UPRS Sodba I U 1956/2018-10

Jedro

Ministrstvo ni postopalo pravilno, ko je zgolj iz razloga, ker gre za območje, za katerega je razpisna koncesija B, brez da bi sploh presojalo za kakšen primer v obravnavani zadevi gre, tožnikovo vlogo zavrglo kot nepopolno (že) iz razloga, ker ji niso bila preložena dokazila, določena za koncesije B.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 0144-2/2017/38 z dne 21. 8. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo vlogo za podelitev koncesije za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše.

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je Ministrstvo 30. 6. 2017 objavilo Javni razpis za podelitev koncesij za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše (v nadaljevanju Javni razpis), na katerega se je s ponudbo prijavil tožnik. Njegovo ponudbo je pregledala Strokovna komisija za pregled in presojo ponudb, prispelih na Javni razpis (v nadaljevanju Strokovna komisija). V javnem razpisu so pod točko 12 navedena dokazila, ki jih morajo ponudniki predložiti kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev. Strokovna komisija je ob pregledu dokumentacije ugotovila, da tožnikova vloga ne vsebuje vseh v Javnem razpisu zahtevanih dokazil. Ministrstvo se sklicuje na četrti odstavek 47b. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki med drugim določa, da ponudbe, ki niso popolne, organ, pristojen za podelitev koncesije s sklepom zavrže. Ministrstvo ugotavlja, da vloga ni popolna, saj ne vsebuje vseh v razpisu zahtevanih dokazil, zaradi česar se zavrže.

3. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. Meni, da je napačen iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na nepravilno uporabo na zakon oprtega predpisa ter bistvene kršitve določb postopka. V tožbi pojasnjuje, da je 30. 10. 2017 vložil vlogo na Javni razpis za razpisane koncesije z odložnim pogojem (pod B). S prijavo je zaprosil za pridobitev koncesije za dodatnih 10 mest. Tožnikovo prijavo je obravnavala Strokovna komisija, ki je ugotovila, da tožnikova prijava ni popolna. Tožnik meni, da izpodbijani sklep temelji na napačni uporabi določil Javnega razpisa. Besedilo Javnega razpisa je v več delih dvoumno, o čemer pričajo tudi številna vprašanja. Predmet Javnega razpisa sta namreč dve vrsti koncesij: koncesija A (s takojšnjim pričetkom izvajanja dejavnosti), ki se razpisuje le za območje Ljubljane in Murske Sobote in koncesija B (koncesija z odložnim pogojem), ki se razpisuje za vsa območja.

4. Tudi tožnik je postavil tri vprašanja, saj besedila Javnega razpisa ni razumel kot jasnega. Prvo tožnikovo vprašanje se je glasilo “Ali je v 4. točki razpisa v drugi alineji za upravne enote v Območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Kranj (v nadaljevanju ZZZS Kranj) razpisana koncesija samo za B – z odložnim pogojem oz. ali velja razpis tudi za A (s takojšnim začetkom)“. Dobil je odgovor: „Za območno enoto ZZZS Kranj je razpisana samo koncesija z odložnim pogojem (B)“ (vprašanje št. 6). Nadalje je tožnik postavil vprašanje, ki se glasi: „Ponudnik, ki na podlagi podeljene koncesije že izvaja enako storitev, kot je predmet razpisane koncesije, lahko namesto dokazil iz prve, šeste in sedme alineje iz prvega odstavka te točke v ponudbi priloži izjavo, da bo storitev, ki je predmet razpisane koncesije izvajal v prostorih, v katerih na podlagi pridobljene koncesije že izvaja enako storitev ter, da mu prostorske možnosti v skladu s predpisi, ki urejajo minimalne tehnične pogoje za izvajalce socialno varstvenih storitev, omogočajo izvajanje te socialnovarstvene storitve za več upravičencev. Zanima nas, ali so prva, šesta in sedma alineja iz navedenega odstavka mišljene točke 12.21, 12.2.6 in 12.2.7. Tožnik je na navedeno vprašanje dobil odgovor: „Odgovor iz prvega odstavka te točke, torej 12.1, 12.26 in 12.27“ (vprašanje št. 12). Na podlagi navedenih pojasnil tožnik še vedno ni mogel brez dvoma sklepati, katere obrazce je potrebno predložiti za posamezno vrsto koncesije. Zato je postavil še zadnje vprašanje (vprašanje št. 14). V njem je navedel, da vlaga vlogo za območje ZZZS Kranj, da že posluje na podlagi koncesije z enako storitvijo. Pojasnil je, da ima kapaciteto za 70 postelj, koncesija pa mu je bila podeljena za storitve institucionalnega varstva v domu za starejše za 60 uporabnikov. Tožnik je prejel odgovor: „Izpolnite obrazce za koncesijo pod A – takojšnji pričetek opravljanja dejavnosti.“

