UPRS Sodba I U 2260/2017-27

Jedro

V postopku razlastitve se ne odloča o obstoju upravičenj, ki jih želijo (tožniki v tem upravnem sporu) varovati in s temi utemeljujejo svoje interes (kategorizacija ceste pred 2005, edini dostop do njihovega stalnega prebivališča, cesta zgrajena v letih 1987/1988 s prispevki sovaščanov, še ne sodno ugotovljena priposestvovana stvarna služnost hoje in vožnje), zato tako utemeljen interes ne more biti prizadet. Ker torej niso nosilci pravno varovanih pravic ali upravičenj, niti niso razlastitveni upravičenci ali zavezanci, odločanje o razlastitvi njihovega pravnega položaja ne more poslabšati.

Zasebna korist zaradi razlastitve tujega zemljišča ne more biti prizadeta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ v upravni zadevi razlastitve v javno korist nepremičnin s parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ..., pri katerih je kot izključni lastnik vknjižen A.A., zavrnil zahtevo tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev ter s tem pravico do sodelovanja v postopku (1. točka izreka); zavrnil zahtevo tožnikov za prekinitev postopka razlastitve do pravnomočne ugotovitve obstoja stvarne služnosti na parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ... (2. točka izreka) ter odločil, da z izdajo tega sklepa niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je glede na stališče v sodbi Upravnega sodišča I U 1164/2015 z dne 10. 5. 2016 razlastitev možna le v javno korist, zato razlastitev obravnavanih zasebnih zemljišč ni možna zaradi varovanja zasebnega interesa. Občina Straža je vložila predlog za razlastitev na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakoa o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/2005)ZJC-B), pri katerem se uporabljajo tudi določbe Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). Po 94. členu ZUreP-1 sta stranki postopka razlastitve razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec. Ugotavlja, da je domačija ... zadnja hiša na koncu kategorizirane poti JP ..., ki med drugim poteka po obravnavanih zemljiščih. Iz zahteve tožnikov za vstop v postopek jasno izhaja, da bi kot stranski udeleženci v tem postopku uveljavljali svoj zasebni interes, saj zatrjujejo, da obstoječa pot po teh zemljiščih predstavlja edino dostopno pot do prebivališča in kmetije na naslovu ... Zaključuje, da zasebni interes tožnikov kljub vloženi tožbi na ugotovitev služnosti vožnje in hoje preko parcel A.A. ne dosega stopnje javnega interesa, ki je določena v 19. členu ZJC-B kot pogoj za razlastitev.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil.

3. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 145. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter kršil pravico do izjave. Odločitev je namreč sprejel na podlagi dokazov, ki jih je (kot je navedel) izvedel po uradni dolžnosti, saj je vpogledal v e-zemljiško knjigo in v svoj arhiv ter na tej podlagi zaključil, da sporna cesta preko nepremičnin, ki so predmet razlastitve, poteka le še do stanovanjske hiše ..., ki ima možnost urediti si dostopno pot drugje, zato ni izkazan širši javni interes. Gre za ugotovitve, ki so diametralno nasprotne trditvam tožnikov, torej, da imajo njihova hiša in objekti izdano uporabno dovoljenje, da se je dostop do teh objektov vselej vršil po JP ... v času izgradnje objektov še v času Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v času pridobivanja potrdila o uporabnem dovoljenju in tudi sedaj, da je ta cesta edina dostopna cesta v naravi, da druge ceste v naravi nikoli ni bilo in je tudi sedaj ni. Menijo, da bi moral prvostopenjski organ razpisati ustno obravnavo tudi v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZUP, ker so v postopku priznanja stranske udeležbe udeležene stranke z nasprotujočimi interesi. Tožniki so tudi izrecno zahtevali, da jih organ zasliši, pa tega ni storil. Menijo, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza standardu iz 214. člena ZUP. Poudarjajo, da ZUreP-1 vprašanja stranskih udeležencev ni drugače uredil kot ZUP, zato je treba njihovo zahtevo presoditi po ZUP. Opozarjajo tudi na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015. V nadaljevanju tožbe povzemajo še svoje navedbe v zvezi z neuspešnim izločanjem uradne osebe B.B. iz odločanja o zadevi. Njeno ravnanje je pristransko, saj je odločitev oprla na dokaze (gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2008, vpogled v e-zk in v PISO), iz teh dokazov napravila ugotovitve o dejstvih ter nanje oprla svojo odločitev, pri čemer tožnikom pred odločitvijo ni dala možnosti izjasnitve. Načelnica UE pa nudi kritje B.B., da slednja lahko ravna, kot opisano, saj je predlog za izločitev zavrnila. Navaja, da ima partner načelnice podjetjeC., katerega glavna dejavnost je arhitekturno projektiranje. Gre očitno za konflikt interesov, ki ustvarja najmanj videz, da zasebni interes načelnice vpliva na nepristransko odločanje. Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da prvostopenjski sklep v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da zahtevku tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev v postopku razlastitve nepremičnin parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ... ugodi in upravni postopek prekine; podrejeno, da zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Predlagajo tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka in stranka z interesom Občina Straža na tožbo nista odgovorili.

5. Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi nasprotuje tožbi, se strinja z odločitvijo upravnega organa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže, ker je bilo o isti stvari že odločeno s sodbo I U 1437/2016.

6. Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2018 v skladu s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Mirovni inštitut predlagajo, da sodišče opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze, vključno z ogledom na kraju samem in zaslišanjem tožnikov.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankami je sporna zavrnitev zahteve tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev v postopku razlastitve nepremičnin parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ..., ki sta v izključni lasti razlastitvenega zavezanca A.A., ter s tem njihova pravica do sodelovanja v navedenem razlastitvenem postopku.

9. Sodišče je o vprašanju priznanja statusa stranskih udeležencev tožnikom v postopku razlastitve nepremičnin parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ... že večkrat odločalo, in sicer najprej s sodbo I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017, s katero je njihovo tožbo zavrnilo, zoper to so tožniki vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 331/2017 z dne 23. 1. 2019 zavrglo, nazadnje pa s sodbama I U 2259/2017 (tožnik: Č.Č.) in I U 2624/2017, obe z dne 2. 4. 2019, s katerima je njihovi tožbi v navedenih zadevah zavrnilo.

10. Vendar je treba ugovor stranke z interesom A.A., da je bilo o obravnavani zadevi že pravnomočno razsojeno, zavrniti. Po 8. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) namreč sodišče zavrže tožbo, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. Da bi bilo tožbo mogoče zavreči iz tega razloga, morajo biti izpolnjeni trije pogoji: istovetnost strank, istovetnost zadeve in že presojena zadeva. Istovetnost zadeve je podana, če je nova tožba uperjena zoper isti upravni akt.¹ Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da gre za položaj, ko je "o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba" le takrat, kadar je sodišče že presodilo utemeljenost tožbe iste stranke zoper isti akt uprave.² O tožbi zoper sklep, ki je predmet upravnega spora v tej zadevi, pa sodišče še ni odločilo.

11. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnih spisov, je upravni organ svojo odločitev oprl na 43. člen ZUP, za katerega tožniki menijo, da ga je uporabil napačno.

12. Po 43. členu ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek); pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek); oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek). Iz citirane določbe izhaja, da mora med stranskim udeležencem in upravno stvarjo, ki je predmet upravnega postopka, obstajati določeno razmerje. Materialni predpis je tisti, ki ureja to povezanost s tem, ko določa, kdo ima pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi³.

