UPRS Sodba I U 414/2019-6

Jedro

Tožeča stranka je z dodatnim zaračunavanjem vodenja rezervnega sklada potrošnikom, ki ni bilo pogodbeno dogovorjeno, izvajala nepošteno oziroma zavajajočo poslovno prakso in s tem povzročila njihovo oškodovanje. Sodba VSL I Cp 2724/2014, s katero tožena stranka dodatno utemelji zavzeto stališče, da upravnik brez podlage v pogodbi ni upravičen do dodatnega zaračunavanja vodenja rezervnega sklada, ni predmet presoje v upravnem sporu, je pa za odločitev relevantna, saj je bila sprejeta v zadevi z bistveno enakim dejanskim in pravnim stanjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektor Tržnega inšpektorata Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal izvajanje nepoštene - zavajajoče poslovne prakse glede načina izračunavanja cene deleža stroškov upravljanja, ki jo izvaja s tem, da potrošnikom – lastnikom prostorov v stavbi z naslovom ... Ljubljana, katerim opravlja storitve upravljanja te stavbe, zaračunava stroške vodenja rezervnega sklada v višini 1,1 EUR kljub temu, da ima v pogodbi s temi lastniki za upravljanje upravniških storitev z dne 28. 12. 1992 strošek vodenja sredstev na računu rezervnega sklada že vključen v stroške upravljanja, in s tem povzroča oškodovanje teh lastnikov (v 1. točki izreka). Rok izvršitve je ob vročitvi odločbe (2. točka izreka), o morebiti nastalih stroških postopka bo izdan poseben sklep (3. točka izreka).

2. Odločba je utemeljena z ugotovitvijo, da tožeča stranka etažnim lastnikom (v nadaljevanju: potrošniki), katerim opravlja storitve upravljanja stavbe, v izstavljenih računih, v postavki 02, zaračunava vrsto stroška „vodenje rezervnega sklada“ v višini 1,10 EUR. Pogodba o upravljanju, sklenjena med tožečo stranko in potrošniki, ne ureja vodenja rezervnega sklada, ker le-ta v času sklenitve pogodbe še ni bil obvezen, vodenje rezervnega sklada, ki ga podjetje izvaja kot upravnik stavbe, pa nedvomno spada med naloge in opravila upravnika, ki so določeni v 3. členu Pogodbe. Ker ugotovljeno neupravičeno dodatno zaračunavanje sorazmernega dela stroškov vodenja rezervnega sklada predstavlja uporabo nepoštene oziroma zavajajoče poslovne prakse glede načina izračunavanja cene storitve upravljanja, je v zadevi na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

3. Ministrstvo za Gospodarski razvoj in tehnologijo je z odločbo št. 0211-48/2018-2-MD z dne 4. 2. 2019 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje. S sklicevanjem na 9. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki opredeljuje dejavnost upravljanja večstanovanjske stavbe, in 2. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik), ki nedvomno določa, da sodijo posli v zvezi z rezervnim skladom med posle rednega upravljanja, ugotavlja, da bi morala tožeča stranka tudi obseg teh poslov in njihovo višino dogovoriti s pogodbo. Upravnik je namreč za vodenje rezervnega sklada pooblaščen neposredno na podlagi 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki pa ne določa izrecno, da lahko upravnik stroške vodenja rezervnega sklada posebej zaračunava. Zato tudi po mnenju pritožbenega organa upravnik teh stroškov brez dogovora ne more in ne sme zaračunavati.¹

4. Dejstvo, da je bila obveznost vodenja rezervnega sklada tožeči stranki kot upravniku stavb naložena šele leta 2004, na odločitev v zadevi nima vpliva, saj tožeča stranka ni izkazala, da je kasneje, tj. po uveljavitvi zakonske dolžnosti vodenja rezervnih skladov, s potrošniki posebej (npr. z dodatkom k obstoječi pogodbi) dogovorila zaračunavanje teh stroškov. Strošek torej zaračunava brez ustrezne pravne podlage. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je strošek določila v ceniku, saj ta ne odraža dogovorjene izjave volje obeh pogodbenih strank. Kot neutemeljene pa pritožbeni organ obrazloženo zavrne tudi ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na uporabo določb procesnega zakona.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v celoti vztraja pri navedbah v pritožbi ki jo prilaga kot sestavni del tožbe. Po mnenju tožeče stranke je zgrešeno tudi stališče sodbe I Cp 2724/2014 z dne 28. 1. 2015, pri katerem ne gre za ustaljeno sodno prakso, ki se bo v tem pogledu morala šele oblikovati. Ob spremenjenih okoliščinah je izvajalec upravičen do spremembe cene in to tako za neposredne stroške kot za povečan obseg njegovega dela. Ponovno poudarja, da je etažne lastnike že v letu 2003 obvestila o novem načinu vodenja rezervnega sklada in o dodatnih stroških, ki jih bo v zvezi s tem zaračunavala. Tak način obračuna s soglasjem vseh etažnih lastnikov teče že 15 let in se je torej v tem delu pogodba o upravljanju soglasno spremenila. Spremembo pogodbe bi inšpekcijski organ moral obravnavati kot predhodno pravno vprašanje in o tem zavzeti stališče, česar v dosedanjem postopku ni storil. Dodatne zakonske obveznosti po Stanovanjskem zakonu (2003) pomenijo dodatno delo in dodaten strošek. Ob zaračunavanju 1,10 EUR so dejansko pokriti le neposredni stroški tožeče stranke. Da stroški v zvezi z vodenjem rezervnega sklada dejansko nastajajo, pri odločitvi ni bilo upoštevano, kar kaže na nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Tožeči stranki pa doslej ni bila dana možnost, da se o tem izjavi, kar predstavlja absolutno procesno kršitev. Navedena dejstva pa se glede na navedbe strank tudi niso presojala v zadevi I Cp 2724/2014. Sicer pa prav navedena sodba dokazuje, da gre za povsem civilnopravno razmerje, o katerem ni mogoče odločati v upravnem postopku, saj se z izpodbijanima odločbama odloča o vprašanju, kaj je tožeča stranka upravičena zaračunati. Zato tožeča stranka vztraja pri stališču, da tožena stranka za tovrstno odločanje ni pristojna. Za stališče, da sodba V P 2844/2012 z dne 29. 1. 2014, na katero se je v postopku sklicevala tožeča stranka, „ni posebej izpostavila zaračunavanje stroška rezervnega sklada“, pa bi pritožbeni organ moral vpogledati celoten sodni spis in tako ugotoviti, ali je tožnik uveljavljal tudi stroške vodenja rezervnega sklada. Tožeča stranka vztraja tudi pri ugovoru nejasnosti izreka izpodbijane odločbe, saj zavezanec ni dolžan ugibati, kaj naj stori, da bi odločbo izvršil. Ugovarja tudi roku za izvršitev, kot je določen v izpodbijani odločbi. „Rok ob vročitvi“ je sam po sebi nedoločen, tožnik pa bi odločbo moral izvršiti še preden je odprl poštno pošiljko in se seznanil z vsebino odločbe. Glede na naravo izpodbijane odločitve rok za izvršitev odločbe ni primerno določen. Po mnenju tožeče stranke pa pritožbeni organ ni zadovoljivo odgovoril na trditve o bistvenih procesnih kršitvah.

6. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi odpravo odločbe o pritožbi.

7. Tožena stranka je sodišču poslala spise, ki se nanašajo na zadevo. Odgovora na tožbo ni podala.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so po presoji sodišča tudi njeni razlogi, zato v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi (drugi odstavek 71. člena Zakona v upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. V zadevi ni spora o tem, da vodenje rezervnega sklada spada med posle rednega upravljanja. Spora pa tudi ni, da je tožeča stranka etažnim lastnikom navedene stroške še dodatno oziroma posebej zaračunavala brez podlage v sklenjeni pogodbi o upravljanju. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da je tožeča stranka z dodatnim zaračunavanjem vodenja rezervnega sklada potrošnikom, ki ni bilo pogodbeno dogovorjeno, izvajala nepošteno oziroma zavajajočo poslovno prakso in s tem povzročila njihovo oškodovanje, kar tudi po presoji sodišča utemeljuje izpodbijano odločitev. Sodba VSL I Cp 2724/2014, s katero tožena stranka dodatno utemelji zavzeto stališče, da upravnik brez podlage v pogodbi ni upravičen do dodatnega zaračunavanja vodenja rezervnega sklada, ni predmet presoje v upravnem sporu, je pa za odločitev relevantna, saj je bila sprejeta v zadevi z bistveno enakim dejanskim in pravnim stanjem. Iz navedenih razlogov tudi sodišče kot pravno nerelevantne zavrača tožene navedbe, ki se nanašajo na višino dodatno zaračunanih stroškov, in tiste, ki se nanašajo na dosedanjo poslovno prakso tožeče stranke po spremembi zakonske ureditve in posledično s tem povezan ugovor kršitve načela zaslišanja stranke. Ugovore bistvene kršitve pravil postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbenem postopku, utemeljeno in s pravimi razlogi zavrne že pritožbeni organ. Sodišče razlogov v tem delu zato ne ponavlja. Ne ugotavlja pa tudi v tožbi smiselno zatrjevane ničnosti izpodbijane odločbe. Kot v odločbi o pritožbi poudari tožena stranka, je izrek odločbe jasen in razumljiv in ga je kot takega mogoče izvršiti. Na tem mestu sodišče zavrača tudi ugovor neprimerne določitve roka za izvršitev odločbe. Tožnik namreč ne navaja, da naložene obveznosti v danem roku ni mogel izvršiti. V tej zvezi sodišče še ugotavlja, da v izreku izpodbijane odločbe ni navedeno, da pritožba ne zadrži njene izvršitve (četrti odstavek 213. člena ZUP). Podan pa tudi ni ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj, drugače kot meni tožnik, z izpodbijano odločbo ni odločeno o zadevi, ki spada v sodno pristojnost. Ugotovitev uporabe nepoštene poslovne prakse je po določbah ZVPNPP podlaga za inšpekcijsko (upravno) odločanje, s katerim se varstvo potrošnikov zagotavlja v javnem interesu. Izpodbijana odločba, s katero se tožeči stranki prepoveduje nadaljnja uporaba nepoštene poslovne prakse, pa je z določbo drugega odstavka 12. člena ZVPNPP skladna tudi po vsebini. V tej zvezi sodišče dodatno opozarja le, da ZVPNPP (s tem pa tudi na njegovi podlagi izdana odločba) ne posega v del pogodbenega prava, ki ureja veljavnost, sklenitev in učinke pogodb, kot tudi ne v predpise, ki urejajo pristojnost sodišč (2. člen ZVPNPP).

11. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Takšno stališče zavzema tudi sodna praksa (sodba VSL I Cp 2724/2014)

Datum zadnje spremembe:

27.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1145/2012
• UPRS Sodba I U 633/2018-8
• VSL sodba I Cp 2724/2014