UPRS Sodba I U 1146/2018-21

Jedro

Tožeča stranka se je ob sklenitvi koncesijske pogodbe zavezala, da bo do 6. 12. 2013 zagotovila izgradnjo sistema oskrbe s toplotno energijo pod pogoji, ki so ji bili takrat znani in je nanje s podpisom koncesijske pogodbe tudi pristala. Sodišče zato zavrača tožbene očitke, da tožeča stranka ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja za izgradnjo kotlovnice in deponije ter posledično začeti izvajati koncesije izključno in edino zaradi ravnanj toženke in njenega nezakonitega posega v prostorski akt - Odlok o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za občino Vrhnika. Tožeča stranka bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje pod pogoji, kot so bili določeni ob sklenitvi koncesijske pogodbe, a tega ni storila. Koncesijska pogodba se namreč ni spremenila in je tožečo stranko zavezovala v nespremenjeni vsebini od njene sklenitve dalje. Lokacija kotlovnice in deponije je bila torej znana v trenutku objave razpisne dokumentacije, ob podelitvi koncesije in ob sklenitvi koncesijske pogodbe in se kasneje ni spreminjala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Borovnica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se tožeči stranki odvzame koncesija za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica, ki ji je bila podeljena z odločbo Občine Borovnica o izbiri koncesionarja za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica, št. 360-0001/2013-18 z dne 27. 3. 2013 in za katero je bila sklenjena Koncesijska pogodba za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica, št. 360-0001/2013-20 z dne 5. 4. 2013, ker koncesionar ni pričel z opravljenem koncesionirane gospodarske javne službe, je bistveno kršil koncesijsko pogodbo in koncesije ni izvajal in je tudi ni nikoli izvajal (točka 1 izreka). Posebni stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Občina Borovnica 25. 1. 2013 objavila Javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica (v nadaljevanju javni razpis); da je bila objavljena tudi Razpisna dokumentacija za podelitev koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica (v nadaljevanju razpisna dokumentacija); da je bila na temu javnemu razpisu izbrana tožeča stranka ter ji je bila podeljena koncesija za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica za obdobje 25 let od sklenitve koncesijske pogodbe, in sicer z odločbo št. 360-0001/2013-18 z dne 27. 3. 2013 (v nadaljevanju koncesijska odločba) ter, da je toženka s tožečo stranko sklenila Koncesijsko pogodbo za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica, št. 360-0001/2013-20 z dne 5. 4. 2013 (v nadaljevanju koncesijska pogodba). Prvostopenjski organ nadalje navaja obveznosti koncesionarja, prevzete s sklenitvijo koncesijske pogodbe. Sklicuje se na razpisno dokumentacijo, v kateri je bil določen rok, do katerega mora biti zgrajen celoten sistem oskrbe s toplotno energijo, to je do 20. 12. 2013; da je bila lokacija kotlovnice in deponije določena s koncesijsko pogodbo, in sicer na zemljišču parc. št. 449/1 in 446/5, obe k.o. ... ter, da je Občina Borovnica kot lastnica navedenih zemljišč skladno s koncesijsko pogodbo v korist koncesionarja ustanovila stavbno pravico za vročevod s kotlovnico na daljinsko ogrevanje na lesno biomaso, ta stavbna pravica pa je tudi vknjižena v zemljiško knjigo. Prvostopenjski organ je v postopku odvzema koncesije ugotovil, da koncesionar ni izpolnil temeljnih obveznosti po koncesijski pogodbi, saj koncesionirane gospodarske javne službe ne izvaja, niti je ni nikoli izvajal, s tem pa je bistveno kršil koncesijsko pogodbo. S sklepom št. 360-0001/2013-50 z dne 16. 1. 2018 je koncesionarja, skladno z določili koncesijske pogodbe, izrecno opozoril, da ni izpolnil obveznosti, ki jih ima na podlagi koncesije in koncesijske pogodbe. Z navedenim sklepom je bil koncesionar opozorjen na vse kršitve koncesijske pogodbe in na neizpolnitev obveznosti po koncesijski pogodbi ter postavljen dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev vseh obveznosti po koncesijski pogodbi. Koncesionar je v dopisu odgovoril, da ni pridobil pravnomočnega gradbenega dovoljenja za izgradnjo novega vročevoda s kotlovnico na lesne sekance, kot je to bilo predvideno s koncesijsko pogodbo, iz razlogov na strani Občine Borovnica. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanje odločbe ugotavlja, da koncesionar ni pridobil pravnomočnega gradbenega dovoljenja za izgradnjo sistema oskrbe s toplotno energijo, čeprav je bila to izključno njegova obveznost. Koncesionar se je na podlagi koncesijske pogodbe zavezal, da bo kotlovnico zgradil na dveh konkretno navedenih zemljiških parcelah v lasti Občine Borovnica, pri tem pa je vnaprej vedel za lokacijo in površino ter ostale lastnosti obeh zemljiških parcel, ki sta bili določeni za izgradnjo kotlovnice s strani koncedenta, to je Občine Borovnica.

