UPRS Sodba I U 1934/2019-27

Jedro

Tožnik z navedbami v vlogi in s predloženimi dokazili ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegovo zdravje ali premoženje, kot to izhaja iz 6. točke 54. člena ZVO-1, niti ni izkazal verjetnega obstoja drugih dejstev ali okoliščin za priznanje pravnega interesa po prvem odstavku 43. člena ZUP, to pomeni, da ni izkazal, da varuje svojo pravico ali pravno korist.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevka družb A. v likvidaciji, in B., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo stanovanjsko poslovne stavbe ... (1. točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper ta sklep zadrži njegovo izvršitev (2. točka izreka). S 3. točko je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je postopek v obravnavani zadevi tekel po ponovljenem postopku na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 43/2018 z dne 10. 4. 2018. Tudi na podlagi dodatno predloženih dokazov ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v postopku iz drugega odstavka 64. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in iz 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz poročila o vplivih na okolje, ki ga je predložil nosilec nameravanega posega A.. - v likvidaciji (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), namreč ne izhaja, da bi bile tožnikove nepremičnine v vplivnem območju posega, niti tožnik z mnenji (Mnenjem o pripravljalnih gradbenih delih za rušitev objekta ... od podpornem zidu dvorišča objekta ... na meji parcel št. 2641 in 2638 in ob dvoriščnem objektu na parcelah št. 2639 in 2640, C.C., z dne z dne 29. 5. 2011 (pravilno 29. 8. 2011 - op. sodišča) - v nadaljevanju mnenje izvedenca C.C. z dne 29. 8. 2011, Geotehničnim mnenjem o stanju obstoječega podpornega zidu na lokaciji med objektoma ... in stanovanjskim objektom ..., Č., z dne 9. 5. 2011 - v nadaljevanju geotehnično mnenje C. z dne 9. 5. 2011, ter Arboristično oceno rdečelistne bukve na dvorišču ..., z dne 10. 7. 2018 - v nadaljevanju arboristična ocena) ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegove pravne koristi. Kot pavšalne zavrača navedbe o pomanjkljivi gradbeni dokumentaciji glede varstva pred hrupom, saj tožnik v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazil. Tudi dejstvo, da je tožnik lastnik sosednjih nepremičnin, še ne pomeni, da izkazuje pravni interes za udeležbo v tem postopku. Glede priposestvovane stvarne služnosti rasti vej na predmetnih nepremičninah navaja, da je ta šele vtoževana.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka zmotno uporabila določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 in 43. člena ZUP. Poleg tega je v vmesnem času izdala okoljevarstveno soglasje št. 35402/14/2017-34 z dne 21. 12. 2017, ki je postalo pravnomočno, ne da bi bilo rešeno vprašanje njegove stranske udeležbe. Ker mu iz tega razloga zavrača status stranskega udeleženca, to predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in 22. člena Ustave RS. Meni, da iz predloženih dokazov izhaja, da bi nameravani poseg lahko vplival na njegove pravne koristi, toženka pa v postopku ni upoštevala navodil naslovnega sodišča v sodbi I U 43/2018 z dne 10. 4. 2018 ter je odločala meritorno in sicer že s tem, ko je ocenjevala, ali bo nameravani poseg vplival na njegove koristi. Poleg tega ni upoštevala, da je vložil tožbo na priposestvovanje služnosti, s čimer je izkazal posest zemljišč v vplivnem območju posega. Meni, da je toženkino stališče, da vložena tožba še ne izkazuje obstoja služnosti ali posesti, zmotno. Ker gre za predhodno vprašanje iz sodne pristojnosti, bi toženka morala prekiniti postopek (prvi odstavek 147. člena ZUP). V zvezi s tem se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča II U 320/2009 in opozarja, da z vknjižbo stvarne služnosti, ki učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala zaznamba spora, nastopi stanje, kot da bi bila stvarna služnost vknjižena že na dan, ko je začela učinkovati zaznamba spora. Posledično je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

