UPRS Sodba I U 10/2020-8

Jedro

Po peti alineji 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na to kaže že samo besedilo zakona, ki izključitev dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1516/2019-6 z dne 8. 10. 2019, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 328/2019 z dne 6. 8. 2019. Svojo odločitev toženka opira na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje, da Vrhovno sodišče RS skladno s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno s prvim odstavkom 374. člena ter 377. členom ZPP se prepozna, nepopolna ali nedovoljena revizija zavrže. Revizija je izredno pravno sredstvo, zato se lahko vloži le v izjemnih primerih in iz tistih razlogov, ki jih določa zakon, saj je namen revizije zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v upravnem sporu, ter enotnost pravnega reda in s tem povezano enotno uporabo zakonov. Tožnica v vlogi, ki jo je vložila dne 12. 11. 2019, ni navedla razlogov, zaradi katerih bi vrhovno sodišče dopustilo revizijo, zato je bila pozvana na dopolnitev. Kljub jasnemu pozivu tožnica prošnje za dodelitev BPP ni dopolnila z (laično) navedbo razlogov, na podlagi katerih bi vrhovno sodišče lahko dopustilo revizijo. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS revizije ni mogoče dopustiti, če stranka sama razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj niti ne zatrjujte, kaj šele natančno in konkretno ne navede okoliščin, ki bi kazale na pomembnost, niti ne izkaže, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča oziroma da gre za pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa bodisi neenotna bodisi neobstoječa. Tožnica ni konkretizirala razlogov za dopustitev revizije, tudi ni izkazala, da je bilo z izpodbijano sodbo odstopljeno od že obstoječe sodne prakse, kar pomeni, da ni izkazala izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP. Pristojni organ jih sam po uradni dolžnosti ne more preizkusiti, zato je toženka zaključila, da ni izkazano, da tožnica izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP.

2. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in sodišču predlaga, da jo odpravi in razsodi, da je prošnja za dodelitev BPP vložena upravičeno. Sodišče naj toženki tudi naloži plačilo stroškov postopka. Kot navaja tožnica, toženka v obrazložitvi pojasnjuje, da bi morala tožnica natančno in konkretno navesti vse razloge in vsebinska pojasnila v zvezi z vložitvijo prošnje za dopustitev revizije. Tožnica meni, da je razlog za vložitev prošnje za BPP jasno navedla, obrazec za BPP pa tudi ne zahteva natančnih vsebinskih pojasnil. Odločba za dodelitev BPP ni bila obravnavana na podlagi predloženih dejstev in dokazov, ampak na podlagi teoretičnih predpostavk, s katerimi sodišče že vnaprej in brez evidentnih dokazov določi sodbo. Zato zahteva, da sodišče navedena dejstva ponovno preuči in upošteva zakonsko podlago in predložena dejstva.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev organa o tožničini prošnji za dodelitev BPP za vložitev revizije v upravnem sporu, v katerem tožnica želi izpodbijati odločbo o zavrnitvi BPP.

6. Toženka je tožničino prošnjo zavrnila iz vsebinskih razlogov, ker je ocenila, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen navedeni, v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP predpisani objektivni pogoj za dodelitev BPP, se strinja tudi sodišče. Tožnica prosi za BPP v zvezi z revizijo zoper sodbo o zavrnitvi njene tožbe zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP. Ne iz tožničinih navedb ne iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi imela tožnica v navedeni zadevi verjeten izgled za uspeh in bi bilo zato razumno vložiti predlog za dopustitev revizije. Namreč, upoštevaje 367.a člen ZPP Vrhovno sodišče revizijo dopusti le, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na to, da tožnica ni navedla nobenih drugih dejstev in okoliščin o zadevi, v zvezi s katero je prosila za BPP, razen opravilne številke sodbe in naziva sodišča, ki jo je izdalo ter da gre za zadevo BPP, ob tem ko je prosila za BPP za vložitev revizije, tudi po presoji sodišča tožnica ni navedla dejstev in okoliščin o zadevi, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti nerazumnost zadeve oziroma na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da ima tožnica v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti predlog za dopustitev revizije. Zato se sodišče strinja, da tožnica ni izpolnila objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

7. Ker pa gre v obravnavanem primeru za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o dodelitvi BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, pa sodišče vendarle še dodaja, da toženki v tem primeru ni bilo treba opraviti preizkusa izpolnjenosti pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, temveč bi morala uporabiti določbo pete alineje 8. člena ZBPP in že na tej podlagi tožničino prošnjo zavreči.

8. Po peti alineji 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP (kar je sodišče že večkrat reklo, npr. v sodbah I U 1033/2016 in I U 1026/2016), temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na to kaže že samo besedilo zakona, ki izključitev dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz navedene ureditve po ZBPP želel izključiti pravna sredstva v upravnem sporu, bi po presoji sodišča to izrecno zapisal, pa tega ni storil. Zato sodišče sodi, da zakonodajalčevega namena po izključitvi pravnih sredstev iz določbe pete alineje 8. člena ZBPP ni mogoče razbrati.

9. Drugačna razlaga navedene določbe ZBPP po mnenju sodišča ni logična, niti ni v skladu z ureditvijo upravnega spora v ZUS-1. Temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov se namreč uresničuje s tožbo v upravnem sporu, pravna sredstva zoper odločitev sodišča pa je mogoče vložiti le ob izpolnjenih predpostavkah iz 6. poglavja ZUS-1. Glede na naravo upravnega spora in obseg razlogov, ki jih tožnik lahko uveljavlja v tožbi, sodno varstvo v upravnem sporu na prvi stopnji opravlja funkcijo „drugega pravnega sredstva“, s čimer se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ni logično niti s sistemskega vidika dopustno, da bi zakonodajalec z izključitvijo možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi stopnji omejeval v večji meri kot za pravna sredstva zoper odločbe sodišča.

10. Navedeno še posebej velja za revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, katerega cilj je zagotavljanje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dopustna v vsakem primeru, temveč le takrat, ko je intervencija Vrhovnega sodišča potrebna iz razlogov, ki niso vezani na interes posameznika, ki ga prizadevajo posledice izdane sodne odločbe v posamičnem konkretnem primeru, temveč zaradi zagotavljanja prej navedenih ciljev usmerjanja in poenotenja sodne prakse (prim. Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, Pravna obzorja, Ljubljana 2017, str. 610).

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

12. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 200/2018-9
• UPRS Sodba I U 571/2020-6
• UPRS sodba I U 1022/2013