UPRS Sodba I U 803/2019-13

Jedro

Tožnik ne izpodbija ugotovitev v postopku, ki se nanašajo na omenjene postopke in s tem ugotovitve, da je bilo o enaki tožnikovi zahtevi, kot je zahteva, ki je predmet obravnavane zadeve, že pravnomočno odločeno. Čim pa je tako, pa je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo - predlog zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog z dne 12. 7. 2017 za vračilo prispevkov, upravne takse ter obresti od 22. 2. 2000. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 12. 7. 2017 vložil vlogo za vračilo prispevkov, upravne takse ter zamudnih obresti od 22. 2. 2000. Tožnik je v vlogi navedel, da mu je bila 15. 5. 2000 izdana odločba, na podlagi katere naj bi dolgoval plačilo prispevkov iz plač za tri zaposlene za obdobje od 1. 1. 1995 do 15. 3. 1996 v višini 1.519.556,50 SIT. Obveznost je tožnik plačal 22. 2. 2000. Tožnik je zahteval vračilo tega denarja, skupaj s takrat plačano upravno takso ter obresti od dneva plačila, to je od 22. 2. 2000 do dneva vračila. Davčni organ je ugotovil, da je bila tožniku 15. 5. 2000 izdana odločba št. 41600-318/00-7/7, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik 22. 2. 2000 plačal znižani dolg v višini 1.519.556,00 SIT. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbe. Tožnik je 28. 10. 2003 vložil vlogo za vračilo prispevkov. V zvezi s tem je bila tožniku 21. 11. 2003 izdana odločba, s katero davčni organ tožnikovi vlogi ni ugodil. Navedena odločba je bila odpravljena z odločbo organa druge stopnje z dne 5. 4. 2004 in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je bila 18. 6. 2004 izdana odločba, s katero davčni organ tožniku tudi v ponovnem postopku ni ugodil. Tožnik zoper izdano odločbo ni vložil pritožbe, zato je odločba postala pravnomočna 24. 7. 2004. Tožnik je ponovno vložil vlogo za vračilo prispevkov, glede katerih je že bila izdana odločba, zato mu je bil 15. 9. 2004 izdan sklep, s katerim je bila njegova vloga zavržena v skladu s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnil drugostopenjski organ z odločbo z dne 28. 2. 2005, tožnikovo tožbo pa je zavrnilo Upravno sodišče RS s sodbo U 636/2005-15 z dne 12. 6. 2007.

3. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 129. člena ZUP, v skladu s katerim organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Glede na to, da je bilo o zahtevku za vračilo prispevkov in obresti že pravnomočno odločeno, je davčni organ tožnikovo vlogo v skladu z 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrgel. Prav tako pa davčni organ tudi ugotavlja, da je glede na sedmi odstavek 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do vračila prispevkov absolutno zastarala, saj je od dneva plačila že poteklo deset let.

4. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Pritožbeni organ povzema ugotovitve prvostopenjskega organa, iz katerih izhaja, da je bilo o tožnikovi vlogi za vračilo prispevkov že pravnomočno odločeno. Zato je tudi po presoji drugostopenjskega organa prvostopenjski organ tožnikov predlog za vračilo prispevkov upravičeno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da se lahko v postopku pritožbe zoper izpodbijani sklep uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost navedenega sklepa, ne pa tudi ugovore, ki se nanašajo na odločbo iz leta 2000 ter izterjavo obveznosti.

5. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. V laični tožbi opisuje, da mu je davčni organ v letu 1999 naložil plačilo prispevkov za tri zaposlene delavce v višini cca. 10.000,00 DEM. Šlo naj bi za prispevke, ki naj ne bi bili plačani za celo leto 1995 do 15. 3. 1996, čeprav je tožnik te prispevke poravnal že v letu 1996. Pri tem se sklicuje na svojo obrazložitev pritožbe z dne 11. 12. 2003. Nadalje opisuje, da je moral 22. 2. 2000 navedene obveznosti še enkrat plačati, čeprav jih je že plačal. Večkrat je od davčnega organa zahteval vračilo tega denarja, vendar ni uspel na nobeni instanci. Sklicuje se na potrdilo davčnega organa z dne 22. 12. 2003, iz katerega izhaja navedeno plačilo. Da je navedene prispevke plačal dvakrat, izhaja tudi iz obrazca Matična evidenca zavarovancev, izdan od ZPIZ, iz katerega je razviden dvakratni priliv denarja za leto 1995 in 1996. Omenjeni obrazec je tožnik prejel na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je za sporno obdobje od 1. 1. 1995 do 15. 3. 1996 plačal vse prispevke leta 1996 ter da mu je davčni organ nezakonito odvzel denar. Sodišče naj tudi odloči, da mu davčni organ vrne ves denar, ki ga je tožnik neupravičeno plačal, z obrestmi v enaki višini, kot jih je moral plačati tožnik in sicer za obdobje od 22. 2. 2000 dalje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavni zadevi je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov zahtevek – predlog za vračilo prispevkov, upravne takse ter obresti od 22. 2. 2000, ki ga je vložil 12. 7. 2017. Ugotovil je namreč, da je davčni organ o takšni tožnikovi vlogi že odločil z odločbo z dne 18. 6. 2004, ki je pravnomočna. Prav tako je davčni organ tožnikovo ponovno vlogo za vračilo navedenih prispevkov že enkrat zavrgel s sklepom z dne 15. 9. 2004, prav tako iz razloga, ker je bilo o taki tožnikovi vlogi že pravnomočno odločeno. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep z dne 15. 9. 2004, je zavrnil drugostopenjski organ z odločbo z dne 28. 2. 2005. Tožnikovo tožbo zoper slednjo pa je zavrnilo Upravno sodišče s sodbo U 636/2005-15 z dne 12. 6. 2007.

