<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 809/2019-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.809.2019.9
Evidenčna številka:UP00036460
Datum odločbe:19.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - prenos podjetja - pripojitev - nadaljevanje opravljanja dejavnosti - obdavčljiva transakcija - davčno nevtralen prenos - elektronsko vročanje prek portala eDavki

Jedro

Ker je šlo v danem primeru za prenos podjetja kot celote, torej skupka sredstev, ki omogoča izvajanje neodvisne ekonomske dejavnosti, je v tem pogledu v obravnavanem primeru šlo za prenos podjetja, ki se lahko obravnava kot dobava izven sistema DDV. V obravnavanem primeru pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da prevzemnik, v konkretnem primeru je to družba A., nadaljuje z dejavnostjo prevzete družbe, torej z dejavnostjo, ki jo je pred pripojitvijo opravljala družba B.. Le v primeru, če bi bil izpolnjen tudi navedeni pogoj, prenos podjetja ne bi bil predmet obračuna DDV in bi šlo za transakcijo izven sistema DDV. Le v primeru, če prevzemnik po izvedenem prenosu podjetja ali dela podjetja nadaljuje neodvisno ekonomsko dejavnost prevzete družbe, gre za prenos podjetja ali dela podjetja, ki je izvzet iz obdavčitve z DDV. Le pod navedenimi pogoji gre za poenostavitev obdavčitve z DDV.

Določbo petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 je mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da je fikcija vročitve mogoča le v primeru, da si je davčni zavezanec dejansko uredil ustrezen dostop do portala eDavki. Vročitev preko portala eDavki, ki jo določa 85.a člen ZDavP-2, zavezuje in velja enako za davčni organ, kot tudi vse v citirani določbi navedene subjekte. Na podlagi prvega odstavka 85.a člena ZDavP-2 davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente prek informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije (portal eDavki). Po navedeni določbi se mora ravnati tako davčni organ, kot tudi vsi navedeni subjekti, ki imajo hkrati tudi dolžnost, da redno pregledujejo portal eDavki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) tožniku za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 1.332.479,08 EUR po stopnji 22% v znesku 293.145,40 EUR in pripadajoče obresti v znesku 16.359,92 EUR, obračunan po obrestni meri 7% letno, od prvega dne zamude za plačilo DDV za davčno obdobje junij 2017, dne 1. 8. 2017 do izdaje odločbe (točka I izreka). Odmerjeni davek v znesku 293.145,40 EUR in obresti v znesku 16.359,92 EUR, morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ pojasnjuje, da je pri tožniku za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in 19. 4. 2018 izdal zapisnik DIN 0610-97/2018-5, ki je bil tožniku 4. 5. 2018 vročen z fikcijo vročitve preko sistema e-Davki. Nanj tožnik ni dal pripomb. V tem obdobju je bila edina družbenica in direktorica družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju A.), ki je bila mirujoča družba, ki tudi ni imela transakcijskega računa pri banki, A.A.. Dne 16. 5. 2017 je to družbo prodala, nova družbenica s poslovnim deležem 12.248,00 EUR pa je postala B.B. iz Beograda, Srbija. Družba A. (tožnik) kot prevzemna družba je na podlagi Pogodbe o pripojitvi z dne 29. 6. 2017 prevzela družbo B. d.o.o. (v nadaljevanju B.), katere edina družbenica in direktorica v tem obdobju je bila prav tako B.B.. Iz citirane pogodbe izhaja, da je prevzeta družba B. z dnem pripojitve prenesla na prevzemno družbo A. celotni poslovni delež v višini 1.197.936,61 EUR oziroma celotno premoženje v vseh oblikah, prevzemna družba, kot univerzalni pravni naslednik pa je vstopila v vsa pravna razmerja prevzete družbe. Dan obračuna pripojitve je bil 31. 12. 2016. Premoženja je bilo preneseno po vrednosti, ki je bila izkazana v poročilu prevzete družbe za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2016. Sestavni del notarskega zapisnika Pogodbe o pripojitvi so bili tudi Podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2016, ki jih davčni organ navaja na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Prevzeta družba B. je imela ID za DDV, A. kot prevzemna družba pa pred prevzemom in tudi po njem ni imela ID za DDV. Iz čistopisa akta o ustanovitvi družbe B., ki ga je 16. 5. 2017 sprejela B.B. izhaja, da osnovni kapital te družbe znaša 1.197.936,61 EUR in je v obliki denarnih sredstev ter stvarnega vložka in sicer v obliki neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev, zalog, kratkoročnih poslovnih terjatev, denarnih sredstev, dolgoročnih finančnih obveznosti, dolgoročnih poslovnih obveznosti ter kratkoročnih poslovnih obveznosti v skupni vrednosti 1.190.436,61 EUR, kar je razvidno iz zbirke listin pri Okrožnemu sodišču v Ljubljani. V sodni register pri Okrožnem sodišču v Kranju je bila 2. 6. 2017 vpisana kot edina družbenica A. (tožnik) z datumom vstopa 16. 5. 2017 v prevzeto družbo B. s poslovnim deležem 1.197.936,61 EUR. Davčni organ na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja vsebino rednega Obračuna davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) in obračuna ob pripojitvi za leto 2016 družbe B., katerega vsebino pojasni.

