UPRS Sodba I U 1501/2018-7

Jedro

Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina v namene NUSZ uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, s tem, da lahko za nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc. Ali gre v obravnavani zadevi za katastrske podatke v skladu z 218.c členom ZGO-1 ali za kakšne druge podatke (in v tem primeru katere) pa ostaja nejasno oziroma neobrazloženo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-9824/2016-7 z dne 31. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) v znesku 155,07 EUR, za nepremičnino na naslovu ..., in sicer za stanovanjski objekt površine 53,57 m2. Iz izreka odločbe izhaja še, da je bilo pri odmeri upoštevano "nekoriščenje" objekta. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Občina Piran v postopku odmerjanja NUSZ "ugotovila, da za posamezno stavbo ali objekt ali del stavbe ali objekta ter njihovih pripadajočih delov v katastru ni zavedenega podatka o rabi stavbe ali objekta v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti ali ta podatek ni v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, se smatra, da se stavba ali objekt ne koristi v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti oziroma izdanim gradbenim dovoljenjem". Iz gradbenega dovoljenja za predmetni objekt izhaja, da je bilo izdano za turistično-poslovno-nastanitveni objekt s počitniškimi enotami in drugimi spremljevalnimi enotami, tako da bi moral objekt predstavljati turistične apartmaje in ne stanovanjske enote. "Dejanska raba zemljišča, katera je dostopna preko javnih evidenc, ni merodajna za izračun nadomestila uporabe stavbnega zemljišča. Merodajna je le namenska raba zemljišča. Zato po 9. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča dejanska raba zemljišča ni skladna z namensko rabo, kar posledično pomeni, da se stavba ne koristi v skladu s prostorskim aktom oziroma izdanim gradbenim dovoljenjem. Dejstvo, da se objekt na naslov ... uporablja v stanovanjske namene, ne spremeni njeno namensko uporabo, katera je gostinski obrat - apartmajsko naselje".

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi svoje odločbe pa v bistvenem ponavlja razloge prvostopenjske odločbe in meni, da "je iz navedenega razvidno, da pritožnik ne uporablja nepremičnino v skladu z izdanim pravnomočnim gradbenim dovoljenjem", zato je bila ta nepremičnina pravilno ovrednotena tudi s 450 točkami iz tega naslova. Dodaja še, da v pritožbi zoper odločbo, s katero je bilo odmerjeno NUSZ, ni mogoče odločati o ravnanju in delu občinskega organa, saj Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ v tem postopku odloča le o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih izdaja organ v sestavi.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri v bistvenem navaja, da toženka njegove nepremičnine ne bi smela točkovati s točkami, ki so predvidene za rabo nepremičnine v nasprotju z rabo, opredeljeno v gradbenem dovoljenju. Poudarja, da je "namen NUSZ plačilo zaradi zagotavljanja komunalne opremljenosti", pri tem pa se upoštevajo okoliščine, ki jih predpisuje Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (v nadaljevanju ZSZ/84). Ti kriteriji ne dajejo podlage za točkovanje zaradi "nenamenske rabe", saj NUSZ ni namenjen sankcioniranju take rabe. Občina Piran ni nikjer navedla oziroma ponudila dokaza, kako je bila ugotovljena "nenamenska" raba predmetne nepremičnine, ker pa v tem pogledu ne obstaja noben predpis, je uporaba takega merila povsem arbitrarna in brez zakonske podlage. Meni, da bi sodišče v tej situaciji moralo uporabiti t.i. exceptio illegalis in ugotoviti, da je podzakonski akt neskladen z zakonom ter odločiti neposredno na podlagi zakona. Sodišču zato predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu z navodili, naj NUSZ odmeri brez upoštevanja sporne določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok), v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo tožnikovih stroškov v upravnem sporu in v postopku pred upravnimi organi.

4. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, in predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Kot pravilno navajata tako tožnik kot toženka, je zakonska podlaga za odmero NUSZ 61. člen ZSZ/84, po katerem se pri odmeri NUSZ upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih; merila za oprostitev plačevanja za uporabo stavbnega zemljišča.

7. Po prvem odstavku 9. člena Odloka se v primeru, če je dejanska raba dela stavbe ali objekta v nasprotju z rabo, opredeljeno v gradbenem dovoljenju, na podlagi katerega je bila stavba ali objekt zgrajena, šteje, da se del stavbe ali objekta ne koristi v skladu z izdanim gradbenim objektom, v takem primeru pa se v seštevek točk vključijo tudi točke iz tega člena Odloka.