13. Tožniki so s svojo zahtevo, o kateri je odločeno z izpodbijanim sklepom, svoj vstop v postopek utemeljevali z naslednjimi dejstvi: - da v stanovanjski hiši ... stalno prebivajo od rojstva oziroma primožitve, lastnik te domačije, ki prehaja iz roda v rod je prvi tožnik, -na njihovi domačiji se nahajajo tudi spremljajoči objekti (kozolec, drvarnica, svinjaki, zidanica), ki imajo uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1 (potrdilo Upravne enote Novo mesto, št. 351-1279/2008-9 z dne 10. 4. 2009), kar med drugim pomeni, da gre za objekte, ki so se uporabljali že leta 1967, to pa pomeni tudi legalen dostop do njih, - da se je do te hiše in spremljajočih objektov vselej dostopalo po cesti preko nepremičnin razlastitve, saj je cesta JP ... (ki poteka tudi preko nepremičnin s parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ...,) vselej predstavljala edino dostopno cesto v naravi, torej, da s tem ko organ odloča o zahtevi za razlastitev, hkrati odloča, ali bodo tožniki obdržal edino dostopno pot do svojega prebivališča, - da cesta obstaja od nekdaj, prej je bila makadamska, od leta 1987/1988 pa asfaltirana s prispevki občine in prispevki občanov, med drugim tudi s prispevki tožnikov, - da je cesta kategorizirana od 1999 dalje.

14. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna.

15. Skladno z 19. členom ZJC-B, po katerem je Občina Straža, kot razlastitvena upravičenka, vložila zahtevo za razlastitev, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu, če ob uveljavitvi tega zakona (tj. 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena tega zakona (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena (drugi odstavek). V nadaljnjih odstavkih te določbe so nato določene posebnosti postopka po tem členu glede na ZUreP-1.

16. Kot je to sodišče navedlo že v 9. točki obrazložitve naštetih sodbah, tožniki zahtevajo vstop v postopek razlastitve, voden po določbah ZJC-B in ZUreP-1. Namen razlastitve je odvzem lastninske pravice na nepremičnini (ali omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas in obremenitev z začasno ali trajno služnostjo) za gradnjo ali prevzem objektov ali rekonstrukcijo in rušitve objektov za namene, opredeljene v 93. členu ZUreP-1, dopustna pa je le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (92. člen ZUreP-1). V 94. členu ZUreP-1 pa je določeno, da je razlastitveni upravičenec država oziroma občina (kar je odvisno od namena razlastitve - torej ali gre za izvajanje razlastitve za namene gradnje iz 93. člena tega zakona iz državne pristojnosti ali občinske pristojnosti ter na tej podlagi ustreznih prostorskih aktov), razlastitveni zavezanec pa fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet razlastitve, oziroma oseba, ki je sklenila pravni posel (z lastnikom nepremičnine, ki je (še) vpisan v zemljiški knjigi), na podlagi katerega se lahko vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik. Pod pogoji iz 108. člena ZUreP-1 je stranka postopka tudi imetnik stvarnih pravic na nepremičnini in pravic iz najemne in zakupne pogodbe (tretji odstavek 108. člena ZUreP-1).

17. To pomeni, da se pravni interes v tem primeru presoja po 43. členu ZUP v materialnopravni povezavi s postopkom, v katerega želijo vstopiti. Zasebni interes v postopku razlastitve tujega zemljišča namreč ne more biti varovan, kolikor ne dosega stopnje javnega interesa, ki ga organ ugotavlja ob pravilni uporabi določbe 19. člena ZJC-B⁴. Take stopnje zasebnega interesa, ki bi temeljil na materialnih predpisih, pa tožniki nedvomno ne uveljavljajo, saj navajajo, da so obravnavane nepremičnine del javne poti JP ..., ki predstavlja edino dostopno pot do hiše na naslovu ..., katere lastnik je prvi tožnik, ki z ostalimi tožniki tam tudi stalno prebiva.

18. Tožniki svojega pravnega interesa tudi ne morejo uspešno uveljaviti z uporabnim dovoljenjem z dne 10. 4. 2009, izdanim za hišo in spremljajoče objekte na naslovu..., na podlagi 197. člena ZGO-1. Po tej določbi se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu (ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja), med drugim vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajena, z dnem uveljavitve tega zakona, na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Sodišče se strinja s tožniki, da je za uporabo objekta nedvomno potreben tudi dostop do tega, vendar pa tudi s tem ne izkazujejo take stopnje zasebnega interesa, ki bi terjala njihovo sodelovanje v postopku razlastitve po 19. členu ZJC-B.

