UPRS Sodba I U 2690/2017-20

Jedro

B., ki mu je bila izdana odločba o razlastitvi obravnavanega premoženja, vpisanega kot njegova last v zemljiški knjigi, kot pravni subjekt (še vedno) obstaja in ga je šteti za pravno osebo v Katoliški cerkvi, torej za nosilca pravic in obveznosti glede na zgoraj citirane določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnost, ZVS in kanonskega prava, zato tožnica ne more z uspehom uveljavljati, da je sama kot nadrejena pravna oseba ... upravičena zahtevati vračilo tega premoženja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil tožničino zahtevo za denacionalizacijo dela podržavljene parc. št. 218/1 k.o. ... predmestje I. del, po delitvi parc. št. 1848/1, sedaj parc. št. 1848/3, 1848/5 in 1848/6, vse k.o. ..., ter parc. št. 1848/2 in parc. št. 2220/2 k.o. ..., ter odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, upravni organ pa stroškov ni zaznamoval. V obrazložitvi navaja, da iz zahteve za denacionalizacijo z dne 8. 9. 1992 ter tožničinih vlog z dne 13. 2. 2012 in 1. 3. 2012 izhaja, da je vlagatelj (A.) vložil zahtevo za denacionalizacijo predmetnega premoženja v svojo korist in ime in ne v korist B. kot bivšega lastnika oziroma sedanjega ... Iz listin v spisu je razvidno, da je bilo kot kupec zemljišča parc. št. 218/1 v kupni pogodbi z dne 21. 12. 1937 označeno B. Po tej pogodbi je bil opravljen zemljiškoknjižni vpis. Tudi povojna oblast je za lastnika predmetnega premoženja štela B., kar izhaja iz rabokupne pogodbe z dne 12. 10. 1945, s katero je B. v Ljubljani Ministrstvu za socialno politiko narodne vlade dalo v zakup oziroma najem stavbo ... semenišče ter iz razlastitvene odločbe Vlade LRS z dne 16. 9. 1952, s katero je bila odrejena razlastitev stavbišča s stavbo parc. št. 218/1 kot last B. v Ljubljani.

2. Po navedenem je bilo lastnik predmetnega podržavljenega premoženja B. iz Ljubljane, danes ... v Ljubljani, in ne takratni A.iz Ljubljane. Glede predloženega Odloka o lastništvu ... semenišča, ki ga je izdal ljubljanski nadškof dr. C.C. in v katerem je določil, da se za kupovalca po kupni pogodbi z dne 21. 12. 1937 ne glede na zapis v pogodbi šteje A. (tožnica v tem upravnem sporu), da je bilo predmetno premoženje ves čas od sklenitve citirane pogodbe do podržavljenja 26. 1. 1953 v lasti tožnice, ki je edina, ki lahko zahteva in je upravičena zahtevati vrnitev kateregakoli premoženja, podržavljenega B. v Ljubljani, pri čemer Odlok učinkuje za nazaj od 21. 12. 1937 dalje, upravni organ meni, da se glede na 15. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po kanonskem pravu kot avtonomnem cerkvenem pravu, presoja zgolj pravno nasledstvo cerkvenih ustanov. Ni pa mogoče z aktom, izdanim po tem avtonomnem pravu, posegati (za nazaj) na področje pravnega prometa in s tem povezanimi vknjižbami lastništva na nepremičninah, ki je zavedeno v javnih knjigah oziroma v druga pravna razmerja. Citirani Odlok se zato ni odrazil v zunanjem pravnem prometu. Ker tožnica ni izkazala svojega nasledstva po B., je organ njeno zahtevo zavrnil.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da upravni organ v ponovljenem postopku ni izvedel ustne obravnave, čeprav so udeležene stranke z nasprotnimi interesi ter da je o zadevi odločala uradna oseba, ki bi morala biti izločena, saj je še pred izdajo odločbe zavzela dokončno stališče glede odločitve, kar je očitna okoliščina, ki vzbuja dvom v njeno nepristranskost. Upravni organ se tudi ni opredelil do jasnega stališča sodne prakse, da cerkev in institucije znotraj nje vstopajo v družbena razmerja s tretjimi kot eno in da bi tožnica ne glede na zemljiškoknjižno stanje in prodajno pogodbo postala lastnik nepremičnine na podlagi samega zakona kot graditelj na tujem svetu (paragraf 418 ODZ). V tem delu se odločbe ne da preizkusiti.

