UPRS Sodba I U 1933/2017-67

Jedro

S strani tožnice zatrjevana dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje izgubo gospodarskega pomena lastninske pravice na preostalih nepremičninah, niso razlog za prevzem ostalih nepremičnin, pač pa lahko le vplivajo na višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist A. dovoli razlastitev nepremičnine s parc. št. 678/3 k.o. ... v izmeri 159 m2, pri kateri je vknjižena lastninska pravica za tožnico (v 1. točki izreka), da je razlastitvena upravičenka dolžna začeti izgradnjo oziroma rekonstrukcijo ceste, zaradi katere je bila razlastitev predlagana, v treh letih od pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja (v 2. točki izreka), da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah z vročitvijo te odločbe (v 3. točki izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na parc. št. 678/3 k.o. ... (v 4. točki izreka), da razlastitvena upravičenka ali razlastitvena zavezanka vloži predlog za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče s parc. št. 678/3 k.o. ... na pristojno sodišče (v 5. točki izreka), da se zahteva tožnice za prevzem v last z odkupom ali nadomestilom v naravi preostale nepremičnine s parc. št. 678/1 in 678/4, obe k.o. ..., zavrne (v 6. točki izreka) da se zahtevi družbe B.. za povrnitev stroškov postopka ugodi in se ji priznajo stroški v skupni višini 95,16 EUR ter jih je dolžna plačati razlastitvena upravičenka v 30 dneh po dokončnosti odločbe (v 7. točki izreka) in da mora razlastitvena upravičenka v 30 dneh po vročitvi odločbe tožnici plačati znesek 1.278,69 EUR, kar predstavlja stroške izdelave izvedeniških mnenj (v 8. točki izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ 29. 10. 2015 izdal odločbo o uvedbi postopka razlastitve, takrat dela nepremičnine s parc. št. 678/2 k.o. ... (stavba v izmeri 1 m2 in dvorišče v izmeri 163 m2), zoper tožnico kot razlastitveno zavezanko, zaradi izkazane javne koristi na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu za Šmiheljsko (Ljubensko) cesto v Novem mestu – rekonstrukcija oziroma novogradnja regionalne ceste, odsek 2.501 od km 21,760 do km 22,250 (v nadaljevanju Odlok o LN). Razlastitveni upravičenki pa je bila dovoljena tudi izvedba postopka parcelacije zemljišča s parc. št. 678/2 k.o. ..., v območju jugozahodnega vogala stanovanjske hiše, tako da se po izvedeni parcelaciji stanovanjska hiša ne bo več nahajala na zemljišču (z oddaljenostjo meje 80 cm od vogala hiše), ki je predmet razlastitve, kot je razvidno iz razlastitvenega elaborata in načrta parcelacije zemljišča, v območju rekonstrukcije ...) ceste. Odločba o uvedbi razlastitvenega postopka z dne 29. 10. 2015 je postala pravnomočna dne 5. 12. 2015. Razlastitvena upravičenka je 12. 4. 2016 pri upravnem organu podala predlog za nadaljevanje postopka razlastitve, kateremu je priložila odločbo geodetskega organa z dne 15. 2. 2016, s katero je bila ukinjena parcela št. 678/2 in sta iz nje na novo nastali zemljišči s parc. št. 678/3 (ki je predmet razlastitve) in 678/4, obe k.o. .... Dne 18. 5. 2016 je bil opravljen narok za ustno obravnavo z namenom seznanitve z obsegom razlastitve ter obravnave zahteve tožnice za prevzem v last preostale nepremičnine. Tožnica je namreč 12. 5. 2016 predložila pisne pripombe, podala pa tudi zahtevo da razlastitvena upravičenka skladno s prvim odstavkom 99. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) prevzame v last preostali nepremičnini, parc. št. 678/1 stanovanjska stavba 139 m2 in dvorišče 346 m2 in parc. št. 678/4 stanovanjska stavba v izmeri 1 m2 in dvorišče 4 m2, iz razloga, ker je ugotovila, da bosta navedeni nepremični z razlastitvijo zanjo izgubili gospodarski pomen, kajti enonadstropna stanovanjska hiša s tem „ostane brez edinega uvoza v garažo, brez edinega izvoza iz garaže, brez edine dostopne – dovozne poti na državno cesto, brez edinega parkirnega prostora oziroma mesta pred edinim vhodom v garažo, brez bistvenega funkcionalnega dvorišča pred garažo in glavnim vhodom v stanovanjsko stavbo ter brez podzemnega armiranobetonskega prostora, v katerem je postavljena kovinska cisterna za kurilno olje, kapacitete 4.000 litrov“. Tožnica je nato 30. 5. 2016 posredovala novo pripravljalno vlogo, v kateri je vztrajala pri zahtevi za prevzem preostalih nepremičnin. Sklicevala se je tudi na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke C.C. z dne 28. 9. 2013, na njegove ugotovitve na str. 12 v točki 12, v drugi in tretji alineji. Razlastitvena upravičenka pa je 30. 5. 2016 predložila vlogo, v kateri je navedla da je v zvezi z navedbami tožnice pridobila odgovor projektanta Č.Č. ter je glede na ta odgovor navedla, da je pri ohranitvi objekta tožnice potrebno obvezno prestaviti podzemno cisterno, uvoz v garažo pa ostane na istem mestu, pri čemer problem uvoza in izvoza iz garaže ostaja, saj je zatečeno stanje tako, da na parceli že ni dovolj prostora za obračanje vozila; v dokaz navedenega je priložila grafični prikaz semaforizacije križišča in sinhronizacije z novimi avtomatskimi zapornicami na prehodu preko železniških tirov, grafični izsek iz projekta – ohranitev stanovanjskega objekta ... in predlog parcelacije pri objektu tožnice ..., ki je bila podlaga za izvedeno parcelacijo. Razlastitvena upravičenka je bila z dopisom z dne 29. 6. 2016 pozvana k predložitvi nove cenitve za zemljišče s parc. št. 678/3 ter je dne 2. 11. 2016 novo poročilo tudi predložila, in sicer sodnega cenilca za gradbeništvo D.D., z dne 9. 10. 2016. Tožnica je bila z dopisom z dne 9.11. 2016 nato pozvana na morebitno sklenitev sporazuma o višini odškodnine.

