UPRS Sodba I U 1738/2018-10

Jedro

Res je sicer, da so bili sklepi o davčni izvršbi v času njihove izdaje upravičeni (zanje je obstojal veljavni pravni naslov), vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je bil kasneje veljavni pravni naslov, na podlagi katerega so bili navedeni sklepi izdani, razveljavljen. Ob navedenem dejstvu ni mogoče pritrditi stališču davčnega organa, da iz razloga, ker so bili omenjeni sklepi o izvršbi v času njihove izdaje upravičeni, naj bi dolžnik moral plačati tudi vse stroške davčne izvršbe. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da so bili sklepi o izvršbi izdani neupravičeno, zaradi česar v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati vse stroške davčne izvršbe. V takem primeru gre za situacijo iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da v takem primeru nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. točka izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-51894/2012-19 z dne 26. 1. 2018 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) je z izpodbijanim sklepom delno ustavila postopek davčne izvršbe zoper tožnika kot dolžnika, vodenega pod DT 4933-51894/2012, ker je predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Brežicah, umaknil zahtevo za izvršbo stroškov kazenskega postopka, povprečnine in sodne takse v skupnem znesku 1.751,43 EUR na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6667/2010 z dne 14. 12. 2017 in v tem delu razveljavilo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se po sklepih davčnega organa o davčni izvršbi na denarne prejemke tožnika DT 4933-51884/2012-3, DT 4933-51885/2012-3 in DT 4933-51894/2012-3, vsi z dne 8. 9. 2012, in po sklepu o davčni izvršbi na tožnikove premičnine DT 4933-51894/2012-4 z dne 8. 8. 2017, nadaljuje postopek davčne izvršbe stroškov izdaje sklepov v skupnem znesku 125,00 EUR. Iz 3. in 4. točke izreka navedenega sklepa pa izhaja, da bo o priglašenih stroških zastopanja odločeno s posebnim sklepom ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Brežicah, v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčnemu organu 19. 12. 2011 poslalo predlog za izterjavo zoper tožnika in sicer stroškov kazenskega postopka v višini 795,43 EUR in povprečnine v višini 800,00 EUR, na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah II K 6667/2010 z dne 21. 6. 2007, ki je postala izvršljiva 7. 12. 2010 in predlog za izterjavo sodne takse v višini 192,00 EUR, na podlagi plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Brežicah II K 6667/2010-39 z dne 6. 10. 2011, ki je postal izvršljiv 27. 10. 2011. Davčni organ se sklicuje na 143. člen v povezavi s 156. členom ZDavP-2, na podlagi katerih je začel postopek davčne izvršbe z izdajo sklepov o davčni izvršbi DT 4933-51884/2012-3 za izterjavo povprečnine v znesku 800,00 EUR, DT 4933-51885/2012-3 za izterjavo stroškov kazenskega postopka v znesku 759,43 EUR in DT 4933-51894/2012-3 za izterjavo sodne takse v znesku 192,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih tožnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu: Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Z izdajo sklepov o izvršbi so v skladu s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) nastali stroški davčne izvršbe v skupnem znesku 75,00 EUR in sicer za izdajo vsakega sklepa v višini 25,00 EUR. Ker je bil rubež denarnih sredstev po navedenih sklepih neuspešen, je davčni organ 8. 8. 2017 nadaljeval postopek davčne izvršbe z izdajo sklepa o davčni izvršbi na tožnikove premičnine DT 4933-51894/2012-4, s tem, da je najprej postopke davčne izvršbe, začete v zadevah DT 4933-51884/2012, DT 4933-51885/2012 in DT 4933-51894/2012, na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po uradni dolžnosti združil tako, da je postala vodilna zadeva DT 4933-51894/2012. Z izdajo sklepa so v skladu s 66. členom Pravilnika nastali stroški izdaje sklepa v višini 50,00 EUR. Sklep je bil 8. 8. 2017 poslan v izvrševanje davčnemu organu Brežice kot krajevno pristojnemu davčnemu organu. Slednji je 9. 8. 2017 na podlagi drugega odstavka 180. člena ZDavP-2 opravil rubež pred vročitvijo sklepa o davčni izvršbi in tožniku zarubil premičnine in sicer 3 osebne avtomobile, ki jih navaja, in isti dan podal zahtevo za vpis rubeža v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Z vpisom je davčni organ pridobil zastavno pravico na zarubljenih premičninah. Vozila so ostala v hrambi pri tožniku.

