<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1886/2018-12

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1886.2018.12
Evidenčna številka:UP00035632
Datum odločbe:12.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), mag. Marjanca Faganel (poroč.), mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI
Institut:rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - prijavljeno stalno prebivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov - odjava stalnega prebivališča - dokazovanje

Jedro

Tožnik v zvezi z osebnimi razmerji v davčnem postopku ne predloži ničesar niti ne predlaga izvedbe dokazov, temveč zgolj zatrjuje, da je družina samostojna in odrasla, da z družino nima več stikov in da tudi nima nobenih drugih osebnih vezi oziroma interesov v Sloveniji. Tako ostanejo davčnemu organu na razpolago za odločanje samo podatki o tem, da ima tožnik v Sloveniji ženo in dva sinova, ki živijo na istem naslovu, kjer je pred tem prebival tudi tožnik, in torej ima še vedno družino, medtem ko je kot osebni in ekonomski interes, ki ga, kot zatrjuje v tožbi in pred tem v pritožbi, veže zgolj na Avstrijo, tožnik navedel zgolj bivališče ter zaposlitev pri tujem delodajalcu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi ugotovitve tožnikovega rezidentskega statusa odločil, da se tožnik v skladu z določbami 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na status rezidentstva za namene dohodnine, šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2016 dalje.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil tožniku najprej (dne 3. 12. 2012) z odločbo določen status nerezidenta Republike Slovenije od 6. 10. 2006 dalje. Zaradi spremenjene upravno-sodne prakse v letu 2015, po kateri se o rezidentskem statusu odloča zgolj na podlagi domače zakonodaje in torej na podlagi 6. člena ZDoh-2 je bilo potrebno uradoma izvesti ponovno presojo pogojev za nerezidentski status tožnika. Pri tem se na podlagi dokazil, ki jih je predložil tožnik, in na podlagi podatkov uradnih evidenc ugotavlja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu A. ter da družina, tožnikova zakonska žena B.B. in sinova C.C. in D.D. živijo na že omenjenem naslovu. Na tej podlagi davčni organ zaključuje, da tožnik izpolnjuje pogoje za rezidentstvo iz 1. točke in iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem svojo odločitev opre na določbe 6. člena, po katerih je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od navedenih pogojev, med drugim tistega iz 1. točke, po kateri je zavezanec rezident, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, oziroma pogoj iz 5. točke, po kateri se šteje za rezidenta, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. V zvezi z uporabo 5. točke 6. člena davčni organ še pojasni, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov po določbah ZDoh-2 presoja enako kot pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčenju ter pri tem upošteva predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne in podobne dejavnosti. Pri tem se šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, kjer dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Okoliščine, ki se upoštevajo pri tej presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner, oziroma otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji. Pri čemer davčni organ pri tehtanju navedenih okoliščin in s sklicevanjem na prakso naslovnega sodišča (sodba U 2330/2007) zaključuje, da so osebne vezi, ki jih ima tožnik v Sloveniji (družina) močnejše od ekonomskih interesov, ki jih ima tožnik zaradi zaposlitve v tujini.

3. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je drugostopenjski davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi pritrjuje odločitvi prve stopnje. Enako kot organ prve stopnje ugotavlja, da je imel tožnik v času reševanja zadeve in ob izdaji odločbe uradno prijavljeno stalno prebivališče in da je torej ugotovitev organa prve stopnje, da tožnik izpolnjuje pogoj za rezidentstvo po 1. točki 6. člena ZDoh-2, pravilna. Tožnik je sicer naknadno kot dopolnitev pritožbe priložil potrdilo o odjavi stalnega prebivališča v Sloveniji (odjava z dnem 26. 1. 2017), kar pa ne vpliva na odločitev, saj se pravilnost odločbe prve stopnje presoja glede na dejstva in okoliščine, ki so obstajale v času izdaje odločbe. Poleg tega pa odločitev temelji tudi na 5. točki 6. člena ZDoh2, ker ima tožnik v Sloveniji središče življenjskih interesov. Tej odločitvi pritožbeni organ pritrjuje in obenem zavrne pritožbene ugovore v tej zvezi. Kot bistveno osebno vez navaja, da tožnikova družina živi v Sloveniji na naslovu, kjer ima oziroma je imel tudi tožnik stalno prebivališče. V razmerju do tuje države pa se ugotavlja le, da je tožnik zaposlen pri tujem delodajalcu, medtem ko drugih rezidenčnih vezi, čeprav je bil k temu pozvan, ni izkazal. Ni torej izkazal, da ima poleg zaposlitve, ki pomeni zgolj ekonomski interes, v tuji državi tudi osebne interese (socialne in družbene povezave). Glede na to, da je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino, se šteje, da središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, kjer dela. Odločujoč za presojo je torej osebni interes tožnika, ki ga nedvomno predstavljajo njegovi vzdrževani družinski člani, zato je po presoji organa druge stopnje odločitev prve stopnje pravilna.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter v tožbi in njeni dopolnitvi predlaga njeno odpravo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), razen iz razloga ničnosti, ter povračilo stroškov postopka.

