UPRS Sodba I U 387/2019-12

Jedro

Tožnik utemeljeno ugovarja, da je prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku presojal le vpliv obstoječega priključka na zmogljivost občinske ceste in varnost prometa na njej, pri čemer pa zakonskih pogojev iz 99. člena ZCes-1 ni ugotavljal v zvezi s predlaganim priključkom. Sodišče po povedanem ugotavlja, da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku, kljub opravljeni glavni obravnavi, ni v celoti sledil napotkom, ki jih je tukajšnje sodišče podalo s sodbo I U 1662/2016-15 z dne 4. 7. 2017.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Žirovnica, št. 371-0031/2016 z dne 6. 11. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku ne izda soglasja h gradnji dodatnega cestnega priključka z občinske ceste z oznako JP ... in parc. št. ... k.o. ..., do zemljišča s parc. št. ..., k.o. ... (I. točka izreka), ter da niso nastali stroški postopka (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča (I U 1662/2016-15 z dne 4. 7. 2017, op. sodišča). V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izvedel ustno obravnavo, na kateri je tožnik skupaj s pooblaščencem lahko pregledal vsebino celotnega spisa ter pridobil kopije dokumentov. Po ustni obravnavi je tožnik podal pisno izjavo, da z občinske ceste nima dostopa do svojega zemljišča, saj so se lastniška razmerja po opravljenem dedovanju po njegovem pokojnem očetu spremenila. Navajal je, da nima lastniškega deleža na zemljišču s parc. št. ... k.o. ..., da pa je v celoti lastnik zemljišča s parc. št. ... k.o. .... Nov priključek po tožnikovem prepričanju nima vpliva na zmogljivost občinske ceste, olajšalo bi se vzdrževanje ceste in obračanje vozil. Ponovno je predlagal opravo ogleda na kraju samem, da bi pojasnil situacijo na terenu, vendar je prvostopenjski organ opravo ogleda zavrnil z obrazložitvijo, da tako tožnik kot upravni organ stanje na terenu dobro poznata. Pristojna člana Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine Žirovnica (v nadaljevanju SPV) sta sama opravila ogled obstoječega priključka glede njegove preglednosti in podala poročilo, ki je bilo posredovano tožniku.

3. Prvostopenjski organ se sklicuje na določilo 27. člena Odloka o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 43/12, v nadaljevanju Odlok o občinskih cestah) v zvezi z varovalnim pasom, ki v danem primeru znaša dva metra. Sklicuje se tudi na 99. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in navaja, da ne more soglašati z mnenjem tožnika, da bo nov cestni priključek izboljšal varnost prometa na občinski cesti, povečal manipulativne površine in preglednost ob cesti ter omogočil dostop do njegovega zemljišča, saj tožnik ne namerava ukiniti obstoječega priključka. Navaja, da stanovanjski objekt, za katerega je pravni prednik tožnika želel dodatni cestni priključek, že ima možnost dovoza. Tožnik kot pravni naslednik vlagatelja le nadaljuje postopek iz prvotne vloge, zato so po mnenju prvostopenjskega organa dodatni tožnikovi razlogi nerelevantni. Po mnenju prvostopenjskega organa ni problem v srečevanju in obračanju vozil, temveč v prostoru za vzdrževanje ceste, konkretno v odlaganju napluženega snega z občinske ceste, saj večje količine snega ni mogoče odložiti na cestne priključke.

4. Župan Občine Žirovnica (v nadaljevanju drugostopenjski, tudi pritožbeni organ) je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. Med drugim ugotavlja, da je prvostopenjski organ sledil napotkom sodišča, razpisal ustno obravnavo in pojasnil vpliv dodatnega cestnega priključka na zmogljivost ceste in varnost prometa.

5. Tožnik je v tožbi navedel, da tudi v ponovljenem postopku izdana odločba ni zakonita. Tožena stranka po tožnikovih navedbah ni sledila napotkom sodišča, pač pa je še dodatno kršila postopkovne določbe. V ponovljenem postopku je namreč tožena stranka presojala le obstoječi priključek in ni obravnavala tožnikove vloge glede novega priključka ter ni upoštevala objektivnih sprememb na tožnikovi strani glede lastništva nepremičnin in možnosti dostopa do njih. Tožnik je po smrti svojega očeta postal lastnik nepremičnine s parc. št. ... k.o. ..., solastnici nepremičnin s parc. št. ... in ..., obe k.o. ..., pa sta postali A.A. in B.B.. Obstoječi cestni priključek poteka z glavne ceste do zemljišča s parc. št. ..., k.o. ..., ki ni v tožnikovi lasti. Tožnik po tej poti nima dostopa do svoje nepremičnine.

6. Nadalje tožnik zatrjuje nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede poteka dosedanjega in predlaganega cestnega priključka, manipulativnih površin in prostora za obračanje in parkiranje vozil na zemljiščih v zasebni lasti in v lasti tožene stranke. Po mnenju tožnika na dosedanjem uvozu ni dovolj prostora za obračanje in parkiranje vozil, ključni problem je prometna varnost. Sosedov oporni zid zmanjšuje preglednost. Tudi nadaljnji potek občinske ceste zmanjšuje preglednost in poslabšuje varnost prometa. Tožena stranka po tožnikovih navedbah ni preverjala trase, načinov in možnosti izvedbe priključka ter kako bi nov priključek vplival na zmogljivost občinske ceste in varnost prometa na njej. Zmotne so tudi ugotovitve tožene stranke, da bi se s predlaganim priključkom zmanjšale manipulativne površine ob občinski cesti. Prvostopenjski organ predlaganega ogleda neutemeljeno ni opravil in ga ni obrazloženo zavrnil. Mnenje SPV glede dosedanjega priključka je po tožnikovih navedbah nestrokovno, saj ne presoja vplivov predlaganega cestnega priključka na zmogljivost občinske ceste in na varnost prometa na njej.