5. Ne strinja se tudi, da ni uspel dokazati, da bodo tresljaji (vibracije) povezani s sidranjem in pilotiranjem na gradbišču povzročili posedanje in rušenje podpornega zidu na njegovi nepremičnini in s tem podrtje rdečelistne bukve, enako velja glede neupoštevanja pripomb glede hrupa. Meni, da kot lastnik sosednjega zemljišča izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku (četrti odstavek 64. člena ZVO-1). Opozarja, da je prvostopenjski upravni organ arboristično oceno presojal po vsebini in ugotovil, da zna več kot univerzitetni profesorji, ki so strokovnjaki za arboristiko. Navaja, da je bilo kršeno načelo materialne resnice in da ni bil postavljen izvedenec, posledično je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljen 64. člen ZVO-1. Povzema geotehnično mnenje Č.. z dne 9. 5. 2011 in izvedeniško mnenje sodnega izvedenca C.C. z dne 29. 8. 2011, iz katerih izhaja, da bodo tresljaji (vibracije) povezani s sidriranjem in pilotiranjem na gradbišču gotovo pripeljali do posedanja in rušenja zidu in s tem do podrtja stare rdeče bukve, zaradi česar obstaja nevarnost za „premoženje ter življenje in zdravje ljudi“. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/09.

6. Meni, da lahko v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja navaja vse kršitve in ima pravico do vsebinske obravnave teh kršitev, v zvezi s čimer se sklicuje na stališče Sodišča Evropske Unije v (nadaljevanju SEU) v zadevi C-137/14, zato v nadaljevanju navaja pomanjkljivosti izdanega okoljevarstvenega soglasja. Meni, da prašenje ni določeno skladno z določbami Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot, ki določajo, da se zraka ne sme onesnaževati s prahom, aerosoli ali strupenimi plini, tako da se rastlin ne poškoduje in da se ne zmanjšajo možnosti za rast, saj v izreku okoljevarstvenega soglasja prašenje sploh ni določeno. Prav tako v okoljevarstvenem soglasju ni obdelano merjenje delcev PM10 in ni določen pogoj, da se lahko gradnja nadaljuje, ko je koncentracija delcev PM nižja od mejne vrednosti. Opozarja, da je bila opuščena pravilna javna razgrnitev, ker javnosti ni imela možnosti seznaniti se s celotno dokumentacijo v postopku in na to podajati pripombe. Meni še, da prizadeta stranka nima pravnega interesa za vodenje postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja, ker ni tudi lastnica nepremičnin, kjer naj bi se izvajal poseg, zato bi moral novi lastnik vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi, zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja pa zavrže, podrejeno naj mu dovoli vstop v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja oziroma naj zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

8. Sodišče je tožbo poslalo tudi prizadeti stranki, ki v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zoper okoljevarstveno soglasje zavrže, v preostalem delu pa zavrne. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

9. Tožnik opozarja še, da je prizadeta stranka s 1. 2. 2019 prenehala, zato nima pravnega interesa za ta postopek, posledično naj sodišče ne upošteva njenega odgovora na tožbo. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je v postopek vstopila tudi družba B., ki je kot nov nosilec nameravanega posega določena z odločbo št. 35402-11/2019-3 z dne 21. 6. 2019.

K. I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Upravno sodišče je s sodbo I U 165/2019 z dne 9. 5. 2019 zavrnilo tožbo, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019 tožnikovi reviziji ugodilo, sodbo Upravnega sodišča I U 165/2019 z dne 9. 5. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

12. Vrhovno sodišče RS je v omenjenem sklepu zavzelo stališče, da bi za priznanje pravnega interesa za udeležbo v postopku v primerih, kot je obravnavani, pretežko dokazno breme ogrožalo pravico stranke do sodnega varstva zoper okoljevarstveno soglasje, zato mora za vključitev v postopek zadostovati že nižji dokazni standard, tj. izkaz verjetnosti ali še nižji (19. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče tako pojasnjuje, da je lahko listina, ki jo je tožnik predložil, kot predloženi dokaz najprej predmet preizkusa (z dokaznim standardom verjetnosti oziroma v nekaterih primerih še nižjim) trditev o pravnem interesu (tj. o njegovem materialnopravnem razmerju do upravne zadeve), kasneje, v postopku meritornega odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo soglasja (s potrebno višjim dokaznim standardom, npr. prepričanja oziroma „brez razumnega dvoma“) pa pri presoji utemeljenosti ugovorov zoper izdajo upravne odločbe o tem soglasju (21. točka obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča je torej za izkazovanje pravnega interesa za priznanje pravice do udeležbe v okoljevarstveni zadevi stopnja verjetnosti, ki mora biti v teh primerih izkazana, nizka do te mere, da je mogoče udeležbo v postopku zavrniti le, če je že na podlagi vloge za udeležbo brez razumnega dvoma ugotovljeno, da razmerje te osebe do upravne stvari ne obstaja (23. točka obrazložitve).