5. Iz tožbe in njene dopolnitve sledi, da se tožnik z odločitvijo davčnih organov v celoti ne strinja. V tožbi v zvezi s 1. točko 6. člena ZDoh-2 navaja, da nima prijavljenega stalnega bivališča v Sloveniji in navede svoj avstrijski naslov. V zvezi s 5. točko 6. člena ZDoh-2 pa navaja, da vezi po tej točki nima, ker je družina samostojna in odrasla in sama skrbi zase. Pomaga jim na prostovoljni bazi. Ekonomski interesi niso v Sloveniji. Nima nepremičnin, še celo osebnega avtomobila ne, ne hodi k zdravniku v Sloveniji, itd. Poudarja, da je ves čas na montažnih delih po celi Evropi in da se zato stiki z družino oziroma kar družina izgubi in odtuji, družbene ali politične povezave s Slovenijo pa tako nima in je niti noče imeti. V Sloveniji nima nobenega premoženja, nobenih družbenih ali ekonomskih vezi, kreditnih kartic, nobenih naložb. Da bi se morala v svrho nerezidentstva v tujino preseliti odrasla in samostojna družina, ali pa sam ločiti od žene, pa je v nasprotju s človekovo svobodo in njegovim pravicami.

6. V dopolnitvi tožbe tožnik še poudari, da od 26. 1. 2017 nima več prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji. Odjavo je predložil takoj, ko je to mogel storiti, ni pa to storil v postavljenem roku, ker se je nahajal v tujini in je bil zato postavljeni sedemdnevni rok za predložitev dokumentacije davčnemu organu prekratek. To je tožnik očital davčnemu organu že v pritožbi in zato bi bilo potrebno to dejstvo (odjavo) upoštevati pri odločitvi. Napačna je namreč odločitev, da se tožnik šteje za rezidenta od 1. 1. 2016 dalje. Prav tako ne drži zaključek davčnih organov, da ima tožnik v Sloveniji svoje običajno bivališče ter središče svojih osebnih in ekonomskih interesov, čemur tožnik nasprotuje ves postopek. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kateri podlagi se ugotavljajo tožnikovi osebni interesi, ki ga vežejo na Slovenijo, oziroma na kateri podlagi je organ druge stopnje sprejel ugotovitev o vzdrževanih družinskih članih. Samo dejstvo, da družina živi v Sloveniji na naslovu, kjer je živel prej tudi tožnik, še ni dovolj za zaključek, da ima tožeča stranka v Sloveniji središče osebnih interesov. Tožnik je pojasnil, da so se drug drugemu odtujili, čeprav do uradne razveze z ženo še ni prišlo. Tožnik nima stikov s svojo družino, ta je povsem samostojna in neodvisna od tožnikove pomoči. To lahko na zaslišanju potrdita tožnik in njegova žena. Tožnik tudi drugih vezi s Slovenijo nima. Tožnikovo bivališče in središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov je izključno v Avstriji.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot navaja že prvostopenjski davčni organ v svoji odločbi, se rezidentski status po novejši, vendar že ustaljeni upravno-sodni praksi, presoja zgolj na podlagi določb oziroma pogojev iz 6. člena ZDoh-2. Čim je izpolnjen eden od šestih pogojev iz navedenega člena, se določi posamezniku, ki zahteva ugotovitev (ne)rezidentskega statusa, za davčne namene položaj rezidenta Republike Slovenije.

10. V obravnavanem primeru se vodi postopek odločanja o rezidentskem statusu tožnika uradoma, zaradi novih oziroma spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na njegov status. Pred tem je namreč tožnik že dal vlogo za odobritev statusa nerezidenta. Njegovi vlogi je bilo ugodeno in določen status nerezidenta od 6. 10. 2006 dalje.

