UPRS Sodba I U 2021/2019-7

Jedro

Sodišče ugotavlja, da je bil tožniku poziv z dne 2. 12. 2019 vročen nepravilno, ker mu ni bil vročen po pooblaščencu. Navedeno predstavlja kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Po prvem odstavku 88. člena ZUP se namreč v primeru, da ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv z dne 2. 12. 2019 tožniku ni bil vročen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3087/2019 z dne 16. 12. 2019 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 27/2019, zaradi plačila 5.001,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se materialno stanje prosilca ugotavlja po določbah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter ugotavlja, da premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 19.304,64 EUR (to je 48 zneskov minimalnega dohodka), kar po določbi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z 17. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) izključuje pravico tožnika do dodelitve BPP. Tožena stranka je tožnika na podlagi tretjega odstavka 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pozvala, da se izjasni glede upravičenih razlogov, zaradi katerih je dejansko razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih tožnik ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da več zemljišč zaradi solastništva ne more uporabljati, več zemljišč je neuporabnih zaradi dveh daljnovodov, ter da je lastnik oziroma solastnik 36 nepremičnin, ki dajejo katastrski dohodek. Tožena stranka je navedena pojasnila tožnika zavrnila kot pavšalna, saj niso podprta z listinskimi dokazi. Iz uradnih evidenc pa izhaja, kot je zgoraj navedeno, zato je prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnila na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP. Navaja, da pooblaščenec tožnika ni prejel poziva za dopolnitev vloge, čeprav je vložil prošnjo za dodelitev BPP za tožnika, kar predstavlja kršitev 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je solastnik in prevzemnik zaščitene kmetije, pri čemer vsa zemljišča predstavljajo zaščiteno kmetijo, kar pomeni, da jih ni mogoče prodati. Predlaga, da se o navedenem opravijo ustrezne poizvedbe pri Upravni enoti Zagorje ob Savi in Ministrstvu za kmetijstvo. Navaja, da se vsa zemljišča uporabljajo za kmetijsko dejavnost in prinašajo tudi minimalni katastrski dohodek.

4. Tožnik nadalje navaja, da preživlja brezposelno partnerko in devet mesečnega dojenčka, ter, da skrbi tudi za mamo in sestro, zaradi česar bi morala tožena stranka dohodke in premoženje tožnika deliti s tri oziroma pet. Tožniku je zaradi odločitve tožene stranke onemogočen dostop do sodnega varstva, kar je z Ustavo RS zagotovljena pravica. Prav tako je bil tožnik diskriminiran v primerjavi z ostalimi upravičenci, ki jim je BPP v celoti priznana in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti iz 14. člena Ustave RS. Tožnik ne bi smel biti diskriminiran na podlagi osebne okoliščine, ker je kmet. Predlaga zaslišanje tožnika, A.A., B.B. in C.C.. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi in zaslišanju prič izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ter se kot izbranega odvetnika določi tožnikovega pooblaščenca. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi s tožnikovimi ugovori pojasnila, da je bila vloga za dodelitev BPP v obravnavanem primeru podpisana s strani tožnika in njegovih polnoletnih družinskih članov, zato poziv ni bil poslan tožnikovemu pooblaščencu. Odvetnik prošnji za dodelitev BPP namreč ni priložil tožnikovega pooblastila. V zvezi z očitanimi kršitvami ZPP-ja tožena stranka navaja, da organ za BPP v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Zavrača navedbe tožnika, da gre za zaščiteno kmetijo, saj je zaznamba zaščitene kmetije samo na parceli št. 222/5 k.o. ..., ki ni bila upoštevana kot premoženje tožnika. Zavrača tudi tožnikove navedbe glede diskriminacije tožnika zaradi njegovega stanu in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka pravilno ugotovila vrednost tožnikovega premoženja, saj je njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila zaradi preseganja premoženjskega cenzusa. Tožnik je v tožbi zatrjeval tudi, da ga je tožena stranka nepravilno pozvala po tretjem odstavku 14. člena ZBPP, saj je podal prošnjo za dodelitev BPP po pooblaščenem odvetniku.

8. Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja prvi odstavek 14. člena ZBPP, po katerem se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre pa se, ne glede na določbe tega poglavja, denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po drugem odstavku 11. člena ZSVarPre se glede načina in obdobja upoštevanja dohodka iz dejavnosti ter dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, uporablja zakon, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS se v dohodek, ki se upošteva, štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine.

9. Sodišče pritrjuje tožniku, da je v obravnavani zadevi vložil prošnjo za dodelitev BPP po pooblaščenem odvetniku. Ker tožnikov pooblaščenec prošnji ni priložil pooblastila tožnika za zastopanje, bi morala po presoji sodišča tožena stranka tožnikovega pooblaščenca najprej pozvati k predložitvi pooblastila za zastopanje. Le v primeru, da pooblaščenec tožnikovega pooblastila ne bi predložil v postavljenem roku, bi lahko tožena stranka štela, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP sam. Sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, da je bil obrazec z nazivom „prošnja za dodelitev BPP“ podpisan tudi s strani tožnika, vendar pa navedeno ne vpliva na to, da je bila prošnja v obravnavanem primeru podana s strani tožnikovega pooblaščenca.

10. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je bil tožniku poziv z dne 2. 12. 2019 vročen nepravilno, ker mu ni bil vročen po pooblaščencu. Navedeno predstavlja kršitev prvega odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Po prvem odstavku 88. člena ZUP se namreč v primeru, da ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv z dne 2. 12. 2019 tožniku ni bil vročen. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Po presoji sodišča je utemeljen tudi ugovor tožnika, da je tožena stranka pri ugotavljanju višine premoženja tožnika nepravilno upoštevala zemljišča, ki dajejo katastrski dohodek. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla nepremičnine, ki naj ne bi dajale katastrskega dohodka, zaradi česar jih je tožena stranka upoštevala kot premoženje tožnika, kar pa je v nasprotju s podatki upravnega spisa. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da vse nepremičnine, ki jih je tožena stranka upoštevala kot premoženje tožnika, ker naj ne bi dajale katastrskega dohodka, v resnici dajejo katastrski dohodek. Navedeno je v nasprotju s 6. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS, ki določa, da se ne upošteva kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja. Ker se skladno s 3. točko 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) kot obdavčljivi dohodek upošteva dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, torej katastrski dohodek, to pomeni, da se kmetijska in gozdna zemljišča, ki tak dohodek dajejo, ne štejejo v premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca.

12. Glede na navedeno so po presoji sodišča utemeljeni tožnikovi ugovori o kršitvah pravil postopka, o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in posledični zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedene pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh po prejemu sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo že iz pojasnjenih razlogov odpraviti, se sodišče do preostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

14. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. To pomeni, da se tožniku na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 353/2015
• UPRS Sodba I U 1575/2020-7
• sodba II U 353/2013