Upravni organ dalje navaja, da je že v odločbi o uvedbi postopka razlastitve ugotovil, da je izkazana javna korist za razlastitev parc. št. 678/3, prej del parcele 678, ki je navedena v 2. členu Odloka o LN. V skladu s 93. členom ZUreP-1 gre za pridobitev nepremičnine, ki je potrebna za gradnjo gospodarske javne infrastrukture – regionalne ceste, ki je v javnem interesu. Upravni organ je opravil tudi tehtanje med javno koristjo in težo posega v lastninsko pravico tožnice.

Po izvedeni parcelaciji je predmet razlastitve zemljišče s parc. št. 678/3 s površino 159 m2. Obseg razlastitve je prilagojen potrebam izvedbe pločnika za pešce ter kolesarske poti kot kombiniran pločnik širine 2,8 m, kot izhaja iz grafičnega prikaza (pod zaporedno št. 83 v spisu) iz projektne dokumentacije, ki jo je izdelala družba B... Razlastitvena upravičenka je predlagala, da se razlastitveni postopek izvede po 104. členu ZUreP-1 ter utemeljila nujnost postopka z roki izgradnje, pri čemer je predložila Načrt razvojnih programov 2010 – 2013 in Odlok o proračunu Mestne občine Novo mesto za leto 2010. Upoštevaje 104. člen ZUreP-1 je organ odločil v nujnem postopku. Sklenitev sporazuma o odškodnini ni uspela.

V zvezi z zahtevo tožnice za prevzem v last preostale nepremičnine s parc. št. 678/4 in 678/1 organ ugotavlja, da je dokazno breme o tem, da bodo preostale nepremičnine za razlastitvenega zavezanca izgubile gospodarski pomen, na razlastitvenem zavezancu (99. člen ZUreP-1). Organ ugotavlja, da posega v konstrukcijo stanovanjske hiše po izvedbi parcelacije parc. št. 678/2 na novo nastali 678/4 in 678/3 (predmet razlastitve) z odmikom od vogala za 80 cm ne bo potreben, zaradi česar niti funkcionalnost niti stabilnost hiše zaradi razlastitve ne bosta spremenjeni. Funkcionalno dvorišče bo s preureditvijo južnega dela zemljišča s parc. št. 678/1 zagotovljeno na tem delu. Tožnica bo z ureditvijo novih manipulativnih površin in parkirišča izgubila večji del zelenih površin in vrta na parc. št. 678/1, kar pa bo upoštevano pri določitvi odškodnine na sodišču. V zvezi z zatrjevanjem tožnice, da bo ostala brez edinega nemotenega glavnega vhoda v stanovanjsko hišo, je bilo ugotovljeno, da bo sedanje stopnišče za vhod ostalo neovirano, dostop do tega je možen iz smeri parc. št. 693/1, s katere bo potrebno urediti dovoz z javne poti in parkirišče. Potrebno pa bo prestaviti še cisterno za gorivo, in sicer na del parcele št. 678/1 oziroma bo objektu treba zagotoviti ogrevanje na drugačen način; po navedbah razlastitvene upravičenke je ta pripravljena nositi stroške morebitne preureditve kotlovnice na zemeljski plin, saj je plinovodno omrežje do objekta že zgrajeno. Po navedbah razlastitvene upravičenke bi bil strošek preureditve v primerjavi s ponudbo za odkup celotne nepremičnine (384.536,10 EUR) zanemarljiv. Ker po presoji organa tožnica v postopku ni uspela izkazati, da bodo z razlastitvijo nepremičnine s parc. št. 678/3 njene preostale nepremičnine s parc. št. 678/1 in 678/4 izgubile gospodarski pomen, je njeno zahtevo za prevzem v last z odkupom ali nadomestilom v naravi organ zavrnil. Organ je obrazložil tudi stroškovno odločitev.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 1. 8. 2017 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnica izpodbija 1., 4. in 6. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa. V tožbi navaja, da je 24. 4. 2009 prejela ponudbo za odkup nepremičnine s parc. št. 678 s predlogom kupoprodajne pogodbe. Iz pogodbe je bilo razvidno, da razlastitvena upravičenka potrebuje za izvedbo novogradnje regionalne ceste nepremičnine, opredeljene v lokacijskem načrtu za ... cesto. S to pogodbo bi se tožnica in sofinancerka dogovorili, da se odkupi celotno nepremičnino s parc. št. 678 k.o. .... Zoper prejeto ponudbo je tožnica skupaj s tedanjo solastnico podala pisne pripombe, in sicer na poročilo o vrednotenju tržne vrednosti nepremičnine sodnih izvedencev E.E. in F.F.. Dne 23. 11. 2009 sta zahtevali, da se na njune pripombe pisno odgovori. To bi bila prava pot, ki bi vodila k hitri rešitvi in v korist javnega interesa. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi v 4. točki izreka, po kateri pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščeni nepremičnini, ker meni, da je bila zakonska določba o nujnem postopku nepravilno uporabljena.

