UPRS Sodba I U 1940/2018-10

Jedro

Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi finančni organ) tožniku od davčne osnove 4.117,65 EUR odmerila davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) po stopnji 2,00% v znesku 82,35 EUR, ki ga mora tožnik plačati v 30 dneh od vročitve odločbe. Odmerjeni davek poplača sodišče iz kupnine s prodajo nepremičnine na javni dražbi na podlagi sklepa o poplačilu. V primeru, da davka ni mogoče plačati iz kupnine, se prične davčna izvršba. Posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil finančnemu organu 29. 3. 2018 predložen sklep o domiku I 117/2014 z dne 21. 2. 2018 v izvršilni zadevi zoper dolžnika. Iz tega sklepa je razvidno, da je bila nepremičnina, ki jo finančni organ navaja na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, v lasti dolžnika, prodana na javni dražbi za znesek 4.200,00 EUR in domaknjena kupcu. Na podlagi 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo stroški izvršilnega postopka, nato davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) oz. DPN, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, nato pa sledi poplačilo ostalih terjatev. V predmetni zadevi je bil odmerjen DPN na podlagi 1. člena in 3. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2). Zavezanec za plačilo davka je prodajalec nepremičnine. Na podlagi 14. člena ZDPN-2 je pri prodaji nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku davčna osnova prodajna cena, zmanjšana za DPN, vračunan v ceno. Po navedenem je tožnik kot prodajalec zavezan za plačilo DPN.

3. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, predstavlja odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, dolžnik v izvršilnem postopku pa ima status prodajalca nepremičnine. Zavezanec za plačilo DPN je na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDPN-2 prodajalec nepremičnine. Tožnik je v predmetni zadevi nesporno prodajalec predmetne nepremičnine. Pristojno sodišče je sprejelo sklep o domiku nepremičnine, s čimer so izpolnjeni zakonski pogoji za odmero DPN v skladu s 14. členom ZDPN-2. Glede tožnikovega ugovora o kršitvi njegove pravice do izjave ter kršitve načela zaslišanja stranke pa pritožbeni organ navaja, da v skladu s 14. členom ZDPN-2 v postopku odmere DPN davčni organ sledi pravnim dejstvom, ki so v zvezi s prenosom lastninske pravice na odsvojeni nepremičnini ugotovljena v sodnem postopku in ne izvaja dodatnega ugotovitvenega postopka glede že ugotovljenega dejanskega stanja. V davčnem postopku ni mogoče presojati pravilnosti sodne odločitve o prodaji nepremičnine na javni dražbi. Zato so neutemeljeni tožnikovi ugovori glede kršitev določb postopka. Na podlagi pregleda podatkov, ki jih je davčni organ prejel od pristojnega sodišča, pa je bil po mnenju pritožbenega organa DPN odmerjen pravilno in zakonito.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločitev pri naslovnem sodišču vložil laično tožbo in meni, da so bili kršeni 2., 3., 3a., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 54., 127., 153., in 155. člen Ustave RS, 70. in 71. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), 25. in 29. člen Zakona o državni upravi (DZU), Zakon o dohodnini (ZDoh-2), Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 257. in 258. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V postopku tudi niso bile spoštovane sodbe ESČP v zadevah: Flisar, Kariž, Mesesnel, Milenović, Mavrič in Kastelic proti Sloveniji, kršena je bila tudi Evropska socialna listina ter 6., 7., 13. in 17. člen EKČP. Tožnik poudarja, da sam ni ničesar prodajal. Izveden ni bil noben sodni postopek, v katerem bi bil spoznan za dolžnika in tudi ni bil ugotovljen tožnikov dolg do države. Prav tako niso bili upoštevani nobeni argumenti iz tožnikovih pritožb. V upravnem postopku tožnik tudi ni bil zaslišan. Kršena sta bila 146. in 9. člen ZUP, saj tožnik ni imel možnosti, da bi se izjavil v zadevi. Tudi ni bila opravljena pravilna presoja dokazov. Kršen je bil 73. člen ZDavP-2. Prav tako v zadevi ni bilo izdane nobene pravnomočne sodbe, kar pomeni kršitev 27. člena Ustave RS. Ker ni bil izveden noben postopek, je bil kršen 29. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Ni bilo nobenega javnega sojenja v skladu s 24. členom Ustave RS z možnostjo tožnika do obrambe, v skladu s 29. členom Ustave RS. Tako gre posledično za kazensko odgovornost uradnih oseb, v skladu z 257., 258. in 288. členom KZ-1. Finančna uprava RS ne more tožnika opredeliti kot dolžnika brez predhodnega postopka in izvajanja dokazov (6. člen EKČP). Finančna uprava RS tudi ni upoštevala 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodišči. Sklicuje se na 23. in 3. člen Ustave RS ter na 5. in 6. člen ZDavP-2, kakor tudi na 9. člen ZUP. V nadaljevanju citira vsebino določb zakonov, ki jih predhodno navaja v tožbi. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in naj upošteva dejstvo, da tožnik ni prodal nobene nepremičnine ter ni osnove za odmero DPN. Sodišče naj tudi upošteva, da je prišlo do kršitev določb postopka. Zahteva izvrševanje sodb ESČP, kjer Republika Slovenija nastopa kot stranka v skladu s 46. členom EKČP.

5. Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih in sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

6. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1040/2018-9 z dne 23. 10. 2018 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata oba davčna organa, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo DPN po izvedeni javni dražbi v izvršilnem postopku in prodaji tožnikovih nepremičnin.

10. Med strankama ni sporno, da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu v izvršilni zadevi, v kateri je bil tožnik dolžnik, 21. 2. 2018 izdalo sklep o domiku I 117/2014. Navedeno sodišče je na drugi javni dražbi prodalo tožnikove nepremičnine - 3/40 parcela ID ... in 3/40 parcele ID ..., obe k.o. ... za ceno 4.200,00 EUR. Po plačilu kupnine, pa je navedeno sodišče 12. 3. 2018 izdalo tudi sklep o izročitvi. Po povedanem, se je tožnikov dolg poravnal iz sredstev kupnine po prodaji citiranih nepremičnin na javni dražbi. Po končanem postopku javne dražbe je bil izveden tudi prenos lastninske pravice na nepremičnini iz tožnika na kupca in s tem je bil izveden promet nepremičnin. Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).

11. DPN se plača od vsakega prometa nepremičnin (3. člen ZDPN-2). Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za plačilo DPN prodajalec. Osnova za davek pa je na podlagi prvega odstavka 8. člena ZDPN-2 prodajna cena nepremičnine. Davčna stopnja je 2% na podlagi prvega odstavka 9. člena ZDPN-2. Na podlagi prvega odstavka 14. člena ZDPN-2 je pri prodaji nepremičnin na javni dražbi v izvršilnem postopku davčna osnova dosežena prodajna cena, zmanjšana za DPN, vračunan v ceno. Na podlagi 197. člena ZIZ se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka, nato DDV oz. DPN, ki se po predpisih obračunava od prodaje nepremičnin, nato sledi poplačilo ostalih terjatev.

12. Na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDPN-2 v primeru, če zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku ne vloži davčne napovedi, davek odmeri davčni organ po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu, na območju katerega stoji nepremičnina. V predmetni zadevi tožnik ni v zakonskem roku vložil davčne napovedi. Tako je v obravnavanem primeru davčni organ po uradni dolžnosti v zakonsko določenem roku izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožniku odmeril DPN, saj je od Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu 29. 3. 2018 prejel predmetni sklep o domiku. Glede na navedeno, so neutemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori, da ni prodal ničesar. Prav tako so neutemeljeni ugovori tožnika, da ni bilo izvedenega nobenega postopka. Tožnik je bil dolžnik, ki v roku ni poplačal svojega dolga, zato so se upniki po izvedenem izvršilnem postopku poplačali iz kupnine, dobljene od prodaje tožnikove nepremičnine na javni dražbi (tožnikov delež na 2 parcelah). V tem davčnem postopku pa davčni organ ne presoja pravilnosti sodne odločitve o prodaji nepremičnine na javni dražbi. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, davčni organ zgolj preveri pravnomočnost sklepa o domiku, ki predstavlja pravni temelj za odmero DPN. Po povedanem davčni organ v postopku odmere DPN zgolj sledi dejstvom, ki so bila ugotovljena v sodnem postopku in ne izvaja dodatnega ugotovitvenega postopka v zvezi z že ugotovljenim dejanskim stanjem (14. člen ZDPN-2). Glede na navedeno, so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da v postopku ni bil zaslišan in da mu ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi.

13. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka in tudi ne kršitev ustavnih pravic ter tudi ni našlo kršitev EKČP in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj so bili relevantni dokazi pravilno presojeni že v upravnem postopku, tožnik pa tudi sicer v tožbi ni predlagal svojega zaslišanja.

Datum zadnje spremembe:

14.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba U 90/93-8
• UPRS sodba I U 535/2014
• sodba I U 982/2013