UPRS Sodba I U 315/2018-23

Jedro

Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi organ moral pri podkriterijih, pri katerih tožnica ni prejela maksimalnega števila točk, obrazložitev (oceno) podati tako, da bi bilo razvidno, koliko točk ter iz katerih dejanskih razlogov ji ni bilo dodeljenih. Skope in na splošni ravni podane ocene pri posameznih podkriterijih, ob tem, ko pri teh podkriterijih vlogi ni bilo dodeljeno maksimalno število točk, ne zadostijo zahtevi po obrazložitvi odločitve, ki bi omogočala preizkus materialne zakonitosti odločbe, saj dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni dovolj natančno opisano, kar utemeljeno ugovarja tožnica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6110-167/2017/6 z dne 5. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo sofinanciranje javnega kulturnega programa tožnice kot prijaviteljice. Iz obrazložitve izhaja, da je na Javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018 do 2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (JPR-PROG-2018-2021), na področju uprizoritvene umetnosti prispelo 17 vlog, od katerih je bila ena zavržena, 16 vlog pa je bilo popolnih, pravočasnih, njihovi prijavitelji pa so izpolnjevali razpisne pogoje. Tožnica je na navedeni programski razpis podala vlogo za sofinanciranje programa na področju uprizoritvene umetnosti. Skladno s točko 9 razpisanega besedila je bilo najvišje možno število prejetih točk 100 točk, financirani pa so lahko programi, ki prejmejo najmanj 81 točk. Tožničino vlogo je ocenila pristojna strokovna komisija za področje uprizoritvene umetnosti in ji dodelila 76 točk, in sicer po kriteriju Ocena referenčnosti prijavitelja 15 točk, Ocena prijavljenega programa 41 točk in Ocena finančne ovrednotenosti programa 20 točk. Ker prijavljeni program tožnice ni dosegel praga 81 točk, ga strokovna komisija ni predlagala v sofinanciranje.

2. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Med drugim navaja, da zaradi skope obrazložitve odločbe ne more preizkusiti ocen, ki jih je dobila pri posameznem kriteriju oz. podkriteriju. Tako na primer ne ve, zakaj je pri kriteriju 1.a dobila samo 5 točk in ne 9, kar pomeni, da ne ve, kakšne reference je toženka pogrešala. Prav tako pri kriteriju 2.a toženka navede samo, da je tožničin program ustrezen, torej uporabi dikcijo iz razpisa. Tožnica na podlagi take ocene ne more ugotoviti, v čem je bil njen program tako pomanjkljiv, da ni dobila 4 ali 5 točk. Poleg tega toženka programa ni ocenjevala z vidika pomena za prijavitelja, kar pomeni napačno uporabo kriterija razpisa. Enako je neobrazložena ocena pri kriterijih 2.b, 2.c in 2.d oz. je mestoma tudi sama s seboj v nasprotju. Navedeno pomeni, da toženka ni dosegla standarda obrazloženosti odločbe, ki ga zahteva prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s tem pa je kršena tudi tožničina ustavna pravica do pravnega varstva (25. člen Ustave RS). Opozarja še na škodo, ki bi ji lahko nastala zaradi nezakonitega postopanja toženke. V dokazne namene se sklicuje na listine upravnega spisa, po potrebi pa predlaga še zaslišanje njene zastopnice.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri tem, da je bil postopek voden pravilno in zakonito ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Med drugim poudarja, da strokovna komisija vloge ocenjuje skladno s Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izvedbo kulturnih programov in kulturnih projektov, in sicer tako, da se jih med seboj primerja ter da večina kriterijev ni naravnanih tako, da bi zasledovala absolutni ali merljivi cilj ter da je sestavljena iz strokovnjakov za posamezna področja, ki zagotavljajo najvišjo stopnjo strokovnega in etičnega presojanja. Posebej se opredeli še do posameznih tožbenih ugovorov in jih zavrne kot neutemeljene ter zanika kakršnokoli odškodninsko odgovornost.

5. V nadaljevanju je tožnica vložila še tri pripravljalne vloge, toženka pa odgovore nanje. V bistvenem stranki vztrajata vsaka pri svojih navedbah, tožnica pa še dodaja, da ji je toženka sporočila, da ji kopije zapisnika seje strokovne komisije ne bo posredovala. Toženka navaja, da sta bili v sofinanciranje po izdaji izpodbijane odločbe sprejeta projekta, ki sta bila del programa, katerega sofinanciranje je bilo z izpodbijano odločbo zavrnjeno, zato je tožba brezpredmetna. Tožnica pa na to odgovarja, da dejstvo, da ji je toženka kasneje odobrila dva projekta, ki naj bi bila del programa, ki ga je zavrnila z izpodbijano odločbo, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, ter se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča št. I U 470/2010. Podrejeno predlaga, naj sodišče ugotovi nezakonitost odločbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi sofinanciranja programa na področju uprizoritvene umetnosti na podlagi tožničine prijave na programski razpis JPR-PROG-2018-2021. Kot razlog za odločitev je toženka navedla, da tožničin program ni dosegel praga 81 točk. Tožnica pa kot bistven uveljavlja ugovor, da je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da odločbe ni mogoče preizkusiti.

8. Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK). Ta zakon v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP. Po določbah ZUP pa mora biti odločba obrazložena (prvi odstavek 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi.

9. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožničina vloga za sofinanciranje prejela skupno 76 točk, navedeno pa je tudi število točk, ki jih je prejela po posameznem od razpisnih 3 kriterijev, čemur sledi splošna ocena strokovne komisije. V nadaljevanju obrazložitve odločbe sledi ocena strokovne komisije po posameznem od podkriterijev, skupaj z doseženim številom točk. Podana obrazložitev po presoji sodišča ne zadosti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu prej navedene določbe petega odstavka 94. člena ZUJIK ter njene razlage. Po presoji sodišča je obrazložitev odločbe pomanjkljiva v tolikšni meri, da ni mogoče preizkusiti njene materialne zakonitosti. Končno pomanjkljiva obrazložitev tudi ne zadosti določbi tretjega odstavka 119. člena ZUJIK, v kateri je določena zahteva, „da so v poročilu strokovne komisije natančno navedeni razlogi za razvrstitev kulturnih programov oziroma kulturnih projektov in predlog, kateri kulturni programi oziroma kulturni projekti, ki so predmet ocenjevanih ustreznih vlog, se financirajo v določenem obsegu“.

10. Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi organ moral pri podkriterijih 1.a v okviru kriterija Ocena referenčnosti prijavitelja in podkriterjih 2.a, 2.b, 2.c in 2.d v okviru kriterija Ocena prijavljenega programa, pri katerih tožnica ni prejela maksimalnega števila točk, obrazložitev (oceno) podati tako, da bi bilo razvidno, koliko točk ter iz katerih dejanskih razlogov ji ni bilo dodeljenih. Skope in na splošni ravni podane ocene pri posameznih podkriterijih, in sicer pri podkriteriju 1.a, da gre za „referenčenega“ prijavitelja na podlagi njegovih realiziranih umetniških programov, pri podkriteriju 2.a, da je program „vsebinsko ustrezen“, pri podkriteriju 2.b, da je program glede izkazovanja izvirnosti in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi „dober“, pri kriteriju 2.c, da je ponudba avtorjev, avtorskih skupin in ostalih izvajalcev „ustrezna“, in pri podkriteriju 2.d, da ima tožnica „dobro“ zasnovano strategijo promocije, tudi predvideno dostopnost do programa javnosti, ob tem, ko pri teh podkriterijih vlogi ni bilo dodeljeno maksimalno število točk, ne zadostijo zahtevi po obrazložitvi odločitve, ki bi omogočala preizkus materialne zakonitosti odločbe, saj dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni dovolj natančno opisano, kar utemeljeno ugovarja tožnica. V navedenih točkah pomanjkljive obrazložitve tudi ni mogoče zagovarjati glede na uvodoma podano splošno oceno strokovne komisije, da je program dokaj dobro predstavljen, vendar ni uravnotežen, saj se ciljno širi k strukturam podpornega programa, medtem ko je manj jasno določen v opredelitvah lastne produkcije, kjer ni zaznati višjih umetniških ciljev in ambicij, ker odsotnosti ustreznih razlogov ne nadomesti. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je toženka v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe.

11. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati. Navedeno velja tudi za sklicevanje tožnice na poznejša razpisa, pri čemer se sodišče s tožnico strinja, da ne gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev v predmetni zadevi. Razpisni pogoj iz točke 12 podpoglavja 6.1. Javnega razpisa mogoče razlagati le tako, da do sodelovanja na javnem razpisu ni upravičena tista oseba, katere prijavljen projekt (ali njegova nadgradnja) je bil že pred prijavo izbran za sofinanciranje. To namreč izhaja iz besedila in umeščenosti tega razpisnega pogoja. Na tako razlago napotuje že naslov 6. poglavja Javnega razpisa „Pogoji za sodelovanje na razpisu“, saj kaže na to, da so v tem poglavju določeni pogoji, ki jih mora vsak prijavitelj izpolnjevati ob prijavi na razpis. Tak zaključek potrjuje tudi besedilo prvega odstavka 6.1. podpoglavja „Splošni pogoji“, ki določa, da se na razpis lahko prijavijo le prijavitelji (upravičene osebe), ki izpolnjujejo v nadaljevanju naštete pogoje, med katerimi je kot 12. točka tudi pogoj, na katerega se opira izpodbijana odločba. Da gre za pogoj, ki mora biti izpolnjen ob prijavi na razpis, pa nenazadnje izrecno izhaja tudi iz besedila navedene 12. točke, ki določa, da so prijavitelji lahko le osebe, ki „ne prijavljajo projektov (ali njihove nadgradnje), ki so že bili izbrani (...)“. Po presoji sodišča namreč izrecna uporaba preteklega časa in poleg tega še členka „že“ nedvomno kaže na to, da so iz sodelovanja na razpisu izključeni le tisti prijavitelji, ki prijavljajo projekt (ali njegovo nadgradnjo), ki je bil že pred prijavo izbran za sofinanciranje.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je ta organ po četrtem odstavku tega člena vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

13. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 15 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1263/2013
• UPRS Sodba I U 568/2017-16
• UPRS Sodba I U 853/2017-22