Tožnica izpodbija 6. točko izreka odločbe, ker meni, da je dokazala, da z razlastitvijo zemljišča s parc. št. 678/3 preostale nepremičnine, to je 678/1 in 678/4, zanjo izgubijo gospodarski pomen. To je obrazložila že v 4. pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2016 in se oprla tudi na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke C.C. z dne 28. 9. 2013. Tožnica navaja, da je ugotovila, da bo z razlastitvijo nepremičnine parc. št. 678/3 zanjo izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na nepremičninah parc. št. 678/1 stanovanjska stavba 139 m2 in dvorišče 346 m2 ter parc. št. 678/4 stanovanjska stavba 1 m2 in dvorišče 4 m2, saj enonadstropna stanovanjska stavba ostane brez edinega uvoza v garažo, brez „edinega izvoza iz garaže, brez edine dostopne – dovozne poti na državno javno cesto, brez edinega parkirnega prostora oziroma mesta pred edinim vhodom v garažo, brez glavnega bistvenega funkcionalnega dvorišča pred garažo in glavnim vhodom enonadstropne stanovanjske stavbe in brez podzemnega zgrajenega armiranobetonskega prostora v katerem je postavljena kovinska cisterna za kurilno olje kapacitete 4.000 litrov“.

Tožnica zahteva, da ji toženka in razlastitvena upravičenka predložita projektno tehnično dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo oziroma rekonstrukcijo regionalne ceste, iz katere bo natančno razviden grafični prikaz priključka neposredne dostopne – dovozne poti v času gradnje in po njej.

Tožnica dalje navaja, da iz ponudbe z dne 24. 4. 2009 s predlogom kupoprodajne pogodbe izhaja, da se je že tedaj vedelo, da je treba za izgradnjo novogradnje regionalne ceste..., odsek ... cesta v Novem mestu od km 21,760 do km 22,250 in zaradi izgradnje hodnika za pešce odstraniti tudi zahodni vogal stanovanjske hiše ter odkupiti celotno nepremičnino, kar je v skladu z Odlokom o LN.

Edina zakonita pravna podlaga za uvedbo postopka za razlastitev celotne nepremičnine s parc. št. 678 je Odlok o LN. Vodena razlastitvena postopka pa sta brez pravne podlage v veljavnem prostorskem aktu. Tožnica vztraja pri razlastitvi celotne nepremičnine s parc. št. 678. Tožnica dalje navaja, da iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izhaja, da preden izda pristojni upravni organ gradbeno dovoljenje, mora preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, to je v konkretnem primeru z Odlokom o LN, ta pa v 10. členu določa, da se zaradi izvedbe kombiniranega hodnika za pešce ob ... v širini 2,80 m odstrani zahodni vogal objekta na ... 15 in v zvezi s tem izvede ustrezna rekonstrukcija objekta. V primeru rušitve celotnega objekta je dovoljena nadomestna gradnja z odmikom objekta najmanj 6 m od zunanjega roba vozišča ... oziroma mora biti objekt situiran v okviru površine, kot je razvidno iz kartografskega dela. Tožnica dodaja, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov po četrtem odstavku 153. člena Ustave temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Dalja navaja, da Ustava v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist vzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Tožnica meni, da gre v predmetni zadevi za grobo kršitev 1. člena Protokola o Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki varuje posameznikovo premoženje. Tožnica sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede vse predlagane dokaze: vpogleda naj v izpodbijano odločbo in odločbo organa druge stopnje, v upravni spis v zadevi, v tam navedene zakonske določbe, v korespondenco v zvezi s ponudbo za odkup nepremičnine iz leta 2009, v izvedensko mnenje izvedenca C.C. z dne 28. 9. 2013, v Odlok o LN. Po opravljeni glavni obravnavi pa naj razsodi, da se izpodbijana prvostopenjska odločba v 1., 4. in 6. točki izreka odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankama z interesom tudi A. kot razlastitveni upravičenki in G.G., ki pa pisnih odgovorov na tožbo nista podali.