13. Sodišče najprej zavrača tožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, ker naj bi mu toženka zavrnila udeležbo, zato ker je okoljevarstveno soglasje že izdano. Toženka je navedla konkretne razloge za svojo odločitev, na okoliščino, da je okoljevarstveno soglasje že izdano, pa se je sklicevala zgolj v zvezi z določitvijo nosilca nameravanega posega in očitanimi kršitvami v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, ki za predmetni postopek niso pomembne. Po presoji sodišča sta tako organ druge kot organ prve stopnje zadostila standardu obrazloženosti odločbe v skladu z 214. členom ZUP, zato je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in 22. člena Ustave RS.

14. ZVO-1 v 6. točki 54. člena v povezavi z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1 določa, da imajo pravico do udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja poleg nevladnih organizacij še osebe, ki stalno prebivajo ali so lastniki ali drugi posestniki nepremičnin na območju, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.

15. Po presoji sodišča tožbena trditev, da je tožnik pravni interes za udeležbo v postopku izkazal, ker naj bi kot služnostni upravičenec izvrševal posest na nepremičninah v vplivnem območju nameravanega posega, ni utemeljena. Tožnik je res že v upravnem postopku zatrjeval, da je vložil tožbo na ugotovitev priposestvovane služnosti rasti vej, v času izdaje izpodbijanega sklepa pa je bila v zemljiški knjigi tudi že zaznamba spora, vendar ga iz tega razloga še ni mogoče šteti za posestnika iz omenjene določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1, saj je omenjena služnost šele vtoževana. Zaznamba spora namreč ni ovira za nadaljnje vpise, temveč ima za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (prvi in drugi odstavek 80. člena ZZK-1). Vpis zaznambe spora zato ne pomeni, da bi moral upravni organ postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja prekiniti do zaključka pravdnega postopka, v katerem teče spor o ugotovitvi njegove stvarne pravice na zemljiščih v vplivnem območju posega. Ker zaznamba spora po povedanem ni ovira za nadaljnje vpise, to še toliko bolj velja za drugo rabo nepremičnine. Enako stališče izhaja iz sodbe naslovnega sodišča II U 320/2009 z dne 22. 12. 2010, na katero se sklicuje tožnik sam.

16. Poleg tega služnostni upravičenec (če so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje) izvršuje posest v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti (glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 749/2005 z dne 22. 2. 2007). V kakšnem obsegu tožnik izvršuje posest, toženka v upravnem postopku res ni ugotavljala, saj je odločitev oprla na citirano določbo iz drugega odstavka 80. člena ZZK-1, s čimer dejansko obstoja služnosti ni priznala, zato bo imel tožnik možnost to uveljavljati v postopku za obnovo postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja, če bo uspel v sporu za ugotovitev služnosti (4. točka 260. člena ZUP). Sodišče pa dodaja, da je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 114/2019 z dne 27. 2. 2019, ki je tožniku znan, saj se nanaša na tožnikovo tožbo za priposestvovanje služnosti rasti vej preko meje predmetne rdečelistne bukve z identifikacijsko št. 8793,¹ že pojasnilo, da priposestvovanje negativne služnosti skladno s četrtim odstavkom 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) niti ni mogoče.

17. Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijanem sklepu prav tako pojasnil, da dejstvo, da je tožnik lastnik sosednjih zemljišč, samo po sebi še ne izkazuje obstoja njegovega pravnega interesa za udeležbo v tem postopku. Sodišče dodaja, da je tudi Sodišče EU v sodbi Gruber C-570/13 (na katero se sklicuje tudi Vrhovno sodišče RS v omenjenem sklepu o razveljavitvi prvotne sodbe naslovnega sodišča) za pojem „soseda“ upoštevalo osebe v smislu ustreznega avstrijskega zakona, po katerem so to osebe, ki so lahko zaradi postavitve, obstoja ali obratovanja obrata ogrožene ali je to zanje moteče ali pa je lahko ogrožena njihova lastnina ali druge stvarne pravice.