5. Tožnik je na podlagi zadnjega odgovora tožene stranke utemeljeno sklepal, da se za ZZZS Kranj razpisuje le koncesija B in da mora priložiti obrazce, ki spadajo pod koncesijo A. Tožnik meni, da bi tožena stranka glede na pogoje Javnega razpisa, kot jih je opredelila v odgovorih na vprašanja, morala vlogo tožnika šteti kot popolno in jo sprejeti v vsebinsko obravnavo. V primeru pa, da je štela, da so bila njena pojasnila na zastavljena vprašanja napačna, pa upoštevati dejstva, da je nastopila situacija, ko so razpisana pravila dvoumna in jih interpretirati v korist tožnika. Tožnik se ob tem sklicuje še na jasen odgovor tožene stranke in pripominja, da objavljena vprašanja in odgovori veljajo kot dopolnitev razpisne dokumentacije, saj je v 18. točki Javnega razpisa določeno, da bodo odgovori na zastavljena vprašanja v zvezi z Javnim razpisom objavljeni na spletni strani Ministrstva. Kot dokaz predlaga vpogled v Javni razpis z vsemi prilogami in navodili ter vprašanji in odgovori na vprašanja, objavljeni na spletni strani Ministrstva ter zaslišanje tožnika. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da je Ministrstvo 30. 6. 2017 objavilo Javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše in sicer podelitev koncesije s takojšnjim začetkom – koncesije pod A in podelitev koncesije z odložnim pogojem – koncesije pod B. Za območje, kamor spada tožnik, je bila razpisana koncesija pod B. Na Javni razpis se je prijavil tudi tožnik, ki že opravlja dejavnost, ki je predmet koncesije, na lokaciji C., za 60 uporabnikov. Tožnik je oddal ponudbo pod B, Strokovna komisija pa je ugotovila, da ponudba tožnika ni popolna in da tožnik ni predložil vseh dokazil iz 12. točke Javnega razpisa oziroma dokazil, ki jih določa 9. člen Pravilnika o koncesijah na področju socialnega varstva (v nadaljevanju Pravilnik). Ker tožnik ni predložil omenjenih dokazil, ponudba tožnika ni bila popolna in jo je Ministrstvo v skladu z 47b. členom ZSV zavrglo. Tožena stranka še navaja, da dopušča možnost, da je v času Javnega razpisa prišlo do komunikacijskega nesporazuma, vendar je tožnik, ki že opravlja dejavnost, ki je predmet koncesije, v postopku podelitve koncesije sodeloval že v letu 2005, ko mu je bilo z odločbo podeljena koncesija z odložnim pogojem za institucionalno varstvo za 60 mest. Za upravne enote v Območni enoti ZZZS Kranj je bila razpisana koncesija pod B, na katero so se lahko prijavili ponudniki, ki v času javnega razpisa še niso izpolnjevali pogojev za začetek opravljanja dejavnosti, ki je predmet koncesije (odložni pogoj). Ponudnik oziroma koncesionar, ki že opravlja dejavnost institucionalnega varstva za starejše in ima še proste kapacitete, pa bi se lahko prijavil le na krajevna območja, določena v Javnem razpisu, kjer je bila razpisana koncesija s takojšnjim začetkom opravljanja dejavnosti (koncesija pod A).

7. Tožba je utemeljena.

8. Iz Javnega razpisa v obravnavani zadevi izhaja, da je Ministrstvo razpisalo storitve institucionalnega varstva za starejše, za okvirno 900 mest v domovih za starejše. Koncesije so bile razpisane s takojšnjim začetkom izvajanja dejavnosti (pod A) in z odložnim pogojem (pod B). Določena so bila krajevna območja, za katera se razpisujejo koncesije in število mest. Prav tako so bila določena dokazila (na predpisanih obrazcih), ki jih morajo ponudniki predložiti kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev tako za koncesije pod A in dokazila, ki jih morajo ponudniki predložiti za koncesije pod B. Navedena dokazila za koncesije pod A in koncesije pod B se razlikujejo (pri prvih morajo namreč ponudniki izkazati, da že izpolnjujejo pogoje, pri drugih pa izkazati, da navedene pogoje pridobivajo).