19. Za pravno ureditev dostopa do stanovanjske hiše ... in pripadajočih objektov, kar želijo uveljaviti in doseči tožniki, bi namreč morali uporabiti druga pravna sredstva in postopke⁵. S tem v zvezi sicer zatrjujejo, da so služnost hoje in vožnje po predmetnih nepremičninah priposestvovali, zaradi česar so skupaj z obravnavano zahtevo za priznanje statusa stranskih udeležencev v tem razlastitvenem postopku zahtevali tudi, da upravni organ postopek razlastitve prekine do pravnomočne ugotovitve obstoja stvarne služnosti na predmetnih nepremičninah parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ... Vendar niti s trditvijo o priposestvovanju služnosti hoje in vožnje po predmetnih nepremičninah, ki je sicer kontradiktorna njihovim ostalim trditvam, ne morejo utemeljiti interesa, ki ga zasledujejo. Ne zasledujejo namreč cilja, da do razlastitve ne pride, ko bi zatrjevano služnost (če bi jo imeli) ohranili, temveč zasledujejo isti interes kot razlastitvena upravičenka, torej da naj se predmetni nepremičnini, na katerih je cesta, razlastita. Zaradi razlastitve pa lahko imetniki stvarne služnosti to pravico izgubijo.

20. Prav tako ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da so za obstoječo cesto JP ... prispevali denarna sredstva za gradnjo iz makadamske ceste v asfaltno, s čimer je soglašal tudi pravni prednik razlastitvenega zavezanca, kar je pomenilo realizacijo dogovora med občani, temelječega na 74. členu Ustave SRFJ iz leta 1974, saj to za postopke razlastitve po sedaj veljavnih določbah, kot tudi za obravnavani postopek razlastitve po ZJC-B v zvezi z ZureP-1, ni relevantno dejansko stanje.

21. Zgoraj navedenim razlogom sodišča je v svojem sklepu, X Ips 331/2017 z dne 23. 1. 2019 (zavrženje revizije zoper sodbo I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017), (smiselno) pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ko je med drugim navedlo, da se v postopku razlastitve ne odloča o obstoju upravičenj, ki jih želijo revidenti (tožniki v tem upravnem sporu) varovati in s temi utemeljujejo svoje interes (kategorizacija ceste pred 2005, edini dostop do njihovega stalnega prebivališča, cesta zgrajena v letih 1987/1988 s prispevki sovaščanov, še ne sodno ugotovljena priposestvovana stvarna služnost hoje in vožnje), zato tako utemeljen interes ne more biti prizadet. Ker torej niso nosilci pravno varovanih pravic ali upravičenj, niti niso razlastitveni upravičenci ali zavezanci, odločanje o razlastitvi njihovega pravnega položaja ne more poslabšati, še zlasti glede na jasno vsebino 108. člena ZureP-1, ki tak položaj daje le imetnikom pravic, torej tistim, ki določene pravice (že) imajo⁶.

22. Tožniki ugovarjajo tudi kršitve pravil postopka. Organ je namreč svojo odločitev oprl tudi na dokaze, ki jih je izvedel po uradni dolžnosti (vpogled v zemljiško knjigo, arhiv upravnega organa), pred izdajo izpodbijanega sklepa pa tožnikom ni omogočil, da se o njih izjavijo. Sodišče se strinja, da je organ do svojih ugotovitev prišel tudi na podlagi dokazov, ki jih tožniki niso predlagali, niti predložili, vendar pa s tem ni bistveno kršil pravil postopka, saj je kot primarno svojo presojo, ali tožniki izkazujejo pravni interes za sodelovanje v postopku, oprl na dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali v postopku in na tej podlagi (tudi) presodil, da ga ne. Zato ne-seznanitev tožnikov s temi ugotovitvami (ne glede na to, da jih tožniki zavračajo) ne vpliva bistveno na presojo zakonitosti tega sklepa in ne terja njegove odprave iz tega razloga.