3. Prevzemna družba A. je bila vse od leta 2001 dalje mirujoča družba in ni poslovala, prevzeta družba B. pa je opravljala dejavnost proizvodnje delov za avtomobilsko industrijo in imela 21 zaposlenih. Po pripojitvi se je večina zaposlenih 18. 8. 2017 zaposlila pri družbi C. d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju C.), ki je nadaljevala z dejavnostjo družbe B. v istih proizvodnih prostorih (ki jih je najela), z istimi dobavitelji in za iste kupce. Edina družbenica in direktorica družbe C. od 20. 7. 2017 dalje je bila C.C., ki je davčnemu organu tudi predložila dne 1. 7. 2017 sklenjeno pogodbo o najemu poslovnih prostorov, strojev in naprav, sklenjeno z B. kot najemodajalcem, za polovico poslovnih prostorov v pritličju poslovne stavbe na ... v površini 1.448,45 m2 ter za pohištvo, telefone in karbonizacijske peči. Druga najemna pogodba je bila sklenjena 31. 8. 2017 za najem 1800,00 m2 istih poslovnih prostorov z uporabo pisarniške opreme in naprav za proizvodnjo po priloženem seznamu. Iz navedenega izhaja, da sta bili za iste poslovne prostore sklenjeni dve najemni pogodbi, ki ju je sklenila kot najemodajalka direktorica B.B. eno v imenu B. za polovico poslovnih prostorov, eno pa v imenu A. za celotno površino. Najemnine po citiranih najemnih pogodbah so bile plačane na bančni račun najemodajalca, družbe A., ki pa ga ni prijavil davčnemu organu. Po mnenju davčnega organa v obravnavanem primeru ni šlo za pravo pripojitev z namenom nadaljnjega poslovanja družbe (nadaljevanja dejavnosti prevzete družbe), ampak je bil namen pripojitve delujoče družbe B. k družbi A. v mirovanju, katere edina družbenica je bila tuja fizična oseba, izogibanje obračuna DDV, ki ga je družba B. odbila ob nabavi blaga in storitev v preteklih letih, kar davčni organ pojasni na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Obračun DDV je razviden na straneh 7 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot podlago navaja 10. člen ZDDV-1 in 8. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik ZDDV-1). Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena (prvi odstavek 10. člena ZDDV-1). Na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZDDV-1 mora prevzemnik, ki uporablja prevzeta sredstva za druge namene kot za tiste, za katete ima pravico do odbitka DDV, plačati DDV. Na podlagi 8. člena PZDDV-1 pa se pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca šteje, da dobava ni bila opravljena samo, če prevzemnik podjetja ali dela podjetja kot pravni naslednik prenosnika nadaljuje dejavnost. Tožnik po mnenju davčnega organa ni izpolnil pogojev iz 10. člena ZDDV-1 in 8. člena PZDDV-1 ter ni nadaljeval z opravljanjem dejavnosti s sredstvi, ki so bila prenesena nanj s pripojitvijo družbe B., zato je davčni organ transakcijo obdavčil z DDV. Prevzemna družba ne sme uporabljati prevzetih sredstev za druge namene kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka vstopnega DDV. Uporabo blaga za neposlovne namene ureja določba 7. člena ZDDV-1. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 8. člen, 15. člen in sedmi odstavek 33. člena ZDDV-1. Na podlagi Pogodbe o pripojitvi so prešla vsa sredstva in viri sredstev iz prevzete družbe B. na prevzemno družbo A., ki pa po prevzemu ni nadaljevala z opravljanjem dejavnosti prevzete družbe. Po bilanci stanja, ki je del notarskega zapisa Pogodbe o pripojitvi, je znašala vrednost zalog, materiala, nedokončane proizvodnje in proizvodov ob pripojitvi 1.332.479,08 EUR. Davčni organ je pri določitvi davčne osnove za obdavčenje z DDV upošteval vrednost zalog, razvidnih iz bilance stanja družbe B. na obračunski dan pripojitve 31. 12. 2016, ki je bila sestavni del Pogodbe o pripojitvi in sicer 1.332.479,08 EUR. Prevzeta družba B. je bila zavezanka za DDV, prevzemna družba A. pa ni bila zavezanka za DDV in tudi po pripojitvi družbe B. ni zaprosila za ID za DDV. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino obračuna družbe B. DDV-O z dne 11. 8. 2017 za mesec junij 2017, za meseca julij in avgust 2017, pa družba B. obračuna DDV-O ni oddala, prav tako pa ga tudi ni oddala prevzemna družba A.. Na straneh 9 in 10 obrazložitve izpodbijane odločbe davčni organ navaja postopek ugotavljanja vrednosti zalog družbe B.. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 7. člena, 8. člena in 15. člena ZDDV-1, mu je davčni organ za obdobje od 1. 6. do 30. 6. 2017 dodatno odmeril in naložil v plačilo DDV od davčne osnove 1.332.479,08 EUR v višini 293.145,40 EUR. Na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa mu je obračunal tudi zamudne obresti po 7% letni stopnji. Obračun obresti je razviden na straneh 12 in 13 obrazložitve izpodbijane odločbe.

5. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Tožnik navedeno odločitev izpodbija s tožbo in meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, da so bila kršena pravila postopka in da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ugovarja, da zapisnik DIN 0610-97/2018-5 z dne 19. 4. 2018 tožniku ni bil pravilno vročen ter citira določbo 85. člena ZDavP-2 (pravilno 85.a člen ZDavP-2, opomba sodišča). V nadaljevanju podrobneje opiše potek postopka e-Vročanja in zatrjuje, da je bil navedeni zapisnik DIN sicer odložen v njegov profil v portalu eDavki, vendar mu portal eDavki ne omogoča podpisa vročilnice z digitalnim potrdilom in s tem potrditev prevzema. Po poteku 15 dni od dneva, ko je sporočilo puščeno v portalu eDavki, pa se šteje za vročeno (fikcija vročitve) z dnem poteka tega roka. Tožnik se je s predmetnim zapisnikom DIN seznanil šele 15. 5. 2018 in nanj 25. 5. 2018 podal pripombe. Sklicuje se na pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, na pravico stranke do izjave in na pravico do informacij. Stranka mora izvedeti za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Temu služi procesni institut vročanja, katerega cilj je, da sodno pisanje prispe do naslovnika. Vročanje je pomembno tudi za zagotavljanje kontradiktornosti postopka (odločba Ustavnega sodišča RS, Up-367/97 z dne 25. 5. 1999 in U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009). V nadaljevanju citira stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-419/10 glede pravice do informacije. Tožnik meni, da mu zapisnik DIN z dne 19. 4. 2018 ni bil pravilno vročen in so zato tožnikove pripombe z dne 25. 5. 2018 podane pravočasno, zato bi jih moral davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati. V nadaljevanju na straneh 5 do 8 tožbe navaja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-279/08. Po mnenju tožnika je določilo 85.a člena ZDavP-2 možno ustavno skladno interpretirati le tako, da je fikcija vročitve mogoča le v primeru, če si je davčni zavezanec dejansko uredil ustrezen dostop do portala eDavki. Navedeno velja še posebej glede na to, da gre v konkretnem primeru za poseg države (davčnega organa) v pravico posameznika. Tožnik naslovnemu sodišču predlaga, da skladno z določilom 156. člena Ustave RS prekine predmetni postopek in Ustavnemu sodišču RS poda pobudo za oceno ustavnosti petega odstavka 85.a člena ZDavP-2.

