UPRS Sodba I U 371/2018-9

Jedro

Tožnica s predloženim izpiskom GURS-a ni izkazala, da je njen objekt priključen na javno vodovodno omrežje. Priključitev na vodovodno omrežje (tudi če ne gre za zasebni vodovod), ki ni last občine, v upravljanju gospodarske javne službe, ali, ki ni v splošni rabi, ne izkazuje statusa javne komunalne infrastrukture, zato tožnica s priključitvijo na prejšnje vodovodno omrežje ni izkazala, da je bila že pred izgradnjo javnega vodovodnega omrežja, priključena na javno vodovodno omrežje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi priključitve stanovanjske stavbe na javno vodovodno omrežje, v višini 1.107,97 EUR. V obrazložitvi se sklicuje na 79. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Trebnje (Odlok). Prispevek je izračunal na podlagi vhodnih podatkov, povzetih iz uradne evidence Geodetske uprave RS in podlag za odmero komunalnega prispevka, ki so določene v 11., 12. in 13. členu Odloka.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil ter navedel, da je tožnica zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, ker gre v obravnavani zadevi za izgradnjo nove infrastrukture. Zavrača ugovor, da je bila že prej priključena na vodovod, ker ni bila priključena na javno infrastrukturo, komunalna oprema pa mora biti zgrajena in predana v upravljanje. Komunalna oprema, ki ni predana v upravljanje, ni del javne infrastrukture. Javnega vodovodnega omrežja pa na področju tožničinega objekta do konca leta 2015 ni bilo.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je toženka pri izdaji odločbe kršila procesna pravila, zmotno ugotovila dejansko stanje in tudi nepravilno uporabila materialno pravo. Odločba izhaja iz zaključka, da stavba leži na območju, ki je bilo na novo opremljeno z vodovodnim omrežjem, vendar ta trditev ni z ničemer izkazana. Dejstvo je, da tožnica in njeni pravni predniki niso imeli zasebnega vodovoda, temveč so bili priključeni na vodovodno omrežje ter za njegovo uporabo tudi plačevali, zato takšno omrežje ni moglo predstavljati drugega kot javno vodovodno omrežje. Stavba je bila zgrajena leta 1977 in priključena na staro vodovodno omrežje in novega ne potrebuje, niti se nanj ne namerava priključevati. Člen 80 ZPNačrt določa, da je lahko zavezanec za plačilo komunalnega prispevka le investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino ali spreminja njegovo namembnost. Predmetni objekt pa se na novo ne priključuje na komunalno opremo, niti za to nima nikakršnekoli potrebe. Drugostopenjska odločba se sklicuje na judikate iz leta 2010 in 2011, ki urejajo drugačne situacije, ne izpodbija pa judikata - sodbe I U 846/2013, po kateri zakonska ureditev izključuje odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalnega zemljišča v primerih, ko je je bil objekt že pred izgradnjo komunalne opreme priključen na enakovrstno komunalno opremo. Takšno dejansko stanje pa je tudi v obravnavanem primeru. Izpodbijana odločba je torej materialno in dejansko zmotna. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da javnega vodovodnega omrežja na območju naselja ... do konca leta 2015 ni bilo. Iz sodbe I U 846/2013 in I U 251/2011 izhaja, da priključitev na komunalno opremo pomeni priključitev na javno omrežje in ne na katerokoli interno ali kakršno drugo omrežje. Komunala A. je na zaprosilo Občine B. v elektronskem odgovoru dne 4. 8. 2017 navedla, da stavba ni bila priključena na javno vodovodno omrežje. Tožničina navedba v zvezi s plačevanjem je tožbena novota, poleg tega pa tožnica tega dejstva ni izkazala. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba za plačilo komunalnega prispevka zaradi priključitve tožničine stavbe na javno vodovodno omrežje.