6. Dne 11. 12. 2019 je sodišče izvedlo prvi narok za glavno obravnavo.

7. V pripravljalni vlogi, ki je naroku sledila, tožnica prereka navedbe strank z interesom – razlastitvene upravičenke, podane na glavni obravnavi ter vztraja pri tem, da se bodo za tožnico in njene družinske člane s predmetno razlastitvijo bistveno spremenili pogoji za bivanje v njihovi leta 1934 zgrajeni enonadstropni dvostanovanjski stavbi, ter navaja razloge za to. Nasprotuje izvedenskemu mnenju izvedenca D.D., ki ga je na glavni obravnavi v spis predložila stranka z interesom.

8. Pripravljalno vlogo je vložila tudi stranka z interesom – razlastitvena upravičenka. Navaja, da razlastitev dela zemljišča, ki ga predstavlja nepremičnina s parc. št. 678/3, ne onemogoča tožnici in njenim družinskim članom dostopa do preostanka nepremičnin in torej tudi ne povzroča njihove nemožnosti uporabe. Samo nemožnost uporabe pa lahko pomeni izgubo gospodarskega pomena v smislu prvega odstavka 99. člena ZUreP-1. Kvantitativno zmanjšanje parcele ne more biti razlog za ugotovitev izgube gospodarskega pomena. Stanovanjska stavba se še vedno lahko nemoteno uporablja za bivanje, dosedanji način življenja tožnice in družinskih članov se zaradi rekonstrukcije ceste ne bo poslabšal, kolikor pa bi se, gre za vprašanje obsega in posledično višine odškodnine, ne pa za izgubo gospodarskega pomena. Sklicevanje tožnice na izvedensko mnenje sodnega cenilca C.C. je neustrezno, saj povzema parcialne ugotovitve iz konteksta. Upravni organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da se v zvezi z dostopom do garaže in parkirišča pred njo, ki že sedaj ni ustrezno, ne po velikosti ne po varnem dostopu, ki je že doslej oviran, zaradi same razlastitve za tožnico ne bo nič poslabšalo. Stranka z interesom je že tekom postopka na prvi stopnji in v sodnem postopku izrecno opozorila na to, da je sklicevanje tožnice na bistveno poslabšanje pogojev bivanja brezpredmetno, ker že sedaj tožnica in njeni družinski člani živijo tik ob cesti in ker se že sedaj njihovo življenje deloma odvija na javnih površinah, saj lastnega manevrskega prostora za parkiranje dostavnih vozil, vozil obiskovalcev morebitnih zdravstvenih in drugih delavcev, gasilcev, dobaviteljev, nimajo. Dejansko stanje glede uporabe spornih parcel se tudi po rekonstrukciji ceste zaradi same razlastitve ne bo spremenilo. Stranka z interesom dodaja, da v sistemu afirmativne litiskontestacije, ki velja v našem pravnem sistemu, sodišče upošteva le obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke, neprerekana dejstva se štejejo za priznana. Tožnica stališča o drastičnem poslabšanju življenjskih pogojev ni z ničemer dokazala, čeprav je dokazno breme na njeni strani. Tožnica nasprotuje zaslišanju predlagane priče, zakonskega partnerja tožnice, saj v predlogu ni navedeno, o čem bi priča pričala. V zvezi z izvedenskim mnenjem D.D., ki ga je predložila na naroku 11. 12. 2019, navaja, zakaj meni, da ne gre za nov dokaz, ki bi bil nedovoljen. Ne strinja se s tožnico, da bi navedeno izvedensko mnenje utemeljevalo izgubo gospodarskega pomena preostalih nepremičnin, kajti odstranitev dela hortikulturne ureditve, zelenjavnega vrta, lesene brajde z vinsko trto so lahko le okoliščine, ki vplivajo na določitev odškodnine, ne utemeljujejo pa izgube gospodarskega pomena. Stranka z interesom se v nadaljevanju sklicuje še na 69. člen Ustave in navaja, da je pri razlastitvi kot posegu v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico treba upoštevati načelo sorazmernosti, zato lahko razlastitev obsega samo tolikšen del nepremičnine ki je nujen za dosego razlastitvenega namena. Sporni nepremičnini predstavljata 486 m2 površine, ki je stranka z interesom za izvedbo rekonstrukcije ... ne potrebuje. Predlagano izvedbo adaptacijskih del narekuje ekonomičnost investicije, saj je bil po stanju na dan 28. 2. 2009 odkup celotne nepremičnine tožnice ocenjen na 393.771 EUR. Stranka z interesom zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnica je v nadaljevanju sodišču posredovala še predlog za zaslišanje priče H.H. v zvezi z izgubo gospodarskega pomena glede preostalih nepremičnin, in sicer da se ga zasliši brez omejitev. V vlogi z dne 23. 1. 2020 vztraja pri povedanem, v vlogi z 21. 1. 2020 pa pošilja dodatna dokaza, in sicer geografski prikaz – stanje ... pri stanovanjski hiši ..., leta 2006 in ureditveno situacijo, izsek iz sprememb in dopolnitev lokacijskega načrta za ... cesto v Novem mestu, junij 2007.

10. Na naroku dne 23. 1. 2020 je sodišče glavno obravnavo končalo.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je predmet spora razlastitvena odločba (z dne 8. 3. 2017) v delu, kolikor je z njo odločeno, da se v korist A. dovoli razlastitev nepremičnine s parc. št. 678/3 k.o. ... v izmeri 159 m2 v lasti tožnice kot razlastitvene zavezanke (1. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na parc. št. 678/3 (4. točka izreka) in da se zahteva tožnice za prevzem v last z odkupom ali nadomestilom v naravi preostale nepremičnine s parc. št. 678/1 in 678/4 zavrne.

