<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 241/2018-11

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:III.U.241.2018.11
Evidenčna številka:UP00034846
Datum odločbe:30.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Lea Chiabai (preds.), Andrej Orel (poroč.), Valentina Rustja
Področje:DRŽAVLJANSTVO
Institut:državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - neprekinjeno bivanje v RS - prosti preudarek - obseg sodne presoje

Jedro

Tožeča stranka ima sicer v RS središče njenih interesov, vendar to za sprejem v državljanstvo ne zadostuje, glede na to, da ni bila ugotovljena njena fizična prisotnost v obdobju, ki ga zahteva zakon, za njeno odsotnost pa tudi niso podane izjeme, navedene v Uredbi o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, čemur v tožbi niti ne ugovarja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve v nadaljevanju tožena stranka) ugodilo pritožbi A.A. (v nadaljevanju prosilec ali vlagatelj ali tožeča stranka) zaradi molka organa prve stopnje, Upravne enote Koper, v upravni zadevi sprejema v državljanstvo (1. točka izreka) in odločilo, da se vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložil prosilec A.A., rojen v kraju Bengazi, Libija, ne ugodi (2. točka izreka) in da za izdajo te odločbe niso nastali dodatni stroški (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedlo, da je prosilec dne 25. 11. 2016 vložil zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). V nadaljevanju obrazložitve povzame določbe tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZDRS in nadaljuje, da je organ prve stopnje po uradni dolžnosti opravil poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije, Okrajnemu sodišču v Kopru, Finančnemu uradu v Kopru, Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, Slovenski varnostni obveščevalni agenciji in Centru za socialno delo, prav tako pa vlagatelja pozval k dopolnitvi vloge ter ga povabil na zaslišanje. Vlagatelj je dopolnitev vloge dostavil dne 30. 1. 2017, v tem obdobju pa so bila dostavljena tudi potrdila prej navedenih organov. Prvostopenjski organ je tega dne zaslišal soprogo vlagatelja B.B. in dne 13. 3. 2017 seznanil vlagatelja, da pogoja enoletnega dejanskega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji pred vložitvijo prošnje ne izpolnjuje. Dne 21. 3. 2017 je organ prve stopnje od vlagatelja prejel odgovor, ter dne 3. 5. 2017 in 12. 6. 2017 še dopolnitve. Upravni organ prve stopnje je dne 14. 6. 2017 po uradni dolžnosti ponovno opravil poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje, Okrajnemu sodišču v Kopru, Finančnemu uradu v Kopru, Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, Slovenski varnostni obveščevalni agenciji in Centru za socialno delo in prosilca ponovno pozval k dopolnitvi vloge. Dne 5. 7. 2017 je prejel zadnjo dopolnitev vloge vlagatelja.

2. Dne 7. 3. 2018 se je vlagatelj pritožil zaradi molka organa prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V pritožbi je povzel potek postopka in navedel, da je zaradi dolgotrajnosti postopka dne 19. 12. 2017 prvostopenjski organ z elektronsko pošto pozval k reševanju zadeve. Dne 5. 5. 2018 mu je bilo na telefonsko poizvedbo povedano, da bo v roku enega tedna prejel odgovor, ki pa ga ni prejel. Predlagal je, da se o zadevi odloči čim prej. Tožena stranka je v skladu z 255. členom ZUP od organa prve stopnje zahtevala pojasnilo, zakaj odločitev ni bila pravočasno izdana in ker razloge, ki jih je navedel prvostopenjski organ, ni štela za upravičene, je odločila, da se pritožbi vlagatelja glede molka organa prve stopnje ugodi ter da bo sama rešila zadevo (1. točka izreka).

3. V zvezi z odločitvijo iz 2. točke izreka je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je skladno s tretjim odstavkom 12. člena ZDRS da je eden od pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva ta, da mora oseba v Republiki Sloveniji dejansko živeti neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in v času odločanja. Vlagatelj je prošnjo vložil 25. 11. 2016, torej je zanj to obdobje začelo teči 25. 11. 2015. V zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja tega pogoja je upoštevala tudi prvi in drugi odstavek 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba). Za vlagatelja so bile ugotovljene odsotnosti v obdobju enega leta pred vložitvijo vloge, in sicer od 25. 11. 2015 do 1. 2. 2016, ko je bil nekaj dni v Parizu, nato pa v kraju Aden Jemen, kar izhaja iz sporazuma in aneksa k sporazumu med vlagateljem in mednarodno organizacijo Zdravniki brez meja (v nadaljevanju MSF); vlagatelj je v življenjepisu navedel, da od novembra 2015 dalje dela kot prostovoljec pri MSF, soproga pa je na zaslišanju dne 30. 1. 2017 navedla, da se je mož v Republiko Slovenijo z misije vrnil februarja 2016 in od 26. 4. 2016 do najmanj 31. 5. 2016 odšel v ZDA na obisk k sorodnikom. Nadaljnje odsotnosti vlagatelja po vložitvi vloge so bile ugotovljene tudi v letih 2017 in 2018, in sicer od 27. 2. 2017 do 1. 6. 2017 ter nadalje od 1. 7. 2017 do 18. 1. 2018. Nova odsotnost v zvezi z delom pri MSF pa sledi še od 15. 3. 2018 do 1. 9. 2018. Gre torej za odsotnosti daljše od 60 dni, katerim vlagatelj ne ugovarja.