3. Davčni organ je prejel predlog tožnika za takojšnjo razveljavitev vseh opravljenih dejanj in ustavitev postopka davčne izvršbe, kolikor se nanaša na sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. II K 6667/2010 z dne 21. 6. 2007, saj je bila zoper njo 30. 6. 2017 vložena zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri pa še ni bilo odločeno. Davčni organ je 16. 1. 2018 od predlagatelja izvršbe prejel dopis, s katerim preklicuje postopek davčne izvršbe zoper tožnika za izterjavo stroškov kazenskega postopka 759,43 EUR, povprečnine 800,00 EUR in sodne takse 192,00 EUR, ker je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. I Ips 6667/2010 z dne 14. 12. 2017 zahtevi tožnika za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 6667/2010 z dne 21. 6. 2007 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Davčni organ se sklicuje na 5. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ po uradni dolžnosti s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov in v skladu z drugim odstavkom istega člena odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Po določilu 156. člena ZDavP-2 davčni organ postopa tako tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Davčni organ zaključuje, da glede na to, da kasnejša razveljavitev izvršilnega naslova, torej sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah II K 6667/2019 z dne 21. 6. 2007, ki je bila v času izdaje sklepov o davčni izvršbi DT 4933-51884/2012-3, DT 4933-51885/2012-3 in DT 4933-51894/2012-3, vsi z dne 8. 9. 2012 ter DT 4933-51894/2012-4 z dne 8. 8. 2017 v veljavi in izvršljiva, nanje ne more vplivati, se po navedenih sklepih nadaljuje postopek davčne izvršbe za stroške davčne izvršbe v skupnem znesku 125,00 EUR.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je zavrnilo pritožbo tožnika. Slednji je uveljavljal, da bi moral davčni organ ne le ustaviti davčno izvršbo, pač pa glede na določbo 155. člena ZDavP-2 tudi odpraviti oziroma razveljaviti vsa že izvršena dejanja v postopku, kar pomeni, da bi morale biti odpravljene tudi posledice izvršbe, ki je bila začeta na podlagi razveljavljenega izvršilnega naslova, vključno s kakršnokoli določitvijo stroškov postopka. Tožnik je predlagal ustavitev davčne izvršbe v celoti ter razveljavitev vseh že opravljenih dejanj. Po oceni drugostopenjskega organa pritožbeni ugovori tožnika niso utemeljeni. Drugostopenjski organ se sklicuje na to, da so bili vsi sklepi o davčni izvršbi glede na stanje v času njihove izdaje izdani upravičeno, zaradi česar je tožnik v skladu z določbo 152. člena ZDavP-2 dolžan poravnati stroške izdaje sklepov v skupnem znesku 125,00 EUR in se postopek davčne izvršbe v tem delu upravičeno nadaljuje. Zavrača tudi tožnikov ugovor, da stroški niso samostojna terjatev, temveč so vezani na izterjavo glavnice, saj navedeno iz določb ZDavP-2 ne izhaja.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. Meni, da je absurdno stališče obeh davčnih organov, da naj bi tožnik v skladu z določbo 152. člena ZDavP-2 bil dolžan poravnati vse stroške izdaje sklepov o davčni izvršbi v skupnem znesku 125,00 EUR ter, da naj bi se postopek davčne izvršbe v tem delu upravičeno nadaljeval, glede na to, da je bila podlaga za izdajo navedenih sklepov odpravljena. Čeprav je podlaga ob začetku izvršbe še obstojala, pa je bila kasneje odpravljena, saj je bila razveljavljena na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 6667/2010 z dne 14. 12. 2017. Nesprejemljivo je, da bi tožnik moral trpeti stroške postopka, ki se sploh ne bi smel voditi oziroma se je vodil neupravičeno in na podlagi razveljavljene sodne odločbe. Neposredna posledica odprave, razveljavitve ali spremembe izvršilnega naslova je ne le ustavitev izvršbe, pač pa tudi razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe, kot to določa 155. člen ZDavP-2. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1929/2014 z dne 16. 12. 2014. Meni, da ni razloga, da bi se ga bremenilo za plačilo stroškov izvršbe, če podlaga za izvršbo sploh ne obstoja več. Stroški niso samostojna terjatev in je do njih prišlo na podlagi izdaje sklepov o davčni izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ki pa je bil razveljavljen. Stroški so namreč neposredno vezani na izterjavo glavnice in nastajajo zaradi izterjave glavnice. Posledično to pomeni, da če se osnovna terjatev ne more izterjevati, ni nobene podlage za to, da bi se dolžniku nalagalo plačilo kakšnih stroškov, pač pa je potrebno stroške povrniti dolžniku, od katerega se je nekaj neupravičeno terjalo in so mu zaradi tega nastali stroški.

