<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1554/2019-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1554.2019.9
Evidenčna številka:UP00035424
Datum odločbe:05.05.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Mojca Muha (preds.), Zdenka Štucin (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina - odmera dohodnine - sprememba odločbe o odmeri dohodnine - izredno pravno sredstvo - očitna napaka

Jedro

O napaki ni mogoče govoriti, kolikor davčni organ v zadevi odloči v skladu s svojim pravnim naziranjem. Vprašanje, ali je pravno stališče, s katerim odločitev utemelji, pravilno, je predmet presoje zakonitosti njegove odločitve v postopku z rednimi pravnimi sredstvi in sodne presoje v upravnem sporu. Napačna uporaba materialnega zakona je ob izpolnitvi procesnih predpostavk tudi eden od razlogov za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen ZDavP-2), sama po sebi pa ne predstavlja razloga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2.

Odločitve, da se olajšava ne prizna, ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva stranke ni bila vložena in torej kvečjemu napaki davčnega zavezanca, ki pa po presoji sodišča ne more šteti za očitno, saj je uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane v dispoziciji stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe DT 08 05-87837-1 z dne 31. 5. 2018 o odmeri dohodnine za leto 2017.

2. V obrazložitvi odločbe davčni organ ugotavlja, da je bil tožnikov ugovor zoper informativni izračun dohodnine za leto 2017 št. DT 08 05-87837-1 z dne 31. 5. 2018, v katerem je uveljavljal olajšavo za vzdrževano družinsko članico A.A., zavžen kot prepozen in je tako odločba o odmeri dohodnine z dne 31. 5. 2018 postala pravnomočna dne 3. 7. 2018. Dalje ugotavlja, da je bil informativni izračun dohodnine sestavljen na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga davčni organ, in podatkov zavezancev za posredovanje podatkov. V konkretnem primeru je podatke o uveljavljanju vzdrževane družinske članice A.A., in sicer za obdobje od januarja do novembra 2017, posredoval tožnikov izplačevalec dohodka. Navedba tožnika, da je za hčer kot vzdrževano družinsko članico uveljavljal olajšavo od januarja do septembra, je zmotna, saj jo je uveljavljal od januarja do novembra 2017. Glede na uveljavljano obdobje (januar-november) pri vzdrževani družinski članici, zaradi njene zaposlitve, niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 115. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), zato se s takšno navedbo obdobja vzdrževanja, tožniku v informativnem izračunu olajšava dohodnine ni mogla priznati. Olajšava, ki jo je uveljavljal tožnik (preko izplačevalca), je bila obrazloženo zavrnjena že v informativnem izračunu dohodnine. Uveljavljanje olajšav je namreč na strani zavezanca, davčni organ preverja le zakonsko določene pogoje za njihovo priznanje. Glede na to, da je bila s strani tožnika podana zahteva z navedenim obdobjem vzdrževanja (od januarja do novembra) v zadevi ni prišlo do očitne napake.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-800/2018-2 z dne 9. 8. 2019 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo presoji, da pri odmeri dohodnine ni prišlo do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožnik sicer uveljavljal olajšavo že med letom pri izračunu akontacije dohodnine ob izplačilu dohodka in da je bil davčni organ o tem obveščen s strani izplačevalca ob koncu leta. Te podatke je pri odmeri dohodnine obravnaval, vendar jih ni upošteval, ker je ugotovil neizpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev. Nadalje ugotavlja, da tožnik do 5. februarja 2018 ni vložil vloge za uveljavljanje posebne olajšave pri odmeri dohodnine za leto 2017, niti ni vložil pravočasnega ugovora zoper informativni izračun, v katerem mu olajšava ni bila upoštevana. Tožnik je imel glede na zakonsko ureditev (270., 271. člen ZDavP-2) zadnjo možnost za spreminjanje izjave volje glede uveljavljanja posebne olajšave v ugovoru zoper informativni izračun. Svojo voljo, da olajšavo uveljavi, pa je izrazil šele v zahtevi za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba. Pogoji za uporabo tega izrednega pravnega sredstva niso izpolnjeni, saj uporaba posredovanih podatkov sama po sebi ne more pripeljati do očitne napake v smislu tega člena (tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 361/2017-7). O očitni napaki bi v obravnavanem primeru lahko govorili, če bi prvostopenjski davčni organ pomotoma uporabil drugačne podatke od tistih, ki so izhajali iz podatkov, ki so mu bili posredovani s strani izplačevalca dohodka, kar pa se ni zgodilo. Uporabil je podatke glede obdobja vzdrževanja družinskega člana od januarja do novembra 2017 in podatek, ki ga je pridobil na podlagi uradnih evidenc o zaposlitvi tožnikove hčere. Odločitev, da se tožniku ne prizna posebna olajšava za vzdrževanega družinskega člana za celo leto 2017, pa je posledica uporabe materialnega prava (glede neizpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 115. člena ZDoh-2) in ne neposredna posledica kakšne očitne napake davčnega organa.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku (zaslišanju tožnika) izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo o pritožbi odpravi oz. podrejeno spremeni, zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v roku 8 dni pod izvršbo. Ne strinja se z razlago pritožbenega in prvostopenjskega organa glede obstoja očitne napake in posledično zavrnitvijo zahteve tožnika za spremembo odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Tožnik je že poudaril tako očitnost napake na strani tožene stranke, kot tudi na očitnost napake na strani tožnika. Toženec (pravilno tožnik op. sodišča) je preko svojega delodajalca toženi stranki posredoval podatke glede uveljavljanja davčne olajšave. Drži, da so bili posredovani delno napačni podatki, torej, da tožnik svojo hči A.A. uveljavlja kot posebno olajšavo od meseca januarja 2017 do meseca novembra 2017. A.A. se je dne 1. 10. 2017 zaposlila, kar je tožnik svojemu delodajalcu sporočil prepozno (šele v novembru). Davčni organ bi vseeno moral priznati davčno olajšavo od januarja 2017 do oktobra 2017, saj je navedeno izhajalo iz posredovanih podatkov. Gre za očitno napako organa, saj je bilo navedeno moč ugotoviti neposredno, brez preverjanja pravilnosti dejanskega stanja. To je bilo nesporno in njegovo ugotavljanje ni bilo potrebno – tožnik je bil upravičen do olajšave od januarja do oktobra 2017. Svojo voljo glede uveljavljanja olajšave je organu sporočil tožnikov delodajalec, zato na tem mestu ne moremo govoriti o tem, da tožnik svoje volje za uveljavljanje olajšave ni izrazil. Do olajšave ni bil upravičen le za meseca oktober in november. Zavrnitev celotne olajšave, zaradi neživljenjskega stališča, da je bilo toženi stranki posredovano predolgo obdobje uveljavljanja davčne olajšave, je nesorazmerno. Pravilno bi bilo, da se tožniku olajšava od meseca januarja do meseca oktobra 2017 prizna, v presežku pa zavrne. Izkazana pa je tudi očitna napaka na strani tožnika, saj je bil ves čas prepričan, da bo davčni organ po uradni dolžnosti upošteval olajšavo v delu, v katerem je tožnik do nje upravičen, in jo zavrnil v delu, v katerem do nje ni upravičen. Bil je prepričan, da je znesek odmerjene dohodnine posledica hčerkine zaposlitve koncem leta in da bo v primeru dvoma davčni organ od njega terjal dodatna dokazila. Takšna očitna napaka pa je glede na sodno prakso pravno upoštevna. Davek je bil tako preplačan za znesek 621,41 EUR, zato bi zahtevi tožnika moralo biti ugodeno.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi pomanjkljivo in deloma nejasno obrazložitev izpodbijane odločbe dopolni pritožbeni organ. Zato se nanje sklicuje na podlagi določb 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

