UPRS Sodba I U 442/2019-8

Jedro

Iz listin upravnega spisa in iz uradnih evidenc izhaja, je bil tožnik v obdobju od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 za poln delovni čas zavarovan le na eni podlagi in sicer kot družbenik, ki je hkrati tudi poslovodna oseba družbe (zavarovalna podlaga 40), v skladu s točko 6 prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju edini družbenik in tudi poslovodna oseba v družbi A. d.o.o., saj to dejstvo navaja tudi sam tožnik v tožbi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pa je tudi po presoji sodišča v obravnavanem obdobju bila podana pravna podlaga za opredelitev tožnika kot zavarovanca in zavezanca za plačilo prispevkov za socialno varnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) postopke odmere prispevkov za socialno varnost v zadevah obračunov in plačil prispevkov za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, na podlagi katerih je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana, z odločbami št. DT 4250-249-3/2014-08-142-10, od št. DT 4250-249-00543/2014-08-142-10 do št. DT 4250-249-00555/2014-08-142-10, od št. DT 4250-249-00557/2014-08-142-10 do št. DT 4250-249-00564/2014-08-142-10, vse z dne 24. 3. 2013, odmeril prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012, združila tako, da se v ponovnem postopku vodi en sam postopek.

2. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku v ponovnem postopku za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 obračunal in naložil v plačilo naslednje prispevke za socialno varnost: prispevke zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2009 z obrestmi v skupnem znesku 1.770,14 EUR, prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2010 z obrestmi v skupnem znesku 2.071,59 EUR, prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2011 z obrestmi v skupnem znesku 2.000,55 EUR in prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2012 z obrestmi v skupnem znesku 1.381,54 EUR (točka I izreka). Odmerjeni prispevki iz predhodne točke izreka, v skupnem znesku 7.223,82 EUR, morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki II in III izreka). Davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki IV in V izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ zaradi načela smotrnosti in ekonomičnosti na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vse v izreku izpodbijanega sklepa navedene odločbe v ponovnem postopku obravnaval v enem postopku, ker se nanašajo na obveznosti, ki se opirajo na podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Iz izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da je davčni organ po uradni dolžnosti z v izreku citiranimi odločbami tožniku kot lastniku zasebne družbe, ki ne prejema plače, za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 odmeril prispevke za socialno varnost, ker tožnik za navedeno obdobje ni plačeval prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. členom in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V ponovljenem postopku je na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1351/2015-1 z dne 18. 10. 2016 glede prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu zavarovanca in zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu delodajalca na podlagi uradnih evidenc, prijav, odjav in prijav sprememb ponovno ugotovil, da je bil tožnik od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 obvezno zavarovan kot lastnik družbe A. d.o.o., Ljubljana in zavezan za plačilo prispevkov v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 16. členom ZPIZ-2. V skladu z napotki iz predhodno citirane sodbe je preverjal ugotovljeno dejansko stanje po prvotni (odpravljeni) odločbi, iz katere sta izhajali dve pravni podlagi za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu ter ponovno ugotovil, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju obvezno zavarovan kot lastnik družbe A. d.o.o., Ljubljana in zavezan plačilu prispevkov za socialno varnost v skladu s 15. členom ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2. Prvotno izdana odločba je imela podlago v odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca kot družbenik citirane družbe, v kateri je opravljal tudi poslovodno funkcijo na podlagi 15. člena ZPIZ-1 od 10. 6. 1996 dalje.

4. V ponovljenem postopku je davčni organ 14. 11. 2016 pridobil pojasnilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), iz katerega izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločb Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) kot prejemnik denarne socialne pomoči iz tega naslova upravičen do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. Dne 15. 3. 2017 pa je ZPIZ dodatno pojasnil, da je odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012 pravilna in da je postopek s pravnimi sredstvi zoper to odločbo končan. Tožnik je imel tako v obdobju od 10. 6. 1996 do 19. 9. 2012 urejeno obvezno pokojninsko zavarovanje kot poslovodja družbe.

5. Zavod za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) je 30. 11. 2017 glede dveh podlag za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu tožnika v istem časovnem obdobju pojasnil, da tožnik v času (v letu 1998), ko je B. (v nadaljevanju B.) uredila tožnikovo prijavo, ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja na drugi podlagi, zato je bil izpolnjen pogoj iz 21. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Tožnik je imel v obravnavanem obdobju kot prejemnik denarne socialne pomoči pravico do kritja obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. V obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in od 1. 8. 2012 do 21. 1. 2013 je imel obvezno zdravstveno zavarovanje urejeno preko Centra za socialno delo Ljubljana (v nadaljevanju CSD Ljubljana) na podlagi 21. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ker je bil po takrat veljavnih predpisih kot prejemnik denarne socialne pomoči upravičen do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. V času odločanja CSD Ljubljana tožnik ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja na drugi podlagi. Tedaj upravni organ ni mogel vedeti, da bo imel tožnik urejeno zdravstveno zavarovanje na drugi podlagi. Ko je tožniku ZPIZ z odločbo ugotovil lastnost zavarovanca v oktobru 2012 kot družbeniku, ki je tudi poslovodna oseba v družbi (zavarovalna podlaga 40) za nazaj od 10. 6. 1996 do 19. 9. 2012, je posledično prišlo do tožnikovega zdravstvenega zavarovanja po dveh podlagah hkrati v istem časovnem obdobju. Zato sta B. in CSD Ljubljana svoji prijavi za obravnavano obdobje odpravila in je bil tožnik nato v obdobju od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 zavarovan le še na eni podlagi in sicer kot družbenik, ki je hkrati tudi poslovodna oseba v družbi (zavarovalna podlaga 40), v skladu s točko 6 prvega odstavka 15. člena ZZVZZ.

