UPRS Sodba I U 429/2019-7

Jedro

Glede na davčno izvršbo za izterjavo neplačane sodne takse je toženka pravilno uporabila določbe ZST-1 o zastaranju in ugovor zastaranja zavrnila kot neutemeljen. V 9. členu ZST-1 je določeno, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo. Ugovor, da bi bilo potrebno upoštevati določila ZP-1 je torej neutemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ sklenil, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 110,00 EUR, stroške davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR in stroške izdaje izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR. Obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih: odločbi št. EDST0000327/2010 z dne 3. 6. 2010, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Brežicah in ki je postala izvršljiva dne 23. 6. 2010, ter sklepu št. DT 4933-87722/2013-3 z dne 5. 9. 2013, ki ga je izdala Finančna uprava Republike Slovenije in ki je postal izvršljiv dne 9. 9. 2013. Izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A. d.o.o. Navedeno izvršbo davčni organ opravlja na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Iz rubeža so na podlagi drugega odstavka 162. člena ZDavP-2 izvzeta denarna sredstva iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu istega zakona. Prav tako pri rubežu veljajo omejitve iz 160. člena ZDavP-2.

2. Drugostopenjski organ je odločil, da se izpodbijani sklep v 1. točki v drugem odstavku v 1. alineji izreka spremeni tako, da se izvršilni naslov pravilno glasi „sodba Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. PR 69/2010-6 z dne 12. 5. 2010 v zvezi s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. EDST 327/2010-0207 z dne 7. 6. 2010“ in v 1. točki v drugem odstavku v 2. alineji v navedbi izdajatelja izvršilnega naslova tako, da se pravilno glasi „Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Murska Sobota“. V preostalem delu je izpodbijani sklep potrdil in pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi drugostopenjski organ navaja določbe ZDavP-2 ter ugotovitev, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena ZDavP-2, zaradi nepravilno navedenega izvršilnega naslova in izdajatelja le-tega pa je bilo treba skladno z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) spremeniti izrek izpodbijanega sklepa. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Glede navedbe tožnika, da izvršilnega naslova ni prejel, je drugostopenjski organ pojasnil, da skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2, s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, davčni organ pa tudi ni pristojen preverjati vročitev izvršilnega naslova tožniku in posledično izvršljivost le-tega. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. V zvezi z zastaranjem pa je drugostopenjski organ pojasnil, da po določbi 9. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih od zapadlosti takse v plačilo. Skladno z drugim odstavkom 9. člena ZST-1 zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, zastaranje pa v vsakem primeru nastopi po desetih letih od zapadlosti takse v plačilo. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov postal izvršljiv dne 23. 6. 2010, zastaranje pa je bilo prekinjeno že z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. 42913-13225/2010-1-(03022-11) z dne 27. 10. 2010. Izvršba se je nadaljevala z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-87722/2013-3 z dne 5. 9. 2013 v danem 5 letnem relativnem roku in kasneje še z izdajo izpodbijanega sklepa, pri čemer se na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni iztekel niti relativni petletni niti absolutni desetletni rok za izterjavo takse. Prvostopni organ je ravnal pravilno in zakonito, tudi ko je terjal stroške davčne izvršbe v višini 10,00 EUR za izdajo izpodbijanega sklepa, za kar je imel podlago v določbi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijani sklep sploh ne bi smel biti izdan, toženka pa tudi ne bi smela spremeniti prvostopenjskega sklepa na način, kot je to storila. Toženka bi morala izpodbijani sklep zgolj razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje, ne pa sama spreminjati odločbe v bistvenih okoliščinah. Prav tako ni sprejemljivo, da tožnik ob sklepu o izvršbi ni prejel izvršilnih naslovov, s katerimi bi se na ta način lahko seznanil in na njih po potrebi odreagiral. Prav tako toženka ni ravnala pravilno, ko je zavrnila ugovor zastaranja. Toženka svojo odločitev opira na 9. člen ZST-1, glede na to, da je taksa vezana na sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, ki je bila izdana v postopku o prekršku, pa bi bilo potrebno upoštevati tudi določila Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Glede zastaranja bi bilo potrebno upoštevati določila ZP-1 in v tej zvezi dejstvo, da se tudi stroškov postopka ne sme začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije, po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa v štirih letih pride do absolutnega zastaranja in izterjava ni več mogoča in dopustna. Tožnik tudi meni, da je vsak sklep o davčni izvršbi treba upoštevati samostojno, saj ne gre za enoten postopek davčne izterjave, pač pa za vsak postopek posebej, zato glede zastaranja ni mogoče upoštevati sklepov o izvršbi iz leta 2010 oz. 2013, pač pa le izpodbijani sklep. Izpodbijani sklep je tako samostojen in evidentno izdan izven vseh rokov, ki jih v tej zvezi določa ZP-1, nenazadnje pa tudi ZST-1. Z izdajo izpodbijanega sklepa nikakor ne more biti govora o nadaljevanju že začetega izvrševanja terjatve. Posledično toženka nima nobene podlage za izterjavo stroškov davčne izvršbe. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga odločitve pravilno navedena in obrazložena v razlogih izpodbijanega sklepa, iz katerih izhaja tudi ugotovljeno relevantno dejansko stanje. V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi izvršljivega plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. EDST 327/2010-0207 z dne 7. 6. 2010 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. PR 69/2010-6 z dne 12. 5. 2010, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo sodne takse v znesku 110,00 EUR, in izvršljivega sklepa Carinskega urada št. DT 4933-87722/2013-3 z dne 5. 9. 2013, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo stroškov davčne izvršbe. Po določbi 146. člena ZDavP-2 je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti. V upravnem sporu tožnik izvršilnih naslovov ne more izpodbijati, ker sta postala izvršljiva dne 23. 6. 2010 (plačilni nalog) oz. dne 9. 9. 2013 (sklep Carinskega urada). Prvostopenjski organ tako v postopku davčne izvršbe ni pristojen preverjati vročitve izvršilnega naslova tožniku in posledično izvršljivost le-tega, temveč ima zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti (kar pomeni, da je bil tožniku vročen in je imel možnost seznanitve z njim), začne za obveznost, ki ni bila plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo.

