UPRS Sodba I U 1170/2018-19

Jedro

Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2.

Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom, velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, se šteje, da predmetno vozilo v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da gre za vozilo, ki se leta 2016 prvič registrira na območju Republike Slovenije. Navedena določba je jasna, in je ni mogoče razlagati tako, da za primere, ko je bil davek (s pravnomočno odločbo) domnevno napačno odmerjen, in posledično, (prav tako s pravnomočno odločbo) domnevno napačno vrnjen, to ne velja, kot to predlaga tožnik. Sodišče torej pritrjuje ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre v obravnavnem primeru glede na sedmi odstavek 11. člena ZDMV za prvo registracijo vozila, ne glede na začasno registracijo v letu 2012 zaradi dobave vozila v drugo državo članico. Glede na citirani 3. člen ZDMV gre torej v obravnavnem primeru za vozilo, za katerega obstoji zakonska obveznost plačila DMV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikov predlog za obnovo davčnega postopka po 89. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in predlog za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2, z dne 26. 9. 2016 (1. točka izreka). Odločila je še, da finančnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 26. 9. 2016 pri prvostopenjskem organu vložil predlog za obnovo davčnega postopka po 89. členu ZDavP-2 in predlog za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2, v katerem je navedel, da bi pri nakupu vozila 2012 moralo priti do oprostitve plačila davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) po četrtem odstavku 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV). Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil zavezanec za plačilo davka na motorna vozila za predmetno vozilo leta 2012 njegov dobavitelj, to je družba A., d. o. o., zavezanec za vračilo plačnega davka pa družba Avtohiša B. d. o. o., ki je tožniku vozilo prodala. Ker se je davčni postopek odmere in vračila DMV v obravnavanem primeru vodil zoper dejanske zavezance in so ti postopki pravnomočno zaključeni ter v njih tožnik ni sodeloval kot stranka v postopku, tudi ne more predlagati njihove obnove oz. odprave teh postopkov in s tem uveljaviti svojih pravnih pravic in pravnih koristi.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritrjuje prvostopenjskemu organu, da se je postopek vračila DMV leta 2012 vodil zoper dejanskega zavezanca za davek na podlagi njegove zahteve in je bil tudi pravnomočno zaključen. Ker tožnik v njem ni sodeloval in tudi ni bil stranka v prvotnem postopku oz. ni bil zavezanec za plačilo in ne za vračilo davka, ne more uspeti s predlogom za obnovo oz. odpravo odločbe iz leta 2012. Obnovo oz. odpravo odločbe, ki se je začela na zahtevo stranke, lahko zahteva le stranka oz. zavezanec za davek. Poleg tega navaja, da tožnik odločbi o vračilu DMV iz leta 2012 očita napačno uporabo materialnega prava, kar ne more biti razlog za odpravo odločbe po 90. členu ZDavP-2, o čemer drugostopenjski organ poda pojasnilo. Zato prvostopenjski organ tudi ni imel zakonskega razloga za uporabo 90. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti.

4. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku od davčne osnove 16.598,00 EUR odmeril davek na motorna vozila po stopnji 26 % in dodatni davek na motorna vozila po stopnji 0 % v znesku 4.315,48 EUR, ki ga je treba plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe na tam navedeni davčni podračun, sicer se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Odločil je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži te odločbe.

5. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 2. 8. 2016 pred prvostopenjskim organom vložil napoved za odmero DMV za pridobitev osebnega vozila Nissan Pathfinder iz druge države članice EU - Francije, katerega vrednost znaša 16.598,00 EUR. Kot podlago za odmero davka je navedel 3. in 4. člen ZDMV. Tožnikovemu ugovoru, da v obravnavnem primeru primeru ne obstoji obveznost za plačilo DMV, saj gre dejansko za drugo registracijo, ker je bilo vozilo leta 2012 začasno registrirano v Sloveniji, toženka odgovarja, da gre na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV v obravnavanem primeru za registracijo vozila, ki v RS še ni bilo registrirano, torej gre v danem primeru za prvo registracijo vozila. DMV za obravnavano vozilo je bil obračunan s strani zastopnika znamke družbe Nissan, plačan DMV pa je bil vrnjen zavezancu Avtohiši B. d .o. o. na podlagi 11. člena ZDMV (dobava v drugo državo). Tožnik je zato v skladu s 3. in 4. členom ZDMV dolžan plačati davek na motorna vozila pri dobavi vozila v RS.

6. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo. Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru sporna zakonitost odločbe, izdane 26. 9. 2016, in ne odločbe, ki je bila izdana leta 2012. Zato tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi navaja, da je prvostopenjski organ pri izdaji odločbe leta 2012 bistveno kršil določbe ZDMV, ker ni upošteval četrtega odstavka 5. člena ZDMV in Šestega protokola k Splošnemu sporazumu o privilegijih in imunitetah Sveta Evrope (v nadaljevanju Šesti protokol). Postopek vračila DMV se je leta 2012 vodil zoper dejanskega zavezanca za davek in je bil tudi pravnomočno zaključen.

7. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa in dodaja, da iz spisa ni razvidno, da bi tožnik v času vnosa konkretnega vozila v Slovenijo izpolnjeval pogoje za oprostitev DMV. Ravno nasprotno, po zaključku življenja in dela v Franciji je v Slovenijo vnesel tudi motorno vozilo, kot oseba, ki je pridobila vozilo v drugi državi članici EU za osebne namene. Zato pritožnik v obravnavanem primeru ne izpolnjuje pogojev za dosego in za uveljavljanje oprostitve plačila DMV po ZDMV. Pojasnjuje tudi, zakaj drugačne odločitve ne bi bilo mogoče sprejeti ob upoštevanju Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske Unije. Ob upoštevanju sedmega odstavka 11. člena ZDMV gre tudi po presoji pritožbenega organa za prvo registracijo vozila, ne glede na začasno registracijo zaradi dobave v drugo državo članico v letu 2012. DMV se zaračuna z izjemami iz 5. člena ZDMV, kot posledica uporabe vozila v slovenskem cestnem omrežju. V obravnavanem primeru je tožnik državljan Republike Slovenije, ki je po zaključku opravljanja funkcije sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice opravil pridobitev vozila za svojo osebno uporabo iz druge države članice in je zato po mnenju pritožbenega organa zavezan za plačilo DMV. Izjeme od splošnega pravila o obdavčitvi pa je treba razlagati restriktivno. Zaključuje, da v obravnavanem primeru ni razvidno, da bi bila kršena katera koli določila DMV niti določila Protokola o privilegijih in imunitetah EU.

8. Tožnik se z izpodbijanima sklepom in odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj naj bi davčni organ spregledal predpis, ki bi ga moral uporabiti, kršitev bistvenih pravil postopka zaradi neuporabe 89. in 90. člena ZDavP-2, iz previdnosti pa uveljavlja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede statusa sodnika ESČP v letih 1998 do 2016.

9. V tožbi in dopolnitvah med drugim navaja, da se drugostopenjski organ izčrpno sklicuje na Protokol o privilegijih in imunitetah EU, na katerega se tožnik nikoli ni skliceval, saj nikoli ni bil uradnik EU. Skliceval se je na Šesti Protokol z dne 5. 3. 1996 k splošnemu Sporazumu o privilegijih in imunitetah Sveta Evrope z dne 2. 9. 1949 ter ga na željo prvostopenjskega organa celo predložil. Drugostopenjski organ pa ga je celo ignoriral, ker je zmotno navedel, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče jasno in brez dvoma razbrati, da obstajajo pogoji za uveljavitev oprostitve plačila DMV. Tožnik se je skliceval na 6. Protokol kot pravni vir ter predložil mnenje prof. A.A., ki potrjuje, da 6. Protokol v 1. členu izrecno navaja, da imajo sodniki ESČP privilegije in imunitete, ki se podeljujejo diplomatskim predstavnikom. Zato drugostopenjski organ materialnega prava ni pravilno uporabil. Glede navedb davčnih organov, da izrednih pravnih sredstev po 89. in 90. členu ZDavP-2 ni mogel uporabiti, ker ni bil stranka, pa navaja, da je davčni organ ti dve sredstvi dolžan uporabiti po uradni dolžnosti. Pojasnjuje, zakaj meni, da je bila zmotna uporaba materialnega prava očitna. V primeru, ko mednarodni pravni vir izrecno zahteva oprostitev davka, davčni organ pa v letu 2012 uporabil institut vračila davka, pri čemer naknadno vztraja, bi morala biti napačnost uporabe materialnega prava vsakomur več kot očitna. Če se davek vrača, to pomeni, da je bil predhodno odmerjen, kar Šesti protokol izrecno prepoveduje. Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da ni jasno, ali so davčni organi tako leta 2012, kot leta 2016 in leta 2018 upoštevali dejstvo, da je tožnik od 1998 do leta 2016 opravljal funkcijo sodnika ESČP. V ta namen sodišču predlaga, naj razpiše glavno obravnavo in po potrebi zasliši tožnika. Na naroku bi se lahko razjasnilo tudi vprašanje uporabe mednarodnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo prvostopenjskega organa z dne 26. 9. 2016 ter sklep istega organa z dne 18. 10. 2017 odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v skladu s Pravilnikom s pripadajočim DDV.

10. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker sta v obravnavanem primeru akta, s katerima je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijani sklep prvostopenjskega organa št. 4234-22366/2016-4 z dne 18. 10. 2016 in odločba istega organa št. DT4234-22366/2016-2 (08-332-34) z dne 26. 9. 2016, in ne odločbi upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedena akta, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbi upravnega organa druge stopnje, ni presojalo. Prav tako se sodišče ni opredeljevalo do tožnikovih navedb, ki jih je podal po preteku roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, saj uveljavljanje novih tožbenih razlogov po poteku roka za vložitev tožbe ni dopustno¹, predvsem z vlogo z dne 11. 9. 2019.

O tožbi zoper izpodbijani sklep Finančne uprave RS št. 4234-22366/2016-4 u dne 18. 10. 2016:

13. Sodišče uvodoma navaja, da je predmet tega postopka pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa o tožnikovem predlogu za obnovo postopka po 89. členu ZDavP-2 in odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2. Zato se sodišče do tožnikovih ugovorov, s katerimi izraža nestrinjanje s postopanjem toženke, ker na navedeni pravni podlagi ni začela postopka po uradni dolžnosti, ne bo opredeljevalo.

14. V zadevi ni sporno, da tožnik v postopkih odmere in vračila davka na motorna vozila (leta 2012) ni sodeloval kot stranka in da so ti postopki pravnomočno zaključeni. Iz neprerekanih ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi izhaja, da je bil zavezanec za obračun in plačilo davka na motorna vozila za predmetno vozilo v letu 2012 dobavitelj predmetnega vozila, to je podjetje A. d. o. o., zavezanec za vračilo davka na motorna vozila za predmetno vozilo pa podjetje Avtohiša B. d. o. o. (zaradi dobave vozila v drugo državo članico po 11. členu ZDMV), ki je tožniku vozilo prodala.

15. Sporno pa je stališče toženke, na katerem izpodbijani sklep temelji, da tožnik kot tak (kot oseba, ki v postopku odmere in vračila davka kot stranka ni sodeloval) ne more uveljavljati obnove teh postopkov na podlagi 89. člena ZDavP-2 oziroma odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2 in s tem uveljavljati svoje pravice in pravne koristi.

16. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik predlagal obnovo davčnega postopka po 89. členu ZDavP-2. Iz v času odločanja veljavnega drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 izhaja, da, če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Peti odstavek 89. člena v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnega ZDavP-2 je določal, da lahko v rokih iz drugega odstavka tega člena predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek.

17. Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tudi po presoji sodišča tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno.

18. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2.

19. Prvi odstavek 90. člena ZDavP-2 namreč določa, da če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Ker ni sporno, da tožnik po odločbi, katere odpravo, razveljavitev in spremembo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo davka ne zavezanec za njegovo vračilo, prav tako pa ne navaja, da bi bil njegov pravni naslednik, s predlogom tudi po presoji sodišča ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

20. Pravilna pa je po presoji sodišča tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da tožnik s tem, ko zatrjuje, da bi moralo biti v letu 2012 odločeno, da je dobava vozila oproščena plačila DMV po 4. točki 5. člena ZDMV, uveljavlja kršitev materialnega prava (da je bil pri izdaji odločbe materialni predpis napačno uporabljen oziroma da sploh ni bil uporabljen), ki po 90. členu ZDavP-2 ni razlog za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe, kar je pravilno pojasnil drugostopenjski organ. Da pojem „očitna napaka“ iz 90. člena ZDavP-2 ne vključuje tudi kršitve materialnega prava, pa je izrecno presodilo že Vrhovno sodišče v sodbah X Ips 481/2014 in X Ips 482/2014 z dne 20. 4. 2016.

21. Ker sta torej odločitvi o odmeri DMV in vračilu plačanega DMV iz leta 2012 pravnomočni, tožnik pa leta 2012 ni bil zavezanec za plačilo DMV, ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da bi moral davčni organ leta 2012 ugotoviti, da je tožnik plačila DMV oproščen na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZDMV v zvezi s Šestim protokolom k splošnemu sporazumu o privilegijih in imunitetah Sveta Evrope.

O tožbi zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT4234-22366/2016-2 (08-332-34) z dne 26. 9. 2016:

22. V zadevi ni sporno, da je tožnik 2. 8. 2016 predložil napoved za odmero davka na motorna vozila za pridobitev osebnega vozila iz druge države članice. Prav tako ni sporna ocenjena vrednost navedenega vozila, in sicer znaša 16.598,00 EUR. Sporno pa je, ali je tožnik upravičen do oprostitve plačila davka.

23. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi ter tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje.

