UPRS Sodba II U 464/2017-11

Jedro

Tudi pri odločanju o nepravi obnovi gre za sojenje, saj sodišče izda odločitev v obliki sodbe ali sklepa, zoper katerega je možna pritožba. Zato je napačno stališče tožene stranke, da v okviru odločanja o predlogu za združitev kazni (t.i. nepravi obnovi) ne gre za sojenje, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče uporabiti ZVPSBNO.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep predsednice Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, št. SuNp 3/2017 z dne 6. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zavrgla tožnikovo nadzorstveno pritožbo z dne 20. 3. 2017, ki jo je vložil v zadevi I K 90067/2010.

2. Predsednica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu utemeljuje razlago zavrženja nadzorstvene pritožbe z navedbo, da iz kazenskega spisa opr. št. I K 90067/2010 izhaja, da je kazenska zadeva pravnomočno zaključena, in da je v predmetni zadevi obsojeni A.A. st. dne 20. 3. 2017 podal predlog za izrek enotne kazni (nepravo obnovo postopka), o katerem pa še ni bilo odločeno, zaradi česar je podal nadzorstveno pritožbo. Predsednica je nadzorstveno pritožbo zavrgla iz razloga, ker po njeni oceni, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) ureja opravljanje zadev sodne uprave za varstvo pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer odločanje o predlogu za nepravo obnovo, torej o izreku enotne kazni, ne predstavlja sojenja.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem postopku, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj meni, da je odločitev predsednice sodišča z izpodbijanim aktom izdana v nasprotju z določbami ZVPSBNO, zaradi česar je navedeno odločitev - sklep posledično potrebno odpraviti. V nadaljevanju obrazložitve tožbe tožeča stranka navaja, da je nadzorstveno pritožbo mogoče vložiti zaradi kateregakoli sodnega postopka, ne glede na naravo dela, in da se sodba kot oblika sodne odločbe v kazenskem postopku ne izreka samo po končani glavni obravnavi temveč tudi v pritožbenem postopku (391. člen in prvi odstavek 394. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), v postopkih o zahtevi za obnovo kazenskega postopka (407. člen in tretji odstavek 415. člena ZKP), v postopku zahteve za varstvo zakonitosti (425. do 427. ZKP), pri preklicu pogojne obsodbe (četrti odstavek 506. člena ZKP), v postopku izvršitve kazenske sodbe tujega sodišča (tretji odstavek 517. člena ZKP) in ravno tako se tudi ob izdaji kaznovalnega naloga, ki se izda brez glavne obravnave, odloči s sodbo (prvi odstavek 445.c člena ZKP), zaradi česar tožeča stranka meni, da je tudi sodni postopek tako imenovane neprave obnove kazenskega postopka de facto sojenje, sicer brez glavne obravnave, vendar gre za postopek v katerem sodišče izda sodbo v imenu ljudstva, zaradi česar meni, da je odločitev predsednice sodišča napačna.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in v odgovor tožbe navedla, da se je pri odločanju o vloženi nadzorstveni pritožbi ukvarjala z vprašanjem ali gre v postopku neprave obnove za sojenje v smislu ZVPSBNO. Po navedbi tožene stranke 99. člen Zakona o sodiščih med drugim določa, da so okrajna sodišča pristojna za obravnavanje v kazenskih zadevah za sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih ter s tako dikcijo loči sojenje o kaznivem dejanju od odločanja o zadevah, ki ne predstavljajo sojenja. Smiselno enako po mnenju tožene stranke določa 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Kar po mnenju tožene stranke pomeni, da EKČP določa odločanje o kazenski obtožbi, medtem ko je bil kazenski postopek zoper tožnika že pravnomočno končan, zaradi česar ne gre za postopek o katerem bi stranka lahko vložila nadzorstveno pritožbo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pravna podlaga za odločanje v obravnavnem primeru je ZVPSBNO, ki v 3. členu določa pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se uresničujejo s pritožbo s predlogom za pospešitev obravnavane zadeve (nadzorstvena pritožba), s predlogom za določitev roka (rokovni predlog) in z zahtevo za pravično zadoščenje. 5. člen istega zakona določa, da če stranka meni, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem, lahko pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča predsednica oziroma predsednik sodišča. Po drugem odstavku istega člena, je določeno, katere so potrebne sestavine, ki jih mora vsebovati nadzorstvena pritožba za potrebe odločanja o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nadalje 6. člen istega zakona določa, da lahko predsednik sodišča v okviru odločitve o nadzorstveni pritožbi nadzorstveno pritožbo s sklepom zavrne (prvi odstavek) ali jo zavrže, v kolikor ne vsebuje obveznih sestavin (drugi odstavek 5. člen), pri čemer zoper navedeni sklep o zavrženju pritožba ni dovoljena.

7. V kolikor predsednik sodišča nadzorstveno pritožbo zavrne s sklepom ima pritožnik pravico vložiti rokovni predlog v skladu z 8. členom ZVPSBNO.

8. V predmetnem postopku tožnik s tožbo izpodbija sklep tožene stranke, s katerim je bila nadzorstvena pritožba s sklepom zavržena, kar pomeni, da je bil postopek odločanja o vloženi nadzorstveni pritožbi končan (drugi odstavek 5. člena ZUS), pri čemer je ta sklep tudi dokončen, saj pritožba zoper sklep skladno z drugim odstavkom 6. člena ZVPSBNO ni dovoljena. Čeprav gre v navedenem primeru po vsebini zadeve za procesno odločitev, lahko izpodbijani akt posega v pritožnikov pravni položaj oziroma v njegove pravice. Stranka namreč ob takšni odločitvi ne more vložiti rokovnega predloga kot posebnega pravnega sredstva po ZVPSBNO oziroma nima drugega pravnega sredstva v drugih predpisih ampak le sodno varstvo v upravnem sporu po 5. členu ZUS,¹ zaradi česar je tukajšnje sodišče pristojno za odločanje v tej zadevi in je predmetno zadevo vzelo v obravnavo.

9. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali odločanje o nepravi obnovi v kazenskem postopku sodi v polje sojenja in na podlagi navedenega tudi v varstvo pravic do sojenja v razumnem roku brez nepotrebnega odlašanja ali pa odločanje o nepravi obnovi ni del sojenja, kot je to s sklepom ugotovila tožena stranka.

10. Nepravo obnovo določa ZKP v 407. členu, iz katerega izhaja, da se pravnomočna sodba sme spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka (torej t.i. prave obnove), če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, če je bila pri izreku enotne kazni po določbah o steku upoštevana kot določena tudi kazen, ki je bila že zajeta v kazni izrečeni po določbah o steku v kakšni prejšnji sodbi, če se pravnomočna sodba, v zvezi s katero je bila za več kaznivih dejanj izrečena enota kazen delno ne bi mogla izvršiti zaradi amnestije, pomilostitve ali iz drugih razlogov. Drugi odstavek istega člena nadalje določa, da bo v primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka sodišče z novo sodbo spremenilo prejšnjo sodbo glede odločbe o kazni in izreklo eno samo kazen (v postopku t.i. neprave obnove). Za izdajo nove sodbe je pristojno sodišče prve stopnje, ki je sodilo v zadevi, v kateri je bila izrečena najstrožja vrsta kazni, pri kaznih iste vrste pa tisto sodišče, ki je izreklo najvišjo kazen, če so kazni enake pa sodišče, ki je zadnjo izreklo kazen. Pri odločanju o nepravi obnovi kazenskega postopka se sicer ne spreminja odločanje o dejanskem stanju zadeve, temveč se samo odloča o kazni, kar pomeni, da se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, z namenom, da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe,² pri čemer se o obnovi lahko odloči s sodbo, če se zahtevi za obnovo ugodi, če se v celoti ali delno zavrne ali s sklepom, če se predlog za obnovo zavrže, in sicer če je ni podala upravičena oseba ali če ne vsebuje vseh potrebnih sestavin. Zoper obe navedeni odločitvi pa je mogoča pritožba na višje sodišče.

11. Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da tudi pri odločanju o nepravi obnovi nedvomno gre za sojenje, vendar ne glede na ugotovitve dejanskega stanja ampak zgolj glede višine oziroma spremembe odmerjene kazni, saj sodišče izda odločitev v obliki sodbe ali sklepa zoper katerega je možna pritožba, zaradi česar je napačno stališče tožene stranke, da v okviru odločanja o predlogu za združitev kazni (t.i. nepravi obnovi) ne gre za sojenje, zaradi česar v posledici naj ne bi bilo mogoče uporabiti ZVPSBNO. Namen navedenega zakona je varstvo pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v kar po mnenju tukajšnjega sodišča sodi tudi odločanje o nepravi obnovi, saj je obsojenec zainteresiran, da se odloča o združitvi kazni, ker je v takšnem primeru skupno izrečena kazen nižja od obeh posamičnih ali ker bi v nasprotnem primeru lahko ob nerazumno dolgem odločanju posamezno kazen tudi že prestal, kar vse vpliva na pravice vlagatelja predloga za izrek enotne kazni. Postopek po 407. členu ZKP je namreč posebna oblika izrednega pravnega sredstva obnove kazenskega postopka, ki je namenjena odpravi napake glede izrekanja kazni, ki jo stori tisto sodišče, ki izreče kasnejšo pravnomočno sodbo. Enotno kazen bi torej moralo, če je bilo to mogoče, izreči že sodišče, ki je izreklo kasnejšo sodbo,³ v kolikor pa nastopijo okoliščine za izrek enotne kazni po pravnomočnosti sodbe, ker jih predhodno ni bilo, pa je prav tako potrebno takšno stanje ustrezno urediti.

12. Pri navedenem pa sodišče še pripominja, da iz 5. člena ZVPSBNO jasno izhaja, da stranka lahko vloži pisno nadzorstveno pritožbo, če meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, kar odločanje o izreku enotni kazni zagotovo je.

13. Tako bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku, na podlagi spisovnega gradiva ugotavljati pogoje za vložitev nadzorstvene pritožbe po vsebini in nato tudi po vsebini odločiti o utemeljenosti vložene nadzorstvene pritožbe, glede na že podano poročilo v predmetni zadevi in listinsko dokumentacijo. Torej odločiti po vsebini o tem ali je nadzorstvena pritožba utemeljena ali ne.

14. Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v posledici česar pa tudi ni izvedlo glavne obravnave. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil postopka in o nadzorstveni pritožbi odločiti po vsebini.

-------------------------------
¹ Enako sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 183/2013 z dne 29. 5. 2014 in I Up 135/2019 z dne 19. 2. 2020.
² Komentar ZKP, str. 876 in 877, (GV 2004).
³ Enako Ustavno sodišče RS, št. Up-200/13 z dne 23. 10. 2014.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 47/2020-34
• VSL sklep II Cp 2344/2010
• UPRS sodba IV U 131/2014