<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1218/2018-18

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1218.2018.18
Evidenčna številka:UP00035430
Datum odločbe:05.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Adrijana Hribar Milič (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - odstranitev reklamnih panojev - zasebno zemljišče - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - povezanost objekta z zemljiščem

Jedro

Za presojo dejstva, ki je v zadevi bistveno in je sporno, to je, ali gre za reklamna objekta, ki sta postavljena na javnem mestu, ali pa za reklamna objekta, ki se nahajata na nepremičnini v zasebni lasti, ni pomembna le ugotovitev, ki je v tej zadevi sicer sporna, ali se zid s tema objektoma po geodetskih podatkih nahaja na nepremičnini v lasti toženke, temveč je bistvena tudi ugotovitev, v čigavi lasti je zid, na katerem se nahajata sporna reklamna objekta.

Če je bil sporni zid, na katerem se nahajata reklamna objekta, zgrajen pred 1. 1. 2003, je lastnik (graditelj) zidu tudi lastnik zemljišča, na katerem se nahaja, če ni kakšnih drugih zakonskih ovir za pridobitev lastninske pravice na tem zemljišču (na primer, da gre za javno dobro), oz. če je bil zgrajen kasneje, je lastnik zemljišča tudi lastnik zidu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba inšpektorice Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana št. 061-959/2017-10 z dne 20. 1. 2018 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorica Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi na podlagi 20. člena Odloka o oglaševanju (Uradni list RS, št. 10/11 in naslednji, v nadaljevanju Odlok) tožnici odredila odstranitev dveh oglasnih objektov (ID ... in ...), ki sta postavljena na javnem mestu, na zemljišču 103/2 k.o. ..., ki je v lasti toženke, saj za navedeno postavitev tožnica nima njenega dovoljenja toženke (1. točka izreka). Določila je še rok za izvršitev navedene obveznosti (20 dni od vročitve odločbe), da mora tožnica o odpravljenih nepravilnostih obvestiti organ, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (2. - 5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je 5. 10. 2017 po uradni dolžnosti opravila inšpekcijski pregled, katerega ugotovitve je zapisala v zapisnik z dne 25. 10. 2017 in ga posredovala tožnici v izjavo. Tožnica je ugovarjala ugotovitvi, da zid, na katerem se nahajata objekta za oglaševanje, leži na zemljišču toženke. Poudarja, da je zid zgradil A.A., ki je tudi lastnik zemljišča, na katerem se nahaja, zato za nadzor nad postavitvijo objektov toženka ni pristojna. Prvostopenjski organ je po prejemu tožničine izjave ponovno preveril lokacije postavitve oglasnih objektov in ugotovil, da se betonski zid, na katerega so pritrjene oglasne table, nahaja na zemljišču s parcelno številko 103/2 k.o. ..., ki je v lasti toženke, in da je meja med parcelama 103/2 in 44/1, obe k.o. ..., urejena.

2. Župan Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka), zavrnil tožničin predlog za povrnitev stroškov (2. točka izreka) in ugotovil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka (3. točka izreka). Pritrjuje odločitvi in razlogom, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se sporna objekta za oglaševanje nahajata na betonskem zidu, ki je postavljen na nepremičnini ID znak ... 44/1, ki je v lasti B.B. in A.A., ki je navedeni zid tudi postavil. V zvezi s tem predlaga njegovo zaslišanje. Zato toženka tožnici ne more predpisati dovoljenja za postavitev reklamnih objektov. Posledično pa tudi občinski inšpektorat ni pristojen za izrekanje kakršnih koli sankcij v zvezi z objekti, ki so postavljeni na zasebnih zemljiščih. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da je za nadzor nad postavitvijo oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih oz. zemljiščih v državni lasti in njihovo umestitvijo v prostor skladno s predpisi o urejanju prostora in gradnji objektov pristojna državna inšpekcija (sodba VS RS X Ips 485/2009 z dne 24. 2. 2011). Zato prvostopenjski organ ni in ne more biti pristojen za izrekanje kakršnihkoli ukrepov z zvezi z objekti, postavljenimi na takšnih zemljiščih. Pojasnjuje še, da je lokacija spornih oglaševalskih objektov skladna s 60. členom Odloka o OPN MOL ID, Priloga 3, ter poudarja, da sta se sporna objekta v času postavitve nahajala izven varovalnega pasu izven občinske ceste. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa se sklicuje tudi na priposestvovanje spornega zemljišča in se ne strinja s potekom meje, kot izhaja iz podatkov, na katere se sklicuje prvostopenjski organ.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijane odločbe posegel v urejanje oglaševanja na zasebnih zemljiščih, in se sklicuje na vpogled v zbirko dokumentarnega gradiva, na katerega se je skliceval že prvostopenjski organ. Glede opredelitve, da gre za zemljišče, ki je v lasti osebe javnega prava, se sklicuje na definicijo iz točke 1.5.1. Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je skladna z OPN MOL.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba temelji na 20. členu Odloka, po katerem Inšpektorat Mestne uprave MOL odredi takojšnjo odstranitev objekta (za oglaševanje), če ugotovi, da je postavljen na javnem mestu brez dovoljenja iz tega odloka.

