<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba IV U 155/2018-8

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:IV.U.155.2018.8
Evidenčna številka:UP00035812
Datum odločbe:01.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Edvard Ermenc (poroč.), Melita Ambrož
Področje:OKOLJSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
Institut:okoljevarstveno dovoljenje - odlagališče nenevarnih odpadkov - tožbena novota - načelo zaslišanja stranke v postopku

Jedro

Tožbena ugovora kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanašata na razdelitev finančnega jamstva na nesporni in preostali del, sta neutemeljena. Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani odločbi uporabil ustrezna določila v relevantnih predpisih, na podlagi česar je v izpodbijanem okoljevarstvenem dovoljenju določil finančno jamstvo za zavarovanje izvedbe ukrepov za čas obratovanja odlagališča v obdobju njegovega zaprtja.

Po presoji sodišča tudi ni bila storjena kršitev določb 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, torej ni bil prekršen 9. člen ZUP, saj je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi relevantnimi in bistvenimi okoliščinami, ki se nanašajo na finančno jamstvo, in ji je bila večkrat dana možnost, da se o tem izjasni, tako pisno kot na ustni obravnavi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim aktom, št. 35467-20/2016-17 z dne 3. 7. 2018, upravljavcu odlagališča nenevarnih odpadkov A., ki se nahaja na zemljišču v k. o. ... na parc. št. 807/5, 806/1, 809/3, 809/5, 809/7 in 809/8, družbi B., d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, izdala okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča v obdobju njegovega zaprtja. V nadaljevanju izreka je določila okoljevarstvene zahteve, obveznost obveščanja o spremembah vplivov na okolje, obveznosti poročanja in zahteve v zvezi s finančnim jamstvom, pri čemer je določila, da je dolžan upravljavec nesporni del finančnega jamstva v višini 343.200,00 EUR za prvo leto predložiti v roku 45 dni od vročitve dovoljenja, preostali del finančnega jamstva za prvo leto v višini 499.802,00 EUR pa v roku 45 dni od dokončnosti predhodne točke. V nadaljevanju je v preglednici tudi določila višino finančnega jamstva za posamezno leto. Ugotovila je še, da stroški v postopku niso nastali.

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitev svoje odločitve navedel, da je tožeča stranka vložila zahtevek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje predmetnega odlagališča nenevarnih odpadkov v obdobju njegovega zaprtja. Prvostopenjski upravni organ je po vložitvi vloge od tožeče stranke prejel še več dopolnitev vloge, opravljena je bila tudi ustna obravnava z ogledom odlagališča. Na podlagi vseh podatkov je prvostopenjski upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta, pri čemer je med drugim pojasnil, da je kot površino prekrivnega sloja odlagališča upošteval 12.920 m2, kot je to tožeča stranka navedla v vlogi. Ugotovil je, da je treba za navedeno odlagališče zagotoviti finančno jamstvo v višini 843.002,00 EUR. V zvezi s slednjim je pojasnil, da je znesek 343.200,00 EUR štel za nesporni del, upoštevajoč predlog tožeče stranke, tako je predložitev finančnega jamstva za prvo leto obdobja zaprtega odlagališča določil v dveh delih.

3. Tožeča stranka je zoper navedeno dovoljenje vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo in ugotovilo, da stroškov pritožbenega postopka ni. V obrazložitvi svoje odločitve se je drugostopenjski upravni organ opredelil do pritožbenih navedb, pri čemer je navedel, da ni podana kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je prvostopenjski upravni organ tožečo stranko večkrat seznanil z ugotovitvami v postopku, opravljena je bila tudi ustna obravnava. Glede finančnega jamstva je tožeča stranka pri izračunu njegove višine izhajala iz površine 12.664 m2, upravni organ pa iz površine 12.920 m2, ki glede na spisovno dokumentacijo izkazuje pravilno in dejansko površino prekrivnega sloja. Izrek v delu nespornega in preostalega dela višine finančnega jamstva ni nedoločen. Jasno je, da je odločeno v finančnem jamstvu v višini 843.002,00 EUR, odločeno pa je tudi o tem, kdaj ga je tožeča stranka za prvo leto dolžna predložiti.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka.

5. Glede bistvenih kršitev določb postopka tožeča stranka navaja, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s tem, ko upravni organ ni podal svojega videnja pravnih in dejanskih okoliščin ter tožeče stranke ni obvestil o izdaji „nespornega“ in „preostalega“ dela finančnega jamstva, s čimer ji ni dal možnosti, da se o tem izjavi. Nadaljnja kršitev določb postopka pa je po tožbenem stališču podana zato, ker izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje v delu površine prekrivnega polja ni obrazloženo. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja z dne 21. 7. 2018 (očitno pomotoma zapisan datum namesto pravilnega 21. 7. 2017) navajala površino 12.664 m2, prvostopenjski upravni organ pa je v izpodbijanem dovoljenju kot to površino upošteval 12.920 m2, pri čemer se ni opredelil do manjše površine, ki jo je navajala tožeča stranka in bi pomenila nižje finančno jamstvo ter s tem manjše finančne posledice za tožečo stranko. Hkrati pomeni uporaba površine 12.920 m2 tudi nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Tožeča stranka tožbeno zatrjuje tudi nepravilno uporabo materialnega prava, ker ne Uredba o odlagališčih odpadkov ne kakšen drug predpis ne določata ničesar o „nespornem“ ali „preostalem“ delu finančnega jamstva. Prvostopenjski upravni organ pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja ni uporabil veljavnih predpisov, ampak je odločil o „nespornem“ in „preostalem“ delu finančnega jamstva brez zakonske ali druge podlage v predpisih.

7. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega upravnega organa o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja tožeči stranki za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov A. v obdobju njegovega zaprtja. Tožbeni ugovori se nanašajo na nepravilnosti, povezane z dolžnostjo tožeče stranke, izhajajočo iz izpodbijanega akta, da zagotovi nesporni in preostali del finančnega jamstva, za kar tožeča stranka zatrjuje kršitev 9. člena ZUP in nepravilno uporabo materialnega prava, ter s površino prekrivnega sloja, kar po tožbenem stališču ni ustrezno obrazloženo.

11. Sodišče ugotavlja, da sta tožbena ugovora kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanašata na razdelitev finančnega jamstva na nesporni in preostali del, neutemeljena. Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani odločbi uporabil ustrezna določila v relevantnih predpisih, na podlagi česar je v izpodbijanem okoljevarstvenem dovoljenju določil finančno jamstvo za zavarovanje izvedbe ukrepov za čas obratovanja odlagališča v obdobju njegovega zaprtja. Pri tem je bistvena določitev finančnega jamstva v skupni višini 843.002,00 EUR, kar je prvostopenjski upravni organ opredelil v izreku (tudi tabelarično) in to ustrezno obrazložil. Finančno jamstvo v navedeni skupni višini je sicer prvostopenjski upravni organ razdelil na nesporni in preostali del, za kar sicer ni imel podlage v relevantni zakonodaji. Pri tem pa je bistveno, da je določil finančno jamstvo (višino, določeno v izpodbijani odločbi, tožeča stranka ne izpodbija), kar je ustrezno obrazložil, pri čemer je takšna razdelitev finančnega jamstva v korist tožeče stranke, ker je prvostopenjski upravni organ upošteval navedbe tožeče stranke v upravnem postopku glede z njene strani priznane višine finančnega jamstva. Poleg tega je višina finančnega jamstva za t. i. preostali del (v višini 499.802,00 EUR) za prvo leto vezana na dokončnost izreka izpodbijanega dovoljenja v delu, ki se nanaša na nesporni del, kar je tožeči stranki v korist. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča tudi ni bila storjena kršitev določb 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, torej ni bil prekršen 9. člen ZUP, saj je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi relevantnimi in bistvenimi okoliščinami, ki se nanašajo na finančno jamstvo, in ji je bila večkrat dana možnost, da se o tem izjasni, tako pisno kot na ustni obravnavi. Sodišče pa zgolj pripominja, da tožeča stranka v sicer vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni navajala slednje kršitve, ki jo je prvič omenila v tožbi in tako v tem delu ni zadostila zahtevi po materialni izčrpanosti sicer vloženega rednega pravnega sredstva.

12. V zvezi s površino prekrivnega sloja odlagališča sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožeča stranka namreč površini 12.920 m2, ki jo je sicer sama navedla v vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ni oporekala niti v nobenem od dopisov, ki jih je po izjasnitvi z dopisom z dne 21. 7. 2017, ko je v upravnem postopku prvič omenila drugo površino prekrivnega sloja (12.664 m2), posredovala prvostopenjskemu upravnemu organu, niti na ustni obravnavi, pa tudi ne v vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožeča stranka tega ni storila ne glede na to, da jo je prvostopenjski upravni organ že s prvim dopisom po dne 21. 7. 2017 navedeni spremembi prekrivnega sloja odlagališča, t. j. s pozivom z dne 15. 9. 2017, seznanil s površino prekrivnega sloja odlagališča, ki jo je nato v izpodbijani odločbi tudi upošteval (12.920 m2). Prav tako tožeča stranka ni pojasnila razlogov, zakaj tega ni storila prej, pri čemer sodišče pojasnjuje, da je na tožeči stranki breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta. Tožeča stranka bi ta dejstva, na katere je prvič opozorila v tožbi, nedvomno lahko navedla kadarkoli tekom upravnega postopka. Ne glede na ugotovljeno tožbeno novoto sodišče pripominja, da je drugostopenjski upravni organ v svoji odločbi dopolnil obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa v delu upoštevane površine prekrivnega sloja.

13. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Glede na navedeno, opisane okoliščine po presoji sodišča izkazujejo ugotovitev, da gre za navajanje dejstev, ki se nanašajo na površino prekrivnega sloja odlagališča, v upravnem sporu v nasprotju z zgoraj navedeno vsebino tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

14. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 237, 237/2, 237/2-3
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4Nzc5