5. V zvezi z Odlokom o lastništvu ... semenišča z dne 28. 2. 2012 poudarja, da daje notranja pravna ureditev tožnici kot nadrejeni cerkveni pravni osebi popolno oblast nad podrejenimi cerkvenimi pravnimi osebami (tudi nad B.), kar pomeni, da lahko uveljavlja vračilo podržavljenega premoženja tudi, če bi bilo premoženje podržavljeno podrejeni cerkveni pravni osebi. Vrhovno sodišče RS je zavzelo jasno stališče, da se Katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje (kar sta tako tožnica kot B.) prizna avtonomija, da svobodno odločajo o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne, da v družbena razmerja s tretjimi vstopajo kot eno oziroma da se njihova notranja pravila tretjih ne tičejo (sodba II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015), in da se na podlagi notranjih pravil Katoliške cerkve in Odloka šteje, da je tožnica edina, ki lahko zahteva vrnitev premoženja.

6. Če bi ostala odločba nespremenjena, bi to pomenilo, da država oziroma sodišča in organi sprejmejo tako stališče kot v citirani sodbi le takrat, kadar je treba cerkvenim pravnim osebam naložiti določene obveznosti, ne pa kadar se jim priznava določena upravičenja. Opozarja, da je gradnjo ... semenišča v celoti financirala in izvedla Č. kot pošteni graditelj, kot takega so jo šteli vsi pristojni upravni organi, da je B. ves čas vedelo za gradnjo in se gradnji nikoli ni uprlo in je tudi ni prepovedalo, kar pomeni, da je Č. postala na podlagi paragrafa 418 ODZ izključni lastnik nepremičnine, B. pa bi dolgovala le splošno vrednost zemljišča. Sicer pa se je tudi samo B. med podržavljenjem izreklo, da ni lastnik. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve istemu organu v ponovni postopek ter naložitev njenih stroškov postopka v plačilo toženki.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila.

8. Stranka z interesom, D., je v odgovoru na tožbo navedla, da je odločba zakonita in obrazložena ter da tožnica ni upravičenka. Priloženi judikat ne podpira stališča tožnice, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da mora Katoliška cerkev, ko vstopa v družbena razmerja s tretjimi, spoštovati pravni red Republike Slovenije. Predlaga zavrnitev tožbe in priglaša stroške postopka.

9. Stranka z interesom, E., v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, ki jim nasprotuje, sodišču predlaga zavrnitev tožbe ter priglaša stroške postopka. Navaja tudi, da je naslovno sodišče v zadevi denacionalizacije dela parc. št. 218/1 k.o. ... predmestje I, ki danes predstavlja parc. št. 1847/0 k.o. ... in se nanaša na objekt ... semenišča, ob enakih tožbenih navedbah A. kot tožnice v upravnem sporu zoper toženko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za kulturo, s sodbo I U 1534/2016 z dne 27. 6. 2017 tožbo zavrnilo.

10. Ostale stranke z interesom (F. d.d., G. in H.) na tožbo niso odgovorile.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Med strankami je sporno, ali je tožnica upravičena vlagateljica zahteve za vračilo premoženja, obravnavanega z izpodbijano odločbo. Upravni organ meni, da ni, ker premoženje ni bilo podržavljeno tožnici oziroma njenemu pravnemu predniku/pravni prednici, zaradi česar je tožničino zahtevo zavrnil, medtem ko tožnica meni, da je, saj ima kot nadrejena cerkvena pravna oseba popolno oblast nad podrejeno cerkveno pravno osebo, med katere sodi (tudi) B. (prej ...), v pravni promet pa vstopajo cerkev in njene institucije kot eno oziroma ker je bila njena pravna prednica na podlagi paragrafa 418 ODZ dejansko lastnica podržavljenega premoženja in je bilo premoženje dejansko podržavljeno njeni pravni prednici.

13. Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije.

14. Vrhovno sodišče RS se je v svojih sodnih odločbah že opredelilo (med drugim v sodbi X Ips 67/2008), da krog denacionalizacijskih upravičencev po citirani določbi ZDen ni omejen le na tam naštete pravne subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov. Takšna razlaga je v skladu z namenom, ki ga zasleduje zakon, to je poprava krivic, storjenih s posegom države v lastninsko pravico. Položaj denacionalizacijskega upravičenca po 14. členu ZDen ima torej lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen deloval na območju Republike Slovenije.