6. V ponovnem postopku je davčni organ preveril pravilnost obračunavanja in plačevanja obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu in ugotovil, da tožnik za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 ni obračunal in ni plačal prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu v skladu z določbo 4. člena in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in drugega odstavka 51. člena ZZVZZ. Obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 je razviden na straneh 4 do 9 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik ni obračunal in plačal prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za obravnavano obdobje, mu jih je davčni organ z izpodbijano odločbo obračunal in naložil v plačilo.

7. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tudi drugostopenjski organ) kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

8. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Uvodoma v tožbi povzema potek postopka in navaja vsebino izpodbijane odločitve. Tožnik je bil za potrebe izplačila terjatve iz naslova pogodbenega dela za televizijsko postajo C. primoran ustanoviti družbo A. d.o.o., kljub temu pa za svoje delo ni nikoli prejel plačila. V navedeni družbi je tožnik od 16. 5. 1994 do 19. 9. 2012 opravljal funkcijo poslovodje, kot tudi izhaja tudi iz podatkov sodnega registra, vendar ni bil nikoli v njej zaposlen in tudi od družbe ni prejel nikoli nobenih izplačil. Ker ni bil zaposlen in tudi ni imel sredstev za preživljanje, se je 22. 4. 2008 prijavil na Zavod RS za zaposlovanje in prek navedenega zavoda iskal zaposlitev, ki pa je ni dobil in tudi ni bil upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti. Zato se je prijavil na CSD Ljubljana, ki mu je vse od 1. 9. 1999 do 8. 3. 2012, ko se je upokojil, nudil denarno socialno pomoč. Tako Zavod RS za zaposlovanje, kot tudi CSD Ljubljana sta bila ves čas seznanjena, da je tožnik lastnik in direktor družbe A. d.o.o. V nadaljevanju navaja vsebino določbe prvega odstavka 8. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), ki opredeljuje pojem brezposelne osebe. Po mnenju tožnika je imel v obravnavanem obdobju do upokojitve 8. 3. 2012 status brezposelne osebe in posledično ni mogel imeti še statusa zavarovanca iz naslova lastništva gospodarske družbe, v kateri je bil tudi direktor. V nasprotnem primeru tožniku tudi ne bi pripadala pravica do denarne socialne pomoči, glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZUTD.

9. Tožnik je ves čas utemeljeno menil, da mu družba, ki mu ne izplačuje nikakršnih sredstev, ne more škodovati in ob tem upošteval dejstvo, da prejema denarno socialno pomoč. Sklicuje se na varstvo svojih legitimnih pričakovanj (tožniku je bila priznana državna pomoč) in na sodbo SEU v zadevi C-537/08 z dne 16. 12. 2010. Glede na opredelitev pojma brezposelne osebe po ZPIZ-1, ki ga navaja, je bil tožnik utemeljeno prepričan, da kot lastnik družbe ne more utrpeti škodljivih posledic v skladu z načelom pravne varnosti in predvidljivosti.

10. Davčni organ je dejansko stanje po mnenju tožnika napačno ugotovil in sicer, da gre tožniku kot lastniku družbe pripisati status zavarovanca v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2, kar pojasni. Ugovarja tudi kršitev načela materialne resnice v davčnih zadevah, napačno uporabo materialnega prav in kršitev pravil postopka in sicer 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi in v zadevi samo odloči tako, da tožnik ni dolžan plačati prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Iz sodnega oz. poslovnega registra in iz izjav tožnika nesporno izhaja, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju edini družbenik in poslovodna oseba v družbi A. d.o.o. Ugovor tožnika, da je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine zavrne. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi podatkov iz matične evidence za zavarovance, iz katere izhaja, da tožnik v obravnavanem obdobju ni plačal obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, zato je davčni organ izdal predmetno odmerno odločbo. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je 8. 3. 2012 vložil zahtevo za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot to navaja v tožbi.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je pritožbene ugovore zavrnil pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter ju v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 pravilno in zakonito obračunal in naložil v plačilo prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu z obrestmi v skupnem znesku 7.223,82 EUR. Davčni organ je ugotovil, da je imel tožnik v obravnavanem lastnost zavarovanca od 10. 6. 1996 dalje kot družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri opravlja poslovodno funkcijo (drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1), kot to izhaja iz odločbe ZPIZ, št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012. Tožnik pa temu odgovarja in meni, da je v obravnavanem obdobju imel status brezposelne osebe, kot to določa 8. člen ZUTD in je v tem obdobju tudi prejemal denarno socialno pomoč ter tako ni mogel imeti statusa zavarovanca, kot je to zmotno ugotovil davčni organ.