9. V obravnavani zadevi pa se tožnik sklicuje na posebno situacijo in sicer, da ima že pridobljeno koncesijo za institucionalno varstvo starejših, vendar za 60 mest, podal pa je vlogo še za 10 mest, saj ima kapacitete še za 10 mest. Ker gre za območje, ki sodi v Območno enoto ZZZS Kranj, za katerega so razpisane koncesije z odložnim pogojem, tožnik ni vedel katera dokazila mora predložiti (ali dokazila, ki so določena k koncesiji A ali dokazila, ki so določena k koncesiji B). Predpisane pogoje naj bi namreč tožnik že izpolnjeval, vendar gre za območje, za katerega so razpisane koncesije z odložnim pogojem. Tožnik navaja, da je zato na Ministrstvo naslovil tri vprašanja, in v skladu z zadnjim odgovorom Ministrstva, ki ga je dobil od Ministrstva potem, ko je podrobno opisal svoj primer, k vlogi predložil dokazila, ki so določena pri koncesijah pod točko A.

10. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je bila tožnikova vloga zavržena kot nepopolna, ker tožnik k vlogi ni predložil dokazil, ki so bila v Javnem razpisu določena za koncesije B, očitno (zgolj) z upoštevanjem dejstva, da so se na navedenem območju razpisane koncesije z odložnim pogojem ter pri tem iz navedenega sklepa niti ne izhaja, za kak primer gre v obravnavani zadevi (da je tožnik s prijavo zaprosil za pridobitev dodatnih 10 mest). Glede na posebnost obravnavane zadeve pa ostaja po presoji sodišča nepojasnjeno, zakaj predmetna zadeva ni bila obravnavana v skladu z določilom zadnjega odstavka v točki 12.2 Javnega razpisa, ki se nanaša na koncesije pod B. Iz slednjega namreč izhaja, da ponudnik, ki na podlagi podeljene koncesije že izvaja enako storitev, kot je predmet razpisane koncesije, lahko namesto dokazil iz prve, šeste in sedme alineje iz prvega odstavka te točke v ponudbi priloži izjavo, da bo storitev, ki je predmet razpisane koncesije izvajal v prostorih, v katerih na podlagi pridobljene koncesije že izvaja enako storitev ter, da mu prostorske možnosti v skladu s predpisi, ki urejajo minimalne tehnične pogoje za izvajalce socialno varstvenih storitev, omogočajo izvajanje te socialnovarstvene storitve za več upravičencev. Tožnik se sklicuje, da je, glede na posebno situacijo v obravnavani zadevi, na Ministrstvo naslovil tudi vprašanje glede uporabe omenjene določbe, vendar nanj očitno ni dobil jasnega odgovora.

11. Zato po presoji sodišča ni brez pomena, da je tožnik prav zaradi posebnosti svojega primera na Ministrstvo naslovil več vprašanj, na katera je prejel odgovore (za kar kot dokaz predlaga vpogled na elektronski naslov, ki ga navaja), česar pa tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ne prereka. Ko je tožnik ravnal v skladu z danim odgovorom Ministrstva, pa je bila njegova vloga zavržena kot nepopolna. Tožnik se pri tem tudi utemeljeno sklicuje na točko 18 Javnega razpisa, iz katere izrecno izhaja, da bodo odgovori na zastavljena vprašanja v zvezi z Javnim razpisom objavljeni na spletni strani, ki je objavljena, ter s tem na njihovo relevantnost.

12. Ob tem po presoji sodišča tudi ni mogoče prezreti, da je bilo glede Javnega razpisa Ministrstvu očitno postavljenih veliko število vprašanj glede razumevanja razpisnih pogojev, kar izpostavlja tožnik. Taka vprašanja je glede razumevanja razpisnih pogojev na Ministrstvo naslovil tudi tožnik. Zato se sodišču postavlja vprašanje, ali so bili pogoji Javnega razpisa dovolj jasni in nedvoumni.

13. Zato po presoji sodišča Ministrstvo ni postopalo pravilno, ko je zgolj iz razloga, ker gre za območje, za katerega je razpisna koncesija B, brez da bi sploh presojalo za kakšen primer v obravnavani zadevi gre, tožnikovo vlogo zavrglo kot nepopolno (že) iz razloga, ker ji niso bila preložena dokazila, določena za koncesije B.

14. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo Ministrstvu v ponovni postopek.

15. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

16. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1035/2019-13
• VDSS sklep Psp 77/2011
• VDSS sklep Psp 415/2011