UPRS Sodba I U 1370/2018-12

Jedro

Iz besedila drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 izhaja, da ob predpostavki, da pričakovana davčna obveznost presega 50.000 evrov, pogoj izkazanosti utemeljenega pričakovanja, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, ni določen. Navedeno pomeni, da kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja, ali bo zahteval zavarovanje ali ne, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) z izpodbijanimi začasnimi sklepi za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, in sicer s sklepom Finančne uprave RS št. DT 0610-1930/2017-2(01322-29, 27) z dne 20. 4. 2017 v izreku navedeni banki naložil, da tožnici ne izplača sredstev v znesku 591.487,60 EUR, s sklepom št. DT 0610-1930/2017-39(01322-29, 27) z dne 6. 9. 2017 tožnici omejil in prepovedal razpolaganje z v izreku navedenimi premičninami, s sklepoma št. DT 0610-1930/2017-11(01322-29, 27) z dne 11. 5. 2017 in št. DT 0610-1930/2017-8(01322-29, 27) z dne 3. 5. 2017 pa je odločil, da se tožniku ne vrnejo izkazani presežki davka na dodano vrednost v obračunu DDV-O v skupni višini 94.657,80 EUR in 1.723,00 EUR. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil, da pri tožniku obstaja verjetna davčna obveznost, ki presega 50.000,00 EUR. V vsakem od izpodbijanih sklepov je davčni organ pojasnil, na podlagi česa je ugotovil verjetno davčno obveznost, čemur tožnica tekom upravnega postopka in tudi v tem upravnem sporu niti ne ugovarja.

2. Drugostopenjski organ je po združitvi zadev v en postopek zavrnil tožnikove pritožbe zoper izpodbijane sklepe. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ v obrazložitvah izpodbijanih sklepov pojasnil, na podlagi česa ugotavlja verjetno davčno obveznost, pritožnica pa ugovarja samo, da ni bilo obrazloženo utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev obveznosti onemogočena oziroma precej otežena. Na navedeni ugovor pa drugostopenjski organ tožniku pojasnjuje, da po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, pri čemer je k zavarovanju zavezan in mu ni potrebno izkazovati pogoja, da utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Pri tem se sklicuje na predlog ZDavP-2F z dne 27. 9. 2012.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da drugi odstavek 111. člena ZDavP-2 ne izključuje prvega odstavka istega člena. Meni, da prvostopenjski organ ni uspel izkazati utemeljenega pričakovanja, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, kar pomeni, da pogoji za izdajo izpodbijanih sklepov niso izkazani. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča opr. št. I U 1242/2011 ter zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki jo je toženka kršila s tem, da sklepov glede navedenih pogojev ni obrazložila. Predlaga odpravo izpodbijanih sklepov oz. odpravo sklepov in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pojasnjuje, da se je sodba Upravnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik, nanašala na obdobje pred veljavnostjo drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča so izpodbijani sklepi pravilni in zakoniti iz razlogov, ki jih v obrazložitvi izpodbijanih sklepov navaja prvostopenjski ter dopolnjuje drugostopenjski organ. Sodišče se s temi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

7. Izpodbijani sklepi temeljijo na drugem odstavku 111. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom. Sklep mora biti obrazložen (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2).

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da so podane predpostavke za odločanje na navedeni pravni podlagi, sporno pa je, ali mora davčni organ tudi pri zavarovanju davčne obveznosti na navedeni pravni podlagi izkazati utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo.

9. Že iz besedila drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 izhaja, da ob predpostavki, da pričakovana davčna obveznost presega 50.000 evrov, pogoj izkazanosti utemeljenega pričakovanja, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, ni določen. Navedeno pomeni, da kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja, ali bo zahteval zavarovanje ali ne, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Prav tak pa je bil tudi namen zakonodajalca ob sprejemu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2F)¹, ko je 111. členu dodal drugi odstavek, na podlagi katerega izpodbijane odločbe temeljijo. Iz Poročevalca Državnega zbora z dne 27. 9. 2012 (EVA:2012-1611-0013) izhaja, da je namen spremembe prav v tem, da v primeru večjega dolga, to je dolga nad 50.000 EUR, davčnemu organu ni treba izkazovati pogoja za zavarovanje, da utemeljeno pričakuje, da bi bila izpolnitev davčne obveznost onemogočena ali precej otežena. V tem primeru davčni organ zahteva zavarovanje, kar pomeni, da nima diskrecijske pravice oziroma pravice prostega preudarka, da sam odloča, ali bo zahteval ali ne bo zahteval zavarovanja, temveč ga mora zahtevati in terjatev zavarovati v vsakem primeru, če pričakovani dolg presega 50.000 evrov.

10. Stališče tožnika, da bi moral davčni organ v obravnavanem primeru utemeljevati razloge v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2 zato ni pravilno. Posledično tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da ker izpodbijani sklepi teh razlogov ne vsebujejo, so neobrazloženi, in da jih kot takih ni mogoče preizkusiti, s čemer je poseženo v tožnikove ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člen EKČP.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ ZDavP-2F se uporablja od 1. 1. 2013.

Datum zadnje spremembe:

27.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 546/2020-14
• UPRS Sodba I U 1139/2018-8
• sodba I U 1885/2012