<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 616/2019-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.616.2019.9
Evidenčna številka:UP00035640
Datum odločbe:18.02.2020
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - opcijska pogodba - nakupna opcija - nabavna vrednost kapitala - učinki pogodbe

Jedro

Iz besedila notarsko overjene izjave tožnika o uveljavljanju nakupne opcije z dne 25. 10. 2011 izhaja, da z njo tožnik uveljavlja nakupno opcijo za nakup 38,70% poslovnega deleža v vrednosti 20.221,30 EUR v družbi A. od družbenika D.D.. S to opcijsko izjavo z dne 25. 10. 2011 o uveljavljanju nakupne opcije, pa je bila sklenjena glavna pogodba. Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Na podlagi predhodno navedene določbe ZDoh-2 se prvenstveno upošteva v pogodbi določena vrednost kapitala, ki pa sta jo pogodbeni stranki v danem primeru določili v višini 20.221,30 EUR. Posledično je po mnenju sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da je potrebno tržno vrednost kapitala ugotavljati v času realizacije opcije, saj je bila vrednost kapitala nedvoumno določena s pogodbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku za leto 2012 odmerila dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov (v nadaljevanju dobiček od odsvojitve deleža družbe tudi dobiček od kapitala) v znesku 26.615,30 EUR in za čas od poteka rokov za vložitev napovedi za odmero dohodnine 28. 2. 2013 do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave 10. 10. 2014 obračunala obresti po obrestni meri 3% letno, v višini 1.242,17 EUR, skupaj 26.857,47 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh po vročitvi te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Izračunana in plačana dohodnina se šteje kot dokončen davek. Posebni stroški v postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v skladu s 63. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) 10. 10. 2014 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve svojega celotnega deleža družbe A. d.o.o. za leto 2012 (v nadaljevanju tudi družba). Kot dan pridobitve je navedel 25. 10. 2011, kot dan odsvojitve pa je navedel 12. 1. 2012 ter kot vrednost odsvojenega deleža 150.000,00 EUR. V pojasnilu je tožnik navedel, da je bila prva pogodba sklenjena 18. 6. 2007 za 38,70% delež navedene družbe za kupnino 20.271,30 EUR z odložnim pogojem, da bo pridobitelj-tožnik uveljavljal nakupno opcijo. Slednji je 25. 10. 2011 podal izjavo, s katero je uveljavljal nakupno opcijo. Z drugo pogodbo o odsvojitvi tega poslovnega deleža družbe A. d.o.o. z dne 12. 1. 2012 pa je tožnik ta delež odsvojil za kupnino 150.000,00 EUR. Po mnenju tožnika vrednost, navedena v pogodbi iz leta 2007 ne more predstavljati realne osnove za odmero davčne obveznosti, ker je bila vrednost poslovnega deleža pri dejanski pridobitvi 25. 10. 2011 bistveno drugačna. Leta 2008 je namreč družba A. d.o.o. postala 100% lastnik družbe B. d.o.o., ki ima enako koncesijsko pogodbo za izvajanje reševalnih prevozov kot matična družba. Bistvena je dejanska vrednost poslovnega deleža ob uveljavitvi nakupne opcije. Vrednost poslovnega deleža, ki je bila predmet vstopa in izstopa tožnika iz družbe, pa je ovrednotena na enako nakupno in prodajno vrednost, ki je bila izkazana ob odsvojitvi in sicer v višini 150.000,00 EUR.

3. Vrednost kapitala v času pridobitve in v času odsvojitve davčni zavezanec dokazuje s pogodbo ali drugimi ustreznimi dokazili. V obravnavanem primeru je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža družbe (z odložnim pogojem) sklenjena v obliki notarskega zapisa št. SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007 za 38,70% delež družbe za kupnino 20.221,30 EUR, kar je davčni organ tudi upošteval kot nabavno vrednost (prvi odstavek 98. člena zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2). S pogodbo o odsvojitvi tega poslovnega deleža v obliki notarskega zapisa št. 84/2012 z dne 12. 1. 2012 pa je tožnik ta poslovni delež odsvojil za kupnino 150.000,00 EUR. Ob upoštevanju normiranih stroškov je davčni organ določil davčno osnovo v višini 128.076,49 EUR. Izračun in odmera davka od dobička iz kapitala sta razvidna na straneh 3 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Davčni organ navaja 93. člen, 94. člen, 97. člen 98. člen, 99. člen in 132. člen ter 152. člen ZDoh-2. Ker sta bili v obravnavanem primeru vrednost kapitala ob pridobitvi in ob odsvojitvi razvidni iz notarska zapisa pogodb SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007 in SV 84/2012 z dne 12. 1. 2012, ugotavljanje teh vrednosti ni bilo potrebno. V konkretnem primeru je bila vrednost kapitala ob pridobitvi jasno določena v notarskem zapisu SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007, iz katerega izhaja kupnina v višini 20.221,30 EUR, ki jo je prvostopenjski organ tudi upošteval pri predmetni odmeri davka.

5. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tudi drugostopenjski organ) kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo. Kot podlago za predmetno odmero dohodnine navaja določbe 92. člena, prvi odstavek 93. člena, 97. člen, sedmi odstavek 98. člena, prvi odstavek 99. člena, 101. člen in 102. člen ter 132. člen ZDoh-2. Tožnik je v napovedi kot datum pridobitve kapitala navedel 25. 1. 2011, kot datum odsvojitve kapitala pa 12. 1. 2012. Predložil je dokazila in sicer notarska zapisa pogodb SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007 in SV 84/2012 z dne 12. 1. 2012. Pojasnil je, da je bila 18. 6. 2007 sklenjena pogodba pod odložnim pogojem, da bo lahko tožnik uveljavljal nakupno opcijo za 38,70% poslovni delež družbe A. d.o.o. za kupnino 20.221,30EUR. Tožnik je opcijo uveljavil z izjavo dne 25. 10. 2011. Dne 12. 1. 2012 pa je ta poslovni delež odsvojil za kupnino 150.000,00 EUR. Tožnik meni, da je kapital pridobil šele, ko je izjavil, da uveljavlja nakupno opcijo v letu 2011. Do prodaje pa je prišlo čez 3 mesece v letu 2012 za kupnino 150.000,00 EUR, pri čemer je bila takšna vrednost kapitala tudi ob pridobitvi. Pritožbeni organ poudarja, da se vrednost ob pridobitvi v skladu z določbo 98. člena ZDoh-2 ugotavlja prvenstveno na podlagi prodajne ali druge pogodbe, sicer pa jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. V konkretnem primeru je vrednost kapitala ob pridobitvi jasno določena v notarskem zapisu SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007, iz katerega izhaja kupnina v višini 20.221,30EUR, ki jo je prvostopenjski organ tudi upošteval pri predmetni odmeri davka. V danem primeru je bila opcijska pogodba sklenjena 18. 6. 2007, katere vsebino povzema. Na ta dan pa tožnik ni imel poslovnega deleža (kapitala) v družbi A. d.o.o., marveč le izvedeni finančni instrument - nakupno opcijo na podlagi opcijske pogodbe, s katero se je dogovoril za možnost odkupa poslovnega deleža v prihodnosti. Z realizacijo opcijske pogodbe z opcijsko izjavo 25. 10. 2011 (o uveljavljanju nakupne opcije) pa je bila sklenjena glavna pogodba.

6. V obravnavani zadevi je bila vsebinska pogodba o predmetu in ceni sklenjena 2007 in izhaja iz notarskega zapisa SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007 in iz katerega izhaja, da je imel tožnik odloženo pridobitev poslovnega deleža v družbi za kupnino 20.221,30 EUR, kar je prvostopenjski organ tudi upošteval pri odmeri davka. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi moral davčni organ upoštevati tržno vrednost kapitala v času pridobitve, torej v letu 2011. Za takšno ugotavljanje višine kapitala po mnenju pritožbenega organa niso podani pogoji glede na določbo 98. člena ZDoh-2. V konkretnem primeru je bil kapital pridobljen na podlagi pogodbe pod odložnim pogojem, v kateri pa je bila jasno določena cena, zato ugotavljanje vrednosti z drugimi dokazili ni bilo potrebno.

7. Tožnik navedeno odločitev izpodbija v tožbi navaja, da je v danem primeru za ugotovitev nabavne vrednosti kapitala potrebno uporabiti 98. člen ZDoh-2, katerega vsebino navaja. Toženka je zavzela napačno stališče glede določitve vrednosti kapitala ob pridobitvi v primeru sklenjenih opcijskih pogodb. Ker iz izjave o uveljavitvi nakupne opcije z dne 25. 10. 2011 ne izhaja nabavna vrednost kapitala, jo je toženka določila na podlagi zavezujoče ponudbe opcijskega zavezanca z dne 18. 6. 2007. Takšna interpretacija je „contra legem“, saj se nabavna vrednost kapitala v času pridobitve (25. 10. 2011) ugotavlja po vrednosti, kot sta jo v opcijski pogodbi z dne 18. 6. 2007 določili prodajalec in kupec. Po mnenju tožnika pa je za presojo pravilne ugotovitve vrednosti za odmero davka od dobička iz kapitala odločilen ekonomski pomen, ki ga ima opcija kot izvedeni finančni instrument (7. člen Zakona o trgu finančni instrumentov, v nadaljevanju ZTFI-1), kar pojasni in se sklicuje na strokovno literaturo in sodno prakso, ki jo navaja. Z njo utemeljuje stališče, da je potrebno tržno vrednost kapitala ugotavljati v času realizacije opcije. Vrednost poslovnega deleža ob sklenitvi opcij, pa strankama ni bila znana in ne drži, da bi se nabavna vrednost kapitala lahko ugotavljala na podlagi vrednosti opcije oziroma ob njeni sklenitvi, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Zaradi navedene napačne uporabe materialnega prava, je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in so tudi izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Sklicuje se na drugi odstavek 76. člena ZDavP-2.