4. Dne 23. 4. 2018 je tožena stranka vlagatelja ponovno seznanila z navedenimi ugotovitvami. Ker se je skliceval na 3. alinejo tretjega odstavka 2. člena Uredbe glede izpolnjevanja 12. člena ZDRS, ga je seznanila, da MSF ne spada med organizacije, navedene v tem členu Uredbe in da se zato odsotnosti iz Republike Slovenije, ki jih je imel zaradi dela pri MSF, štejejo kot prekinitev bivanja. Na ponovni poziv je prosilec poslal izjavo, v kateri ugotovitvam Ministrstva ne nasprotuje, pojasnil pa je, da si je v Republiki Sloveniji ustvaril družino in namerava tukaj ostati, saj je vzpostavil tesnejše osebne in ekonomske vezi z okoljem. Tukaj ima prijatelje in preživlja prosti čas, v Republiki Sloveniji pa živi tudi njegova mama. Za delo v humanitarni organizaciji MSF se je odločil, ker zaposlitve v Republiki Sloveniji kljub iskanju ni našel. Ker dela na misijah, je dlje časa odsoten, zato je predlagal, da se njegova vloga za spregled pogoja bivanja odstopi Vladi Republike Slovenije, kar je tožena stranka tudi storila in od Vlade Republike Slovenije prejela sklep, št. 21300-4/2018/3 z dne 19. 6. 2018, s katerim je Vlada ugotovila, da ne soglaša, da se vlagatelja sprejme v državljanstvo Republike Slovenije brez izpolnjenega pogoja neprekinjenega prebivanja (četrti odstavek 12. člena ZDRS).

5. Na podlagi izvedenih dokazov je tožena stranka ugotovila, da prosilec v skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDRS ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji najmanj eno leto pred vložitvijo vloge in v času odločanja. Pri odsotnosti vložnika ni šlo za višjo silo oziroma nepredvidljive dogodke, zaradi katerih bi svojo fizično prisotnost v Republiki Sloveniji prekinjal v relevantnem obdobju. Za delo v MSF se je odločil sam in je pri tej svoji odločitvi vnaprej vedel, da bo odsoten iz Republike Slovenije, glede zasebnega obiska v ZDA pa tudi ni navedel nepričakovanih okoliščin, zaradi katerih bi bil ta obisk daljši od načrtovanega. Ker vlagatelj kumulativno ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 12. člena ZDRS, obstajajo razlogi za zavrnitev vloge, zato ostalih pogojev ni ugotavljala.

6. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da je z dosedanjimi navedbami in predloženimi dokazi uspela dokazati, da je njen namen za vedno ostati v Republiki Sloveniji in da si želi pridobiti državljanstvo izključno iz tega razloga. Tožeča stranka je poročena z državljanko Republike Slovenije, s katero imata od 5. 3. 2012 skupnega mladoletnega otroka. V Republiki Sloveniji je nedvomno vzpostavila tesnejše osebne in ekonomske vezi. Na tem območju ima svoj krog prijateljev, izbranega osebnega zdravnika in zobozdravnika in je vključena v športne, kulturne in druge povezave. V Sloveniji plačuje dodatno zavarovanje že od leta 2013, opravila pa je tudi tečaj slovenskega jezika, tudi zato, da bi izkazala, da ima namen prilagoditi se pravilom Republike Slovenije in iz spoštovanja do ostalih sodržavljanov. Središče njenih interesov je v Republiki Sloveniji, kjer želi tudi nadalje ostati. Na tuja območja je ne veže nič, razen prihodek, ki ga potrebuje za življenje na območju Republike Slovenije. V tujino ne odhaja v isti kraj, temveč v različne kraje, kjer dela na posameznih misijah in se nato vrača v Republiko Slovenijo. Odsotna je izključno zaradi poslovnih obveznosti, saj, kljub pripravljenosti skleniti delovno razmerje v Republiki Sloveniji za katerokoli delovno mesto, v tem ni uspela. Glede na navedeno je prepričana, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, v posledici česar pa je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek in ta pa naj ju tudi povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev in se opredelila do ugovorov in dokazov, ki jih je na njen poziv ob seznanitvi z ugotovljenim dejanskim stanjem navedla tožeča stranka. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

10. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDRS, ki določa, da lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Šteje se, da je pogoj neprekinjenega prebivanja izpolnjen, tudi če oseba fizično ni prisotna na ozemlju Republike Slovenije zaradi razlogov, ki se na njeni strani ali strani zakonca ne štejejo za prekinitev bivanja. Okoliščine, zaradi katerih je kljub odsotnosti prosilca za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, določi Vlada Republike Slovenije. Na podlagi tega pooblastila je Vlada Republike Slovenije sprejela Uredbo, ki v 2. alineji tretjega odstavka 2. člena določa, da se kot okoliščina iz tretjega odstavka 12. člena zakona, zaradi katere je kljub odsotnosti prosilca za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, poleg okoliščin iz 1., 2., 3. in 4. alineje prvega odstavka tega člena šteje tudi, če je prosilec oziroma zakonec zaposlen v Natu, OZN, Svetu Evrope ali Evropskem sodišču za človekove pravice. V zvezi z odsotnostjo zaradi zaposlitve pa je v 4. alineji prvega odstavka 2. člena Uredbe za primer trajanja odsotnosti več kot 60 dni na leto določena še izjema, če gre za odsotnost zaradi zaposlitve v tujini, pri čemer ta odsotnost ne sme presegati štirih let in če je prosilca na zaposlitev napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost. V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka v obdobju enega leta pred vložitvijo vloge, to je v času od 15. 11. 2015 do 1. 2. 2016, odsotna iz Republike Slovenije bistveno več kot 60 dni, in sicer zaradi zaposlitve v tujini oziroma dela na podlagi sporazumov, ki jih je prostovoljno sklenila z MSF, to je z zaposlovalcem, pri katerem zaposlitev ne pomeni izjeme iz 3. alineje tretjega odstavka 2. člena Uredbe.

11. Iz vsebine tretjega odstavka 12. člena ZDRS izhaja, da gre pri sprejemu v državljanstvo za odločanje po prostem preudarku, kot je to v tem zakonskem določilu izrecno navedeno. Sodišče je zato v skladu s 40. členom ZUS-1 preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

12. V zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije v skladu s četrtim odstavkom 12. člena ZDRS o prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije s sklepom, št. 21300-4/2018/3 z dne 19. 6. 2018, sklenila, da ne soglaša, da se tožeča stranka sprejme v državljanstvo brez izpolnjenega pogoja neprekinjenega prebivanja.

13. Ugovor tožeče stranke, da bi morala biti sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije zato, ker je Republika Slovenija središče njenih interesov, ni utemeljen. Tako kot je ugotovila že tožena stranka, ima tožeča stranka v Republiki Sloveniji sicer središče njenih interesov, vendar to za sprejem v državljanstvo ne zadostuje, glede na to, da ni bila ugotovljena njena fizična prisotnost v obdobju, ki ga zahteva zakon, za njeno odsotnost pa tudi niso podane izjeme, navedene v Uredbi, čemur tožeča stranka v tožbi niti ne ugovarja.

14. Sodišče zato zaključuje, da je tožena stranka v obrazložitvi navedla vse dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki naj ne bi ustrezal namenu, zaradi katerega je določen, saj je v delu obrazložitve, ki se nanaša na obstoj obveznega pogoja neprekinjenega bivanja, v zadostni meri obrazložila vse dejanske in pravno relevantne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Namen prostega preudarka je po tretjem odstavku 12. člena ZDRS opredeljen s pojmom nacionalnega interesa, tožena stranka pa je po mnenju sodišča obsežno in podrobno pojasnila, zakaj meni, da ni v nacionalnem interesu, da se tožeča stranka sprejme v državljanstvo Republike Slovenije. Ker morajo biti vsi pogoji, ki jih zajema tretji odstavek 12. člena ZDRS izpolnjeni kumulativno, tožeča stranka pa ne izpolnjuje enega izmed njih, so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in v posledici napačno uporabo materialnega prava, neutemeljeni.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi predlagani dokaz z zaslišanjem tožeče stranke pa, upoštevaje stališče sodišča v tej sodbi, ne bi vplival na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi sicer pa tožeča stranka izvedbe glavne obravnave v tožbi niti ni predlagala.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 12, 12/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4Njcx