23. Drugačne odločitve zato tožniki tudi ne bi mogli doseči z navedbami, ki jih podajajo v tožbi, in sicer da je bila gradnja nove hiše, za katero je bil predviden drug dostop, ustavljena ter da ta dostop ni bil nikoli zgrajen oziroma ga v naravi ni, da to (še vedno nerealizirano) gradbeno dovoljenje za gradnjo nove stanovanjske hiše ne predvideva dostopa do hiše ... Takšne trditve namreč le dodatno potrjujejo zaključek organa o uveljavljanju njihovega zasebnega interesa oziroma zasebne koristi. Kot je že tudi navedlo to sodišče v prej naštetih sodbah, zasebna korist zaradi razlastitve tujega zemljišča namreč ne more biti prizadeta.

24. Ker je organ pri svoji presoji sledil materialnopravnemu stališču, ki ga je v zvezi z vprašanjem podanosti pravnega interesa za sodelovanje v postopku razlastitve po ZJC-B zavzelo to sodišče v že prej citiranih sodbah, je mogel odločiti tudi brez ustne obravnave oziroma zaslišanja tožnikov, kljub njihovi izrecni zahtevi. Uradna oseba, ki vodi postopek, namreč odloča o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne (in na kakšen način), glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi (prvi odstavek 165. člena ZUP). V tem primeru je organ tudi po presoji sodišča pravilno odločil, da zaslišanje tožnikov glede na zadevo, o kateri vodi postopek, ni potrebno.

25. Glede na to, da se v tej zadevi presoja le, ali tožniki izkazujejo pravni interes za sodelovanje v postopku razlastitve po 19. členu ZJC-B, navedba organa v izpodbijanem sklepu, da širši javni interes za razlastitev s strani razlastitvene upravičenke ni izkazan, na kar tožniki opozarjajo v tožbi, ne more vplivati na odločitev v zadevi. Ta ugotovitev, torej potek prometa na dan vložitve zahteve po obravnavani površini, je namreč stvar postopka o glavni stvari in jo bo moral organ presoditi, ko bo odločal o zahtevi za razlastitev razlastitvene upravičenke Občine Straža.

26. Po presoji sodišča je organ svojo odločitev tudi obrazložil z upoštevanjem standarda obrazložitve iz 214. člena ZUP, saj je poleg zatrjevanih dejstev iz zahteve in ugotovitev postopka citiral tudi predpise, relevantne za ta primer (ZUP, ZJC-B in ZUreP-1).

27. Z obravnavano odločitvijo pa organ tudi ni ravnal v nasprotju s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015. V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim zapisalo: ''Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi. Pravno varovan interes, ki ga mora varovati upravni organ (oziroma sodišče v upravnem sporu), je podan: (1) če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih, (2) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet in (3) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo.'' Tožniki namreč nedvomno uveljavljajo svoj zasebni interes, vendar pa, kot že rečeno, ta ne dosega stopnje javnega interesa, kot ga za odločanje o glavni stvari terja ZJC-B in ZUreP-1, niti ne z izdanim uporabnim dovoljenjem, niti ne z vlaganjem sredstev v izgradnjo te ceste, niti ne, da ta cesta predstavlja edini dostop do doma. Sodišče se tudi ne strinja, da se organ pri svoji odločitvi ne bi smel sklicevati na sodbi I U 1212/2015 in I U 1164/2015, saj je kljub zatrjevanju drugih dejstev pravilno zaključil, da tožnikom vstop v isti postopek razlastitve (to pa je bilo predmet spora tudi v teh sodbah) ne gre.

28. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje še do tožbenih ugovorov v zvezi z izločanjem uradnih oseb. Po sodni praksi ima namreč tožnik pravico uveljavljati ugovore zoper negativno odločitev v zvezi s predlogom za izločitev uradnih oseb v okviru uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka, saj samostojnega sodnega varstva zoper akt, s katerim je bilo o predlogu za izločitev uradnih oseb odločeno, nima⁷.