6. Tožnik kot davčni dolžnik, od katerega se je neupravičeno terjalo plačilo nekih zneskov, ne more, kar je tudi v nasprotju z načelom pravičnosti, trpeti stroškov, ki so nastali zaradi začete izvršbe, za katero pravne podlage ni več. Tožnik se pri tem sklicuje na določila 152. člena ZDavP-2. Tožnik navaja še, da je bila izvršba kasneje s sklepom z dne 24. 5. 2018 sicer ustavljena, saj je prišlo tudi do nakazila zneska 125,00 EUR, do česar pa je prišlo izključno iz razloga, ker se je tožnik želel izogniti nadaljnjim neugodnim posledicam in vsak dan večji škodi. To pa ne spremeni dejstva, da gre za nepravilno odločitev, ki bi morala biti odpravljena in tožniku vrnjena vsa sredstva, ki jih je moral nezakonito plačati. Ker je tožnik v postopku uspel, bi mu morala tožena stranka povrniti vse stroške postopka. Prišlo je do absurdnega stanja, ko se tožnika za neupravičeno izvršbo bremeni in se ga bremeni še za stroške. Tožnik predlaga, da naj sodišče odpravi izpodbijani sklep in odločbe drugostopenjskega organa, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prvostopenjskega organa in odločbe drugostopenjskega organa. V zvezi s tožnikovo navedbo, da so stroški izvršbe neposredno vezani na izterjavo glavnice in jih ni več dopustno terjati, če ni več podlage za izterjavo glavnice, poudarja, da je terjatev iz naslova stroškov izvršbe z vidika izterjave neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo prvostopenjski organ prejeme v izvršitev s strani predlagatelja izvršbe. Če po izdaji sklepa o davčni izvršbi odpade podlaga za izterjavo glavnice, to še ne pomeni, da je s tem odpadla tudi podlaga za izterjavo stroškov davčne izvršbe, pri čemer se sklicuje tudi na upravnosodno prakso. Tožena stranka vztraja pri stališču, da je tožnik tisti, ki je bil dolžan poravnati stroške izdaje sklepov o davčni izvršbi ter, da se je postopek davčne izvršbe z izpodbijanim sklepom v tem delu upravičeno nadaljeval. Predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. V predmetni zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ zoper tožnika začel davčno izvršbo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah II K 6667/2010 z dne 21. 6. 2007 in 8. 9. 2012 izdal tri sklepe o davčni izvršbi. S slednjimi je zoper tožnika začel davčno izvršbo za plačilo povprečnine v znesku 800,00 EUR, stroškov postopka v znesku 759,43 EUR ter sodne takse v znesku 192,00 EUR. V vsakem od navedenih sklepov je bil določen način davčne izvršbe z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri ZPIZ. Ker izvršba na denarne prejemke ni bila uspešna, je prvostopenjski organ 8. 8. 2017 izdal sklep o davčni izvršbi, s katerim je navedene zadeve izvršbe združil v en postopek, pri čemer je določil nov način izvršbe in sicer rubež, cenitev in prodajo tožnikovih premičnin, hkrati pa je tožniku naložil še plačilo stroškov izdaje tega sklepa v znesku 50,00 EUR. Ker je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 6667/2010 z dne 14. 12. 2017 razveljavljena sodba predlagatelja izvršbe (Okrajnega sodišča v Brežicah) opr. št. II K 6667/2010 z dne 21. 6. 2007, ki predstavlja podlago za izvršbo v predmetni zadevi, ter zadeva vrnjena predlagatelju izvršbe v ponovni postopek, je predlagatelj izvršbe 15. 1. 2018 preklical predlog za izvršbo plačila povprečnine v znesku 800,00 EUR, sodne takse v znesku 192,00 EUR ter stroškov kazenskega postopka v znesku 759,43 EUR. Z izpodbijanim sklepom je zato prvostopenjski organ postopek davčne izvršbe v tem delu ustavil.