7. Tožnik tudi meni, da je davčni organ napačno ugotovil, da bi morala prevzemna družba A. od prevzetih sredstev obračunati DDV, ker ni nadaljevala z dejavnostjo prevzete družbe B. in da naj ne bi šlo za pravo pripojitev z namenom nadaljevanja dejavnosti družbe B., marveč naj bi šlo za izogibanje obračuna DDV, ki ga je družba B. ob nabavi blaga in storitev v preteklih obdobjih upoštevala kot odbitni DDV. V nadaljevanju na straneh 9 in 10 tožbe citira 10. člen ZDDV-1 in vsebino sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 473/2014 z dne 27. 10. 2016, iz katere izhaja, da je pojem prenosa podjetja treba razumeti kot dobavo sredstev podjetja, torej dobavo blaga, ki jo je davčni zavezanec (prenosnik podjetja) opravil drugemu davčnemu zavezancu (prevzemniku podjetja). O prenosu podjetja je mogoče govoriti le, če je prišlo do dobave blaga, ki glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZDDV-1 pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi, kot da je prejemnik lastnik. V nadaljevanju citira določbo 6. člena ZDDV-1. Zakon ne opredeljuje pojma opredmetene stvari, vendar ta pojem ustreza civilnopravnemu institutu stvari. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ne gre za prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi sredstvi družbe B. na družbo A.. V skladu s svobodno gospodarsko pobudo pa se ustanovitelji lahko svobodno odločijo za spremembo statusne oblike družbe: združitev, delitev, prenos premoženja in za spremembo pravnoorganizacijske oblike. Reorganizacija kot statusno preoblikovanje družbe pomeni univerzalno sukcesijo in zahteva zakonski temelj. Tožnik je nesporno univerzalni pravni naslednik družbe B., kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za uporabo 10. člena ZDDV-1, saj ne gre za dobavo blaga (prenos pravice razpolaganja) v smislu 6. člena ZDDV-1. V konkretnem primeru ni prišlo do prenosa pravice do razpolaganja z zalogami (kar je predmet obdavčitve v danem primeru), temveč gre za univerzalno pravno nasledstvo. Da določba 10. člena ZDDV-1 ne velja za primere univerzalnega pravnega nasledstva kaže drugi odstavek 10. člena ZDDV-1, ki uvaja fikcijo pravnega nasledstva samo za potrebe DDV. Poleg navedenega v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 10. člena ZDDV-1, saj ne gre za uporabo prevzetih sredstev za druge namene. V skladu z 10. členom ZDDV-1 prenos podjetja ali dela podjetja ne spada v okvir obdavčenja z DDV in se obravnava kot neobdavčljiva transakcija, kar poenostavlja obračun DDV. Prenositelj podjetja pri prenosu podjetja ali dela podjetja ne obračuna DDV, prevzemnik podjetja ali dela podjetja pa pri prevzemu ne plača DDV. Ker se v tem primeru prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika, mora prevzeta sredstva uporabljati za namene opravljanja obdavčljive dejavnosti, za katero ima pravico do odbitka DDV. Če prevzemnik prevzeta sredstva uporablja za namene, za katere nima pravice do odbitka DDV, mora od teh sredstev obračunati in plačati DDV v skladu z določbami zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev v zasebne namene (7. člen in 15. člen ZDDV-1), seveda, če ni prenosnik opravljal oproščene dejavnosti in zato ni uveljavljal odbitka DDV ob nakupu sredstev, ki sedaj tvorijo podjetje oziroma del podjetja. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDDV-1 mora davčni zavezanec obračunati DDV, če uporabi svoja poslovna sredstva za zasebne namene ali za zasebne namene svojih zaposlenih, če brezplačno odtuji blago ali ga kakorkoli uporabi za druge namene kot za namene opravljanja svoje dejavnosti, če je za to blago ali sestavne dela tega blaga, ki ga uporabi za te namene, izkoristil pravico do celotnega ali delnega odbitka DDV. Zasebna oziroma druga neposlovna raba sredstev davčnega zavezanca je predmet obdavčitve z DDV. Če bi davčni zavezanec, ki izvzame blago, ki je del njegovih poslovnih sredstev za neposlovne namene, enaka sredstva za enake namene kupil na trgu od drugega davčnega zavezanca, bi bil poleg vrednosti teh sredstev dolžan plačati tudi DDV, ki bi ga zaračunal drug davčni zavezanec. Ker pa bi davčni zavezanec kupil blago za neposlovne namene, ne za namene opravljanja obdavčljive dejavnosti, ne bi imel pravice do odbitka DDV, ki ga je plačal pri nakupu blaga. Po drugi strani pa bi moral davčni zavezanec, ki izvzame blago iz svojih poslovnih sredstev, v zasebne oziroma druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če bi ta sredstva prodal na trgu, obračunati predpisani DDV in ga izkazati v svojem davčnem obračunu kot svojo davčno obveznost. Navedena določba pomeni, da mora davčni zavezanec v teh primerih obračunati DDV, kot da bi ta sredstva prodal na trgu. Na podlagi 9. člena ZDDV-1 se za opravljanje storitev za plačilo šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za neposlovne namene, ter opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za zasebne namene ali za druge namene kot za namene opravljanja svoje dejavnosti. Zasebna raba je omejena na uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za namene, ki niso povezani s poslovanjem podjetja. Opravljanje storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene zakon opredeljuje kot: uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za opravljanje storitev v zasebne namene davčnega zavezanca; uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za opravljanje storitev v zasebne namene zaposlenih; uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za opravljanje storitev za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti; opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brez plačila ali za zmanjšano plačilo za zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih oziroma za druge namene kot za namene svoje dejavnosti. Tudi določba prvega odstavka 7. člena ZDDV-1 obdavčuje zasebno rabo oziroma rabo za neposlovne namene, vendar besedilo izključuje darila manjše vrednosti, kar pomeni, da je obdavčena vsaka manjša storitev, ki jo davčni zavezanec opravi za svoje zasebne namene, namene zaposlenih ali katerekoli druge namene, ki ne spadajo v okvir opravljanja dejavnosti.