7. V zadevi ni sporno, da gre za reklamna objekta, ki sta pritrjena na drug objekt, to je ograjo, za katero tožnica trdi, da jo je zgradil A.A., toženka pa temu ne oporeka. Sodišče zato samo pripominja, da zaslišanje navedene priče zaradi ugotavljanja dejstva, ki je tudi sicer nesporno, na odločitev ne bi moglo vplivati.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa za presojo dejstva, ki je v zadevi bistveno in je sporno, to je, ali gre za reklamna objekta, ki sta postavljena na javnem mestu, ali pa za reklamna objekta, ki se nahajata na nepremičnini v zasebni lasti, ni pomembna le ugotovitev, ki je v tej zadevi sicer sporna, ali se zid s tema objektoma po geodetskih podatkih nahaja na nepremičnini v lasti toženke, temveč je bistvena tudi ugotovitev, v čigavi lasti je zid, na katerem se nahajata sporna reklamna objekta.

9. Ob tožničini neprerekani navedbi, da je zid zgradil A.A., tudi, če ga je resnično zgradil na zemljišču v občinski lasti, kar zatrjuje toženka, je vprašanja lastništva navedenega zidu potrebno ugotoviti na podlagi predpisov, veljavnih v času njegove gradnje, kar pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kdaj je bil predmetni zid sploh zgrajen.

10. Če je bil zid zgrajen pred pričetkom veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), torej pred 1. 1. 2003, je treba za ugotavljanje lastništva zidu uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), če pa kasneje, pa določbe SPZ, ki se glede gradnje na tujem svetu razlikujejo. Po določbah ZTLR ob izpolnitvi določenih pogojev graditelj objekta postane tudi lastnik zemljišča, na katerem je zgrajen, in zemljišča, potrebnega za njegovo redno rabo (24. člen), po SPZ pa je uzakonjeno pravilo superficies solo cedit (8. člen ), kar pomeni, da zid, tudi kar se tiče lastništva, deli usodo zemljišča.

11. Torej, povedano drugače, če je bil sporni zid, na katerem se nahajata reklamna objekta, zgrajen pred 1. 1. 2003, je lastnik (graditelj) zidu tudi lastnik zemljišča, na katerem se nahaja, če ni kakšnih drugih zakonskih ovir za pridobitev lastninske pravice na tem zemljišču (na primer, da gre javno dobro), oz. če je bil zgrajen kasneje, je lastnik zemljišča tudi lastnik zidu.

12. Ker navedenih dejstev toženka ni ugotavljala, pač pa se je sklicevala le podatke, ki izhajajo iz evidence Geodetske uprave RS, po katerih se zid nahaja na zemljišču parc. št. 103/2, sodišče ugovora tožnice, da gre za postavitev oglasnih objektov na nepremičnini v zasebni lasti, ne more preizkusiti, posledično pa tudi ne ugovora o nepristojnost toženke za izrekanje ukrepov, kot je izpodbijani. Navedeno pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar je že samo po sebi razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

13. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka v skladu z napotili sodišča ugotoviti dejstva, ki za za odločitev pomembna in izhajajo iz te sodbe. Če bo ugotovila, da gre za poseg na javnem mestu, bo o zahtevi ponovno odločala in odločitev utemeljila s pravno odločilnimi dejstvi, v nasprotnem primeru pa bo postopek ustavila.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). O stvari sami ni odločilo, ker narava stvari to ni dopuščala oz. podatki postopka za to niso dali zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

15. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Sodišče je tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).


Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Odlok o oglaševanju (2011) - člen 20

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 24
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 8
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/1, 237/1-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MDY1