8. V času izdaje izpodbijane odločbe je veljal Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki je v drugem odstavku 4. člena uvrstil doseganje racionalne rabe prostora za posamezne dejavnosti med temeljna načela prostorskega načrtovanja. Pojem racionalne rabe prostora za posamezne dejavnosti po presoji sodišča vsekakor obsega tudi pojem "smotrnega izkoriščanja stavbnega zemljišča" iz 61. člena ZSZ/84, tako da je po presoji sodišča že na ravni zakona vzpostavljena neposredna povezava med racionalno rabo prostora kot enim od temeljnih načel prostorskega načrtovanja in kriteriji za odmero NUSZ. Temeljni instrument načrtovanja prostora so prostorski akti (14. člen ZPNačrt), ki med drugim opredeljujejo namensko rabo zemljišč in objektov (9. točka drugega odstavka ZPNačrt), skladnost predvidenega posega v prostor pa je bila predpisana tudi kot temeljni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (prva točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov; ZGO-1). Rabo nepremičnine oziroma objekta v nasprotju s prostorskimi akti oziroma na njihovi podlagi izdanim gradbenim dovoljenjem je zato že na podlagi zakonske ureditve mogoče šteti za "nesmotrno" izkoriščanje stavbnih zemljišč, torej med okoliščine, ki so – prav tako že na podlagi zakona – pomembne za odmero NUSZ. Sodišče zato na tej ravni nima pomislekov v zakonitost določbe 9. člena Odloka, glede na tožbene navedbe pa pripominja še, da že iz prej navedenega besedila 61. člena ZSZ/84 izhaja, da so kriteriji za odmero NUSZ po tej zakonski določbi znatno širši od zgolj komunalne opremljenosti zemljišča, kot zmotno meni tožnik.

9. Vendar pa to še ne pomeni, da toženka pri pridobivanju in uporabi podatkov za odmero NUSZ ne bi bila vezana na ustrezno pravno podlago. V času izdaje izpodbijane odločbe so to pravno podlago pomenile določbe ZGO-1, ki je v petem odstavku 218. člena določal, da podatke za odmero NUSZ pristojnemu davčnemu organu posreduje občina, v 218.c členu pa, kateri podatki so to in postopek za njihovo pridobitev ter uskladitev. V zvezi s to ureditvijo sodišče že uvodoma pripominja, da ima toženka sicer prav, da ni pristojna ne za pridobivanje, ne za usklajevanje podatkov za odmero NUSZ, vendar pa to po presoji sodišča še ne pomeni, da ni v obrazložitvi odmerne odločbe dolžna navesti, za katere podatke gre in jih po potrebi pravno ovrednotiti (peta točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o davčnem postopku; ZDavP-2).

10. Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina v namene NUSZ uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, s tem, da lahko za nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc. Pojem "dejanske rabe" dela stavbe, kot je uporabljen v 9. členu Odloka, je zato mogoče razumeti le na način, kot ga opredeljuje 79. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), ki ureja vpis tega podatka v kataster stavb, in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o vrstah dejanskih rab dela stavb in vrstah prostorov, ki pripadajo delu stavbe.

11. Toženka je v obrazložitvah tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe navedla, da je raba predmetne nepremičnine "stanovanjska", kar je ena od možnosti iz drugega odstavka 79. člena ZEN in omenjenega pravilnika. Glede na to bi bilo sicer mogoče ob prej opisani zakonski ureditvi tudi brez izrecne navedbe vira tega podatka sklepati, da gre za podatek iz katastra stavb. Vendar pa toženka hkrati z navedbo, da "v katastru ni zavedenega podatka o rabi stavbe ali objekta v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti, ali ta podatek ni v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem", izrecno navaja tudi, da "dejanska raba zemljišča, katera je dostopna preko javnih evidenc, ni merodajna za izračun nadomestila porabe stavbnega zemljišča“.

12. Kaj ti navedbi pomenita skupaj - namreč to, da je toženka upoštevala podatke iz katastra stavb, ali da jih je štela za brezpredmetne - ostaja povsem nejasno, še posebej glede na to, da je del navedbe, ki se nanaša na katastrske podatke, povsem splošen in se nanaša na "stavbo ali objekt" ter tako na situacijo, ko v katastru podatka o rabi ni, kot tudi na situacijo, ko ta podatek ni v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Ali gre torej v obravnavani zadevi za katastrske podatke v skladu z 218.c členom ZGO-1 ali za kakšne druge podatke (in v tem primeru katere) zato ostaja nejasno oziroma neobrazloženo. Drugostopenjska odločba teh pomanjkljivosti kljub izrecnim pritožbenim navedbam ni odpravila, zato sodišču ne ostane drugega kot ugotovitev, da izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

13. Gre za kršitev postopka, ki jo je treba v vsakem primeru šteti za bistveno (sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjo točko 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku istega člena pa je organ v tem postopku vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. V obravnavani zadevi to pomeni, da bo morala toženka določno navesti vrsto oziroma vir podatkov, ki so uporabljeni pri odmeri NUSZ, saj bo tožniku šele s tem omogočena vložitev učinkovitih pravnih sredstev, sodišču pa vsebinski preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče v zvezi s tem zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka opozarja še, da bo morala toženka v primeru, če namembnost objekta v gradbenem dovoljenju ni opisana z izrazi, ki neposredno ustrezajo izrazom, ki opisujejo namembnost v katastru stavb, posebej obrazložiti tudi razloge za morebitno vsebinsko neujemanje obeh oznak namembnosti.

14. Zaradi narave procesne kršitve, zaradi katere je prišlo do odprave izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je v skladu s prvi alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 148/2016
• UPRS Sodba I U 1979/2020-21
• UPRS Sodba I U 19/2019-7