UPRS Sodba I U 2062/2018-8

Jedro

Sodišče ne sledi razlogom tožnika v tožbi, da gre v danem primeru za absurdno situacijo, ko na eni strani država krije tožniku plačilo prispevkov za socialno varnost, po drugi strani pa terja od tožnika plačilo prispevkov za socialno varnost. Navedena okoliščina ne predstavlja okoliščine iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, da je tožnikov dolg, ki se izterjuje, ugasnil na drug način, kot to napačno meni tožnik. Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da zoper tožnika ni mogoča izvršba, marveč le, da so ta denarna sredstva izvzeta iz izvršbe.

V postopku ustavitve davčne izvršbe, enako kot v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi (prim. sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ugovori, s katerimi tožnik oporeka pravilnosti in zakonitosti izdaje predmetnega sklepa o izvršbi in njegovi izvršljivosti, na odločitev v tem sporu nimajo vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) zavrnila tožnikovo zahtevo za ustavitev sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-107710/2017-1 07 z dne 9. 8. 2017 (v nadaljevanju sklep o izvršbi). Tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Davčnemu organu pri odločanju posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil predmetni sklep o davčni izvršbi (DT 4934-107710/2017-1 07 z dne 9. 8. 2017) vročen tožniku 22. 8. 2017 in je s tem dnem postal izvršljiv. V skladu z določbo prvega odstavka 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, davčni organ začne davčno izvršbo. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (v nadaljevanju sklep o izvršbi). Glede tožnikovega predloga za ustavitev predmetne izvršbe davčni organ v nadaljevanju navaja 155. člen ZDavP-2. Iz uradnih evidenc davčnega organa je bilo razvidno, da je bil predmetni sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnih naslovov, in sicer obračunov neplačanih zapadlih obveznosti iz naslova socialnih prispevkov za mesec maj in junij 2017. Davčni organ je zavrnil tožnikov ugovor, da navedeni izvršilni naslovi ne držijo, saj sta bila obračuna tožniku vročena 9. 6. in 9. 7. 2017 in sta s tem dnem postala izvršljiva. V nadaljevanju povzema postopek v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper predmetni sklep o izvršbi. V postopku odločanja o tožnikovi zahtevi za ustavitev predmetne izvršbe je prvostopenjski organ upošteval vsa predložena dokazila in ugotovil, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni poravnal dolga, ki se terja po predmetnem sklepu o izvršbi. Glede na dejstvo, da v trenutku odločanja ni bila izpolnjena nobena izmed predpostavk za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2, je davčni organ tožnikov zahtevek za ustavitev izvršbe zavrnil.

3. Ministrstvo za finance, kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je invalid I. kategorije, zato ni sposoben opravljati kakršnegakoli pridobitnega dela, doživel je tudi dva srčna infarkta in možgansko kap, ima tudi srčni spodbujevalnik. Sicer je še vedno vpisan kot lastnik družbe A. d. o. o. Ljubljana, vendar te funkcije ne opravlja, poleg tega družba že več let obstaja le formalno, od leta 2002 tudi nima nobenega prometa, od junija 2007 pa nima odprtega niti transakcijskega računa. Tožnik je kot direktor že 29. 8. 2017 vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad podjetjem A. d. o. o. Ljubljana, vendar sodišče o predlogu do danes še ni odločilo, poleg tega je poskušal tudi z izbrisom družbe iz registra, vendar je bil pri tem neuspešen. Tožnik nadalje navaja, da je na podlagi odločbe Centra za socialno delo upravičen do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in pravice za obvezno zdravstveno zavarovanje za leto 2017, zato mu ni jasno, kako to, da mora plačati prispevke za socialno varnost, ko pa prejema denarno socialno pomoč, poleg tega mu država plačuje prispevke za zdravstveno zavarovanje, zato se ga za plačalo vsaj teh prispevkov terja neupravičeno. Izpodbijani sklep tako temelji na napačni klasifikaciji Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), ki ga je na podlagi podatkov registra davčnih zavezancev napačno uvrstil v zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe) za 40 ur na teden pri družbi A. d. o. o. Ljubljana. Tožnik meni, da je v konkretnem primeru podan razlog za ustavitev davčne izvršbe iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ ustavi izvršbo, če davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Tožnik pojasnjuje, da gre za absurdno situacijo, kjer država davčnemu zavezancu, to je tožniku, krije prispevke za socialno varstvo v okviru socialne pomoči in drugih tovrstnih prispevkov, hkrati pa od njega terja plačilo teh prispevkov na drugi osnovi, posledično pa so ti prispevki plačani oziroma obračunani dvakrat. Zato se mora izvršba ustaviti, ker so ti davki ugasnili na podlagi te izjemne situacije, do katere pa sploh ne bi smelo priti. Tožnik ugovarja tudi izvršljivosti davčnih obračunov, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik namreč nima dostopa do aplikacije eDavki niti ni bil s strani davčnega organa o teh obračunih obveščen na kakšen drugačen način, zato obračuni dejansko niso postali izvršljivi. Poleg tega je določba ZDavP-2 glede fikcije vročitve predizpolnjenih obračunov v konkretnem primeru nedvomno prestroga, saj tožnik v okviru svoje nezmožnosti opravljanja dejavnosti ni zmožen sprejemati niti davčnih obračunov. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep opravi in zadevno vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Od tožene stranke zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločitev sodišče sodi, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega davčnega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo z dne 29. 8. 2017 za ustavitev davčne izvršbe po predmetnem sklepu o izvršbi (sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-107710/2017-1 07 z dne 9. 8. 2017).