11. V tem postopku, ki se vodi uradoma, pa se sedaj tožnika pozove, da v postavljenem roku predloži dokazila, ki izkazujejo dejansko stanje v zvezi z njegovim družinskimi člani, saj naj bi dosedanji podatki o zakonski partnerki in dveh otrocih, ki živijo v A., kazali, da ne izpolnjuje vseh pogojev za nerezidenta iz omenjenega 6. člena, ker je središče njegovih osebnih interesov v Sloveniji.

12. Tožnik v postavljenem roku najprej opraviči prekoračitev roka za odgovor ter kasneje pošlje dokazila o socialnem zavarovanju v Avstriji kot dokazilo o rezidentstvu v Avstriji ter izjavi, da bo prekinil zakonsko zvezo, otroke pustil pri ženi in se odselil v Avstrijo. Na pogovoru pri davčnem organu 25. 10. 2016, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 3. 11. 2016, pa izjavi še, da bo dokazila dostavil do 4. 11. Ker tega ni storil, se mu 18. 11. 2016 pošlje ponovni poziv z rokom 25. 11. 2016, na katerega tožnik ne odgovori ne do postavljenega roka niti do 5. 1. 2017, ko je izdana odločba. Torej je bil sporni sedemdnevni rok le še nadgradnja oziroma podaljševanje tistega, kar mu je bilo naloženo 25. 10. in je torej tožnik imel enomesečni rok za odgovor (odjavo stalnega prebivališča) in ne sedem dni, kot se navaja v dopolnitvi tožbe.

13. Iz opisanega poteka postopka, ki ga potrjujejo listine, ki so v upravnih spisih, je torej razvidno, da je bil tožnik večkrat pozvan, da dokaže okoliščine, ki so relevantne za odločitev o njegovem rezidentskem statusu, razvidno pa je tudi, da se na pozive ni ustrezno odzival in da ni predložil zahtevanih dokazil, ne o tem, da v Sloveniji ne živi oziroma nima stalnega prebivališča in ne o osebnih razmerjih, ki bi izkazovala, da nimajo (več) središča v Sloveniji, oziroma, da je njihovo središče v Avstriji. Tožnikov ugovor v tožbi in tudi že v pritožbi, da so mu bili za odgovor in za pridobitev ustrezne dokumentacije glede na naravo njegovega dela postavljeni prekratki roki, glede na povedano ne drži, saj je imel tožnik glede na komunikacijo, tudi osebno, ki jo je imel z davčnim organom in glede na odobreno podaljševanje postavljenih rokov, kar vse izhaja iz spisov, tudi po presoji sodišča zadosti možnosti, da ukrepa in da pravočasno, pred izdajo odločbe, predloži ustrezne dokaze.

14. Tako pa tožnik v zvezi z osebnimi razmerji v davčnem postopku ne predloži ničesar niti ne predlaga izvedbe dokazov, temveč zgolj zatrjuje, da je družina samostojna in odrasla, da z družino nima več stikov in da tudi nima nobenih drugih osebnih vezi oziroma interesov v Sloveniji. Tako ostanejo davčnemu organu na razpolago za odločanje samo podatki o tem, da ima tožnik v Sloveniji ženo in dva sinova, ki živijo na istem naslovu, kjer je pred tem prebival tudi tožnik, in torej ima še vedno družino, medtem ko je kot osebni in ekonomski interes, ki ga, kot zatrjuje v tožbi in pred tem v pritožbi, veže zgolj na Avstrijo, tožnik navedel zgolj bivališče ter zaposlitev pri tujem delodajalcu. Na tej in takšni podlagi pa davčni organ skladno z ustaljeno sodno prakso, po kateri imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi, tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključi, da ima tožnik središče življenjskih interesov v Sloveniji in da zato ostaja rezident Republike Slovenije na podlagi 5. točke 6. člena ZDoh-2.

15. Odjavo stalnega prebivališča z dnem 26. 1. 2017 tožnik predloži šele v pritožbenem postopku. Ker te zakasnitve ne opraviči in ker glede na potek postopka ni videti utemeljenega razloga za zakasnitev, drugostopenjski davčni organ tega novega dejstva oziroma dokazila utemeljeno ni upošteval pri odločanju o pritožbi, temveč pravilno upošteva stanje, kakršno je bilo ob izdaji odločbe prve stopnje. To pa pomeni, da se tožniku z izpodbijano odločbo upravičeno odreče zahtevano nerezidentstvo tudi na podlagi 1. točke 6. člena ZDoh2 in je tako izpodbijana odločitev tudi v tem pogledu pravilna in zakonita.

16. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Ker so ključne dejanske okoliščine med strankama nesporne, je sodišče odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 6, 6-1, 6-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4OTQ3