15. V skladu z napotki iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1351/2015 z dne 18. 10. 2016 je davčni organ v ponovljenem postopku opredelil eno podlago za kritje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje v obravnavanem obdobju. Temu je pritrdil tudi pritožbeni organ z navedbo razlogov, iz katerih izhaja, da tožnik v obravnavanem obdobju ni bil upravičen do denarne socialne pomoči in tudi ne do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. Poleg navedenega pa tudi ni izpolnjeval pogojev za pridobitev statusa nezaposlene osebe.

16. Status zavarovanca opredeljujeta določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 oziroma prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerih so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb v skladu s predpisi Republike Slovenije in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ pa so zavarovanci po temu zakonu družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Iz listin upravnega spisa in iz uradnih evidenc (register davčnih zavezancev) izhaja, je bil tako tožnik v obdobju od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 za poln delovni čas zavarovan le na eni podlagi in sicer kot družbenik, ki je hkrati tudi poslovodna oseba družbe (zavarovalna podlaga 40), v skladu s točko 6 prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Med strankama pa ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju edini družbenik in tudi poslovodna oseba v družbi A. d.o.o., saj to dejstvo navaja tudi sam tožnik v tožbi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pa je tudi po presoji sodišča v obravnavanem obdobju bila podana pravna podlaga za opredelitev tožnika kot zavarovanca in zavezanca za plačilo prispevkov za socialno varnost (ob predhodno navedenih določbah ZZVZZ, ZPIZ-1, ZPIZ-2, ZPSV in ZDavP-2).

17. Navedba tožnika v tožbi, da od družbe A. d.o.o. nikoli ni prejel nobenih prejemkov, po presoji sodišča glede na določbo 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Enako velja tudi za tožbeno navedbo, da tožnik v citirani družbi nikoli ni bil zaposlen. Med strankama pa tudi ni sporno, da tožnik v obravnavanem obdobju ni plačeval prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. Na podlagi 4. člena in 6. člena ZPSV je zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost fizična oseba, torej zavarovanec sam, kar sta tožniku pravilno pojasnila že prvostopenjski in tudi pritožbeni organ. Posledično je po presoji sodišča pravilno davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku za obravnavano obdobje odmeril in naložil v plačilo prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu z obrestmi.

18. Neutemeljen je tudi tožnikov tožbeni ugovor, da je imel v obravnavanem obdobju status brezposelne osebe in ni mogel imeti hkrati tudi statusa zavarovanca iz naslova lastništva družbe A. d.o.o., kjer je bil tudi direktor. Tudi po presoji sodišča glede na opredelitev pojma brezposelne osebe iz prvega odstavka ZUTD tožnik ni izpolnil zakonsko določenega negativnega pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 8. člena ZUTD in sicer: da ni poslovodna oseba v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo. Tako tožnik ni imel statusa brezposelne osebe, kot to napačno meni tožnik. Tudi sicer tožnik sam na strani 4 tožbe navaja, da se je 22. 4. 2008 prijavil na Zavod za zaposlovanje, vendar kljub trudu ni dobil zaposlitve in tudi ni bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Ker po povedanem tožnik ni izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, je po mnenju sodišča neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da ga davčni organ ne bi smel obravnavati kot zavarovanca, ker je imel status brezposelne osebe.

19. Sodišče tudi ne more slediti tožnikovim navedbam, da je utemeljeno menil, da ker mu družba ni nikoli izplačala nikakršnih sredstev, mu obstoj družbe ne more škodovati. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicuje na varstvo legitimnih pričakovanj. Iz predhodno citirane pravne podlage jasno izhaja, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Ugotovljeno dejansko stanje glede relevantnih dejstev pa med strankama niti ni sporno. Nepoznavanje prava pa škoduje in se stranka v takšnem primeru ne more sklicevati na svoja legitimna pričakovanja.

20. Tožnikov ugovor glede kršitev določb postopka in sicer določbe 237. člen ZUP ni v ničemer konkretiziran in ga sodišče zato ne more preizkusiti.

21. Po povedanem sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sklep in odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji). Relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (da je bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik enoosebne družbe in v njej tudi opravljal poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic). V predmetnem postopku postopku so bili relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 712/2021-20
• UPRS sodba I U 1351/2015
• UPRS Sodba I U 2008/2019-12