18. Sodišče opozarja še na stališče v sodbi Sodišča EU v zadevi C-197/18, v skladu s katerim je treba, da bi se ugotovilo, ali kršitev obveznosti iz tam obravnavane direktive neposredno zadeva fizične in pravne osebe, kakršne so tožeče stranke v postopku v glavni stvari, preučiti namen in upoštevne določbe predmetne direktive. Pri tem je pojasnilo, da zgolj prekoračitev ali nevarnost prekoračitve tam določenega praga onesnaženosti neposredno zadeva fizične ali pravne osebe (in to le tiste, ki jim prekoračitev tam navedenega praga preprečuje možnost običajne uporabe vode iz njihovih zajetij ali jih vsaj prisili k porabi stroškov za njihovo čiščenje - 44. točka obrazložitve).

19. Enako izhaja iz že omenjene 6. točke 54. člena ZVO-1, po katerem je za odločitev v zadevi pomembna le tista obremenitev okolja (tj. sam poseg ali njegova posledica - 6. točka 3. člena ZVO-1), ki lahko vpliva na zdravje ali premoženje ljudi. Tudi sosed mora torej izkazati pravno korist. Sodišče je v obravnavani zadevi tako ponovno ugotavljalo, ali nameravani poseg lahko vpliva na tožnikove pravice in pravne koristi, upoštevaje dokazni standard, kot ga je postavilo Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019.

20. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43 člena). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, in U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve).

21. V obravnavanem primeru je tožnik v zahtevi za vstop v postopek navajal svoje pravne koristi, ki se lahko varujejo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja (prvi odstavek 51. člena ZVO-1), kot so poseg v stabilnost mejnega zidu, stabilnost drevesa (rdeča bukev kot naravna vrednota) in ustreznost meritev hrupa. Vendar je po presoji sodišča toženka pravilno ocenila, da tožnik teh svojih navedb ni tudi izkazal s predloženimi dokazili. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja ugotovitev, da tožnikove nepremičnine v poročilu o vplivih na okolje niso navedene v območju vpliva posega, ne v času gradnje (kot to navaja tožnik), ne v času obratovanja, zato ne drži njegova navedba v zahtevi za vstop v postopek, da že na tej podlagi izkazuje pravni interes za vstop v postopek. Tudi glede hrupa toženka ugotavlja, da v poročilu o vplivih na okolje tožnikova nepremičnina ni določena v vplivnem območju gradbišča, dokazil, da je vplivno območje napačno določeno pa tožnik sploh ni predložil. Zato na odločitev ne vplivajo niti navedbe, da iz predmetnega osnutka okoljevarstvenega soglasja (enako izhaja iz izdanega okoljevarstvenega soglasja), da je bila tožnikova stavba že pred posegom izpostavljena hrupu prometa po ... cesti in glavni železniški progi ..., zaradi česar so presežene mejne in kritične vrednosti kazalcev hrupa. V skladu z drugim odstavkom 10. člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa (Uradni list RS, št. 105/05 s spremembami) namreč v tem primeru nov vir hrupa ne sme povečati celotne obremenitve s hrupom. Tožnik pa niti ne navaja, da bo do povečanja celotne obremenitve prišlo, niti to ne izhaja iz predmetnega okoljevarstvenega soglasja (str. 9).

22. Glede tožnikovih navedb, da bodo tresljaji (vibracije) povezani s sidranjem in pilotiranjem na gradbišču povzročili posedanje in rušenje zidu ter podrtje rdeče bukve, sodišče sledi toženkini obrazložitvi, da iz predloženih dokazil ne izhajajo obremenitve nameravanega posega, ki jih tožnik zatrjuje. V zvezi z geotehničnim mnenjem Č. z dne 9. 5. 2011 toženka tako navaja, da je bilo to izdelano leta 2011 za rušitev prej stoječega objekta - ..., iz tega mnenja pa ne izhaja, da bo stabilnost starega mejnega zidu ogrožena zaradi predmetnega posega. Navaja še, da so tresljaji in dinamični vplivi pri rušenju objektov neprimerno večji kot pri gradnji novih objektov. Dodaja, da je bi objekt ..., ki se je nahajal v območju rdečelistne bukve 8 m od zidu oz. 10 m od drevesa, že porušen, kljub tresljajem in dinamičnim vplivom pa podporni zid še vedno stoji. Poleg tega to mnenje Č. iz leta 2011 ne upošteva načina izvedbe nameravanega posega. Sodišče dodaja, da iz tega mnenja izhaja še, da je bilo izdelano na podlagi le vizualnega pregleda podpornega zidu na dan 4. 5. 2011. Iz mnenja izvedenca C.C. z dne 29. 8. 2011, ki je tudi bilo izdelano v zvezi z rušitvijo objekta ..., pa izhaja, da so se po izdaji predloženega geotehničnega mnenja Č., dne 25. 7. 2011, ob spornem podpornem zidu izvajala sanacijska in ostala gradbena dela, in sicer se je začelo z zasipom prostora med objektom ... in podpornim zidom, kar je bilo del pripravljalnih del rušenja objekta .... Glede na to dejansko stanje v geotehničnem mnenju Č., na podlagi katerega je bilo dano mnenje, da je pred začetkom izvedbe gradbenih del v sklopu izgradnje novega objekta ... nujno potrebno izvesti sanacijo obstoječega podpornega zidu, ni enako, kot ob njegovi izdelavi, že zato mu ni mogoče slediti.