3. Prvostopenjski organ je nadalje ugotovil, da je Upravna enota Vrhnika (v nadaljevanju UE Vrhnika) z odločbo št. 351-166/2013 (218) z dne 20. 12. 2013 zavrnila zahtevek koncesionarja za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo kotlovnice in deponije goriva. Iz navedene odločbe UE Vrhnika izhaja, da koncesionar kot investitor pri izdelavi projekta za izdajo zaprošenega gradbenega dovoljenja ni upošteval zahtev iz prostorskega akta – Odloka o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za občino Vrhnika (v nadaljevanju Odlok), ki so se nanašale na minimalne dopustne odmike novozgrajenih objektov od zunanjega roba hodnika za pešce ali roba cestišča. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanje odločbe nadalje navaja, da so v trenutku vložitve zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja s strani koncesionarja in v trenutku izdaje odločbe UE Vrhnika z dne 20. 12. 2013 veljali in zavezovali vsakega investitorja v Občini Borovnica isti prostorski akti, kot so veljali že takrat, ko je bil objavljen predmetni javni razpis, na katerega se je prijavil koncesionar, nato pa je bila na tej podlagi izdana odločba o podelitvi koncesije in sklenjena koncesijska pogodba. Z izpodbijano odločbo je zaključil, da koncesionar nikoli ni pričel z izvajanjem koncesijske dejavnosti, saj ni zagotovil izgradnje sistema daljinskega ogrevanja v Občini Borovnica, razlogi za neizpolnitev pa so izključno na njegovi strani, zato je koncesionarju z upravno odločbo po uradni dolžnosti odvzel koncesijo na podlagi 44. člena Zakona o javnih gospodarskih službah (v nadaljevanju ZGJS), 43. člena Odloka o načinu izvajanja lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnice in 93. člena koncesijske pogodbe.

4. Župan Občine Borovnica kot drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno in odločil, da posebni stroški postopka niso nastali. Po presoji drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje v zvezi z obveznostjo tožeče stranke na podlagi koncesijske pogodbe in se zato sklicuje na razloge organa prve stopnje. Drugostopenjski organ je zavrnil ugovore tožeče stranke, da koncesionar gradbenega dovoljenja za izgradnjo sistema oskrbe s toplotno energijo ni pridobil zaradi naknadnega Popravka Odloka o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za Občino Vrhnika z dne 24. 6. 2013 (v nadaljevanju Popravek odloka), saj je bil ta Popravek odloka z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 24. 4. 2014 odpravljen in torej ni veljal. Koncesionar bi moral pri izdelavi projekta za izdajo gradbenega dovoljenja upoštevati zahteve iz prostorskega akta – Odloka, ki so se nanašale na minimalne dopustne odmike novozgrajenih objektov od zunanjega roba hodnika za pešce ali roba cestišča, česar pa koncesionar ni upošteval, zato tudi ni pridobil pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zaključil je, da koncesionar ni izpolnil svojih obveznosti po koncesijski pogodbi, saj ni nikoli pričel z izvajanjem koncesionirane lokalne gospodarske javne službe, zaradi česar mu je prvostopenjski organ pravilno in zakonito odvzel podeljeno koncesijo.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v celoti, iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je bila ob podelitvi koncesije in sklenitvi koncesijske pogodbe lokacija kotlovnice in deponije določena na parceli št. 449/1 in 446/5, obe k.o. ..., na katerih je toženka ustanovila stavbni pravici v korist tožeče stranke. Na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe in pridobljene stavbne pravice je tožeča stranka pripravila vso potrebno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja in izvršitev koncesijske pogodbe, skladno z razpisom toženke. UE Vrhnika je tožeči stranki z odločbo z dne 17. 9. 2013 izdala gradbeno dovoljenje, ki pa ga je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je UE Vrhnika z odločbo z dne 20. 12. 2013 zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka meni, da je bil edini razlog za zavrnitev njene zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja dejstvo, da je toženka nezakonito posegla v prostorski akt – Odlok. Toženka je namreč spremenila prostorski akt, ki je veljal za območje, kjer naj bi objekt stal, na nezakonit način, kar je pojasnilo MOP, ko je ugodilo pritožbi zoper izdano gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka pa je pri pripravi celotne dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja sledila sprejetim občinskim predpisom, tudi spornemu Popravku Odloka, ki pa se je kasneje izkazal za nezakonitega. Tožeča stranka nadalje navaja, da je toženko potem, ko ji je bila zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, opozorila na nemožnost gradnje kotlovnice in deponije na predvideni lokaciji, saj gradnji na tej lokaciji nasprotujejo občani, ki živijo v soseski predvidene lokacije kotlovnice in deponije. Toženka je tožečo stranko šele konca leta 2017 seznanila s predvideno novo lokacijo kotlovnice, in sicer na zemljišču št. 3586/27, k.o. ..., kar pa predstavlja bistveno spremembo razpisane koncesije kot tudi sklenjene koncesijske pogodbe. Tožeča stranka zaključi, da ni pričela z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe izključno iz razlogov na strani toženke, prav tako ni kršila koncesijske pogodbe, kot pavšalno navaja toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Med dokaznimi predlogi predlaga zaslišanje župana toženke in g. A.A., sklepno pa predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povračilo vseh stroškov tega postopka.