24. DMV se plača od določenih motornih vozil, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije (3. člen ZDMV). Zavezanec za obračunavanje in plačevanje davka je proizvajalec oziroma oseba, ki pridobi motorno vozilo v drugi državi članici Evropske Unije oziroma uvoznik motornih vozil (prvi odstavek 4. člena ZDMV).

25. Kot rečeno, iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in povzetega v izpodbijani odločbi, ki ni sporno, izhaja, da je tožnik predmetno vozilo leta 2012 kupil in prevzel pri Avtohiši B. d. o. o. Vozilo je bilo dobavljeno tožniku v Francijo, v Sloveniji pa začasno registrirano zaradi dobave v tujino. Za obravnavno vozilo je bil zavezanec za plačilo DMV leta 2012 njegov dobavitelj, to je zastopnik znamke Nissan, družba B. d. o. o., zavezanec za vračilo davka pa je bila družba Avtohiša B. d. o. o., ki je vozilo tožniku prodala. Navedeni družbi je bil plačani DMV na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZDMV s pravnomočno odločbo vrnjen.

26. Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom, velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, se šteje, da predmetno vozilo v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da gre za vozilo, ki se leta 2016 prvič registrira na območju Republike Slovenije.² Navedena določba je jasna, in je ni mogoče razlagati tako, da za primere, ko je bil davek (s pravnomočno odločbo) domnevno napačno odmerjen, in posledično, (prav tako s pravnomočno odločbo) domnevno napačno vrnjen, to ne velja, kot to predlaga tožnik. Sodišče torej pritrjuje ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre v obravnavnem primeru glede na sedmi odstavek 11. člena ZDMV za prvo registracijo vozila, ne glede na začasno registracijo v letu 2012 zaradi dobave vozila v drugo državo članico. Glede na citirani 3. člen ZDMV gre torej v obravnavnem primeru za vozilo, za katerega obstoji zakonska obveznost plačila DMV.

27. Prav tako sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnik ni izkazal, da bi v času nastanka davčne obveznosti, torej v času nastanka odločilne okoliščine za odmero davka, to je v času (prve) registracije vozila v Sloveniji (2016), izpolnjeval pogoje za oprostitev DMV iz 4. člena ZDMV. Celo nasprotno, tožnik sam zatrjuje, da je bilo prav prenehanje dela v Franciji razlog za vnos vozila v Slovenijo. Zato tožnikov status sodnika na ESČP do navedene odločilne okoliščine na odmero predmetne davčne obveznosti ne more vplivati.

28. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

29. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih aktov, ni sporno, kar je predhodno pojasnjeno (tudi glede tožnikovega statusa sodnika na ESČP od leta 1998 do leta 2012, prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče zato tožnika ni zaslišalo. Glede na pravnomočnost odločitev toženke iz leta 2012 o odmeri davka in vračilu davka pa tudi ni bistveno, ali sta organa leta 2012 pravilno uporabila materialno pravo, v zvezi s čimer tožnik prav tako predlaga razpis glavne obravnave. Poleg tega je tožnik kot dokaze predlagal še vpogled v listine, ki se nahajajo že v upravnih spisih, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, ter vpogled v predpise (Splošni sporazum, Šesti protokol) in prakso ESČP. Glede tožnikovega sklicevanja na sodbo Mirovni inštitut proti Sloveniji (št. 32303/13 z dne 13. 3. 2018) sodišče pripominja, da iz nje ne izhaja obveznost sodišča v vsakem primeru razpisati glavno obravnavo, ampak je ESČP razsodilo, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena EKČP, ker ni moglo ugotoviti, ali je upravno sodišče preprosto zanemarilo zahtevo tožnika za tako obravnavo. V obravnavnem primeru sodišče ni prezrlo tožnikove zahteve za razpis obravnave, ampak je predhodno pojasnilo, zakaj je ne bo opravilo. Ob ugotovitvi, da je relevantno dejansko stanje nesporno, in ob tem, da tožnik ne navaja, da v upravnem postopku in v upravnem sporu ni imel možnosti izjaviti se glede vseh vprašanj, ki se tičejo izvedbe postopka, kot vprašanj, ki se tičejo uporabe materialnega prava, sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 obravnave ni opravilo.

30. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019.
² V Poročevalcu Državnega zbora EVA 2008-1611-0052/00712-18/2009/24 z dne 30. 6. 2009 v obrazložitvi k 11. členu izhaja, da navedeno določilo pomeni, da se v primeru, ko se vozilo vrne v Slovenijo, šteje za vozilo, ki se v Sloveniji registrira prvič in se zanj odmeri davek.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2009/2018-10
• UPRS Sodba I U 2416/2018-12, enako tudi ,
• UPRS sodba U 909/2001