23. Kot ugotavlja že toženka, je bilo poročilo o vplivih na okolje za predmetni poseg izdelano leta 2017, obe predloženi dokazili pa se nanašata na drug objekt, zato tudi po presoji sodišča tožnik z dokazili, ki so bila izdelana za drug poseg, tj. rušenje prej stoječega objekta, ne more izkazati obremenitev zaradi gradnje novega objekta. V skladu z drugim odstavkom 5. člena Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave je treba pri opisu posega upoštevati značilnosti posega v času njegove gradnje ali izvedbe. Kot toženka ugotavlja še, v predmetnem poročilu o vplivih na okolje obremenitev na podporni zid ni, tožnik pa (drugih) dokazil, iz katerih bi izhajalo nasprotno, torej da v poročilu o vplivih na okolje niso upoštevane vse značilnosti tega posega na podporni zid, ni predložil. Tudi sodba naslovnega sodišča I U 1367/2011, na katero se še sklicuje, se je nanašala na rušenje prej stoječega objekta ..., v obravnavanem zadevi pa gre, kot že rečeno, za drug objekt in povsem drugačen poseg, torej za gradnjo novega objekta. Če gre za dva očitno različna posega, kot je to v obravnavanem primeru, se tožnik ne more pavšalno sklicevati na ista dokazila, ki so bila torej izdelana za drug in drugačen poseg. Posledično sodišče ne dvome v toženkin zaključek, da tožnik s temi dokazili ni izkazal, da bi nameravani poseg lahko vplival na ta mejni zid.

24. Edino tožnikovo dokazilo, ki upošteva okoliščine v času izvedbe nameravanega posega in se nanaša na obravnavani poseg, je arboristična ocena, vendar tudi na njeni podlagi ni mogoče sklepati o vplivu posega na tožnikovo drevo, tj. rdečelistno bukev. Kot ugotavlja toženka, iz arboristične ocene sicer izhaja, da za stabilnost in preživetje tega drevesa obstojijo tveganja, kot so rahljanje zemljine in gradbene jame, sprememba osončenosti in možnost mehanskih poškodb zaradi žerjavnega transportiranja. Vendar pa je ocena tveganj v tem obsegu deloma splošna oziroma se ne nanaša na konkretno gradnjo in njene vplive, deloma - posebej glede stanja krošnje in potrebnih posegov vanjo - pa se celo izrecno nanaša na stanje drevesa ne glede na gradnjo. V tem delu zato arboristična ocena po presoji sodišča že očitno in na prvi pogled ne utemeljuje tožnikovega pravnega interesa za udeležbo v postopku.

25. Glede konkretnih možnosti vpliva na drevo iz arboristične ocene izhaja, da lahko do njih pride le v primeru, če ne bo spoštovana zaščitna cona v polmeru 14,25 m. Ker tožnik ne navaja ničesar drugega oziroma se v svoji trditveni podlagi v celoti naslanja na arboristično oceno, bi lahko smiselno utemeljeval poseg v svojo pravico le, če bi izkazal, da bo prišlo do posegov znotraj te zaščitne cone. V nasprotnem primeru namreč vplivov že po arboristični oceni in s tem po trditveni podlagi sploh ne bo, tako da bi tožnikovo sodelovanje v postopku, ki bi se nanašalo na posledice teh vplivov in morebitne omilitvene ukrepe, očitno ostalo prazno oziroma brez vsebine.

