UPRS Sodba I U 211/2019-10

Jedro

V obravnavanem primeru je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, kar tudi sicer med strankama ni sporno. V potrdilo o izvršljivosti pa ni mogoče posegati.

Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka pa se nanašajo na odmerno odločbo, torej na sam izvršilni naslov. Predmet obravnavanega postopka pa je zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v času izdaje tega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se opravi davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva za plačilo neupravičeno izplačane subvencije v znesku 19.507,59 EUR, zamudnih obresti v znesku 144,55 EUR in 10,00 EUR stroškov izdaje tega sklepa ter nadaljnjih zamudnih obresti od zneska glavnice od 9. 8. 2019 dalje do vključno dneva plačila. Obveznosti temeljilo na odločbi Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju ARSKT) 33101-52636/2016/32 z dne 16. 1. 2017, izvršljive 21. 12. 2017 (točka 1 izreka). Opravi se izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A d.d.. Rubež ne zajema sredstev, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec (točka 2 izreka). Banki se naloži, da na dan prejema tega sklepa zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oz. izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni račun, ki ga navaja (točka 3 izreka). Banki se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstva, dokler ne bo poravnal celoten dolg po temu sklepu (točka 4 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točki 5 in 6 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je ARSKT v skladu z 146. členom in 156. členom ZDavP-2 davčnemu organu predlagala prisilno izterjavo predmetne denarne terjatve. Ker tožnik v roku ni poravnal navedene dolgovane denarne obveznosti, je davčni organ zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe 93. člena, 146. člena, 152. člena, 157. člena, 159. člena, 166. člena, 168. člena in prvi odstavek 170. člena ZDavP-2.

3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma povzema vsebino izreka izpodbijanega sklepa ter citira pravno podlago, ki jo je davčni organ navedel v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po mnenju tožnika je izpodbijani sklep nezakonit, ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in so bila kršena pravila postopka. Tožena stranka je predmetno davčno izvršbo začela pred izdajo izpodbijane odločbe, ki jo je tožnik prejel 9. 8. 2018, kar izkazuje z izpisom iz svojega poslovnega računa. Strinja se z obrazložitvijo pritožbenega organa, da izvršilnega naslova v skladu s sedmim odstavkom 152. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati, vendar pa tožnik s postopkom sploh ni bil seznanjen. S tem je bila kršena tožnikova pravica do izjave oz. je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (22. člen Ustave RS). Davčni organ je tudi kršil določbo drugega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj predmetni sklep o davčni izvršbi tožniku ni bil vročen pred pričetkom predmetne davčne izvršbe. Tožniku je posledično nastala gospodarska škoda, saj je imel blokirane svoje poslovne račune in so mu bile poslabšane možnosti za pridobivanje kreditnih sredstev in s tem onemogočeno financiranje obstoječih programov. Navedeno je negativno vplivalo na tožnikovo poslovno uspešnost, kar pojasni. Tožnik je pričakoval, da bo predmetna terjatev pobotana z njegovo terjatvijo iz naslova vračila DDV, saj je bil na tožnikov poslovni račun 13. 8. 2018 nakazan znesek 10.832,94 EUR. Toženka bi morala predmetno terjatev pobotati z nasprotno terjatvijo tožnika iz naslova preplačila DDV, kar pojasni. Kolikor bi tožnik izpodbijano odločbo prejel pravočasno, pred izvedbo rubeža, ne bi prišlo do blokade tožnikovega poslovnega računa, kar pojasni. Tožnik je predlagal zaslišanje zakonite zastopnice tožnika, ki ga kljub tožnikovemu predlogu davčni organ ni izvedel in je s tem kršil načelo kontradiktornosti.

5. Tožnik ugovarja tudi višini dolgovane terjatve in zakonitih zamudnih obresti, ki bi lahko začele teči šele od zamude prvega obroka plačila, to je od 7. 6. 2018 dalje. Pritožbeni organ je napačno navedel, da se zakonske zamudne obresti obračunajo od glavnice 19.613,14 EUR od 22. 12. 2017 do 2. 7. 2018 (ko je bil vložen predlog za izterjavo), saj tožnik v tem času ni bil v zamudi. Pritožbeni organ se tudi ni opredelil do vseh pritožbenih ugovorov, s čimer je kršil načelo kontradiktornosti. Sklicuje se na svoje pritožbene ugovore z dne 22. 8. 2018. V nadaljevanju navaja, da je 20. 11. 2017 prejel dve odločbi o subvenciji v letu 2016 zaradi domnevne kršitve navzkrižne skladnosti za 5% v skupnem znesku 29.160,45 EUR in je zoper njiju pričel upravni spor, ki pa še ni zaključen. Tožnik je podal tudi prošnjo za obročno plačilo dolga, ki ji je bilo z odločbo 6. 2. 2018 ugodeno in sicer prvi obrok v višini 9.720,15 EUR zapade 6. 6. 2018, drugi obrok v višini 9.720,15 EUR zapade 6. 9. 2018 in tretji obrok v višini 9.720,15 EUR zapade 6. 12. 2018. Tožnik je res pozabil poravnati del prvega obroka v višini 1.433,55 EUR, saj je pričakoval, da bo toženka naveden znesek kompenzirala, kar pojasni. Po prejemu obvestila o kompenzaciji, ki ga je tožnik prejel 10. 7. 2017 (pravilno verjetno 10. 7. 2018, opomba sodišča), je takoj plačal razliko (znesek 1.433,55 EUR). Posledično v zvezi s to (opravičljivo) zamudo je 7. 6. 208 (verjetno pravilno 7. 6. 2018, opomba sodišča) v plačilo zapadel celoten znesek vračila nepovratnih subvencij zaradi domnevne kršitve navzkrižne skladnosti. V nadaljevanju navaja potek poravnave te obveznosti.