8. Tožnik tudi ugovarja, da pri pridobitvi zalog ni bila uveljavljena pravica do odbitka DDV. Gre za 12.000 kg sekancev nitk T40-TOW SGL v vrednosti 624.000,00 EUR, ki jih je družba B. kupila od fizične osebe D.D., kar dokazuje prodajna pogodba 001/2015. Že pravni prednik je 31. 12. 2010 izkazal stanje zalog v višini 423.665,45 EUR. Tudi iz navedenega izhaja, da je obdavčenje neutemeljeno. Po mnenju tožnika je ocenjena vrednost zalog 1.332.479,08 EUR previsoka, saj gre za nekurantne zaloge, ki jih je potrebno ovrednotiti po tržnih cenah, za kar sodišču predlaga, da naj imenuje izvedenca ustrezne stroke.

9. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe večkrat sklicuje na ugotovitve v drugih postopkih DIN (npr. pri družbi C.), v katerih tožnik ni sodeloval, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, kar pojasni in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/00, ki jo citira. V nadaljevanju ugovarja kršitvi načela materialne resnice, kar pojasni in navaja določbo 146. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in v njem dajati potrebne podatke ter braniti svoje koristi. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve, če pa to stori po ustni obravnavi, mora opravičiti zakaj tega ni storila na obravnavi (drugi odstavek 139. člena ZDavP-2). Organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Slednje pa tožniku v konkretni zadevi ni bilo omogočeno. V nadaljevanju navaja odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-2/02 in priglaša stroške. Naslovnemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter odloči, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ, kakor tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter ju v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in v zvezi s tožbo navaja:

14. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa, da tožniku za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 dodatno odmeri in naloži v plačilo DDV, ker tožnik v zvezi s prenosom podjetja B. na prevzemno družbo A. ni izkazal, da izpolnjuje vse pogoje iz 10. člena ZDDV-1 in 8. člena PZDDV-1 za davčno nevtralno transakcijo (transakcijo izven sistema DDV). Sporna je razlaga materialnega prava in sicer določbe 10. člena ZDDV-1.