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je navedeno razlastitveno odločbo tožnica s pritožbo izpodbijala izrecno samo v 6. točki izreka, to je glede zavrnitve zahteve za prevzem v last z odkupom ali nadomestilom v naravi preostalih nepremičnin s parc. št. 678/1 in 678/4, kar izhaja tako iz vsebine pritožbenih navedb kot tudi iz predloga pritožbenemu organu, kako naj o pritožbi odloči (naj izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugodi zahtevi tožnice za prevzem njenih nepremičnin s parc. št. 678/1 in 678/4 s strani razlastitvene upravičenke). To pa pomeni, da tožnica, ki v tožbi kot nepravilno izpodbija odločitev v 1., 4. in 6. točki izreka, uveljavlja kršitve, ki jih v pritožbi ni (in to je glede odločitve o razlastitvi parc. št. 678/3, glede odločitve, da pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na navedeni parceli) in da gre za materialno neizčrpanost pritožbe v tem delu. Glede na prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila ali jo je vložila prepozno, so tako tožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev v 1. in 4. točki izreka prvostopenjske odločbe, nedopustne ter zato neupoštevne¹. V bistvenem gre pri tem za navedbe tožnice, da ne bi mogla biti razlaščena zgolj parc. št. 678/3 v izmeri 159 m2, pač pa bi morala biti razlaščena celotna nekdanja parc. št. 678 dvorišče v izmeri 509 m2, stanovanjska stavba v izmeri 140 m2, kakor je bila dana ponudba za odkup v letu 2009 in kakor predvideva tudi Odlok o LN, ki je pravna podlaga za uvedbo razlastitvenega postopka, in za navedbe, da je bil razlastitveni postopek nepravilno voden kot nujni postopek. Glede na povedano se bo sodišče po vsebini opredeljevalo le do navedb tožnice, s katerimi izpodbija odločitev v 6. točki izreka, to je glede zavrnitve njene zahteve za prevzem s strani razlastitvene upravičenke v last preostalih njenih nepremičnin, to je s parc. št. 678/4 in 687/1.

14. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ zavrnitev zahteve za prevzem preostalih nepremičnin, to je nepremičnin s parc. št. 678/4 in 687/1, obe k.o. ..., oprl na zaključek, da tožnica ni uspela izkazati, na njej pa je bilo dokazno breme, da bo z razlastitvijo parc. št. 678/3 v izmeri 159 m2 lastninska pravica na njenih preostalih nepremičninah, to je parc. št. 678/1 stanovanjska stavba 139 m2 in dvorišče 346 m2 ter parc. št. 678/4 stanovanjska stavba 1 m2 in dvorišče 4 m2, zanjo izgubila gospodarski pomen.

15. Po prvem odstavku 99. člena ZUreP-1 (kot v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega relevantnega predpisa) lahko zahteva razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Po drugem odstavku tega člena razlastitveni zavezanec vloži zahtevo pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve; o zahtevi mora upravni organ odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi.

16. Iz upravnih spisov v zadevi in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v postopku pred upravnim organom zatrjevala izgubo gospodarskega pomena lastninske pravice na (preostalih) nepremičninah, parc. št. 678/1 stanovanjska stavba 139 m2 in dvorišče 346 m2 ter parc. št. 678/4 stanovanjska stavba 1 m2 in dvorišče 4 m2, z navedbami, da bo z razlastitvijo njena enonadstropna stanovanjska hiša ostala brez edinega uvoza v garažo oziroma izvoza iz garaže na državno cesto ter hkrati edinega parkirnega prostora in brez dvorišča pred glavnim vhodom, pa tudi brez podzemnega armiranobetonskega prostora, v katerem je kovinska cisterna za kurilno olje, kapacitete 4.000 litrov; pri tem pa gre za „izvoze (in uvoze) za vsakodnevne življenjske in službene potrebe, za večkratne vsakoletne zdravstvene in počitniške potrebe, za vsakodnevno dostavo hrane, za dostavo materiala za tekoče in investicijsko vzdrževanje, za dostop izvajalcev del tekočega in investicijskega vzdrževanja hiše, za dostop obiskovalcev, reševalcev, gasilcev, dovoz drv, hlevskega gnoja itd.“. Pri tem se je kot na dokaz opirala na izvedensko mnenje izvedenca C.C., september 2013. Ob navedbah razlastitvene upravičenke, da dejstva in okoliščine, ki jih navaja tožnica, niso razlog za prevzem ostalih nepremičnin, pač pa lahko le vplivajo na višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino ter po končanju ugotovitvenega postopka je organ zaključil, da tožnica ni izkazala izgube gospodarskega pomena lastninske pravice na stanovanjski stavbi z dvoriščem kot ostalem delu njenih nepremičnin, saj z utesnitvijo predmeta razlastitve (prej 678/2) na novo nastalo parc. št. 678/3 v izmeri 159 m2 ter s tem z odmikom od vogala stanovanjske stavbe za 80 cm ne bo prišlo do posega v konstrukcijo stavbe ter se tako funkcionalnost in stabilnost stavbe ne bosta spremenili, enako tudi ne glavni vhod v hišo, „izgubljene“ manipulativne površine, parkirišče in dovoz z javne poti (skupaj 159 m2) bodo lahko preurejeni na južnem delu parcele 678/1, kar vse bo lahko upoštevano pri določanju odškodnine in kar velja tudi za izgubo zelenih površin in vrta ter prestavitev cisterne za gorivo.

