UPRS Sodba IV U 21/2017-17

Jedro

Vročitev po tretjem odstavku 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. To pa pomeni, da velja vročitev (s fikcijo) za opravljeno z dnem poteka 15-dnevnega roka za prevzem dokumenta, ki je določen v tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP.

Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Ne glede na navedeno pa bi morali tožeči stranki okoliščine, ki jih navajata v tožbi, v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje, ki ga ureja ZUP v določilih 103. do 108. člena, uveljavljati v upravnem postopku pred organom, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgel pritožbo tožnikov zoper odločbo Zdravstvenega inšpektorata, št. 06120-803/2015-15 z dne 1. 7. 2016, o vključitvi A.A. v program obveznega cepljenja. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila odločba, zoper katero je bila v osmih dneh od vročitve dovoljena pritožba, tožnikoma s fikcijo vročitve vročena 20. 7. 2016, tožnika pa sta pritožbo vložila 29. 7. 2016, torej z enodnevno zamudo. Zoper sklep sta se tožnika pritožila. V pritožbi sta oporekala štetju pritožbenega roka in zatrjevala, da je bila njuna pritožba vložena pravočasno. Drugostopenjski organ je njuno pritožbo zavrnil.

2. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da v obravnavanem primeru vročitvi nista bili opravljeni pravilno, zato pogoji za fikcijo vročitve niso podani. Drugotožeča stranka se je v obdobju od 13. 4. 2016 do 30. 12. 2016 nahajala na prestajanju zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, upravni organ pa je za naslov za vročanje nepravilno štel naslov stalnega bivališča drugotožeče stranke, kljub temu, da bi moral drugotožeči stranki pisanje vročati na naslov Zavoda za prestajanje zaporne kazni. Ker izpodbijana odločba drugotožeči stranki ni bila pravilno vročena, z njeno vsebino ni mogla biti seznanjena že 20. 7. 2017, temveč kasneje, kar pomeni, da je bila pritožba vložena pravočasno. Zaradi vročanja na napačen naslov in s fikcijo vročitve je upravni organ drugotožeči stranki odrekel možnost obravnavanja in sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s takim ravnanjem pa je stranki kršena tudi pravica do izjave in pravnega sredstva iz 22. in 25. člena Ustave republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Prvotožeča stranka se je v obdobju med 2. 7. 2016 in 23. 7. 2016 nahajala na letnem dopustu na Hrvaškem in se je z izpodbijano odločbo seznanila šele po vrnitvi domov, torej 23. 7. 2016. Zaradi odsotnosti ni bila seznanjena z obvestilom o pošiljki, zaradi česar le-te ni mogla pravočasno prevzeti na pošti. Namen določb o vročanju s fikcijo je sankcioniranje izmikanju naslovnika pri sprejemanju pisanj in temelji na izhodišču, da naslovnik ni dvignil pisanja po lastni krivdi. Nastop fikcije vročitve je torej odvisen od dejstva, ali je naslovnik obvestilo o priporočeni pošiljki sploh prejel, saj le v takem primeru lahko pravočasno prevzame pisanje na pošti. V obravnavanem primeru fikcija vročitve tako ni nastopila pri nobeni od tožečih strank, tožeči stranki pa z izpodbijano odločbo pred 21. 7. 2016 sploh nista mogli biti seznanjeni, kar pomeni, da je bila njuna pritožba vložena pravočasno. Predlagata, da naslovno sodišče njuni tožbi ugodi ter sklep Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, št. 06191-13/2016-3 z dne 9. 9. 2016, odpravi, zadevo pa vrne istemu organu v ponovni postopek.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo. V odgovoru v celoti prereka navedbe tožečih strank in se sklicuje na svoje navedbe v svoji odločbi št. 021-80/2016/2 z dne 29. 12. 2016. Dodatno še navaja, da je bila fikcija vročitve v obravnavani zadevi opravljena na podlagi 87. člena ZUP. Zadnji dan za vložitev pritožbe zoper odločbo Zdravstvenega inšpektorata z dne 1. 7. 2016 je bil četrtek, 28. 7. 2016, pritožnika pa sta pritožbo vložila v petek, 29. 7. 2016, to je en dan po poteku 8 dnevnega pritožbenega roka. Pri tem pripominja, da v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, ki sta jo lastnoročno podpisali obe tožeči stranki in jo dne 29. 7. 2016 s priporočeno pošiljko posredovali organu prve stopnje, tožnika nista navajala nikakršnih odsotnosti oziroma zadržanosti, niti nista predložila nobenih dokazil, temveč sta zgolj obširno oporekala, po njunem prepričanju napačnemu štetju rokov za vložitev njune pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje. V zvezi z razlogom zadržanosti tožena stranka še dodaja, da drugotožena stranka do vložitve predmetne tožbe tega ni nikoli zatrjevala, niti ni predložila kakršnihkoli dokazil. Glede ugovora prvotožeče stranke, da je bila v kritičnem času na letnem dopustu, pa bi morala slednja navedeni ugovor ob uporabi instituta vrnitve v prejšnje stanje uveljavljati že v pritožbenem postopku in ne šele v upravnem sporu. Prepričana je, da je sklep prvostopenjskega organa pravilen in zakonit, zato sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe tožnikov kot prepozne pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

6. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bila odločba prvostopenjskega organa tožnikoma vročena dne 20. 7. 2016, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP, s fikcijo vročitve. Dne 5. 7. 2016 je vročevalec poskusil tožnikoma vročiti odločbo. Iz odločbi pripetih vročilnic izhaja, da je bilo 5. 7. 2016 sporočilo z opozorilom na pravne posledice vloženo v hišni predalčnik tožnikov. Rok 15 dni za prevzem pošiljke je v predmetni zadevi začel teči 6. 7. 2016 in se je iztekel 20. 7. 2016. S tem dnem (20. 7. 2016) se je vročitev odločbe o vključitvi v program obveznega cepljenja z dne 1. 7. 2016 štela za opravljeno. Ni sporno, da sta tožnika poslala pritožbo priporočeno po pošti 29. 7. 2016. Kot sta pravilno navedla že organ prve stopnje in pritožbeni organ, velja vročitev po tretjem odstavku 87. člena ZUP za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da velja vročitev (s fikcijo) za opravljeno z dnem poteka 15-dnevnega roka za prevzem dokumenta, ki je določen v tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Ker je bila po navedenem v tem primeru vročitev opravljena s fikcijo po četrtem odstavku 87. člena ZUP 20. 7. 2016, se je osemdnevni rok za vložitev pritožbe iztekel dne 28. 7. 2016. S tem pa je bila tudi po presoji sodišča pritožba tožnikov, ki je bila poslana 29. 7. 2016 priporočeno po pošti, vložena prepozno.

7. Okoliščin, da se je prvotožeča stranka v času vložitve obvestila o prispeli pošiljki nahajala na dopustu, drugotožnik pa na prestajanju zaporne kazni, ki jih tožeči stranki prvič navajata v upravnem sporu, sodišče kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Ne glede na navedeno pa bi morali tožeči stranki okoliščine, ki jih navajata v tožbi, v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje, ki ga ureja ZUP v določilih 103. do 108. člena, uveljavljati v upravnem postopku pred organom, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje.

8. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, prav tako pa je pravilna in zakonita tudi sama odločba, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), tožnika pa izvedbe glavne obravnave nista predlagala, je sodišče skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 139/2020-12
• VSL Sklep I Cp 1085/2022
• VSL Sklep II Cp 33/2020