6. Toženka v obširnem odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je bila lokacije kotlovnice in deponije določena že s predmetnim javnim razpisom in se ni nikoli spreminjala. Toženka je v zvezi z objavljenim javnim razpisom prejela vprašanje, ali ima občina alternativno opcijo izbire zemljišča za postavitev kotlovnice, nanj pa je z odgovorom z dne 28. 2. 2013, ki je bil objavljen na spletni strani občine, odgovorila, da občina ne more ponuditi druge primerne lokacije. Posamezni občani so sicer imeli pripombe na podelitev koncesije tožeči stranki in na umestitev predvidenih objektov v prostor, vendar zaradi tega ni prišlo do sprememb že sklenjene koncesijske pogodbe. Tožeča stranka ni nikoli pridobila pravnomočnega gradbenega dovoljenja za izgradnjo kotlovnice in deponije goriva, zato tudi ni nikoli začela z izvajanjem koncesije. Zahteva tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja je bila v ponovljenem postopku zavrnjena, ker tožeča stranka ni upoštevala minimalnih dopustnih odmikov novozgrajenih objektov od zunanjega hodnika za pešce ali roba cestišča. Toženka poudarja, da ni pristojna za izdajo gradbenih dovoljenj, zato (ne)izdaja gradbenega dovoljenja tudi ne spada v njeno sfero in posledično ne more predstavljati kršitve njenih obveznosti po koncesijski pogodbi. V zvezi s Popravkom Odloka toženka navaja, da je predlog za naknaden izbris 5. alineje prvega odstavka 9. člena Odloka, ki je določal, da mora biti odmik novozgrajenega objekta, v območjih brez izrazite gradbene linije obstoječih objektov, vsaj 5 m od zunanjega roba hodnika za pešce ali vsaj 7 m od roba cestišča, prišel s strani tožeče stranke in tudi s strani UE Vrhnika. S Popravkom Odloka je bil navedeni pogoj brisan iz prostorskega akta – Odloka. Na podlagi navedenega je UE Vrhnika tožeči stranki najprej z odločbo z dne 17. 9. 2013 izdala gradbeno dovoljenje, nato pa je MOP izdano gradbeno dovoljenje odpravilo. V ponovljenem postopku je UE Vrhnika upoštevala Odlok z vsebino, kakršna je bila pred Popravkom Odloka, torej kakršna je bila ob objavi javnega razpisa, podelitvi koncesije in sklenitvi koncesijske pogodbe. Toženka poudarja, da bi morala tožeča stranka uskladiti projektno dokumentacijo z vsebino 5. alineje prvega odstavka 9. člena Odloka ter ponovno zahtevati in pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Nadalje toženka poudarja, da razlog za nepridobitev gradbenega dovoljenja ni v tem, da je bil sprejet nezakonit Popravek Odloka, pač pa v tem, da tožeča stranka ni ponovno zahtevala izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi projekte dokumentacije, pripravljene na podlagi takrat veljavnega občinskega odloka. Toženka zaključi, da tožeča stranka podeljene koncesije ni nikoli izvajala, zato predstavlja izpodbijana odločba formalni zaključek medsebojnega koncesijskega razmerja na način, kot je določen z veljavni pravnimi predpisi.