7. Tožnik zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer se sklicuje na 99. člen ZCes-1 in navaja, da se upravni organ ne bi smel diskrecijsko odločiti, da ne bo presojal zakonskih pogojev. Tožena stranka v ponovljenem postopku zakonskih pogojev ni ugotavljala, niti ni ugotovila in obrazložila škodljivih posledic za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej. Tožena stranka bi posledično morala izdati soglasje za predlagani cestni priključek. Tožena stranka tudi ni podala obrazložitve glede pravno relevantnih okoliščin, skladno z napotilom sodišča, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

8. Niti tožnik, niti njegov oče, nista bila nikoli vabljena na ogled na kraju samem in pri njem nista mogla sodelovati. Oba sta večkrat predlagala izvedbo dokaza z ogledom na krajem samem zaradi ugotovitve dejanskega stanja. Kljub navedenemu tudi v ponovljenem postopku ogled skladno z določilom 199. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni bil opravljen in tožnik nanj ni bi bil povabljen. Tožnik tudi ni bil obveščen o ogledu SPV in nanj ni bil vabljen. Zato ni mogel predstaviti svojih stališč ter se izjaviti glede ugotovitev SPV. Po mnenju tožnika bi bilo potrebno postaviti izvedenca prometne stroke, ki bi podal neodvisno in strokovno mnenje. Tožena stranka bi morala skladno z določilom 154. in 199. člena ZUP razpisati ustno obravnavo po izdanem mnenju SPV oziroma opraviti skupen ogled na kraju samem. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in odpravi izpodbijano odločbo ter izda soglasje h gradnji predmetnega cestnega priključka oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožniku ni kršila zakonsko določenih pravic, ter da se je ravnala v skladu z napotki tukajšnjega sodišča in pravilno uporabila vse materialne predpise.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, izdana v ponovljenem postopku, s katero je zavrnil izdajo soglasja h gradnji dodatnega cestnega priključka z občinske ceste z oznako JP ... in parc. št. ..., k.o. ... do tožnikovega zemljišča s parc. št. ..., k.o. .... Tukajšnje sodišče je s sodbo I U 1662/2016-15 z dne 4. 7. 2017 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek zaradi kršitve 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je upravni organ odločitev oprl tudi na dokaze, glede katerih se tožnik ni mogel izjaviti pred izdajo odločbe in ker iz obrazložitve prvotne odločbe ni bilo mogoče razbrati, kako naj bi dodatni cestni priključek vplival in kakšne škodljive posledice naj bi imel na zmogljivost občinske ceste in varnost prometa na njej, kar za zavrnitev soglasja predpisuje 99. člen ZCes-1.

12. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je Odlok o občinskih cestah in 99. člen ZCes-1. Po 99. členu ZCes-1 se priključki nekategoriziranih cest ter individualni priključki na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem upravljavca občinskih cest. S soglasjem na podlagi predpisa, ki ureja cestne priključke na javne ceste, se določijo tehnični in drugi pogoji gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo (prvi odstavek). Upravljavec občinskih cest izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej (drugi odstavek). V 31. členu Odloka o občinskih cestah so predpisani naslednji pogoji v zvezi z ureditvijo priključkov na občinsko cesto: - da je treba ureditev priključkov predvideti že v projektni dokumentaciji za gradnje ali rekonstrukcijo občinskih cest (prvi odstavek), - da stroške gradnje ali rekonstrukcije, vključno s postavitvijo potrebne prometne signalizacije krije njegov investitor (drugi odstavek), - da je tak priključek, skupaj s pripadajočo prometno signalizacijo v območju cestnega sveta občinske ceste sestavni del te ceste (tretji odstavek) in - da mora v primeru tehničnega pregleda zgrajenega priključka sodelovati občinska uprava zaradi ugotovitve njegove skladnosti s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju iz prvega odstavka tega člena (četrti odstavek).

13. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku presojal le vpliv obstoječega priključka na zmogljivost občinske ceste in varnost prometa na njej, pri čemer pa zakonskih pogojev iz 99. člena ZCes-1 ni ugotavljal v zvezi s predlaganim priključkom. Sodišče po povedanem ugotavlja, da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku, kljub opravljeni glavni obravnavi, ni v celoti sledil napotkom, ki jih je tukajšnje sodišče podalo s sodbo I U 1662/2016-15 z dne 4. 7. 2017. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni mogoče razbrati, kako naj bi dodatni cestni priključek vplival na zmogljivost občinske ceste in varnost prometa na njej oziroma kakšne škodljive posledice naj bi imel za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej, kar za zavrnitev soglasja predpisuje 99. člen ZCes-1. Posledično izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in jo je že zato potrebno odpraviti. Povedano predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo že iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do preostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnika na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče kljub predlogu tožnika ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč mnenje sodišča, ki se tiče uporabe prava, ter stališče sodišča, ki se nanaša na postopek, dopolniti ugotovitveni postopek in o zadevi glede na njegov rezultat ponovno odločiti. V kolikor bo prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ocenil, da je za sprejem nove odločitve potrebno opraviti tudi ogled na kraju samem, je skladno z določilom 200. člena ZUP nanj dolžan povabiti tudi tožnika.

15. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. To pomeni, da se tožniku na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 157/2017-9
• UPRS Sodba I U 1662/2016-15
• UPRS Sodba III U 176/2019-26