15. Določba 10. člena ZDDV-1 se glasi: „Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni prenos ali kot vložek v podjetje, se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena (prvi odstavek). V primeru iz prvega odstavka tega člena se za potrebe DDV prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika (drugi odstavek). Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora prevzemnik, ki uporablja prevzeta sredstva za druge namene kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka DDV, plačati DDV v skladu z določbami tega zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene (tretji odstavek) . Na podlagi 8. člena PZDDV-1 se pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca šteje, da dobava blaga ni bila opravljena samo, če prevzemnik podjetja ali dela podjetja kot pravni naslednik prenosnika nadaljuje dejavnost (prvi odstavek). Prejšnji odstavek se nanaša tudi na samostojne podjetnika in druge osebe, ki opravljajo dejavnost po drugem odstavku 5. člena ZDDV-1 (drugi odstavek). Prvi odstavek tega člena vključuje tudi statusna preoblikovanja družb, če so opravljena pod pogoji iz tega člena (tretji odstavek). Določbi prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljata tudi pri prenosu dejavnosti na pravnega naslednika v primeru smrti davčnega zavezanca (četrti odstavek).

16. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pri družbah B. in A. prišlo do statusne spremembe in sicer pripojitve družbe B. k družbi A. z obračunskim dnem pripojitve 31. 12. 2016. Navedeni družbi sta 29. 6. 2017 sklenili Pogodbo o pripojitvi, iz katere izhaja, da je prevzeta družba B. z dnem pripojitve prenesla na prevzemno družbo A. celotno premoženje v vseh oblikah (vsa sredstva in vire sredstev), prevzemna družba, pa je kot univerzalni pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja prevzete družbe. Prevzemna družba A. ni nadaljevala z opravljanjem dejavnosti prevzete družbe B., marveč je to dejavnost nadaljevala družba C. v najetih prostorih in z najetimi proizvodnimi sredstvi in opremo, ki je tudi zaposlila delavce družbe B.. Sestavni del notarskega zapisnika Pogodbe o pripojitvi so bili tudi Podatki iz bilance stanja družbe B. na dan 31. 12. 2016, iz katere izhaja vrednost zalog v višini 1.332.479,08 EUR, ki predstavlja davčno osnovo za obračun DDV.

17. Med strankama ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za statusno spremembo in sicer za pripojitev družbe B. k prevzemni družbi A.. Med strankama tudi ni sporno, da je družba A. univerzalni pravni naslednik družbe B. (oziroma kot to navaja tožnik v tožbi da gre za univerzalno sukcesijo). Po presoji sodišča tožnik določbo 10. člena ZDDV-1 in 8. člena PZDDV-1 napačno razlaga. Po tožnikovi razlagi določbe 10. člena ZDDV-1 je o prenosu podjetja mogoče govoriti le, če je prišlo do dobave blaga, ki glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZDDV-1 pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi, kot da je prejemnik lastnik, v konkretni zadevi pa ne gre za dobavo blaga (prenos pravice razpolaganja) v smislu 6. člena ZDDV-1, ker ni prišlo do prenosa pravice do razpolaganja z zalogami (kar je predmet obdavčitve v danem primeru), temveč gre za univerzalno pravno nasledstvo. Po presoji sodišča je tožnikova razlaga določbe 10. člena ZDDV-1 napačna. Že na podlagi jezikovne razlage 10. člena ZDDV-1, kot tudi iz 8. člena PZDDV-1 izhaja, da navedeni določbi urejata tudi davčni režim DDV v primeru statusnih sprememb. Pod zakonsko določeni pogoji so namreč statusne spremembe, s katerimi posledično pride tudi do prenosa podjetja ali dela podjetja, kot jih opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), davčno nevtralna transakcija. Takšna razlaga izhaja tudi ob uporabi namenske razlage. Pod zakonsko določenimi pogoji so namreč statusne spremembe, s katerimi posledično pride tudi do prenosa podjetja ali dela podjetja, kot jih opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), davčno nevtralna transakcija. Poleg tega namena pa je bil namen zakonodajalca tudi poenostavitev obračuna DDV. Med strankama pa v konkretnem primeru ni sporno, da je v konkretnem primeru prišlo do pripojitve celotnega podjetja (pripojitev) in s tem nesporno za prenos vseh sredstev podjetja, vključno s premoženjem v stvareh, ki skupaj tvorijo podjetje na prevzemno družbo, ki s temi sredstvi lahko opravlja samostojno ekonomsko dejavnost. Po presoji sodišča je v danem primeru preneseno podjetje (sredstva in viri sredstev) omogočalo nadaljevanje samostojne ekonomske dejavnosti, ki jo je pred prevzemom opravljala družba B.. Ker je šlo v danem primeru za prenos podjetja kot celote, torej skupka sredstev, ki omogoča izvajanje neodvisne ekonomske dejavnosti, je v tem pogledu v obravnavanem primeru po mnenju sodišča šlo za prenos podjetja, ki se lahko obravnava kot dobava izven sistema DDV. Kot sta pravilno navedla prvostopenjski in pritožbeni organ pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da prevzemnik, v konkretnem primeru je to družba A., nadaljuje z dejavnostjo prevzete družbe, torej z dejavnostjo, ki jo je pred pripojitvijo opravljala družba B.. Le v primeru, če bi bil izpolnjen tudi navedeni pogoj, prenos podjetja ne bi bil predmet obračuna DDV in bi šlo za transakcijo izven sistema DDV. V obravnavanem primeru so po presoji sodišča prenesena sredstva in obveznosti družbe do virov sredstev B. na prevzemno družbo A. omogočala, da bi prevzemna družba A. lahko nadaljevala dejavnost družbe B.. Vendar pa prevzemna družba A. v obravnavanem primeru ni nadaljevala dejavnosti prevzete družbe B., ki pa jo je nadaljevala družba C. v najetih prostorih in z najetimi proizvodnimi sredstvi in opremo, ter z delavci družbe B., ki jih je zaposlila. Le v primeru, če prevzemnik po izvedenem prenosu podjetja ali dela podjetja nadaljuje neodvisno ekonomsko dejavnost prevzete družbe, gre po presoji sodišča za prenos podjetja ali dela podjetja, ki je izvzet iz obdavčitve z DDV. Le pod navedenimi pogoji gre za poenostavitev obdavčitve z DDV. Navedeni ugotovitvi pa tožnik v postopku DIN, v pritožbi in tudi v tožbi ni ugovarjal.

18. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožnikov ugovor, da mu zapisnik DIN ni bil pravilno vročen. S 1. 1. 2016 se je namreč pričel uporabljati 85.a člen ZDavP-2 (novela ZDavP-2H). Na podlagi prvega odstavka tega člena ZDavP-2 davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente prek informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije (portal eDavki). Po navedeni določbi se morajo ravnati vsi navedeni subjekti. Davčni organ odloži dokument, ki ga je treba vročiti, v portal eDavki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil davčnemu organu (tretji odstavek). Zavezanec za davek dokument prevzame s portala eDavki tako, da z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila dokaže svojo istovetnost in prevzame dokument v elektronski obliki ter elektronsko podpiše vročilnico (četrti odstavek). Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko zavezanec za davek z elektronskim podpisom vročilnice prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko mu je bilo obvestilo puščeno prek portala eDavki, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Portal eDavki dokument po preteku šestih mesecev od dneva vročitve izbriše in naslovniku pošlje elektronsko sporočilo, da je dokument izbrisan iz portala eDavki in ga lahko zavezanec prevzame pri davčnem organu (peti odstavek). Podrobnejši način elektronskega vročanja določi minister, pristojen za finance (sedmi odstavek). Na podlagi 3. člena Pravilnika se ob odložitvi dokumenta v osebno mapo zavezanca za davek v portalu eDavki (osebna mapa) zavezancu za davek pošlje informativno elektronsko sporočilo, v katerem se navede, da je bilo določenega dne v njegovo osebno mapo odložen dokument, ki ga je treba elektronsko vročiti po 85.a členu ZDavP-2. Zavezanca za davek se v sporočilu opozori, da mora dokument prevzeti v 15 dneh, sicer se bo z dnem preteka tega roka vročitev štela za opravljeno (prvi odstavek). Če zavezanec za davek v osmih dneh od prejema informativnega elektronskega sporočila iz prejšnjega odstavka tega člena ne prevzame dokumenta, se mu ponovno pošlje elektronsko sporočilo z opozorilom o pravnih posledicah ne prevzema dokumenta (drugi odstavek). Če zavezanec za davek v 15 dneh od prejema informativnega elektronskega sporočila iz prvega odstavka tega člena ne prevzame dokumenta, se mu pošlje informativno elektronsko sporočilo, v katerem se navede, da je zakonski rok za prevzem dokumenta potekel, zato se z dnem preteka tega roka vročitev šteje za opravljeno.

19. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, je bil predmetni zapisnik DIN 19. 5. 2018 odložen v tožnikov profil na portalu eDavki, kar med strankama ni sporno. O navedenem je bil tožnik preko portala eDavki obveščen z obvestilom Obv-DZ dne 19. 4. 2018 in z naslednjim dnem je pričel teči 15-dnevni rok za prevzem tega zapisnika in se je iztekel 4. 5. 2018. Ker tožnik predmetnega zapisnika DIN v danem roku ni prevzel, je nastopila fikcija vročitve. O posledicah neprevzema dokumenta v danem roku, pa je bil tožnik tudi podučen v obvestilu z dne 19. 4. 2018. Po presoji sodišča je tožnikove ugovore glede vročitve predmetnega zapisnika DIN pritožbeni organ pravilno zavrnil na straneh 4 in 5 obrazložitve svoje odločbe in se sodišče z njimi v celoti strinja. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka zaradi nepravilne vročitve zapisnika DIN in tudi ne do kršitve načela kontradiktornosti. Davčni organ pa v konkretnem primeru svoje odločitve tudi ni oprl na dejstva in okoliščine, ki bi bila ugotovljena v drugih postopkih, kot to napačno ugovarja tožnik. Prav tako ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega varstva, saj je tožnik v danem primeru pravočasno vložil pritožbo, pritožbeni organ pa se je do vseh tožnikovih pritožbenih ugovorov tudi opredelil. Po mnenju sodišča je imel tožnik vse možnosti, da se v obravnavanem davčnem postopku izjavi, da navaja dejstva in predloži dokaze. Tožnikove dokazne predloge je davčni organ pravilno zavrnil in svojo zavrnitev tudi pravilno obrazložil. Davčni organ je po presoji sodišča vročitev predmetnega zapisnika DIN opravil v skladu z veljavno zakonodajo.

20. Sodišče ne vidi neskladnosti petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 z določbo 156. člena Ustave RS in ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj poda pobudo za oceno ustavnosti določbe petega odstavka 85.a člena ZDavP-2. Po prepričanju tožnika je namreč določbo petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da je fikcija vročitve mogoča le v primeru, da si je davčni zavezanec dejansko uredil ustrezen dostop do portala eDavki. Po presoji sodišča vročitev preko portala eDavki, ki jo določa 85.a člen ZDavP-2, zavezuje in velja enako za davčni organ, kot tudi vse v citirani določbi navedene subjekte. Na podlagi prvega odstavka 85.a člena ZDavP-2 davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente prek informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije (portal eDavki). Po povedanem, se mora po navedeni določbi ravnati tako davčni organ, kot tudi vsi navedeni subjekti, ki imajo hkrati tudi dolžnost, da redno pregledujejo portal eDavki.

21. V zvezi s tožnikovimi ugovori glede višine davčne osnove za odmero DDV se je pravilno opredelil pritožbeni organ na strani 10 obrazložitve svoje odločbe. V konkretnem primeru davčni organ ni sam vrednotil zalog, kot to napačno davčnemu organu očita tožnik, marveč so bile zaloge ovrednotene na dan obračuna pripojitve v višini 1.332.479.06 EUR, ki izhaja iz bilance, ki je bila priloga predmetne Pogodbe o pripojitvi. Sodišče zato ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, naj imenuje izvedenca ustrezne stroke, da bi ugotovil vrednost zalog.

22. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravila postopka niso bila kršena, prav tako ni podanih očitanih kršitev ustavnih pravic, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj je prvenstveno sporna razlaga prava in sicer določbe 10. člena ZDDV-1. V predmetnem postopku so bili relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1), tožnik pa v tožbi tudi ni predlagal novih relevantnih dokazov. Ker tožnik svojega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika ni v ničemer substanciral, mu sodišče ni sledilo.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 10, 10/1, 10/3
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 85a, 85a/1, 85a/5

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) - člen 8, 8/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NzE3