7. Tožeča stranka in toženka, vsaka v svoji pripravljali vlogi, v celoti vztrajata pri svojih trditvah.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odvzel koncesijo za izvajanje lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnica, pridobljeno na podlagi koncesijske odločbe z dne 27. 3. 2013 in koncesijske pogodbe z dne 5. 4. 2013. Pri tem ni sporno, da tožeča stranka ni pridobila pravnomočnega gradbenega dovoljenja za izgradnjo kotlovnice in deponije goriva ter, da posledično ni nikoli pričela z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe. Tožeča stranka pa meni, da razlogi, zaradi katerih ni pričela z izvajanjem koncesije, niso na njeni strani, pač pa na strani toženke, zaradi česar meni, da ji je toženka neupravičeno odvzela podeljeno koncesijo. Po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovori niso utemeljeni.

11. Izpodbijana odločba kot pravno podlago za odvzem koncesije navaja 44. člen ZGJS, 43. člen Odloka o načinu izvajanja lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnice in 93. člen sklenjene koncesijske pogodbe.

12. Iz 44. člena ZGJS izhaja, da koncedent lahko odvzame koncesijo koncesionarju: - - če ne začne z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe v za to določenem roku, - če je v javnem interesu, da se dejavnost preneha izvajati kot gospodarska javna služba ali kot koncesionirana gospodarska javna služba (prvi odstavek). Pogoji odvzema koncesije se določijo v koncesijskem aktu ali v koncesijski pogodbi (drugi odstavek). Odlok o načinu izvajanja lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Občine Borovnice v 43. členu določa razloge za odvzem koncesije. Po navedeni določbi koncendent z odločbo v upravnem postopku lahko odvzame koncesijo, med drugim, če koncesionar bistveno krši koncesijski akt in druge predpise, ki urejajo izvajanje gospodarske javne službe, ki je predmet koncesije, pa to bistveno moti ali onemogoča izvajanje te javne službe. V sklenjeni koncesijski pogodbi je določeno (93. člen), da lahko koncedent koncesionarju z odločbo v upravnem postopku odvzame koncesijo, če, med drugim, koncesionar ne prične z opravljanjem koncesije v rokih, določenih s to pogodbo.

13. Glede na citirano materialno pravno podlago ter dejansko stanje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov upravnih spisov, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Ni namreč sporno, da tožeča stranka ni začela z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe, kar je razlog za odvzem koncesije po 44. členu ZGJS. Iz sklenjene koncesijske pogodbe (drugi odstavek 42. člena) izhaja, da bo koncesionar v roku do 6. 12. 2013 zagotovil izgradnjo sistema (oskrbe s toplotno energijo) in priklop na sistem vseh stavb, ki so v lasti Občine Borovnica. Sistem oskrbe s toplotno energijo je zasnovan na novi kotlovnici, deponiji goriva ter na distribucijskem omrežju (prvi odstavek 39. člena koncesijske pogodbe). Da bi tožeča stranka kot koncesionar lahko začela z izvajanjem koncesije, bi morala najprej zagotoviti izgradnjo kotlovnice in deponije goriva, za kar pa bi morala najprej pridobiti gradbeno dovoljenje. Navedeno predstavlja njeno temeljno obveznost na podlagi koncesijske pogodbe in glavni pogoj za dejansko izvajanje koncesije. Lokacija kotlovnice in deponije je bila določena s koncesijo pogodbo (56. člen), in sicer na zemljišču parc. št. 449/1 in 446/5, obe k.o. ..., ki sta obe v lasti toženke in se tekom trajanja koncesijskega razmerja ni spreminjala. Tožeča stranka, ki ni pridobila pravnomočnega gradbenega dovoljenja kot predpogoja za izvajanje koncesije, je kot koncesionar bistveno kršila 43. člen Odloka, kar je razlog za odvzem koncesije. Če koncesionar ne prične z opravljanjem koncesije v rokih, določenih s koncesijsko pogodbo, je odvzem koncesije določen tudi v 93. členu sklenjene koncesijske pogodbe.