8. Predmet tega upravnega spora je izključno presoja zakonitosti odločitve o zahtevi tožeče stranke za spremembo odločbe o odmeri dohodnine za leto 2017 na podlagi 90. člena ZDavP-2 in ne presoja pravilnosti in zakonitosti odmerne odločbe, konkretno njene skladnosti z določbami ZDoh-2.

9. Odločba o odmeri dohodnine tožniku za leto 2017 je nesporno pravnomočna. Taka odločba je nespremenljiva in jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za njihovo uporabo izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji.

10. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZDavP-2 davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni, če se po njeni pravnomočnosti ugotovi, da je bil davek odmerjen oziroma previsoko odmerjen zaradi očitne napake. Skladno z dosedanjo sodno prakso je razlog za uporabo pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 lahko očitna napaka tako na strani davčnega organa kot tudi očitna napaka davčnega zavezanca, ki privede do previsoke odmere davka. Pravno upoštevna je le napaka, ki je očitna, očitnost napake pa se presoja z vidika možnosti njenega odkritja. Ker gre za izredno pravno sredstvo, je njegova uporaba restriktivna in na njegovi podlagi ni mogoče doseči odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe iz razloga kršitev materialnega in procesnega zakona, ki niso neposredna posledica „očitne napake“ .

11. O napaki ni mogoče govoriti, kolikor davčni organ v zadevi odloči v skladu s svojim pravnim naziranjem. Vprašanje, ali je pravno stališče, s katerim odločitev utemelji, pravilno, je predmet presoje zakonitosti njegove odločitve v postopku z rednimi pravnimi sredstvi in sodne presoje v upravnem sporu. Napačna uporaba materialnega zakona je ob izpolnitvi procesnih predpostavk tudi eden od razlogov za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen ZDavP-2), sama po sebi pa ne predstavlja razloga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2.

12. Kot v svojih razlogih pravilno ugotavlja pritožbeni organ, zavezanci lahko sicer uveljavljajo olajšavo za vzdrževane družinske člane že med letom (287. člen ZDavP-2), vendar pa navedeno ne pomeni, da bodo to olajšavo uveljavljali (oziroma na enak način uveljavljali) tudi pri letni odmeri dohodnine. Šele z vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ki jo morajo skladno z določbo drugega odstavka 270. člena ZDavP-2 vložiti do 5. februarja tekočega leta za odmero dohodnine za preteklo leto, organu prve stopnje nedvoumno izrazijo svojo voljo glede načina uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri letni odmeri dohodnine. Posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane lahko uveljavljajo tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine (prvi odstavek 271. člena ZDavP-2). Rok za uveljavljanje olajšave je po vsebini materialni rok, od upoštevanja katerega je odvisno priznanje materialne pravice (olajšave).

13. V obravnavanem primeru ni spora o tem, da tožnik posebne olajšave za vzdrževane družinske člane v roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-2 ni uveljavljal v roku. Spora tudi ni o tem, da je olajšavo uveljavljal v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, in o tem, da je ugovor zoper informativni izračun dohodnine vložil prepozno, kar pomeni, da je olajšavo uveljavljal po poteku zakonsko določenega roka za njeno uveljavljanje. Odločitve, da se olajšava ne prizna, ob opisani pravni ureditvi torej ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva stranke ni bila vložena in torej kvečjemu napaki davčnega zavezanca, ki pa po presoji sodišča ne more šteti za očitno, saj je uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane v dispoziciji stranke.

14. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji, ker tožnik predlaga zgolj dokaz, ki ga skladno z zakonom sodišče ne more upoštevati. Zaslišanje tožnika je namreč, brez navedbe kakršnegakoli razloga, prvič predlagano šele v upravnem sporu.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 90, 90/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MDQ4