15. Da gre lahko položaj upravičenca tudi pri subjektih iz 14. člena ZDen le tisti cerkveni pravni osebi, ki ji je bilo premoženje dejansko podržavljeno (ki je bila torej v času podržavljenja zemljiškoknjižna lastnica in se je nanjo glasil akt o podržavljenju), izhaja že iz splošnih pravil o pravnih subjektih kot nosilcih pravic in obveznosti. Za presojo pravne subjektivitete in s tem povezano sposobnostjo biti nosilec lastninskopravnih in drugih premoženjskih upravičenj se uporablja pravni red Republike Slovenije. Ob uveljavitvi ZDen je veljal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 7. člena določal, da so verske skupnosti in njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Enako oziroma podobno je določeno v sedaj veljavnem Zakonu o verski svobodi (ZVS), natančneje v tretjem odstavku 6. člena, po katerem so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava; pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti imajo tudi njihovi sestavni deli. Lastnost pravne osebe pa posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo, tj. kanonsko pravo. V zvezi s semenišči je v ZCP (1983) Tretjem naslovu „Posvečeni služabniki ali kleriki“, Prvo poglavje „Vzgoja klerikov“, med drugim določeno, da so zakonito ustanovljena semenišča po samem pravu pravne osebe v Cerkvi in da v vseh zadevah zastopa semenišče njegov ravnatelj, razen če za določena opravila pristojna oblast ne določi kaj drugega (kanon 238). Iz navedenega tako izhaja, da ima (tudi) semenišče lastnost pravne osebe, kot pravna oseba pa je tako tudi nosilec lastninskih in drugih premoženjskopravnih upravičenj¹.

16. Iz podatkov spisa izhaja, da je upravni organ svoj zaključek o zavrnitvi zahteve tožnice kot neupravičene vlagateljice oprl na naslednja dejstva: - da je obravnavano premoženje oziroma zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, pridobilo B. s kupno pogodbo z dne 21. 12. 1937; - da je bila citirana kupna pogodba izvedena v zemljiški knjigi in kot lastnik vpisano B.; - da je (po II. svetovni vojni in pred razlastitvijo premoženja) B. z rabokupno pogodbo z dne 12. 10. 1945 dalo v najem obravnavano nepremičnino Ministrstvu za socialno politiko narodne vlade; - da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno B. z odločbo MLO glavnega mesta Ljubljana, raz. št. 47/52-Gr/Gb z dne 26. 1. 1953; – in da bi zato, ker B. ni nikoli prenehalo obstajati (kar v postopku ni sporno), moralo zahtevo za vračilo tega premoženja vložiti to semenišče (sedaj imenovano ...) kot bivši lastnik podržavljenega premoženja, ki pa je ni.

17. Tudi po presoji sodišča je tak zaključek organa glede na ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj citirane materialnopravne določbe v obravnavanem primeru pravilen. Ob neizpodbiti ugotovitvi, da ..., kateremu je bila kot B. izdana odločba o razlastitvi obravnavanega premoženja, vpisanega kot njegova last v zemljiški knjigi, kot pravni subjekt (še vedno) obstaja in da ga je šteti za pravno osebo v Katoliški cerkvi, torej za nosilca pravic in obveznosti glede na zgoraj citirane določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnost, ZVS in kanonskega prava, tožnica ne more z uspehom uveljavljati, da je sama kot nadrejena pravna oseba ... upravičena zahtevati vračilo tega premoženja.