8. Tožnik je že v pritožbi navajal, da nabavna vrednost kapitala ne more biti določena z vsebino opcijske pogodbe, ki je bila sklenjena pred uveljavitvijo nakupne opcije. Tožnik je navajal, da je opcijo uveljavljal prav z razlogom, ker je bila vrednost kapitala višja od vrednosti nakupne opcije, saj je po nastanku opcije družba A. d.o.o. pridobila 100% delež v družbi B. d.o.o., pri čemer sta višina dobička oziroma prihodkov obeh družb medsebojno primerljiva, kar pojasni. Tožnik je zato zatrjeval, da je bila nabavna vrednost kapitala enaka vrednosti kapitala ob njegovi odsvojitvi. Predmetni poslovni delež je pridobil 25. 10. 2011 in ga odsvojil 12. 1. 2012. Zato je predlagal, da se v ponovljenem ugotovitvenem postopku imenuje cenilec oziroma zasliši tožnik, ki bi lahko izpovedal o razlogih za uveljavljanje opcije oziroma o vrednosti poslovnega deleža ob pridobitvi. Toženka pa se o teh okoliščinah, ki so bile odločilne za določitev nabavne vrednosti kapitala, ni opredelila, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišču zato predlaga zaslišanje tožnika. Ker vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe in ker tudi tožnik ob uveljavitvi nakupne opcije ni navedel, da znaša vrednost poslovnega deleža 148.500,00 EUR, je potrebno nabavno vrednost kapitala v času pridobitve ugotoviti z ustreznimi dokazili, zato tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe (pravilno odpravo, opomba sodišča) z napotkom, da se v ponovnem postopku vrednost poslovnega deleža ob pridobitvi ugotovi z angažiranjem cenilca. Tožnik sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter ju v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ za leto 2012 tožniku pravilno in zakonito odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve 38,70% poslovnega deleža družbe A. d.o.o., ki ga je tožnik pridobil z izjavo z dne 25. 10. 2011 o uveljavitvi nakupne opcije, pridobljene na podlagi notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z odložnim pogojem SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007. Sporna je vrednost poslovnega deleža (kapitala) ob pridobitvi oziroma je sporna uporaba materialnega prava in sicer določbe 98. člena ZDoh-2. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili, je to vrednost, navedena prodajni ali drugi pogodbi v času pridobitve.

13. Na podlagi 92. člena ZDoh-2 je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Na podlagi 94. člena ZDoh-2 se za odsvojitev kapitala šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, med drugim tudi v primeru izstopa ali izključitve, ter drugi primeri izplačila lastniškega deleža. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Na podlagi 101. člena ZDoh-1 se šteje kot čas pridobitve datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla. V skladu z določbo prvega odstavka 132. člena ZDoh-2 je bila v relevantnem obdobju davčna stopnja 25%.

14. Sodišče se strinja s tožnikom in toženko, da gre pri opcijah za dve pogodbi. Prva, opcijska pogodba je dogovor o ustanovitvi opcije kot oblikovalne pravice, ki opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da z opcijsko izjavo doseže sklenitev glavne pogodbe. Gre za pogodbo z rokom izpolnitve v prihodnosti. Vsebina glavne pogodbe pa je določena z opcijsko pogodbo, ki predstavlja zavezujočo ponudbo opcijskega zavezanca, ki jo lahko enostransko sprejme opcijski upravičenec. Opcijska pogodba nastane in zavezuje od sklenitve naprej, glavna pogodba pa nastane po splošnih pravilih v trenutku prejema opcijske izjave, s katero opcijski upravičenec sprejme ponudbo za sklenitev glavne pogodbe, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS Ips II 386/2011 z dne 19. 6. 2014. V danem primeru pa je šlo za nakupno opcijo, s katero je izdajatelj omogočil nakup predmetnega poslovnega deleža družbe A. d.o.o. v prihodnosti za vnaprej dogovorjeno ceno.