29. Tožniki uveljavljajo, da bi morala biti uradna oseba B.B., ki je vodila predmetni postopek na prvi stopnji, izločena zaradi kršitev določb postopka, ki po njihovem mnenju ''izžarevajo'' njeno pristranskost (kar v nadaljevanju še podrobno opišejo). Sodišče se s takim naziranjem tožnikov ne strinja. Uradni osebi pristranskosti namreč ni mogoče očitati le zato, ker naj bi po mnenju stranke kršila postopek oziroma odločila nezakonito. Za uveljavljanje nezakonitosti akta, ki ga je sprejela določena uradna oseba, so na voljo pravna sredstva po ZUP oziroma po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). Uveljavljajo tudi, da bi morala biti iz odločanja o izločitvi uradne osebe B.B. izločena načelnica D.D., in sicer prav tako zaradi kršitev pravil postopka, ki naj bil jih storila pri odločanju o pritožbi zoper zavrnitev predloga tožnikov za izločitev uradne osebe B.B. Ker akt, s katerim je odločeno o izločitvi uradne osebe oziroma o pritožbi zoper tako odločitev, kot rečeno ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), sodišče že iz tega razloga teh tožbenih navedb ne upošteva. Nadalje uveljavljajo tudi pristranskost odločanja zaradi partnerja načelnice E.E., katerega glavna dejavnost je arhitekturno projektiranje. Po mnenju tožnikov zato načelnica ne more neobremenjeno odločati o predlogih za izločitev uradnih oseb iz oddelka za okolje in prostor, ko te uradne osebe odločajo o projektih, od katerih je odvisno tudi njeno (skupno) premoženje. Tožniki tudi s takšnimi (pavšalnimi) navedbami ne morejo dokazati pristranskosti pri odločanju o izločitvi uradne osebe v tem primeru, saj se morajo navedbe nanašati na konkretno zadevo oziroma konkretne okoliščine v povezavi z zadevo, o kateri se odloča. Takih navedb pa posplošene navedbe tožnikov nedvomno ne predstavljajo.

30. Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

31. O zadevi je odločilo brez oprave predlagane glavne obravnave in izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnikov ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev (kljub temu, da je upravni organ ugotavljal tudi dejstva, ki za pravilno odločitev niso pomembna), niti ni sporno. Kot že rečeno namreč tožniki v upravnem postopku razlastitve, na podlagi dejstev, ki jih zatrjujejo, tudi v primeru, če so vsa zatrjevana dejstva resnična, ne morejo biti stranka v postopku zaradi varovanja svojega interesa, da se nepremičnina razlasti, ker ta interes v postopku razlastitve ni pravno varovan. Zato sodišče tudi ni izvajalo dokazov, ki jih za dokazovanje zatrjevanih dejstev predlagajo tožniki. Pri čemer v pripravljalni vlogi podanega dokaznega predloga svojega zaslišanja tožniki niti niso substancirali, saj niso navedli, katera dejstva oziroma okoliščine naj bi s svojim zaslišanjem dokazali, temveč so se (le) sklicevali na sodbo ESČP v zadevi Mirovni inštitut.

32. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Ius software, Ljubljana 2017, stran 568; tako tudi A. Kmecl v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem LEXPERA, GV Založba Ljubljana 2019, stran 246
² Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 227/2014 z dne 2. 10. 2014
³ Glej 29. točka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09.
⁴ Tako tudi to sodišče v sodbah: I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017 (17. točka obrazložitve), I U 2259/3207 z dne 2. 4. 2019 (19. točka obrazložitve) in I U 2624/2017 z dne 2. 4. 2019 (13. točka obrazložitve).
⁵ Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 331/2017 z dne 23. 1. 2019, 7. točka obrazložitve.
⁶ Glej sklep VSRS X Ips 331/2017 z dne 23. 1. 2019, 6. in 7. točka obrazložitve.
⁷ Glej npr. I U 1823/2018.

Datum zadnje spremembe:

27.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2259/2017-21
• UPRS sodba I U 53/2015
• UPRS Sodba IV U 6/2016-13