17. Sodišče ne pritrjuje tožničinim navedbam, da je izpodbijana odločitev nepravilna ter da je izkazala, da je izpolnjen zakonski pogoj iz prvega odstavka 99. člena ZUreP-1, da razlastitvena upravičenka - ob razlaščeni nepremični s parc. št. 678/3 - prevzame v last tudi tožničino stanovanjsko hišo z dvoriščem (parc. št. 678/1 in 678/4). Zatrjevanje izgube gospodarskega pomena lastninske pravice na stanovanjski stavbi je tožnica (namreč) opredeljevala z navedbami okoliščin, ki bi bile posledica razlastitve parc. št. 678/3 v izmeri 159 m2, in sicer nemožnosti uporabe delov parc. št. 678/1 in 678/4, (najprej) prostora pred garažo, ki služi za uvoz in izvoz iz garaže, za izvoz na državno cesto in parkirišče pred garažo, (nato) dvorišča pred glavnim vhodom in (nato) podzemnega armiranobetonskega prostora, v katerem je kovinska cisterna za kurilno olje. Navedbe so bile predmet dokazovanja predvsem s sodnima izvedencema cestno prometne stroke C.C. in gradbene stroke I.I., na glavni obravnavi pa tudi s pričo, ki jo je predlagala tožnica, H.H., zakoncem tožnice, vendar sodišču niso dajale podlage za presojo, da je z njimi izkazano tako prikrajšanje zmožnosti uporabe v primerjavi z zatečeno dejansko uporabo, ki utemeljuje zaključek o izgubi gospodarskega pomena lastninske pravice tožnice na celotni stanovanjski stavbi z dvoriščem, kar sodišče obrazlaga v nadaljevanju.

18. Glede z razlastitvijo izgubljenega prostora pred garažo je izvedenec C.C. v izvedenskem mnenju ugotovil (in kar ni sporno), da zmanjšanje znaša okoli 3,1 m2, in podal mnenje, da v posledici zmanjšanja parkiranje pred garažo ni več mogoče ter da ker drugega parkirnega prostora stanovanjska hiša nima, razlastitev pomeni izgubo edinega parkirnega mesta, vendar ob tem dodal, da že pri obstoječih gabaritih parkirnega prostora ni možno odpreti ali zapreti vhodnih vrat (s hodnika za pešce) ali garažnih vrat, kadar je na parkirnem prostoru parkirano vozilo. Kar se tiče dostopa do garaže, ki se nahaja v hiši, je izvedenec v mnenju sicer zaključeval (za kar pa argumentov sodišče v njegovem izvedenskem poročilu ni našlo), da s predvideno razlastitvijo stanovanjska hiša ostane brez edinega možnega dostopa do garaže, čemur pa po presoji sodišča ni mogoče slediti, tudi ne glede na s strani tožnice (s konkretnimi podatki in dokazi) neprerekane navedbe razlastitvene upravičenke v postopku, podane v vlogi z dne 30. 5. 2016, ki jo je sodišče na glavni obravnavi tudi vpogledalo, da po podatkih projektanta Č.Č. - glede na uveljavljan spremenjen (zmanjšan) predmet razlastitve, ki ga predstavlja parc. št. 678/3 - „ostane uvoz v garažo na istem mestu, pri čemer problem uvoza in izvoza iz garaže ostaja, saj na parceli že sedaj ni prostora za obračanje vozila (zatečeno stanje)“. S konkretnimi nasprotnimi navedbami pa tožnica tudi ni prerekala navedb razlastitvene upravičenke na naroku 11. 12. 2019, da „tožnica že sedaj na cesto izvaža vozilo na način, ki ni prometno varen“ oziroma povedano drugače, vzvratno preko pločnika za pešce na državno cesto. Glede na povedano bi sodišče nikakor ne moglo sprejeti presoje, da je izkazana kot v celoti izgubljena, do zdaj pa v lahko v največji kakovosti uresničevana zmožnost uporabe prostora pred garažo za prej navedene namene. Poleg tega je ostala neizkazana tudi zatrjevana intenzivnost uporabe in na tem utemeljevana prizadetost v uporabi sporne površine. Tožnica namreč zatrjevanega „vsakodnevnega in vsakonočnega garažiranja družinskega osebnega avtomobila, z večkratnim dnevnim izvozom na državno cesto in uvozom v garažo iz državne ceste, za vsakodnevne in službene potrebe, za večkratne vsakoletne zdravstvene in počitniške potrebe, za vsakodnevno dostavo hrane, za dostavo materiala za vzdrževanje stavbe, za dostop izvajalcev vzdrževanja, za dostop obiskov sorodnikov, za dostop reševalcev, za dostop gasilcev, za dovoz drv in hlevskega gnoja itd.“ ni dokazala; celo nasprotno, priča, zakonec tožnice, ki v hiši tudi živi, je na glavni obravnavi izpovedal, da imajo v družini dva avta ter da se mora eden umakniti na (državno) cesto, da drugi avto lahko zapelje v garažo; da bodo z rekonstrukcijo ceste, zaradi česar se razlašča tudi 159 m2 tožničine parcele, „izgubili“ parkirna mesta na javni površini (državni cesti) nasproti hiše, ki so jih uporabljali njihovi obiskovalci; da so gasilci ob priliki prihoda „stali“ na cesti; da stoji cisterna, kadar se polni rezervoar za kurilno olje, na pločniku itd.. Kar vse pomeni, da tožničina družina že zdaj kot površine za parkiranje in za druge manipulativne namene koristi tudi javne površine, saj sporni (parkirni) prostor pred garažo (po podatkih izvedenskega mnenja izvedenca C.C.) meri zgolj 19,4 m2. Poleg tega je zatrjevanje izgube gospodarskega pomena lastninske pravice na stanovanjski stavbi tožnica opirala tudi na navedbo o nemožnosti uporabe dvorišča oziroma funkcionalnega zemljišča pred glavnim vhodom, med drugim kot gospodarski vhod. Gospodarski vhod po izpovedbi priče meri okrog 25 m2 in ta glede na izvedene dokaze tudi po presoji sodišča vpliva na oceno o prikrajšanosti v uporabi preostale nepremičnine. Enako presojo je mogoče sprejeti tudi glede odvzetega preostalega dela funkcionalnega zemljišča (do skupno odvzete površine tega v izmeri 85 m2). Prav tako na oceno o prikrajšanosti v uporabi vpliva „izguba“ podzemnega armirano betonskega prostora, v katerem je kovinska cisterna za kurilno olje, saj ni sporno, da bo potrebna prestavitev. Kar pomeni, da po presoji sodišča tožnica v navedenem obsegu je izkazala prikrajšanje v zmožnosti uporabe preostale nepremičnine.