15. S prvo pogodbo, v konkretnem primeru s Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža z odložnim pogojem v obliki notarske listine SV 1245/07 z dne 18. 6. 2007, je bila s točko 5 te pogodbe ustanovljena nakupna opcija. Opcije dajejo vlagatelju pravico, da kupi (Call) ali pa proda (Put) predmet opcije po določeni ceni na določen dan ali nedoločen dan v prihodnosti. Pogodbenika sta se dogovorila, da je citirana pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, ki bo izpolnjen, ko bo C.C. (pridobitelj, opomba sodišča) uveljavil nakupno opcijo (CALL opcijo) za nakup 38,70% poslovnega deleža, ki jo D.D. (odsvojitelj, opomba sodišča) s podpisom te pogodbe C.C. izrecno priznava. Iz točke 4 navedene pogodbe pa izhaja, da kupnina za 38,70% poslovnega deleža znaša 20.221,30 EUR ter, da jo je kupec (pridobitelj, opomba sodišča) v celoti poravnal kot predujem 15. 6. 2007, kar potrjuje D.D. s podpisom te pogodbe. V trenutku podelitve opcije je pomemben podatek o ceni kapitala, ki je predmet opcije, saj se na tej podlagi določi cena kapitala oz. cena, po kateri upravičenec v prihodnosti izvrši opcijo. Slednja pa je bila tako v pogodbi o ustanovitvi opcije, kot v izjavi o uveljavljanju opcije določena v višini 20.221,30 EUR. Med strankama ni sporno, da je tožnik uveljavljal nakupno opcijo z izjavo, ki jo je podal 25. 10. 2011. Tako pritožbeni organ, kot tudi sodišče se strinjata s tožnikom, da je kapital (predmetni 38,70% poslovni delež v družbi A. d.o.o.) pridobil šele 25. 10. 2011, ko je izjavil, da uveljavlja nakupno opcijo. Na dan sklenitve prve pogodbe, 18. 6. 2007 tudi po presoji sodišča tožnik ni pridobil poslovnega deleža (kapitala) v družbi A. d.o.o., marveč le izvedeni finančni instrument - nakupno opcijo na podlagi opcijske pogodbe, s katero se je dogovoril za možnost odkupa poslovnega deleža v prihodnosti. Med strankama pa je sporno, ali je bila vrednost kapitala oziroma predmetnega poslovnega deleža določena, saj tožnik meni, da ta ni bila določena, s čimer pa se tako pritožbeni organ, kot tudi sodišče ne strinja. Iz besedila notarsko overjene izjave tožnika o uveljavljanju nakupne opcije z dne 25. 10. 2011 izhaja, da z njo tožnik uveljavlja nakupno opcijo za nakup 38,70% poslovnega deleža v vrednosti 20.221,30 EUR v družbi A. d.o.o., Ljubljana od družbenika D.D.. S to opcijsko izjavo z dne 25. 10. 2011 o uveljavljanju nakupne opcije, pa je bila sklenjena glavna pogodba. Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, se na podlagi predhodno navedene določbe ZDoh-2 prvenstveno upošteva v pogodbi določena vrednost kapitala, ki pa sta jo pogodbeni stranki v danem primeru določili v višini 20.221,30 EUR. Posledično je po mnenju sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da je potrebno tržno vrednost kapitala ugotavljati v času realizacije opcije, saj je bila vrednost kapitala nedvoumno določena s pogodbo. Po presoji sodišča je davčni organ določbo 98. člena ZDoh-2 glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno uporabil in je tožnikov ugovor o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen. S pogodbo v notarskem zapisu SV 84/2012 o izstopu družbenika iz družbe in odplačnem prevzemu njegovega deleža z dne 12. 1. 2012 pa je tožnik ta poslovni delež v družbo A. d.o.o. odsvojil za kupnino 150.000,00 EUR, kar med strankama ni sporno. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavani zadevi davčno osnovo pravilno odmeril in tožniku naložil v plačilo davek od dobička iz kapitala za leto 2012, odmero pa je tudi možno preizkusiti.

16. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in da ne omogoča preizkusa. Po presoji sodišča vsebuje izpodbijana odločba vse predpisane dele v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem ipravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Do pritožbenih ugovorov pa se je po mnenju sodišča pritožbeni organ ustrezno opredelil.

17. Tožnik v davčnem postopku pred upravnim organom ni predlagal svojega zaslišanja, kakor tudi ne postavitve izvedenca ustrezne stroke, kar nesporno izhaja iz listin upravnega spisa. Sodišče ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, naj izvede glavno obravnavo in ga zasliši, saj ta dokazni predlog predstavlja nedopustno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1), pri čemer tožnik v tožbi ni navedel nobenega opravičljivega razloga, zaradi katerega ni mogel svojega zaslišanja predlagati že v upravnem postopku. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožnik predlaga zgolj takšne nove dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).

18. Po povedanem je po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno izvedel ugotovitveni postopek ter dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil. Določbi 98. člena in prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 je davčni organ pravilno uporabil glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, zato je tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava neutemeljen.

19. Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, očitane kršitve določb postopka niso bile storjene. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 92, 93, 98, 98/1
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 63

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4OTMz