14. Ob vseh zgoraj navedenih ugotovitvah, ki niso sporne, so po presoji sodišča nerelevantni ugovori tožeče stranke, ki se sklicuje na razloge, zaradi katerih ni pričela z opravljanjem koncesije in njeno sklicevanje, da so razlogi, zaradi katerih ni pričela z opravljanjem koncesije, na strani toženke.

15. Tako na drugačno odločitev v zadevi po presoji sodišča ne more vplivati pojasnjevanje tožeče stranke glede postopka v zvezi s poskusom pridobitve gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka se namreč sklicuje, da je toženka 28. 6. 2013 sprejela Popravek Odloka, s katerim je bila črtana 5. alineja prvega odstavka 9. člena Odloka, ki je določala minimalne dopustne odmike novozgrajenih objektov od zunanjega roba hodnika za pešce ali roba cestišča. Na podlagi navedene spremembe prostorskega akta, je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo kotlovnice in deponije, UE Vrhnika pa ji je z odločbo z dne 17. 9. 2013 gradbeno dovoljenje tudi izdala. MOP pa je z odločbo z dne 15. 11. 2013 navedeno gradbeno dovoljenje odpravilo in zadevo vrnilo UE Vrhnika v ponovni postopek. V ponovljenem postopku pa je UE Vrhnika z odločbo z dne 20. 12. 2013 zavrnila zahtevek tožeče stranke za izdajo zaprošenega gradbenega dovoljenja. Že prvostopenjski organ je pravilno pojasnil, da je tudi sicer postopek izdaje gradbenega dovoljenja predmet drugega postopka, ki je v pristojnosti drugega organa in ne toženke kot koncedenta. Sodišče zato navedene ugovore, ki se nanašajo na samo (ne)izdajo gradbenega dovoljena, zavrača kot nerelevantne. Strinja se s toženko, da se je tožeča stranka ob sklenitvi koncesijske pogodbe zavezala, da bo do 6. 12. 2013 zagotovila izgradnjo sistema oskrbe s toplotno energijo pod pogoji, ki so ji bili takrat znani in je nanje s podpisom koncesijske pogodbe tudi pristala. Sodišče zato zavrača tožbene očitke, da tožeča stranka ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja za izgradnjo kotlovnice in deponije ter posledično začeti izvajati koncesije izključno in edino zaradi ravnanj toženke in njenega nezakonitega posega v prostorski akt - Odlok. Tožeča stranka bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje pod pogoji, kot so bili določeni ob sklenitvi koncesijske pogodbe, a tega ni storila. Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da naj bi toženka tožečo stranko konec leta 2017 seznanila s predvideno novo lokacijo kotlovnice, kar naj bi predstavljalo bistveno spremembo razpisane koncesije kot tudi sklenjene koncesijske pogodbe. Koncesijska pogodba se namreč ni spremenila in je tožečo stranko zavezovala v nespremenjeni vsebini od njene sklenitve dalje. Lokacija kotlovnice in deponije je bila torej znana v trenutku objave razpisne dokumentacije, ob podelitvi koncesije in ob sklenitvi koncesijske pogodbe in se kasneje ni spreminjala.

16. Sodišče še pripominja, da ni mogoče spregledati dejstva, da se je rok za izgradijo sistema oskrbe s toplotno energijo sicer iztekel 6. 12. 2013, toženka pa je postopek odvzema koncesije začela šele v začetku leta 2018, pri čemer tožeča stranka potem, ko ji je bila izdana zavrnila odločba za izdajo gradbenega dovoljenja, ni več zaprosila za izdajo le-tega. Tožeča stranka tako niti po izteku roka za izgradnjo sistema oskrbe s toplotno energijo ni pripravila projekta za izdajo gradbenega dovoljenja, ki bi bil v skladu z Odlokom, ki je po odpravi Popravka s strani Ustavnega sodišča RS, tako kot ob sklenitvi koncesijske pogodbe, za novozgrajene objekte določal odmik od zunanjega roba hodnika za pešce ali roba cestišča.

17. Sodišče zavrača dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje župana toženke in A.A. kot nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1), saj tožeči stranki tega dokaza v postopku nista predlagali.

18. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, v postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2020

Podobni dokumenti:

• sodba III U 90/2009
• UPRS Sodba II U 217/2017-17
• VSRS sklep VIII R 6/2015