19. Vendar ob tem sodišče dodaja, da meni, da je za presojo vprašanja izgube gospodarskega pomena lastninske pravice na preostali nepremičnini v smislu 99. člena ZUreP-1 pomembno, ali je prikrajšanje v zmožnosti uporabe oziroma zmanjšano zmožnost uporabe preostale nepremičnine mogoče nadomestiti v naravi, seveda ob ustreznem odškodovanju s strani razlastitvenega upravičenca. Zato je po presoji sodišča organ pravilno določil izvedenca gradbene ter cestno prometne stroke, ki sta morala odgovoriti tudi na to vprašanje. Ob tem ko je mnenje izvedenca gradbene stroke zaradi drugačnega poteka postopka v nadaljevanju v bistvenem delu ostalo nerelevantno, pa je izvedenec cestno prometne stroke med drugim podal pravno relevantno mnenje, da je na južnem delu tožničine preostale nepremičnine (parc. št. 678/1, 678/4) možno urediti parkirni prostor in dostop do glavnega vhoda ter tudi varen dostop na javno cesto. Po presoji sodišča tako tožnica neutemeljeno ignorira izvedensko mnenje C.C. v tem delu ter se sklicuje zgolj na iz konteksta iztrgane dele mnenja, ki podpirajo njene trditve o izgubi gospodarske pomena glede preostalih nepremičnin, in brez podlage brezpogojno zavrača ponujene rešitve ter vztraja na zahtevi za prevzem preostalih nepremičnin s strani razlastitvene upravičenke.

20. Sodišče tako pritrjuje navedbam razlastitvene upravičenke, da s strani tožnice zatrjevana dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje izgubo gospodarskega pomena lastninske pravice na preostalih nepremičninah, niso razlog za prevzem ostalih nepremičnin, pač pa lahko le vplivajo na višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino. Po drugem odstavku 105. člena ZUreP-1 namreč odškodnina za razlaščeno nepremičnino obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo, in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, ter morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnega in sodnega spisa, pa sporazum o odškodnini v razlastitvenem postopku ni bil dosežen ter postopek za odmero odškodnine teče pred sodiščem (104. člen ZUreP-1).