9. Iz dejanskega stanja v zadevi izhaja, da je bil tožnik na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij za mesec maj in junij 2017 (izvršilni naslov) dolžan plačati prispevke za socialno varnost, ki jih v danem roku ni plačal, zato je davčni organ izdal predmetni sklep o davčni izvršbi. Tožnik je vložil pri davčnemu organu 29. 8. 2017 zahtevo za ustavitev predmetne davčne izvršbe, kot to določa prvi odstavek 155. člen ZDavP-2, ker je menil, da je davek, ki se izterjuje, ugasnil na drug način (7. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2), saj je absurdno, da na eni strani država krije tožniku plačilo prispevkov za socialno varnost, hkrati po drugi strani pa od njega terja plačilo prispevkov za socialno varnost.

10. Po predhodno navedenem je z izpodbijanim sklepom davčni organ odločil o tožnikovi zahtevi za ustavitev davčne izvršbe na podlagi predmetnega sklepa o izvršbi. Sodišče poudarja, da je ta odločitev predmet tega upravnega spora, ne pa presoja pravilnosti in zakonitosti predmetnega sklepa o izvršbi. Tožnikovi tožbeni ugovori se namreč pretežno nanašajo na terjatve iz predmetnega sklepa o izvršbi, ki predstavljajo izvršilni naslov (prispevki za socialno varnost za maj in junij 2017) in ne na razloge, navedene v 155. členu ZDavP-2, na podlagi katerih lahko davčni organ s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo.

11. Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1) je davek plačan; 2) davčna izvršba ni dovoljena; 3) se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4) predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5) je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6) je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7) davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Davčni organ v skladu s citiranimi določbami postopa tudi takrat, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

12. Ustavitev davčne izvršbe je torej samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba ustavi (le), če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu zaključil, da v obravnavani zadevi noben od teh razlogov ni podan. Za odločitev pa je tudi po presoji sodišča pomembno stanje ob vložitvi zahteve za ustavitev davčne izvršbe, za katero pa sodišče ne vidi podlage.