7. Glede poprave izpodbijanega sklepa se toženka v obrazložitvi odločbe pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP. S tem, ko je toženka popravila izrek izpodbijanega sklepa tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova in organa, ki je izdal izvršilni naslov, toženka ni spremila odločitve v škodo tožnika, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

8. Glede sporne obveznosti je tudi po mnenju sodišča toženka pravilno ugotovila, da navedena obveznost ni zastarala. Glede na davčno izvršbo za izterjavo neplačane sodne takse je toženka pravilno uporabila določbe ZST-1 o zastaranju in ugovor zastaranja zavrnila kot neutemeljen. V 9. členu ZST-1 je določeno, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo. Ugovor, da bi bilo potrebno upoštevati določila ZP-1 je torej neutemeljen.

9. Kot je že toženka pojasnila tožniku, je bil v obravnavanem primeru zoper tožnika izdan sklep na podlagi 146. člena ZDavP-2 in sicer dne 27. 10. 2010 sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva 42913-13225/2010-1-(03022-11) in nato dne 5. 9. 2013 sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4933-87722/2013-3. Relativno zastaranje pravice do izterjave pretrga oz. prekine vsako dejanje, namenjeno izterjavi, kar sklep o davčni izvršbi nedvomno je. Iz tega sledi, da je neutemeljena navedba tožnika, da je treba vsak sklep o davčni izvršbi gledati samostojno, saj ne gre za nov postopek, ampak le za nadaljevanje do tedaj neuspešne izvršbe.

10. Po povedanem sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 269/2018-19
• UPRS Sodba I U 92/2022-11
• UPRS Sodba II U 399/2016-7