21. Sodišče tudi pritrjuje zaključevanju organa, da do posega v konstrukcijo stavbe z razlastitvijo ne pride ter da tako ni podlage za sklepanje, da bi se lahko spremenili funkcionalnost in stabilnost stavbe. Predvsem pa tožnica izgube gospodarskega pomena lastninske pravice na preostali nepremičnini niti ne utemeljuje s prikrajšanji pri uporabi same stanovanjske stavbe (za bivanje). Sicer je priča (zakonec tožnice) na glavni obravnavi navajal razloge, zaradi katerih meni, da gre za prizadeto funkcionalnost same stanovanjske hiše oziroma za oceno, da je stanovanjska stavba za njihovo družino trajno nezmožna za uporabo ali vsaj le pogojno zmožna za uporabo (večja bližina ceste in prometne signalizacije ter izvora hrupa in drugih emisij, nevarnost vibracij, zmanjšana prometne varnost ipd.); vendar izpovedba v navedenem presega trditveno podlago tožbe (navedbe tožnice) ter ji sodišče v tem obsegu ne more slediti². Ob tem sodišče še dodaja, da so povsem brez podlage ter v nasprotju z listinami v spisu in neizkazane navedbe tožnice na naroku 11. 12. 2019, in ki jih je razlastitvena upravičenka tudi takoj prerekala, da bo prvotno predlagana razlastitev 1 m2 stavbe, to je vogala stanovanjske hiše, v naravi tudi tako realizirana, ker naj bi geometri zgolj določili novo parcelno mejo tako, kot da teče mimo stavbe, zaradi česar naj bi prišlo do posega v samo stanovanjsko stavbo. Čeprav je pri tem ključno to, da je tožnica tako navedbo podala tedaj prvič, ne da bi to opravičila; zato navedba predstavlja (že) nedovoljeno tožbeno novoto³.

22. Sodišče dodaja, da je razlastitvena upravičenka na prvem naroku za glavno obravnavo podala navedbe o svojih prizadevanjih za rešitev spornega pravnega razmerja, in sicer da je dala izdelati izvedensko mnenje o potrebni izvedbi gradbeno obrtniških del⁴ na stanovanjski stavbi tožnice z aproksimativno oceno stroškov. Izvedbo teh del je tožnici tudi predlagala, vendar za tožnico nikakršna dela niso bila sprejemljiva. Hkrati je ocena stroškov, ki znaša 63.300,00 EUR, razlastitveni upravičenki dala podlago za oceno o neupravičenosti dodatnega prevzema nepremičnin⁵ in s tem o riziku negospodarnega ravnanja. Vendar se je v nadaljevanju postopka upravnega spora izkazalo, da je sporazumna rešitev spornega razmerja med strankami postopka, npr. s poravnavo, tudi pred sodiščem nedosegljiva.

23. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe v delu nedovoljene (točka 13 obrazložitve sodbe), v preostalem pa neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Dodaja, da je (po vsebini) presodilo vse dopustne tožbene navedbe ter da kolikor na posamezne ni odgovorilo izrecno, da je nanje odgovorjeno z razlogi sodbe. Kar pomeni, da s tem ko ni ugotovilo zatrjevanih kršitev v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, kolikor jih je sodišče moglo po vsebini presojati, presoja kot neutemeljene tudi (sicer nezadostno obrazložene) tožbene navedbe o kršitvi 69. člena Ustave ter 1. člen Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin.

24. Kot je sodišče navedlo že v 13. točki obrazložitve te sodbe, so neupoštevne navedbe v tožbi, ki jih tožnica ni uveljavljala že v pritožbi⁶, in vsi s tem v zvezi predlagani dokazi, ki jih sodišče na glavni obravnavi tudi ni izvedlo, kar je tudi obrazložilo. Gre predvsem za dokaze, ki se nanašajo na vprašanja pravilne določitve predmeta razlastitve (kar po povedanem v vsebinskem smislu ni predmet tega upravnega spora), in sicer v zvezi z navedbami o postopku s ponudbo za odkup nepremičnine v letu 2009, predlogu kupoprodajne pogodbe iz leta 2009, cenitvenih poročilih iz leta 2009, geografskem prikazu ... in ureditveni situaciji za ... cesto, iz let 2006 oziroma 2007, in Odlok o LN, s katerimi tožnica zatrjuje (in dokazuje), da bi razlastitev, kot je bila tedaj načrtovana, morala obsegati celotno nekdanjo parc. št. 678, s tem pa tudi sedanji parc. št. 678/1 in 678/4, in da bi stanovanjska stavba tožnice morala glede na 10. člen Odloka o LN biti porušena v celoti ali pa bi ji moral biti porušen zahodni vogal, kar pomeni, da bi morala biti odkupljena. V zvezi z navedenimi dejstvi in dokazi sodišče dodaja zgolj, čeprav glede na navedeno na tem sodbe ne gradi, da je razlastitev glede na določbe 92. člena ZUreP-1 (drugi odstavek) in v povezavi z 69. členom Ustave dopustna le v obsegu, kolikor je nujno potrebna, za namene, določene s prostorskim aktom, v tam opredeljenih območjih urejanja.

25. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške.

26. V zadevi je odločala sodnica posameznica na podlagi sklepa I U 1933/2017 z dne 5. 3. 2019 (ki je bil strankam po izdaji že vročen).

-------------------------------
¹ Tako, da je materialna neizčrpanost pritožbe razlog za neupoštevnost tožbenih navedb, tudi N. Smrekar v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 56
² Po ustaljeni sodni praksi namreč manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov; tako npr. tudi sodni odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014, VIII Ips 157/2010 z dne 3. 4. 2012
³ Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.
⁴ Izvedensko mag. D.D., november 2017 je predložila kot del svojih navedb.
⁵ Po cenitvenem poročilu izvedenca E.E. iz leta 2009 znaša vrednost celotne nepremičnine 393.771,00 EUR
⁶ Prvi odstavek 6. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 62/2016-17
• UPRS sodba III U 36/2014
• UPRS Sodba I U 992/2017-20