10. Glede na navedene ugotovitve, ki v zadevi niso sporne, po presoji sodišča tožnikovi tožbi ni mogoče ugoditi.

11. Tožnik namreč ne izpodbija ugotovitev v postopku, ki se nanašajo na zgoraj omenjene postopke in s tem ugotovitve, da je bilo o enaki tožnikovi zahtevi, kot je zahteva, ki je predmet obravnavane zadeve, že pravnomočno odločeno. Čim pa je tako, pa je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo - predlog zavrgel. Iz omenjene določbe namreč izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim, tudi v primeru, če je o isti upravni zadevi bilo že pravnomočno odločeno ter tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

12. V zadevi ni sporno, da je bilo o tožnikovi zahtevi že pravnomočno odločeno. Tožnik se v tožbi sam sklicuje na to, da je večkrat zahteval vrnitev denarja, katerega vračilo zahteva, vendar ni uspel na nobeni instanci. V tožbi pa zatrjuje in dokazuje, da je sporne obveznosti, ki jih je plačal 22. 2. 2000, plačal neupravičeno, saj so bili že plačane. S tem pa izpodbija pravilnost odločitve, s katero je bila tožnikova vloga za vračilo omenjenih prispevkov zavrnjena. O tej tožnikovi zahtevi pa je bilo, kot izhaja iz upravnih spisov in čemur tožnik ne oporeka, pravnomočno odločeno z odločbo (že) v letu 2004 (odločba št. 42801/2004-0634 11 z dne 18. 6. 2004). Tožnik bi zato vsebinske ugovore glede pravilnosti odločitve o zavrnitvi njegove vloge moral uveljavljati v postopkih zoper omenjeno odločbo, to je odločbo iz leta 2004 (bodisi s pritožbo, bodisi z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi), ne more pa tega več uveljavljati v tem postopku.

13. S tem v zvezi sodišče tožniku pojasnjuje, da ne more presojati odločitve iz leta 2004, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. V predmetnem upravnem sporu namreč lahko sodišče presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, to je sklepa o zavrženju tožnikove vloge oz. njegovega predloga. Zoper slednjega je namreč tožnik v predpisanem roku vložil najprej pritožbo na Ministrstvo za finance, nato pa zoper dokončen sklep (ko je bila njegova pritožba zavrnjena) v predpisanem roku vložil tudi tožbo. Ob presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilnost slednjega temelji na nesporni ugotovitvi, da je bilo o tožnikovi zahtevi že pravnomočno odločeno. Zato je davčni organ tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in sploh ni imel podlage, da bi o zadevi odločal po vsebini.

14. Iz tožnikovih ugovorov pa izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo iz leta 2004, vendar je to (vsebinska) odločitev iz leta 2004, ki je že pravnomočna. Kot že pojasnjeno, bi tožnik moral svoje nestrinjanje z navedeno odločitvijo (odločbo iz leta 2004) izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo. Ob ugotovitvi davčnega organa, da je navedena odločba iz leta 2004 pravnomočna, pa prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča sploh ni imel podlage za uvedbo postopka in s tem za vsebinsko presojo zahteve. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore, saj le le-ti se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, do katere pa v obravnavani zadevi sploh ni prišlo. Zato so tožnikove navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo odločitve iz leta 2004, nerelevantne in jih sodišče zavrača. Zato sodišče kot nerelevantno zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na listine, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnik prispevke, katerih vračilo zahteva in ki jih je plačal 22. 2. 2000, plačal neupravičeno. Kot povedano se to v obravnavani zadevi ne more več presojati.

15. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1341/2017-10
• UPRS Sodba IV U 76/2018-7
• UPRS Sodba I U 135/2018-17