10. Sporno pa je, ker je postopek davčne izvršbe nadaljeval za plačilo stroškov izdaje štirih že omenjenih sklepov o davčni izvršbi, v skupnem znesku 125,00 EUR (3 x 25,00 EUR + 50,00 EUR). Tožnik nasprotuje stališču davčnega organa v obravnavani zadevi, da naj bi kljub temu, da je bila pravna podlaga za izvršbo, to je sodba Okrajnega sodišča v Brežicah, razveljavljena, davčni organ imel podlago za nadaljevanje postopka davčne izvršbe v delu, ki se nanaša na stroške izdanih sklepov o davčni izvršbi.

11. Po presoji sodišča so tožnikovi ugovori utemeljeni.

12. Iz prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izhaja, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, med drugim, če predlagatelj izvršbe iz 146. člena ZDavP-2 umakne zahtevo za izvršbo (4. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Iz drugega odstavka 155. člena ZDavP-2 pa izhaja, da davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

13. V obravnavni zadevi je davčni organ začel davčno izvršbo na podlagi 146. člena ZDavP-2 na podlagi predloga drugega organa – Okrajnega sodišča v Brežicah. Po umiku zahteve navedenega predlagatelja pa je davčni organ ravnal v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZDavP-2 in z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka ustavil postopek davčne izvršbe v skupnem znesku 1.751,43 EUR ter v tem delu razveljavil že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Glede stroškov postopka davčne izvršbe, ki se nanašajo na stroške izdaje sklepov v skupnem znesku 125,00 EUR, pa iz 2. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da se nadaljuje postopek davčne izvršbe. Prvostopenjski organ se pri tem sklicuje na 155. člen ZDavP-2 v povezavi s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2.

14. Iz prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 izhaja, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Iz drugega odstavka tega člena pa izhaja, da ne glede na prvi odstavek tega člena stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ povrne dolžniku stroške davčne izvršbe v 30 dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena. Iz tretjega odstavka tega člena izhaja, da v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.

15. Po presoji sodišča se prvostopenjski organ pri 2. točki izpodbijanega sklepa napačno sklicuje na 155. člen in 152. člen ZDavP-2. Iz navedenih določb namreč ne izhaja, da bi dolžnik, glede katerega so bili sklepi o davčni izvršbi izdani na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil kasneje razveljavljen, bil dolžan plačati stroške v zvezi z navedenimi sklepi. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe pri stališču o pravilnosti navedenega sklepa sklicuje na to, da so vsi izvršilni naslovi v času izdaje navedenih sklepov obstajali in da so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke, zaradi česar je bila izvršba začeta upravičeno, tožnik pa naj bi bil zato dolžan poravnati stroške izdaje navedenih sklepov.

16. Tudi po presoji sodišča je davčni organ v obravnavni zadevi postopal pravilno, ko je glede na stanje v času izdaje sklepov o izvršbi izdal navedene sklepe. Davčni organ je namreč v navedeni zadevi opravljal izterjavo drugih obveznosti (drugih denarnih nedavčnih obveznosti) na predlog drugega organa kot predlagatelja izvršbe, na podlagi 146. člena ZDavP-2 in v zvezi s 156. členom ZDavP-2. Iz slednjega izhaja, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Vendar pa iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2 izhaja, da v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Iz navedene določbe tako ne izhaja, da bi moral stroške davčne izvršbe, za katero se kasneje izkaže, da ni bila upravičena, plačati tožnik.

17. Res je sicer, na kar se pravilno sklicuje drugostopenjski organ, da so bili sklepi o davčni izvršbi v času njihove izdaje upravičeni (zanje je obstojal veljavni pravni naslov), vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je bil kasneje veljavni pravni naslov, na podlagi katerega so bili navedeni sklepi izdani, razveljavljen. Ob navedenem dejstvu pa ni mogoče pritrditi stališču davčnega organa, da iz razloga, ker so bili omenjeni sklepi o izvršbi v času njihove izdaje upravičeni, naj bi dolžnik moral plačati tudi vse stroške davčne izvršbe. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da so bili sklepi o izvršbi izdani neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati vse stroške davčne izvršbe. Po presoji sodišča gre v takem primeru za situacijo iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da v takem primeru nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.

18. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča izrek izpodbijanega sklepa v 2. točki izreka ni pravilen in zakonit. Tožnik sicer v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa v celoti, vendar pa iz vsebine tožbe izhaja, da izpodbija zgolj 2. točko izreka prvostopenjskega organa, ki se nanaša na stroške postopka davčne izvršbe. Zato je sodišče tožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) (nepravilna uporaba materialnega prava) izpodbijani sklep v navedenem delu odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sklep II Ip 91/2013
• UPRS Sodba I U 278/2020-11
• UPRS Sodba I U 891/2020-10