6. Tožnik je toženki iz naslova dveh odločb ARSKT plačal skupaj 30.595,57 EUR, od tega zakonskih zamudnih obresti 1.435,12 EUR in bi tako lahko kvečjemu dolgoval obresti za obdobje od 6. 7. 2018 do 10.8. 2018 v višini 223,70 EUR. Iz navedenega izhaja, da je toženka zarubila previsoki znesek zakonskih zamudnih obresti in sicer v višini 1.211,42 EUR. Toženka je tožniku dolžna povrniti tudi od tega zneska zaračunane zakonske zamudne obresti od 10. 8. 2018 do plačila. Da so v izpodbijani odločbi previsoko odmerjene zakonske zamudne obresti, izhaja tudi iz opominov FURS 4933-735/2018-2 in 4933-73597(2018-3, oba z dne 9. 7. 2018, v katerih so navedene obresti v skupnem znesku 1.274,93 EUR (863,59 EUR + 411,37 EUR).

7. V postopku je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog zaslišanja zakonite zastopnice tožnika, B.B., ki bi lahko pojasnila, da so predstavniki ARSKT v telefonskem razgovoru navedli, da če bi tožnik razliko do višine 1. obroka (1.433,55 EUR) poravnal v nekaj dneh po zapadlosti oz. vsaj v kakšnem tednu po valuti 1. obroka, do izvršbe in rubeža denarnih sredstev ne bi prišlo, saj bi bilo upoštevano, kot da je bilo plačilo 1. obroka izvedeno pravočasno, ter bi 2. in 3. obrok zapadla v plačilo, kot je bilo predvideno in sicer 6. 9. 2018 in 6. 12. 2018, skladno z odločbama z dne 6. 2. 2018. Iz navedenega izhaja, da izpodbijana odločba nasprotuje načelu sorazmernosti iz prvega odstavka 6. člena ZDavP-2. Potrebno je tudi upoštevati, da ARSKT tožniku ni poslala opomina, da naj poravna predmetni dolg. Tožnik pa je dolg poravnal takoj, ko je bil z njim seznanjen. Sklepno sodišču predlaga, da naj odločbo (pravilno sklep Finančne uprave RS, opomba sodišča) DT 4933-73598/2018-8 z dne 8. 8. 2018 kot nezakonit odpravi in predmetno zadevo vrne v odločanje organu, ki jo je izdal, kateri mora v roku 30 dni od dneva, po prejemu te sodbe, izdati novo odločbo. Toženi stranki pa naj tudi naloži, da je tožniku dolžna v paricijskemu roku povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi obrestmi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

9. V zadevi je na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 211/2019-9 z dne 21. 1. 2020 odločala sodnica posameznica.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke za izterjavo neplačanega davčnega dolga na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova, Odločbe ARSKT 33101-52636/2016/32 z dne 16. 1. 2017.

13. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila odločba ARSKT 33101-52636/2016/32 z dne 16. 1. 2017, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov, tožniku nesporno vročena, kar izhaja iz vročilnic v upravnem spisu. Po presoji sodišča je imel tožnik vse možnosti, da se z njo seznani. Prav tako je bil tožniku vročen tudi izpodbijani sklep o davčni izvršbi, zoper katerega se je tožnik pravočasno pritožil. Po presoji sodišča v obravnavanem postopku ni bila kršena tožnikova pravica do izjave oz. načelo kontradiktornosti (22. člen Ustave RS), kot to neutemeljeno ugovarja tožnik.

14. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je toženka kršila določbo drugega odstavka 143. člena ZDavP-2, po kateri lahko davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. V obravnavanem primeru je bila odločba ARSKT z dne 16. 1. 2017, ki predstavlja izvršilni naslov izvršljiva 21. 12. 2017 tožniku vročena. Tožniku je davčni organ 9. 7. 2018 izdal opomin pred izvršbo, zoper katerega je tožnik 12. 7. 2018 ugovarjal in je bil tako nesporno seznanjen z obstojem svojega dolga, kakor tudi z višino. Ker obravnavani dolg tožnik ni poravnal, je davčni organ 9. 8. 2018 izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, ki ga je tožnik prejel 5. 9. 2018, kot izhaja iz vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih. Tako je bil tožnik nesporno seznanjen tako z obstojem svojega dolga, kot tudi z njegovo višino ter tudi z izvršilnim naslovom. Da tožnik svojega dolga ni pravočasno poravnal, pa izhaja tudi iz tožnikovih tožbenih navedb, da je 6. 6. 2018 pozabil poravnati prvi del obroka v višini 1.433,55 EUR.

15. Sodišče meni, da je v obravnavanem primeru davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, kar tudi sicer med strankama ni sporno (odločba ARSKT z dne 16. 1. 2017). V potrdilo o izvršljivosti pa ni mogoče posegati. V izpodbijanem sklepu je navedena višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Izpodbijani sklep ima vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov. Tudi po presoji sodišča so bile za izdajo predmetnega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke.

16. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno vsebine izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločbe ARSKT 33101-52636/2016/32 z dne 16. 1. 2017). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka pa se nanašajo na odmerno odločbo, torej na sam izvršilni naslov. Predmet obravnavanega postopka pa je zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v času izdaje tega sklepa. Povedano drugače, v obravnavanem postopku tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi sam izvršilni naslov (Odločba ARSKT 33101-52636/2016/32 z dne 16. 1. 2017). Davčni organ je v izvršilnem postopku vezan na vsebino predloga za izterjavo, ki ga je podal predlagatelj izvršbe (v danem primeru ARSKT), v vsebino izvršljivega izvršilnega naslova pa ne sme posegati. Po povedanem je sodno varstvo zoper sklepe o davčni izvršbi v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o davčni izvršbi. Tako sodišče v tem postopku ne presoja pravilnosti ugotovljene terjatve in tudi ne glavnice terjatve in zakonskih zamudnih obresti (kar ugovarja tožnik v tožbi), kar v konkretnem primeru opredeljuje odločba ARSKT, ki predstavlja izvršilni naslov.

17. Tožnikov ugovor glede višine neporavnanega dolga in glede višine neporavnanih dolgovanih zakonskih zamudnih obresti je povsem pravilno, z obsežno in argumentirano obrazložitvijo zavrnil že pritožbeni organ (na straneh 4 do 6 obrazložitve odločbe pritožbenega organa). Navedbe se skladajo s podatki upravnega spisa in se sodišče v tem delu v celoti strinja z navedbami pritožbenega organa. Prav tako je pritožbeni organ s sklicevanjem na 3. točko prvega odstavka 13. člena ZDavP-2 pravilno in utemeljeno zavrnil tožnikov ugovor, da bi ga moral pred pričetkom izvršbe še posebej opozoriti, da bo dolg prisilno izterjan.

18. Tožnik v tožbi povsem pavšalno ugovarja, da se pritožbeni organ ni opredelil do pritožbenih ugovorov. Ker tožnik ugovora ni konkretiziral, ga sodišče ne more presoditi ter ga kot pavšalnega zavrača. Po presoji sodišča se je do relevantnih tožnikovih pritožbenih ugovorov pritožbeni organ opredelil, kar izhaja iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa. Tožnik je po presoji sodišča tudi imel v postopku vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Očitane kršitve pravil postopka po mnenju sodišča v predmetnem postopku niso podane.

19. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožnikov tožbeni ugovor, da je bil v upravnem postopku neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog, ki ga je tožnik podal v pritožbi zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi za zaslišanje zakonite zastopnice tožnika B.B., ki bi lahko pojasnila, da so predstavniki ARSKT v telefonskem razgovoru navedli, da če bi tožnik razliko do višine 1. obroka (1.433,55 EUR) poravnal v nekaj dneh po zapadlosti oz. vsaj v kakšnem tednu po valuti 1. obroka, do izvršbe in rubeža denarnih sredstev ne bi prišlo, saj bi bilo upoštevano, kot da je bilo plačilo 1. obroka izvedeno pravočasno, ter bi 2. in 3. obrok zapadla v plačilo, kot je bilo predvideno in sicer 6. 9. 2018 in 6. 12. 2018, skladno z odločbama z dne 6. 2. 2018 saj gre za dokazovanje dejstev, ki niso pomembni za odločitev.

20. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 72/2016
• UPRS sodba I U 1703/2014
• UPRS sodba I U 2000/2014