) tožbeno trditev, ki se nanaša na povračilo priglašenih stroškov na ustni obravnavi in odločitev iz 4. točke izreka izpodbijane odločbe, da je te stroške, v skupni višini 418,79 EUR, dolžan povrniti tožnik. Odločitev je namreč tožena stranka oprla na določbo prvega odstavka 114. člena ZUP, po kateri stranski udeleženec v upravnem postopku krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel, če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov. Navedena zakonska določba torej pravico do povračila stroškov (in s tem dolžnost stranke, na zahtevo katere se je postopek začel, do plačila teh stroškov) veže na uspeh v postopku. Ker sta A.A. in B.B. v postopku pred toženo stranko nasprotovala zahtevku tožnika, odobritvi pravega posla med njim in prodajalko, je izpodbijana odločitev, da tožnik krije stroške tega postopka, pravilna in na zakonu utemeljena.

18. Glede na navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za odobritev predmetnega pravnega posla tožniku, upoštevaje četrti odstavek 23. člena ZKZ, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II točki izreka:

20. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožnika kot za prizadeto stranko, ki je v konkretnem primeru tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Glede zahteve slednje za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča prizadeti stranki ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je prizadeta stranka s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka v odgovoru na tožbo ni podala takšnih navedb, saj je navajala dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča prizadeta stranka ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno prizadeti stranki priglašeni stroški niso bili priznani.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 201/2017-18
• VSRS Sklep X DoR 367/2022-5
• UPRS sodba U 2109/2003