13. Tožnik v tožbi ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal. Ker dolgovani znesek iz naslova prispevkov za socialno varnost v zakonskem roku tožnik ni bil plačal, je davčni organ izdal predmetni sklep o izvršbi. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek (v danem primeru prispevki za socialno varnost) ni plačan v predpisanem roku. Niti iz navedb strank niti iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi bil predmetni davek (v danem primeru prispevki iz naslova socialne varnosti) plačan. Tožnik tudi ne zatrjuje, da predmetna davčna izvršba ne bi bila dovoljena, da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali da bi bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Pravica do davčne izvršbe (tudi), ob upoštevanju stanja ob izdaji izpodbijanega sklepa, ni zastarala. Tožnik v tožbi navaja, da je v predmetni zadevi davek (dolg tožnika iz naslova neplačanih prispevki za socialno varnost), ki ga davčni organ terja od tožnika, ugasnil na drug način (7. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2), vendar ostane na ravni zatrjevanja in tega dejstva v tožbi ne pojasni, še manj pa dokaže. Sodišče ne more slediti razlogom tožnika v tožbi, da gre v danem primeru za absurdno situacijo, ko na eni strani država krije tožniku plačilo prispevkov za socialno varnost, po drugi strani pa terja od tožnika plačilo prispevkov za socialno varnost. Po presoji sodišča navedena okoliščina ne predstavlja okoliščine iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, da je tožnikov dolg, ki se izterjuje, ugasnil na drug način, kot to napačno meni tožnik. Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da zoper tožnika ni mogoča izvršba, marveč le, da so ta denarna sredstva izvzeta iz izvršbe. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča zahtevo tožnika za ustavitev davčne izvršbe utemeljeno zavrnil, saj tožnik ni izkazal obstoja nobene od okoliščin, navedenih v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2.

14. Kot je bilo že navedeno je predmet presoje v tem sporu zgolj odločitev davčnega organa o tožnikovi zahtevi za ustavitev davčne izvršbe po predmetnem sklepu o izvršbi. V tem upravnem sporu sodišče ne presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi (sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-107710/2017-1 07 z dne 9. 8. 2017) - temu so (bila) namenjena pravna sredstva, ki jih ima dolžnik zoper takšen sklep in ki jih je tožnik, kot razvidno iz odgovora na tožbo toženke in iz predloženih spisov, tudi izkoristil (upravni spor pri tukajšnjem sodišču pod opr. št. I U 1769/2018). V tem postopku, enako kot v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi (prim. peti odstavek 157. člena ZDavP-2), pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ugovori, s katerimi tožnik oporeka pravilnosti in zakonitosti izdaje predmetnega sklepa o izvršbi in njegovi izvršljivosti, na odločitev v tem sporu nimajo vpliva.

15. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je v slabem zdravstvenem in premoženjskem stanju ter da je prejemnik denarne socialne pomoči, sodišče pojasnjuje sledeče. V skladu s sodno prakso¹ slabo zdravstveno in premoženjsko stanje davčnega dolžnika ne more vplivati na odločitev, da davčni organ zoper davčnega dolžnika začne postopek prisilne izterjave davčnega dolga, prav tako pa to ni razlog za ustavitev že začete davčne izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2. Lahko pa je slabo finančno stanje davčnega dolžnika ovira za izvršitev sklepa o davčni izvršbi, saj mora banka, ki sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa zakon. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec. Torej dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da se zoper njega izvršba sploh ne bi smela dovoliti, temveč le, da so pri opravljanju izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči. Težko finančno in zdravstveno stanje davčnega zavezanca po tudi po presoji sodišča ni zakoniti razlog po prvem odstavku 155. člena ZDavP-2, zaradi katerega bi davčni organ izvršbo zoper tožnika ustavil.

16. Po povedanem po mnenju sodišča v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil podan noben izmed zakonskih razlogov iz prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 za ustavitev davčne izvršbe (če je nastopil kasneje, je to razlog za novo zahtevo oziroma novo odločanje o ustavitvi davčne izvršbe).

17. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v upravnem sporu odločilo na seji senata (drugi odstavek 51. člena ter prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dejstva, ki so glede na stališča sodišča pomembna za odločitev v predmetni zadevi, so bila na podlagi pravilno presojenih spisov zadeve pravilno ugotovljena že v davčnem postopku, tožnik pa jim dovolj konkretizirano niti ne prereka. V tožbi tudi ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Tako npr. sodba I U 1804/2016-11 z dne 16. 1. 2018, II U 498/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 1042/2014 z dne 18. 11. 2014.

Datum zadnje spremembe:

27.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 183/2016-13
• sodba II U 10/2011
• UPRS Sodba I U 2373/2018-11