26. Upravni organ svojo odločitev v tem pogledu opira na ugotovitev, da se z nameravanim posegom zaščitno cono v polmeru 14,25 m v celoti spoštuje, in kot neutemeljen zavrača tudi tožnikov očitek o neustrezni gradnji kletne etaže stavbe ... v razdalji manj kot 8 m od meje tožnikove parcele. Sodišče temu razlogovanju v celoti sledi, saj podatek o oddaljenosti posega od parcelne meje sam po sebi ne more povedati ničesar o oddaljenosti posega od drevesa oziroma od zaščitne cone. Poleg tega je po povedanem treba upoštevati zaščitno cono v krogu, toženka pa ugotavlja, da je v konkretnem primeru oddaljenost posega od osi povprečnega polmera krošnje 14,68m. Drugih dejstev o morebitnem posegu gradnje v vplivno cono tožnik ne navaja, zato je po presoji sodišča utemeljena toženkina ugotovitev, da tožnik s predloženimi dokazili ni uspel izkazati, da bo nameravani poseg povzročal kakršnekoli obremenitve na njegovo drevo.

27. Toženka se je v izpodbijanem sklepu sklicevala tudi na mnenje Zavoda za varstvo narave, v skladu s katerim drevo ne bo ogroženo, kar pomeni, da zanj ni nevarnosti niti kot za naravno vrednoto. Tudi izdelovalec arboristične ocene se opredeljuje do določb Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot za izvajanje posegov v naravo na naravnih vrednotah, v skladu s katerim tudi podaja svoja priporočila. Ker so ta po povedanem izpolnjena, tudi v tem pogledu ne obstaja tožnikovo razmerje do postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja. Če obremenitev njegove nepremičnine torej sploh ni, to pomeni, da ni niti verjetno, niti možno, da bi nameravani poseg lahko vplival na njegove pravice ali pravni koristi.

28. Ker je torej toženka pravilno zaključila, da tožnik z navedbami v vlogi in s predloženimi dokazili ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegovo zdravje ali premoženje, kot to izhaja iz 6. točke 54. člena ZVO-1, niti ni izkazal verjetnega obstoja drugih dejstev ali okoliščin za priznanje pravnega interesa po prvem odstavku 43. člena ZUP, to pomeni, da ni izkazal, da varuje svojo pravico ali pravno korist. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, na katere je poleg tega odgovorila že toženka (o javni razgrnitvi v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in o vsebini okoljevarstvenega soglasja glede prašenja ter merjenje delcev PM10, v zvezi s katerimi tožnik tudi ne prilaga dokazil). Teh navedb sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja ter se nanje sklicuje. Sodišče pa pripominja še, da predmetni poseg ni naveden med projekti iz priloge I ali II te Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje. Zato se sodišče do ostalih tožnikovih navedb glede kršitve določb Direktive 2011/92/EU ni posebej opredeljevalo.

29. Poleg tega - čeprav to ni predmet tega upravnega spora - sodišče dodaja, da je iz predmetnega okoljevarstvenega soglasja razvidno, da je imel tožnik možnost v tem postopku izražati mnenja in dajati pripombe, kot je to določeno v prvem odstavku 58. člena ZVO-1, upravni organ pa je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 61. člena ZVO-1 tudi pojasnil, kako je njegova mnenja in pripombe upošteval med pogoji določenimi v tem okoljevarstvenem soglasju. V predmetnem postopku pa se je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZVO-1 odločalo, ali ima tožnik tudi pravico do sodelovanja kot stranski udeleženec v postopku izdaje tega okoljevarstvenega postopka. Že zato so neutemeljene tožnikove splošne navedbe o kršitvi določb do sodelovanja javnosti v tem postopku.

30. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s tožnikovim predlogom po zaslišanju strank sodišče pojasnjuje, da iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti tožnik dokaznega predloga po zaslišanju ni substanciral, torej obrazložil, o katerih pravno pomembnih dejstvih naj bi stranke izpovedovale. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. in III. točki izreka:

31. Odločitev o tožnikovih stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

32. Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015) in se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporabljajo za vprašanja postopka, kolikor ZUS-1 ne ureja drugače. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu interveninetu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prizadeta stranka je sodišču posredovala odgovor na tožbo, vendar sodišče ocenjuje, da ta ni bil pomemben za razjasnitev zadeve oziroma ni vplival na odločitev sodišča. Sodišče je odločitev v konkretni zadevi sprejelo izključno na podlagi listin upravnega spisa, pri tem pa navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo na to odločitev niso vplivale oziroma k njej niso pripomogle. Sodišče je zato zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo.

-------------------------------
¹ Sklep je javno objavljen med sodno prakso na spletnih straneh Vrhovnega sodišča RS.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 554/2018-19
• UPRS sodba III U 43/2014
• UPRS sodba III U 103/2014