UPRS Sodba I U 1902/2018-10

Jedro

Iz listin je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek odmere davka na darilo po sporazumu o razvezi 4. točke pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6. 12. 2000 (v nadaljevanju: sporazum), ki je bil uveden na pobudo tožnika, ter ugotovil, da davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je bila dne 12. 4. 2017 Finančni upravi predložena napoved za odmero davka na darilo po sporazumu o razvezi, ki sta ga sklenila tožnik A.A. in B.B., oba iz Ljubljane, .... Dne 12. 4. 2017 in torej istega dne je bila na isti Finančni upravi izdana odločba o odmeri davka od prejetega darila po pogodbi o preužitku, s katero je preužitkarica (B.B.) odsvojila premoženje, ki je predmet sporazuma o razvezi. Ker torej obstaja pravno dejstvo, ki onemogoča izvedbo lastninsko pravnega prenosa nepremičnin po sklenjenem sporazumu, se ugotavlja, da mora davčni organ končati začeti postopek in v zvezi z vloženo napovedjo ugotoviti, da niso izpolnjeni pogoji za odmero davka. Lastništvo nepremičnine ID ... je bilo na podlagi pogodbe o preužitku z dne 29. 3. 2017 preneseno od B.B. na novega lastnika, zato B.B. ne more lastništva iste nepremičnine prenesti na A.A. po omenjenem sporazumu, ki sta ga A.A. in B.B. sklenila 11. 4. 2017. V sporazumu ima nepremičnina oznako ..., ki pa ne obstaja in zato davčni organ sklepa, da gre za pomoto pri zapisu številke, ki bi morala biti ....

3. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT 499-11-46/2017 z dne 23. 7. 2018 pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi se sklicuje na določbe Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) in na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter navaja, da se v skladu s 6. členom ZDDD nastanek davčne obveznosti veže na dan sprejema darila, darilo pa velja za sprejeto tudi ob podpisu pogodbe o preužitku. V času predložitve pogodbe o preužitku, ki je bila nesporno sklenjena prej kot listina, ki jo v tem postopku prilaga tožnik, je tako davčni organ pravilno ugotovil nastanek davčne obveznosti in je bil prevzemnik C.C. pravilno oproščen plačila davka na dediščine in darila po predloženi pogodbi. Ker za odmero davka na dediščine in darila zadostuje obligacijskopravni prenos nepremičnine, se tožnik v davčnem postopku ne more sklicevati na stvarnopravni prenos oziroma na dejstva, kakršna naj bi izhajala iz zemljiške knjige. V pristojnosti davčnega organa je, da odmeri davčne obveznosti na podlagi listin, ki jih predložijo zavezanci, če ostajajo nerešena predhodna pravna vprašanja med strankami, ki prenašajo lastninsko pravico, pa je za rešitev takšnih vprašanja v primeru spora pristojno sodišče. Če bo davčnemu organu predložena sodna odločitev, v kateri bodo ugotovljena drugačna pravna dejstva glede prenosa lastninske pravice, bo lahko tožnik svoj pravni interes zaščitil z uporabo izrednega pravnega sredstva. Ker pa je davčni organ (na podlagi predloženih listin) v konkretnem postopku ugotovil, da je bila lastninska pravica na nepremičnini, ki je bila predmet konkretne davčne napovedi, že pred tem prenesena s pravnim poslom na drugo osebo, je ravnal pravilno in zakonito, ko je postopek odmere po predloženi listini ustavil, saj na podlagi ugotovljenih dejstev ponovni prenos lastninske pravice ni bil več mogoč.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter povračilo stroškov postopka. V tožbi poudarja, da je bil 11. 4. 2017 dejansko sklenjen sporazum o razvezi leta 2000 sklenjenega sporazuma, ki je bil tudi istega dne predložen v zemljiško knjigo, in sicer je o tem zaznamba v zemljiški knjigi z začetkom učinkovanja ob 13.22 uri. Ker je bila naknadno, to je 12. 4. 2017, torej na isti dan, ko je tožnik predložil zapis v postopek davčne odmere, predložena tudi listina in sicer pogodba o preužitku, ki jo je predložil C.C., bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti preveriti, ali je preužitkarica B.B. s pogodbo o preužitku sploh razpolagala s svojim premoženjem. Iz zemljiške knjige bi morala razbrati, da je bil dan pred tem vložen predlog za vpis lastninske pravice na ime tožnika in zato odmero davka na podlagi pogodbe o preužitku zavrniti ter vzeti v obravnavo tožnikovo napoved za odmero davka. Člen 6 ZDDD pa tožnik razume tako, da se glede na zakonsko besedilo za odmero davka zahteva, da je sprejem darila tudi dejansko opravljen in da ni zadosti podpisana darilna pogodba. V tej zvezi poudari, da C.C. ni nikoli prejel nepremičnine v naravi, z očetom tožnikom pa se že več let na tem naslovu nista niti srečala. Zato je po mnenju tožnika tožena stranka neupravičeno ustavila davčni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbah 6. člena ZDDD se nastanek davčne obveznosti veže na dan sprejema darila, to je (prvenstveno) na dan sklenitve pogodbe in ne na dejanski sprejem darila, kot zakon napačno razlaga tožnik v tožbi. V nasprotju s podatki, ki so v spisih, pa je tožbena navedba, da je bila pogodba o preužitku predložena za odmero davka naknadno, to je 12. 4. 2017 in s tem isti dan, ko je tožnik predložil svoj zapis sporazuma v postopek davčne odmere. Kot povsem jasno sledi iz spisov, je bila na omenjeni dan izdana odločba o odmeri davka od prejetega darila po pogodbi o preužitku, napoved za odmero pa vložena že marca 2017. Prav tako ne drži tožbena trditev, da bi moral davčni organ po uradni dolžnosti preveriti lastništvo nepremičnine po podatkih zemljiške knjige. Za odločanje o odmeri so dovolj podatki, ki izhajajo iz listin, ki jih predložijo zavezanci. Iz teh listin pa je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da torej predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.

8. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje v bistvenem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

26.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1524/2012, enako tudi I U 236/2013
• UPRS sodba I U 866/2013
• UPRS Sodba I U 941/2017-9