7. Na podlagi 80. člena ZPNačrt je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta, ali spreminja njegovo namembnost. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnico šteti za lastnico objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo - javno vodovodno omrežje ..., zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja Upravne enote Trebnje št. 351-175/2015/6 z dne 17. 6. 2015. Dejstvo, na podlagi katerega tožnica utemeljuje, da ni zavezanka, je, da je bila njena stavba, zgrajena leta 1977, priključena na (staro) vodovodno omrežje in novega ne potrebuje. Navedeno dejstvo je v upravnem postopku in v tožbi izkazovala s podatki GURS-a, ki nesporno izkazujejo, da je njena stavba priključena na vodovodno omrežje. Z navedenim dokazom pa tožnica ni izkazala, da je že priključena na javno vodovodno omrežje, kar bi posledično pomenilo priključenost na enako vrsto komunalne opreme ter se tožnica torej ne bi priključevala na novo in je ne bi bilo šteti za zavezanko na podlagi 80. člena ZPNačrt. S stališčem organa, ki na navedenem temelji svojo odločitev, sodišče soglaša.

8. Občina lahko komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se ne odmerja le za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena), temveč tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). Na podlagi prvega odstavka 76. člena ZPNačrt in 80. člena ZPNačrt izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo pomeni možnost, da se objekt "na novo" priključi na vrsto komunalne opreme, na katero doslej ni bil priključen. Drugače povedano, če je bil objekt že priključen na komunalno opremo, ki jo je zagotovila občina (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), o izboljšanju opremljenosti stavbnega zemljišča zaradi prenove te komunalne opreme ali izgradnje nove ni mogoče govoriti.

9. Komunalna oprema, za katero sme občina odmerjati komunalni prispevek, so po prvem odstavku 71. člena ZPNačrt objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko, na območjih, kjer je priključitev obvezna, in objekti grajenega javnega dobra. Komunalna infrastruktura pa postane del javnega komunalnega omrežja, ko je zgrajena in predana v upravljanje pristojni javni službi (1. točka prvega odstavka 72. člena ZPNačrt). Po navedenem je bistveno, ali je bil tožničin objekt priključen na komunalno opremo, ki jo je zagotovila občina.

10. Tožnica s predloženim izpiskom GURS-a ni izkazala, da je njen objekt priključen na javno vodovodno omrežje. Priključitev na vodovodno omrežje (tudi če ne gre za zasebni vodovod), ki ni last občine, v upravljanju gospodarske javne službe, ali, ki ni v splošni rabi (glej 4. točko prvega odstavka 2. člena ZPNačrt - definicija gospodarske javne infrastrukture), ne izkazuje statusa javne komunalne infrastrukture, zato tožnica s priključitvijo na prejšnje vodovodno omrežje ni izkazala, da je bila že pred izgradnjo javnega vodovodnega omrežja Zabrdje - Praprotnica, priključena na javno vodovodno omrežje (stališče sodb Upravnega sodišča RS I U 846/2013 z dne 6. 2. 2014 in I U 1279/2017 z dne 5. 2. 2015). Tožnica se torej ne more sklicevati, da je bila že priključena na enako vrsto komunalne opreme, kar je stališče sodbe I U 846/2013, priključenost na enako vrsto komunalne opreme pa bi izključila odmero komunalnega prispevka.

11. Tožnica v tožbi navaja, da je za priključitev na vodovodno omrežje ter za njegovo uporabo tudi plačevala, vendar za svojo trditev ni ponudila nobenega dokaza (ni predložila računov), niti navedla, kdo je račune izdajal. Navedena trditev je tožbena novota. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta (enako 52. člen ZUS-1). Tožnica v tožbi ne opravičuje, da dejstva, ki ga je sodišče opredelilo kot tožbeno novoto, ni mogla navesti (in z dokazi izkazati) že v postopku izdaje upravnega akta.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Sodišče glavne obravnave ni izvedlo, tožnica je tudi ni predlagala, niti ni predlagala izvedbe dokazov, razen odločb Občine B., ki ju je sodišče presodilo v okviru pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 381/2017-18
• UPRS Sodba IV U 48/2016-8
• UPRS Sodba I U 136/2020-18