18. Drugačnega zaključka tožnica ne more doseči niti s sklicevanjem na kanon 391 oziroma kanona 1276, 1279 ZCP. V kan. 391 je sicer res določeno, da ima krajevni škof pravico po določbi prava z zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo voditi sebi zaupano delno Cerkev, pri čemer zakonodajno oblast izvršuje škof sam, izvršno oblast izvršuje sam ali po določbi prava po generalnih in škofovih vikarjih, sodno oblast sam ali po določbi prava po sodnem vikarju in sodnikih, kar pa mu glede na nadaljnje citirane določbe kanonov po presoji sodišča ne daje takega upravičenja, kot ga zagovarja tožnica. V kanonu 1276 je namreč določeno, da mora ordinarij skrbno bedeti na upravo vsega premoženja njemu podrejenih javnih pravnih oseb, veljajo pa zakoniti naslovi, ki mu dajejo še večje pravice (prvi odstavek), in da naj ordinariji, upoštevajoč pravna določila, zakonite običaje in okoliščine, v mejah splošnega in območnega prava izdajajo posebna navodila o celotnem upravljanju cerkvenega premoženja (drugi odstavek). V kanonu 1279 pa, da mora cerkveno premoženje upravljati tisti, ki neposredno vodi osebo, kateri to premoženje pripada, razen če običajno pravo, statut ali zakoniti običaji določajo kaj drugega; velja pa ordinarijeva pravica, da v primeru upraviteljeve malomarnosti posreduje.

19. Iz citiranih kanonov sledi, da je upravljanje premoženja, ki pripada drugi pravni osebi v cerkvi, dana ordinariju le v posebnih okoliščinah (npr. v primeru malomarnosti upravitelja premoženja), o nastopu upravljanja s strani ordinarija pa mora obstajati (torej biti izdana) pravna podlaga, ki temelji na ustreznem predpisu. Ker pa glede na kanon 238 semenišče v vseh zadevah zastopa njegov ravnatelj, torej tudi v premoženjskopravnih zadevah, kot je obravnavana, tožnica pa ni izkazala, da bi za zastopanje semenišča s strani ordinarija bila dana podlaga glede na kan. 1276 in 1279, torej, da bi bilo zastopanje semenišča s strani ordinarija upravičeno glede na povzete določbe kanonskega prava, sodišče tej razlagi tožnice ne more slediti. Takšna razlaga položaja in pravic cerkvenih pravnih oseb (natančneje tožnice kot nadškofije in semenišča) pa tudi ni v nasprotju s Sporazumom med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki v drugem odstavku 1. člena določa, da Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, kot tudi ne z 2. členom, po katerem Republika Slovenija priznava pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava.

20. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče (med drugim) zavzelo stališče, da Katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje priznana avtonomija ne pomeni le, da svobodno odločajo o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne, pač pa tudi, da te v z njihovim temeljnim delovanjem povezana družbena razmerja s tretjimi vstopajo kot eno, pa tožnica v tej zadevi tudi ne more uspeti. V omenjeni zadevi (II Ips 64/2014) je namreč šlo za specifično situacijo, ki glede na okoliščine tistega primera (šlo je za odškodninsko odgovornost in razmerje med cerkvijo in duhovnikom) ni primerljiva z obravnavano. Ob tem sodišče dodaja, da v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje ureditve notranjih razmerij med tožnico in semeniščem (vprašanjem nadrejenosti in podrejenosti dveh cerkvenih pravnih oseb, pravice zastopanja in upravljanja s premoženjem določene cerkvene pravne osebe) po določbah kanonskega prava, temveč za vprašanje razlage oziroma uporabe določb ZDen in s tem povezanih civilnopravnih razmerij, torej pravnega reda Republike Slovenije².

21. Iz enakega razloga (kot navedeno v prejšnji točki) tudi ni možno upoštevati Odloka o lastništvu ... semenišča št. E-146/2012-AS z dne 28. 2. 2012, ki ga je izdal msgr. dr. C.C., ljubljanski nadškof in metropolit. S citiranim odlokom, ki - kot določeno v odloku - učinkuje za nazaj, je bila za kupovalca po kupni pogodbi z 21. 12. 1937 ter za lastnika podržavljenih nepremičnin določena tožnica, zaradi česar naj se tudi šteje, da ji je bilo premoženje podržavljeno in je posledično edina upravičena zahtevati vrnitev premoženja. Kot izhaja iz podatkov spisa gre za akt, izdan po kanonskem pravu, ki pa zato ne more drugače oziroma v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije posegati v njegova temeljna civilnopravna in upravnopravna razmerja.

22. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na paragraf 418 ODZ in na tej podlagi (po njenem mnenju) pridobljeno lastninsko pravico na podržavljeni stavbi. Po paragrafu 418 ODZ lahko v primeru, ko graditelj zida na tujem zemljišču z vednostjo lastnika zemljišča, ki se gradnji ne upre, lastnik zemljišča terja samo vrednost zemljišča, medtem ko postane lastnik nepremičnine (zgradbe in zemljišča) pošteni graditelj. Iz upravnih dovoljenj ter raznih dopisov v zvezi z gradnjo podržavljene stavbe bi res utegnilo izhajati, da je bila pravna prednica tožnice tista (pravna) oseba, kateri je bilo izdano dovoljenje za gradnjo in ki je gradnjo tudi sama financirala, podatki spisa pa tudi ne izpodbijajo nadaljnje trditve tožnice, da je semenišče za gradnjo vedelo in ji ni nasprotovalo. Vendar pa navedeno predstavlja notranje medsebojno razmerje med A. in B., zato tožnica tudi s tem ugovorom ne more uspeti.

23. Podana ni niti zatrjevana kršitev pravil postopka. Organ je v svoji obrazložitvi namreč v zadostni meri navedel razloge za svojo odločitev, pri tem pa se je neposredno oziroma konkretno opredelil do tistih dejstev in dokazov, ki jih je zatrjevala in predložila tožnica ter so relevantni glede na ugotovljeno dejansko stanje in zakonske določbe. V tem okviru se je opredelil tudi do tožničinega zatrjevanja o pridobitvi lastninske pravice po paragrafu 418 ODZ, saj je kot relevantno štel, kdo je (bil) vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik podržavljenega premoženja in komu je bilo to premoženje podržavljeno. V zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015 je ugotovil, kdo je lahko nosilec pravic in obveznosti glede na relevantne določbe. Svojega ugovora, ki se nanaša na opustitev ustne obravnave v ponovljenem upravnem postopku, tožnica ni obrazložila in torej ni pojasnila, katera pravica ji je bila zaradi opustitve ustne obravnave kršena. Kršitev pravila o obveznosti ustne obravnave sama po sebi namreč v zakonu ni opredeljena kot bistvena kršitev pravil postopka, sodišče pa ugotavlja, da je tožnica v obravnavani zadevi sodelovala v ponovljenem upravnem postopku ter bila seznanjena z vsemi dejanji upravnega organa in imela možnost izjave o vseh dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev v zadevi. Sicer pa nasprotnega tožnica niti ne zatrjuje.

24. Utemeljen pa ni niti tožbeni ugovor o pristranskem delovanju uradne osebe, v zvezi s čimer tožnica navaja, da je uradna oseba še pred izdajo odločbe in izvedbo obvezne ustne obravnave zavzela dokončno stališče glede odločitve, kar je po prepričanju tožnice okoliščina, ki vzbuja dvom v njeno nepristranskost. S tem, ko je uradna oseba organa prve stopnje strankam tega denacionalizacijskega postopka pred izdajo odločbe poslala v izjasnitev poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, je namreč ravnala v skladu z zakonom, saj ZDen v drugem odstavku 65. člena izrecno določa, da po končanem ugotovitvenem postopku strokovna komisija pripravi takšno poročilo, ki ga v skladu s tretjim odstavkom te določbe vroči strankam. Takšno ravnanje uradne osebe je torej zakonito in kot tako ne vzbuja dvoma v njeno nepristranskost in ne predstavlja izločitvenega razloga.

25. Tako sodišče zaključuje, da je bil postopek zakonit ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi glede na gornje materialnopravno stališče sodišča niso pomembni za odločitev.

26. Tožničin stroškovni zahtevek temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

27. Tudi stranki z interesom, D. in E., sta priglasili stroške postopka. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je treba glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker sta stranki z interesom (objektivno gledano) uspeli s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, sta zaradi navedenega načeloma upravičeni do povrnitve stroškov postopka. V odgovorih na tožbo sta stroške tudi specificirali v skladu z odvetniško tarifo in po ZUS-1. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe strank z interesom v odgovorih na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranki z interesom takšnih navedb nista podali, saj sta v pretežni meri povzeli obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma ponovili navedbe, dane že v upravnem postopku. Te navedbe je sodišče presodilo že v okviru presoje zakonitosti akta, kar pomeni, da s tem niso vplivale na odločitev sodišča. Glede na navedeno strankama z interesom stroški postopka (tudi) ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

-------------------------------
¹ Tako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1534/2016 z dne 27. 6. 2017, točka 10 obrazložitve.
² Tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1534/2016 z dne 27. 6. 2017, 14. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 878/2007
• Sodba I Up 30/2005
• Sodba I Up 1470/2004